VSL Sklep I Ip 1237/2020

Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se predlog dolžnika za oprostitev plačila sodnih taks zavrne.

2Zoper sklep se pravočasno pritožuje dolžnik. Navaja, da je sodišče zapisalo, da predlagatelj živi ločeno in sam v gospodinjstvu, nato pa navede, da „predlagatelj razpolagata...“. Povzemanje v dvojini ni ustrezno, saj je z ženo v sporu zaradi izvršilnih postopkov. Naslanjanje na sklep VSRS I Up 144/2014 je neustrezno, saj je šlo v tisti zadevi za premično premoženje, ki ga je predlagateljica lahko prodala, v tej zadevi pa ne gre za tako situacijo. Ne drži, da vrednost zavarovanih terjatev ni večja od vrednosti nepremičnin 2.600.000,00 EUR, saj skupne obremenitve zaradi hipotek presegajo 3.500.000,00 EUR, kot je razvidno iz seznama vknjiženih hipotek. Po prodaji nepremičnin bi predlagatelj še vedno ostal dolžan upnikom in sodišče ne bi bilo upravičeno do prednostnega poplačila takse. Predlagatelj ne more prodati niti polovice premoženja, saj je z ženo v sporu in je lastnik le do 1/2, vendar nerazdelno. Predlagatelj sam išče potencialne kupce oziroma je za prodajo pooblastil enega od upnikov, ki ne dovoljuje prodaje pod ceno, zato ni utemeljeno očitati predlagatelju, da ni aktiven v nameri prodaje svojega premoženja. Za prodajo nepremičnin je potreben čas, zato sodišče ne more pričakovati, da se prodaja izvrši v roku 8 dni. Tudi predlog sodišča, da bi nepremičnini dolžnik lahko oddal v najem, je neustrezen, saj izkupiček ne bi ostal predlagatelju, temveč bi bil izplačan enemu ali več drugim upnikom, ki imajo prednost. Prav tako je nerealno pričakovati, da bi predlagatelj najemnika našel v roku 8 dni. Prav upniki so z negospodarnim ravnanjem opustili dolžnost in skrbnost pri zavarovanju svojih pravic v stečaju. Če bi upniki storili vse, kar bi bilo potrebno za zavarovanje svojih terjatev, predlagatelj sedaj ne bi prosil za oprostitev plačila sodnih taks. Socialne pomoči dolžnik ne prejema zaradi vrednosti njegovega premoženja.

3Pritožba ni utemeljena.

4Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z določbo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

5Dolžnik je dne 20. 5. 2020 predlagal oprostitev plačila sodne takse in navedel, da živi z nizko pokojnino in bi vsako plačilo takse dodatno ogrozilo njegov položaj ter da prilaga izjavo o premoženjskem stanju in fotokopijo odrezka ZPIZ. Dne 13. 7. 2020 je dolžnik dopolnil predlog za oprostitev plačila sodnih taks z navedbo, da je izvršba „na seznamu odredbe o prodaji“ ter priložil odredbo o prodaji In 1728/2009 s pristopi. Drugih navedb dolžnik ni podal.

6Predlog za oprostitev plačila sodnih taks je sodišče prve stopnje zavrnilo z obrazložitvijo, da dolžnikov povprečni dohodek sicer ne presega višine dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka, vendar pa je lastnik 1/2 dveh nepremičnin v skupni vrednosti 2.600.000,00 EUR. Ker predlagatelj razpolaga s premoženjem visoke vrednosti, do oprostitve plačila sodnih taks ni upravičen. Vrednost zavarovanih terjatev je precej nižja od vrednosti nepremičnin. Izvršbe in hipoteke še ne pomenijo, da predlagatelj nepremičnin ne bi mogel prodati in izkupička porabiti za plačilo relativno nizke sodne takse. Predlagatelj bi moral podati konkretne navedbe, zakaj premoženje ni unovčljivo, iz vpisa hipotek pa ne izhaja dejanska višina dolgov, ki bremenijo nepremičnini. Dejanske višine pa predlagatelj ni ne zatrjeval ne dokazoval. S prodajo ali oddajo v najem bi predlagatelj lahko pridobil sredstva za plačilo sodne takse. Ker sredstva, s katerimi se predlagatelj preživlja, ne bodo občutno zmanjšana s plačilom sodne takse v višini 30,00 EUR, je sodišče prve stopnje njegov predlog ocenilo za neutemeljen. Odločitev je pravilna.

7Skladno s prvim odstavkom 11. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) sodišče stranko v celoti ali deloma oprosti plačila taks, če bi bila s tem plačilom občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo njeni družinski člani. V šestem odstavku 11. člena ZST-1 je nadalje določeno, da je ne glede na določbo prvega odstavka do celotne oprostitve plačila taks upravičena stranka, ki izpolnjuje materialne pogoje za prejemanje redne brezplačne pravne pomoči. Drugi odstavek 13. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) določa, da je pogoj občutno zmanjšanih sredstev, s katerimi se prosilec preživlja sam oziroma se preživljajo njegovi družinski člani, izpolnjen, če mesečni dohodek prosilca (lastni dohodek) oziroma njegov povprečni mesečni dohodek oziroma povprečni mesečni dohodek na člana družine ne presega dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, ki skladno z 8. členom Zakona o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre) znaša 402,18 EUR (dvakratnik torej znaša 804,36 EUR, dohodkovni kriterij). Skladno s prvim odstavkom 20. člena ZSVarPre (v zvezi s prvim odstavkom 11. člena ZSVarPre in prvim odstavkom 15. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev – v nadaljevanju ZUPJS) se kot lastni dohodek samske osebe upoštevajo povprečni mesečni dohodki in prejemki, ugotovljeni za samsko osebo, v obdobju treh mesecev pred mesecem vložitve vloge. Pogoj za dodelitev tako denarne socialne pomoči kot brezplačne pravne pomoči, s tem pa tudi za taksno oprostitev, pa ni samo dohodkovni ampak tudi premoženjski, in sicer se ne dodelita osebi ali družini, ki ima premoženje, ki se upošteva po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev, ki dosega ali presega 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka, kar znaša 19.304,64 EUR (prvi odstavek 27. člena ZSVarPre v zvezi z drugim odstavkom 14. člena ZBPP).

8Pri ugotavljanju materialnega položaja se ne upošteva premoženje, s katerim stranka in njeni družinski člani dejansko ne morejo razpolagati, če stranka ali druge osebe izkažejo upravičene razloge, zaradi katerih je razpolaganje s tem premoženjem omejeno in na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da jih stranka ali njeni družinski člani niso zakrivili po lastni volji (tretji odstavek 12a. člena ZST-1).

9Stranka, ki predlaga oprostitev plačila sodnih taks, mora vse navedbe v zvezi z obremenitvami oziroma upravičenimi razlogi za nemožnost razpolaganja s premoženjem navesti že v predlogu za taksno oprostitev in v zvezi z njimi tudi predlagati dokaze, saj sodišče po uradni dolžnosti pridobi le podatke iz uradnih evidenc o dohodkih in premoženju (peti odstavek 12a. člena ZST-1), medtem ko podatkov in dokazil o takšnih okoliščinah ne more pridobiti samo in mu ne morejo biti znani. Zato mora stranka že v predlogu za taksno oprostitev zadostiti trditvenemu in dokaznemu bremenu v zvezi s takšnimi okoliščinami (7. in 212. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), česar pa predlagatelj ni storil.

10Predlagatelj je predlogu za taksno oprostitev sicer priložil odredbo o prodaji nepremičnin v drugem izvršilnem postopku, vendar pa iz same odredbe o prodaji ni mogoče na prvi pogled razbrati, za kakšen znesek vseh terjatev je tekel izvršilni postopek In 1728/2009 s pristopi. Utemeljena je ugotovitev sodišča prve stopnje, da dolžnik dejanske višine dolgov ni niti zatrjeval niti izkazoval, navedenega ne konkretizira niti v obravnavani pritožbi. Neutemeljena je zato pritožbena trditev dolžnika, da ni pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da so dolgovi nižji od vrednosti nepremičnin, saj dolžnik nikakršnih trditev v zvezi s tem ni podal in jih sodišče prve stopnje zato niti ni moglo preizkusiti. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, vknjižene hipoteke same po sebi ne izkazujejo dejanske višine dolgov, saj so le-ti lahko delno poplačani (nedeljivost hipoteke).

11Dolžnik tako v predlogu za taksno oprostitev ni zatrjeval in izkazal, da dolgovi presegajo vrednost premoženja, na katerem imajo upniki prednostno poplačilno pravico. Prav tako višje sodišče ugotavlja, da je dolžnik šele v obravnavani pritožbi podal navedbe v zvezi z okoliščinami, zakaj naj svojega premoženja ne bi mogel prodati ali oddati v najem. Navedbe o tem, da gre za skupno premoženje, za čigar prodajo dolžnik nima privoljenja zakonca, da eden od upnikov ne dopušča prodaje pod ceno in da kupce išče tudi sam, pa jih še ni našel, tako predstavljajo nedovoljene pritožbene novote, ki jih ni dopustno upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Navedbe o tem, da tudi prodaja nepremičnin ne bi v zvezi s plačilom sodne takse pomenila nobene razlike, ker naj bi vrednost dolgov presegala vrednost nepremičnin, prav tako pa dolžnik z najemninami ne bi mogel pokriti sodne takse, pa so kot že rečeno ostale nekonkretizirane, saj ni podana dolžnikova natančna višina dolgov, z namenom odločanja o taksni oprostitvi pa teh podatkov (višje) sodišče ni dolžno ugotavljati samo, prav tako ne špekulirati o tem, kakšne dohodke iz najemnin bi dolžnik lahko prejemal.

12Na navedbe, da dolžnik prodaje ali najema nepremičnin ne more opraviti v 8 dneh (od prejema plačilnega naloga) višje sodišče odgovarja, da gre v konkretnem primeru za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, da dolžnik svojih obveznosti do upnikov ni poplačal ter se dolžnik že nekaj časa zaveda možnosti prodaje njegovega premoženja v izvršilnem postopku, v katerem dolžnikom redno nastajajo tudi stroški sodnih taks. Nastanek dolžne sodne takse tako za dolžnika ni mogel biti presenečenje ter je imel na voljo precej časa, da bi sredstva za njeno plačilo zagotovil s prodajo nepremičnin, odgovornosti za neplačilo dolgov pa dolžnik ne more prevaliti na upnike. Nenazadnje se dolžnik glede na svoje pritožbene navedbe tudi sam zaveda, da zaradi višine premoženja ni upravičen niti do drugih socialnih dajatev, t.j. denarne socialne pomoči. Uporaba dvojine pri glagolu v delu besedila „predlagatelj razpolagata“ glede na kontekst besedila predstavlja zgolj pisno pomoto, saj je iz vsebine sklepa razvidno, da sodišče prve stopnje pri odločitvi ni upoštevalo dolžnikove žene kot njegove družinske članice oziroma njenega premoženja. Na sklep VSRS I Up 144/2014 pa se je sodišče prve stopnje sklicevalo zgolj primerjalno, zaradi primerjave pravnega stališča, in ne zato, ker bi šlo za povsem enako dejansko stanje, zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da ne gre za primerljivo dejansko stanje.

13Po povedanem pritožba ni utemeljena, višje sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato jo je zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).