VSL Sklep I Cpg 438/2019

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sklepa potrdita.

1S sklepom z dne 14. 5. 2019 je sodišče prve stopnje zavrglo predlog tožeče stranke za oprostitev plačila sodne takse ter podrejeni predlog za obročno plačilo in za odlog plačila sodne takse za redni postopek (I. točka izreka). Plačilni nalog Okrožnega sodišča v Ljubljani VII Pg 2630/2016 z dne 5. 3 2019 je razveljavilo (II. točka izreka).

2Nadalje je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 6. 6. 2019 zavrnilo ugovor tožeče stranke z dne 24. 5. 2019 zoper plačilni nalog Okrožnega sodišča v Ljubljani VII Pg 2630/2016 z dne 22. 5. 2019 (I. točka izreka). Zavrglo je predlog tožeče stranke za oprostitev plačila sodne takse ter podrejeni predlog za obročno plačilo in za odlog plačila sodne takse za redni postopek (II. točka izreka).

3Zoper oba sklepa je tožeča stranka vložila (ločeni) pritožbi. V pritožbi zoper prvi sklep navaja, da je tožeča stranka bila upravičena vložiti predlog za oprostitev, obročno plačilo oz. odlog plačila sodne takse za redni postopek z dne 7. 3. 2019. Navaja tudi, da bi moralo sodišče smiselno uporabiti tretji odstavek 13. člena ZST-1 in oprostiti stranko plačila sodne takse, če ugotovi, da stranka ni zmožna plačila.

4V pritožbi zoper drugi sklep navaja, da je sodišče plačilni nalog z dne 22.5.2009 izdalo preuranjeno, saj bi moralo počakati na pravnomočnost sklepa z dne 7. 3. 2019, s katerim je zavrglo prošnjo za oprostitev plačila sodne takse. Presojati bi moralo, kakšne so premoženjske razmere v času izdaje novega naloga. Utemeljenost predloga naj bi izhajala iz sklepa z dne 14. 5. 2019, s katerim je bila tožeča stranka oproščena plačila sodne takse za pritožbeni postopek. Sicer se pritožba tudi sklicuje na razloge iz prve pritožbe.

5Pritožbi nista utemeljeni.

6Ker se pritožbeni razlogi v obeh pritožbah ponavljajo, bo višje sodišče odgovorilo z enotno obrazložitvijo, v kolikor ne bo izrecno povedano drugače.

7Tožeči stranki je bilo s sklepom z dne 17. 11. 2016 odloženo plačilo sodne takse za redni postopek do izdaje odločbe, s katero bo odločeno o njeni tožbi v tem postopku.

8Po izdaji sodbe sodišča prve stopnje je slednje tožeči stranki izdalo plačilni nalog, s katero jo je pozvalo k plačilu sodne takse za redni postopek v znesku 10.485,00 EUR. Nato je tožeča stranka vložila predlog za oprostitev plačila sodne takse, ki je bil zavržen s prvim izpodbijanim sklepom. Sodišče prve stopnje je razveljavilo plačilni nalog z dne 5. 3. 2019 zaradi odločbe Ustavnega sodišča U-I-46/15-15, s katero je to razveljavilo prvi odstavek 21. člena v zvezi s tabelo iz 16. člena ZST-1 v delu, ki določa višino sodnih taks pri vrednosti spornega predmeta nad 500.000,00 EUR in s tem omejilo sodno takso na 6.525,00 EUR.

9Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je predlog tožeče stranke za taksno oprostitev zavrglo. O takšnem predlogu je namreč bilo pravnomočno odločeno s sklepom z dne 17. 11. 2016, s katerim je bil dovoljen odlog plačila. Sodišče mora ves čas postopka po uradni dolžnosti paziti, ali je stvar že pravnomočno razsojena (prvi odstavek 274. člena ZPP in drugi odstavek 319. člena ZPP v zvezi s tretjem odstavkom 1. člena ZST-1). Pravnomočna odločitev o zadevi namreč veže tako stranke kot sodišče in prepoveduje ponovno sojenje v isti stvari, kar velja tudi v taksnih zadevah.¹ Po 158. členu Ustave Republike Slovenije je mogoče pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo, odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom. Noben zakon pa ne določa, da bi se lahko v postopkih za plačilo sodnih taks zaradi okoliščin, nastalih po izdaji sodne odločbe, ki bi poslabšale premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje taksnega zavezanca, zahtevala sprememba pravnomočne odločitve. Če sodišče prejme predlog za oprostitev plačila sodne takse, o katerem je že bilo pravnomočno odločeno, mora tak predlog zavreči.

10Pritožba se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča U-I-41/13, s katero je to ugotovilo, da je bil prvi odstavek 13. člena ZST-1 v nasprotju z ustavo. Po razlagi Ustavnega sodišča ureditev, ki možnost oprostitve, odloga ali obročnega plačila takse za pritožbo omejuje na trenutek nastanka te obveznosti (ne dopušča je več po trenutku, ko je pritožnik z nalogom za plačilo takse seznanjen s konkretno višino taksne obveznosti in ko teče rok za njeno plačilo) in ne predvideva vnaprejšnjega opozorila na to omejitev, posledica te ureditve pa je lahko nepovraten odrek vsebinskega preizkusa pritožbe, izvrševanje pravice do pritožbe ureja na tako utesnjujoč način, da posega v človekovo pravico do pravnega sredstva.

11S takšnimi navedbami pritožba ne more uspeti, saj navedena odločba Ustavnega sodišča nima zveze z obravnavanim primerom. Nanašala se je na primere po prejšnji zakonski ureditvi, ko je pritožnik moral predlagati oprostitev plačila sodne takse pred nastankom taksne obveznosti (in pred seznanitvijo s konkretno višino obveznosti), sicer je to pravico izgubil. V konkretnem primeru je bil tožnik seznanjen s taksno obveznostjo za postopek na prvi stopnji in z njeno višino. Nato pa mu je bil odobren odlog plačila sodne takse do izdaje odločbe na prvi stopnji. Že to kaže na popolno neprimerljivost obravnavanega dejanskega stanja s tistim iz citirane odločbe Ustavnega sodišča.

12Pritožba se nadalje zavzema za smiselno uporabo tretjega odstavka 13. člena ZST-1, ki določa, da lahko sodišče sklep o oprostitvi plačila taks med postopkom razveljavi, če ugotovi, da jih stranka zmore plačati. Navaja, da bi sodišče lahko ob smiselni uporabi navedene določbe oprostilo stranko plačila takse, če bi med postopkom ugotovilo, da je stranka ni zmožna plačati. Za takšno stališče, kot ga je zavzela tožeča stranka, ni v zakonu nobene podlage. Plačilo sodne takse je javnopravna obveznost, za katere ne pride v poštev smiselna ali analogna uporaba ZST-1.² Zakon določa možnost taksnih olajšav z namenom, da se zagotovi uresničevanje pravice do sodnega varstva in enakega varstva pravic, ob hkratnem upoštevanju državnega interesa po zaračunavanju taks za financiranje delovanja sodišč. Tožeči stranki je bila s pravnomočnim sklepom, s katerim ji je bila odložena obveznost plačila sodne takse, omogočena taksna olajšava in s tem dostop do sodišča, ki je meritorno obravnavalo njeno zahtevo. Ne more pa sodišče samo, ob uporabi analogije, po uradni dolžnosti oprostiti stranko obveznosti plačila sodne takse.

13V konkretnem primeru je bilo odločeno o taksni olajšavi za postopek na prvi stopnji. Taksna obveznost in odločitev o olajšavi zajema postopek kot tak in ne pomeni, da lahko stranka predlaga ponovno taksno olajšavo, za vsak kasnejši plačilni nalog, ki ga prejme od sodišča. Sodišče je izdalo plačilni nalog z dne 5. 3. 2019 po izdaji sodbe sodišča prve stopnje. Zoper tak nalog, ki primarno služi kot opozorilo stranki na njeno že nastalo obveznost, lahko stranka sicer poda ugovor, ne more pa predlagati ponovne taksne olajšave, ker je o tem že bilo pravnomočno odločeno. Navedenega ne spremeni niti okoliščina, da je sodišče konkretni plačilni nalog razveljavilo zaradi previsoko zaračunane sodne takse (ob upoštevanju odločbe Ustavnega sodišča) in izdalo novega. Za to ima izrecno pooblastilo v zakonu (peti odstavek 34.a člena ZST-1). Po izdaji plačilnega naloga stranka ne more nato ponovno zaprositi za taksno olajšavo, saj se plačilni nalog nanaša na že nastalo taksno obveznost, glede olajšave za slednjo pa je že bilo odločeno.

14Pritožba (zoper sklep z dne 6. 6. 2019) tudi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je preuranjeno izdalo plačilni nalog z dne 22. 5. 2019 (v višini 6.525,00 EUR), češ da bi moralo počakati na pravnomočnost sklepa z dne 14. 5. 2019, s katerim je zavrglo predlog tožeče stranke za taksno oprostitev. V skladu z že omenjenim petim odstavkom 34.a člena ZST-1 lahko oseba, ki je izdala plačilni nalog, le tega razveljavi, če po uradni dolžnosti ugotovi, da so v plačilnem nalogu napake. Če je potrebno, izda nov plačilni nalog, zoper katerega je dopustno vložiti ugovor. To pomeni, da v dani procesni situaciji ni bilo potrebno čakati na pravnomočnost sklepa, s katerim je bil zavržen predlog za taksno olajšavo (sklep z dne 14. 5. 2019).

15Pritožbene navedbe torej niso utemeljene. Niso podani niti razlogi, na katere mora višje sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1). Zato je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sklepa sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1).

¹ Glej npr. sklep VSL I Cp 3163/2015 z dne 08.12.2015 in sklep VSL I Cpg 915/2017 z dne 8.12.2017.
² Glej tudi sklep VSL Cst 144/2020 z dne 05.05.2020.