VSL sodba I Cpg 638/2012

1. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Tožena stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženka dolžna v roku 8 dni plačati tožniku znesek 1.261,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 6. 2010 dalje do plačila in mu povrniti pravdne stroške v znesku 155,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper to sodbo se po svojem pooblaščencu pravočasno pritožuje toženka. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in kršitve določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obravnavana zadeva predstavlja gospodarski spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 443. člena v zvezi s prvim odstavkom 495. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). Sodba v sporu majhne vrednosti se sme izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Izpodbijane sodbe torej ni dovoljeno izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

6. Tožbeni zahtevek temelji na določilu prvega odstavka 87. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, v skladu s katerim ima tožnik pravico zahtevati, da povzročeno škodo povrne delodajalec (toženka), če je bolezen, poškodba ali smrt zavarovane osebe posledica tega, ker niso bili izvedeni ustrezni higiensko – sanitarni ukrepi, ukrepi varstva pri delu ali drugi ukrepi, predpisani ali odrejeni za varnost ljudi.

7. S pritožbenimi navedbami o tem, da sodišče prve stopnje ne bi smelo slediti trditvam tožnika, da gradbeni oder, iz katerega sta padla delavca toženke, ni ustrezal predvidenim obremenitvam, da deske niso bile ustreznih dimenzij in podprte na ustrezni razdalji, kot določa Uredba o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih (Ur. l. RS, št. 83/2005; v nadaljevanju Uredba), ker naj to ne bi izhajalo iz nobene listinske dokumentacije, toženka izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Kot rečeno, to ni dopusten pritožbeni razlog v tem sporu. Toženka teh tožbenih trditev tudi sicer ni prerekala, zato jih je sodišče prve stopnje v skladu z drugim odstavkom 214. člena ZPP štelo za priznane.

8. Prav tako so neupoštevne pritožbene trditve, da ni izkazano, da toženka pred pričetkom opravljanja del ni pregledala gradbenega odra in tako preverila obstoja njegovih pomanjkljivosti, saj tudi z njimi toženka izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Poleg tega pa toženka niti ni zatrjevala, da bi pred pričetkom opravljanja del pregledala gradbeni oder (212. člen ZPP).

9. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da ni podana vzročna zveza med opustitvijo ukrepov varstva pri delu in počenjem deske na delovnem odru. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da bi morala toženka pred pričetkom del gradbeni oder pregledati in preveriti prisotnost kakršnihkoli napak, ki bi lahko vplivale na varnost in zdravje delavcev, ter jih v primeru njihove prisotnosti tudi odpraviti, kot ji to nalagajo četrta alineja 10. člena v zvezi z 11. členom Uredbe in temeljna načela Zakona o varnosti in zdravju pri delu (Ur. l. RS, št. 56/99 s spremembami; 5. in 6. člen). Kot rečeno, toženka niti ni zatrjevala, da bi te ukrepe izvedla (zatrjevala je le, da sta imela poškodovana delavca pri delu čelado, zaščitne pasove, čevlje in rokavice). Če bi toženka opravila dolžni predhodni preventivni pregled odra, bi morala opaziti, da nosilna deska odra ni ustrezala predvidenim obremenitvam, da ni bila dovolj trdna ter ustreznih dimenzij in materiala. Te pomanjkljivosti odra bi morala nato odpraviti, kar bi preprečilo škodni dogodek.

10. Neutemeljeno je tudi pritožbeno stališče, da v tej zadevi ni bilo mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov, s čimer toženka sodišču prve stopnje smiselno očita, da ni odločilo po opravljenem naroku za glavno obravnavo. Sodišče lahko v postopku v sporih majhne vrednosti brez razpisa naroka izda odločbo o sporu, če po prejemu odgovora na tožbo oziroma po prejemu pripravljalnih vlog ugotovi, da med strankami ni sporno dejansko stanje in da ni drugih ovir za izdajo odločbe (prvi odstavek 454. člena ZPP). Na tak način sodišče ravna tudi v primeru, če po prejemu odgovora na tožbo oziroma pripravljalnih vlog ugotovi, da je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov, nobena stranka pa izvedbe naroka v tožbi, odgovoru na tožbo oziroma v pripravljalnih vlogah iz 452. člena tega zakona ni zahtevala (drugi odstavek 454. člena ZPP). Stranka mora izvedbo naroka izrecno zahtevati. Ni namreč mogoče šteti, da določeni dokazni predlogi (npr. zaslišanje priče) pomenijo zahtevo za izvedbo naroka, saj ni nujno, da bo sodišče takšnemu dokaznemu predlogu sploh ugodilo (Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, str. 722). V obravnavani zadevi pravdni stranki izvedbe naroka nista izrecno zahtevali. Med njima je bilo sporno, ali je dejstvo, da je bil gradbeni oder v lasti oziroma posesti naročnika gradbenih del, razlog za izključitev toženkine odgovornosti za nastalo škodo. O tem je sodišče prve stopnje lahko odločilo že na podlagi vpogleda v Pogodbo št. 126/2007, sklenjeno med izvajalcem (toženko) in naročnikom, torej na podlagi pisnega dokaza. Kot rečeno, toženka ni zatrjevala, da bi izvedla potrebne in ustrezne ukrepe za zagotovitev varnosti in zdravja pri delu, niti ni prerekala tožničinih trditev o pomanjkljivostih gradbenega odra. Izvedba naroka za glavno obravnavo za odločitev v tej zadevi zato ni bila potrebna.

11. Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Ker toženka s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).