VSRS Sodba IV Ips 35/2019

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi, da je bila z izpodbijano pravnomočno sodbo kršena določba prvega odstavka 21. člena Zakona o prekrških na način iz 4. točke 156. člena Zakona o prekrških.

A.

1Inšpektorat Republike Slovenije za delo je pravno osebo R., d. o. o., in odgovorno osebo pravne osebe M. F. spoznal za odgovorni storitve prekrška po 17. točki prvega odstavka 217. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1) in jima izrekel globi, pravni osebi v višini 3.000,00 € in odgovorni osebi v višini 450,00 €. Zoper izdani plačilni nalog sta pravna in odgovorna oseba vložili zahtevo za sodno varstvo, ki ji je Okrajno sodišče v Kopru s sodbo z dne 3. 10. 2019 delno ugodilo in plačilni nalog v odločitvi o sankciji spremenilo tako, da je storilcema za prekršek izreklo opomin.

2Zoper pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Kopru v zvezi s plačilnim nalogom Inšpektorata Republike Slovenije za delo je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil vrhovni državni tožilec Hinko Jenull, zaradi kršitev materialnih določb zakona po 4. točki 156. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) in drugega odstavka 158. člena ZP-1 v zvezi s prvim odstavkom 21. člena ZP-1 ter zaradi relativne bistvene kršitve določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega ostavka 155. člena ZP-1. Vrhovni državni tožilec zatrjuje, da sodišče izrek opomina kršiteljema ni ustrezno obrazložilo in, da za takšno sankcijo niso podani zakonski razlogi.

3Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) vročilo storilcema in njuni zagovornici. Zagovornica je v odgovoru navedla, da nasprotuje vloženi zahtevi, saj meni, da bi ugoditev pomenila zatiranje kreativnosti sodnikov, v nasprotju z vrhovnim državnim tožilcem pa tudi meni, da je sodišče vse relevantne okoliščine ustrezno obrazložilo.

B.

4V obravnavani zadevi sta bila storilca spoznana za odgovorna za prekršek, ker M. F., direktor družbe R., d. o. o., svoji zaposleni delavki, ob tem, ko jo je odjavil iz obveznih zavarovanj, pogodbe o zaposlitvi ni odpovedal v pisni obliki v skladu s prvim odstavkom 87. člena ZDR-1.

5Sodišče je v sodbi, s katero je zahtevi kršiteljev za sodno varstvo delno ugodilo ter jima namesto globe izreklo opomin zaključilo, da je bil prekršek storjen v posebnih olajševalnih okoliščinah. Ugotovilo je, da storilca do sedaj še nista bila kaznovana ali obravnavana za tovrstne prekrške in, da je podana pozitivna prognoza, zato je sklenilo, da bo z izrekom opomina dosežen namen, da bosta v prihodnje spoštovala predpise o delovnih razmerjih.

6Vrhovno sodišče sprejema stališče vrhovnega državnega tožilca, da okoliščine na katerih temelji odločitev sodišča za izrek opomina, ne dosegajo zakonsko določenega standarda, saj okoliščine, ki jih navaja sodišče v obrazložitvi sodbe, ne zadostujejo oziroma ne predstavljajo okoliščin v smislu prvega odstavka 21. člena ZP-1, ki bi upravičevale izrek opomina.

7V skladu s citirano določbo sme prekrškovni organ in sodišče izreči opomin za prekršek, storjen v takih olajševalnih okoliščinah, ki ga delajo posebno lahkega. Izrekanje opomina tako ni utemeljeno že z obstojem katerihkoli olajševalnih okoliščin, temveč mora biti prekršek storjen v okoliščinah, ki so očitno olajševalne in jim organ ali pripiše posebno težo. Pri tem prekrškovni organ oziroma sodišče upošteva primeroma naštete olajševalne okoliščine iz drugega odstavka 26. člena ZP-1. Skladno s prakso Vrhovnega sodišča je treba težo prekrška prvenstveno ocenjevati po objektivnih okoliščinah v času storitve prekrška (stopnja ogrožanja oziroma kršitve zavarovane dobrine, kraj, čas, način storitve), upravičeno pa je upoštevati tudi okoliščine na strani storilca (stopnja odgovornosti za prekršek, nagibi, prejšnje življenje, itd.). Če bo organ ugotovil zgolj subjektivne okoliščine, to ne bo upravičevalo izreka opomina, bo pa to lahko razlog za omilitev ali odpustitev sankcije.

8Vrhovni državni tožilec utemeljeno uveljavlja, da sodišče v obravnavanem primeru v obrazložitvi sodbe ni navedlo okoliščin objektivne narave ob sami storitvi prekrška, ki bi zmanjševale pomen kršitve predpisov v danih razmerah. Sodišče izpostavlja le dosedanjo nekaznovanost in neobravnavanost kršiteljev za tovrstne prekrške in njuno pozitivno prognozo, vendar zgolj ti dve okoliščini ne zadostita zakonskemu standardu, potrebnem za izrek sankcije opominjevalne narave in ne upravičujeta nadomestitve izrečene globe z opominom. Kot pravilno opozarja vrhovni državni tožilec že predpisana globa za obravnavani prekršek v primerjavi z globami, določenimi v drugih prekrškovnih določbah istega zakona kaže na to, da stopnja ogrožanja varovane dobrine v obravnavanem primeru ni zanemarljiva.

9Upoštevaje navedeno je potrebno pritrditi vrhovnemu državnemu tožilcu, da je zaključek sodišča, da so v obravnavanem primeru podani pogoji za izrek opomina, materialnopravno napačen. Okoliščine, ki jih je ugotovilo sodišče, namreč niso takšne olajševalne okoliščine v smislu prvega odstavka 21. člena ZP-1, ki bi delale prekršek posebno lahek. S tem, ko je sodišče storilcema izreklo opomin, ne da bi bili za to podani zakonski pogoji, je prekršilo navedeno zakonsko določbo, na način iz 4. točke 156. člena ZP-1.

C.

10Glede na navedeno je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti utemeljena. Ker je zahteva vložena v škodo storilcev, je Vrhovno sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 zgolj ugotovilo, da je bila z izpodbijano sodbo prekršena določba prvega odstavka 21. člena ZP-1, ne da bi poseglo v pravnomočno odločbo.