VSL Sodba in sklep II Cp 1144/2020

I. Pritožba se zavrne in se sodba v izpodbijanem zavrnilnem delu ter sklepa potrdijo.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje predlog za izdajo začasne odredbe, da se dedni dogovor, povzet v sklepu o dedovanju D 678/2005 z dne 24. 6. 2010, po katerem naj bi tožnica dolgovala toženki 74.935,00 EUR ne izvrši do pravnomočne izvršitve v tem pravdnem postopku (I. točka izreka); s sklepom zavrglo tožbo v delu na ugotovitev, da tožnica svoje obveznosti po dednem dogovoru¹ v celoti izpolnjuje (II. točka izreka); zavrnilo (primarni) tožbeni zahtevek na ugotovitev, da sta pravdni stranki dedni dogovor, ki sta ga sklenili na zapuščinski obravnavi dne 24. 6. 2010, spremenili z dednim dogovorom z dne 12. 11. 2013, zato se prvotni dedni dogovor razveljavi, nadomesti pa ga dedni dogovor sklenjen 12. 11. 2013 (III. točka izreka); zavrnilo (podredni) tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti dednega dogovora, sklenjenega pri Okrajnem sodišču v Slovenj Gradcu dne 24. 6. 2010 pod opr. št. D 687/2005 (IV. točka izreka); ugodilo tožbenemu zahtevku na ugotovitev, da je sprememba dednega dogovora z dne 12. 11. 2013 nična (V. točka izreka); odločilo, da je tožnica dolžna iz naslova pravdnih stroškov v višini 2.784,66 EUR v roku 15 dni te stroške plačati v korist proračuna Republike Slovenije, prav tako tudi stroške v višini 459,00 EUR (VI. točka izreka), tožnica pa sama nosi svoje pravdne stroške (VII. točka izreka).

2Zoper odločbo je toženka vložila (laično) pritožbo brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov in smiselno predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako kot predlaga. Navaja, da je pri sklepanju dednega dogovora v zadevi D 678/2005 toženko v času sklepanja zastopala pooblaščena socialna delavka CSD in ne C. M. Š., ki je bila na zapuščinski obravnavi le prisotna. Dedni dogovor je bil sklenjen po petih letih, na podlagi izvedenskega mnenja strokovnjakov. Pritožničin odvetnik je natančno opredelil dedni delež 1/6. M. C. Š. je v zapuščinskem postopku vse spremenila, čeprav je bila na obravnavi prisotna delavka pristojnega CSD. Skrbnica obveze za plačilo 74.236,00 EUR ni nikoli dokazala ali opredelila, na kaj se nanaša. 1/6 nujnega deleža velja za obe dedinji. Pogodbe lahko sklepamo ponovno. S toženko sta to storili in v letu 2013 sklenili nov dedni dogovor, ki je odraz cenilnega poročila, za to toženka ne potrebuje skrbnika, tako ustno izjavo je dobila tudi pri Ministrstvu za pravosodje. Toženka je imela poslovno sposobnost. Dedni dogovor ne predvideva dražb in izvršb, pa so bile vseeno izvedene. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in nujni dedni delež toženki določi v vrednosti 724 m3 lesa na rastišču ali 32.583,50 EUR, že vplačani dedni delež se upošteva kot plačilo dediščine. Za dedni delež toženka ne potrebuje skrbnika oziroma naj se C. M. Š. potrdi za skrbnico toženke in naj se jo zadolži za sklepanje pogodb, pri čemer naj pridobi soglasje sodedinje A. C. za 15 % delež, ki ga ta prepušča toženki.

3Tožnica je pritožbo dopolnila s tremi dopolnitvami, ki pa so vse prepozne, zato jih pritožbeno sodišče ni upoštevalo.

4Toženka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

5Pritožba ni utemeljena.

6Tožnica se je s toženko v zapuščinskem postopku po njuni materi, ki je tekel pri Okrajnem sodišču v Slovenj Gradcu pod opr. št. D 678/2005, dne 24. 6. 2010 dogovorila, da ji kot vrednost nujnega dednega deleža v roku treh let izplača znesek 74.935,00 EUR (priloga A3). V tožbi zatrjuje, da je s toženko dne 12. 11. 2013 sklenila nov dedni dogovor o prenehanju prejšnje obveznosti, z nadomestitvijo z novo (novacija)², saj je bila pri sklepanju prvega dednega dogovora v zmoti. Trdila je tudi, da je bila toženka (ki jo je v zapuščinskem in v tem postopku zastopala skrbnica za poseben primer) ob sklepanju novega dogovora poslovno sposobna. Predlagala je, da sodišče ugotovi, da sta pravdni stranki dne 12. 11. 2013 razveljavili prvotni dedni dogovor, ki sta ga sklenili na zapuščinski obravnavi dne 24. 6. 2010, da ga tako nadomesti dedni dogovor sklenjen dne 12. 11. 2013 in da se ugotovi, da tožnica svoje obveznosti po novem dednem dogovoru v celoti izpolnjuje.

7Po pridobitvi izvedenskega mnenja, iz katerega izhaja, da toženka dne 12. 11. 2013, pa tudi že prej, ni bila sposobna za razsojanje, pa je postavila še podredni tožbeni zahtevek, in sicer, naj sodišče ugotovi, da sta nična: dedni dogovor, ki ga je sklenila tožnica s toženko, ki jo je v času sklepanja zastopala skrbnica za posebni primer, pri Okrajnem sodišču v Slovenj Gradcu dne 24. 6. 2010 in sprememba dednega dogovora z dne 12. 11. 2013.

8Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je povsem prepričljiva dokazna ocena sodišča prve stopnje, da toženka dne 12. 11. 2013 ni bila sposobna izraziti svoje poslovne volje in v posledici ni imela sposobnosti razsojanja (glej točko 24 v zvezi s točko 21 obrazložitve), in pritožba z ničemer ne izkaže drugače. Za sklenitev veljavne pogodbe mora imeti pogodbenik poslovno sposobnost, ki se zahteva za sklenitev pogodbe (prvi odstavek 41. člena Obligacijskega zakonika - OZ). Položaj, ko sklene pogodbo oseba, ki nima poslovne sposobnosti, in ko sklene pogodbo oseba, ki sicer ima poslovno sposobnost, nima pa sposobnosti razsojanja, je istovrsten. Taka pogodba sploh ne nastane oziroma je nična. Do sklenitve dogovora dne 12. 11. 2013 v posledici ni prišlo, gre za neobstoječ pravni posel, kar pomeni, da je pravno gledano ničen (86. člen OZ), in kot tak ni nadomestil dednega dogovora sklenjenega dne 24. 6. 2010 pred Okrajnim sodiščem v Slovenj Gradcu, kot vse pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Pravilno in zakonito je zato sodišče prve stopnje primarni tožbeni zahtevek zavrnilo, delno pa tožbo, v delu, v katerem tožnica zahteva ugotovitev dejstva, zavrglo (181. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

9Res toženka tudi ob sklepanju dednega dogovora z dne 24. 6. 2010 ni bila sposobna izraziti svoje volje in ni imela sposobnosti razsojanja, vendar jo je pri njegovem sklepanju zastopala hči C. M. Š. kot skrbnica za posebni primer (211. člen tedaj veljavnega Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih), s čimer je bil namen skrbi za osebo, dejansko nesposobno za razsojanje, dosežen. Ravnanja skrbnice so bila pod nadzorom pristojnega CSD (glej sklep z dne 24. 6. 2010, priloga A3), postopek pa tudi pod nadzorom sodišča (80. člen ZPP v zvezi s 163. členom Zakona o dedovanju). S pritožbo tožnica ne izkaže drugače. S tožbenimi trditvami tako ni uspela dokazati, da dedni dogovor z dne 24. 6. 2010 ni bil veljavno sklenjen. Podredni tožbeni zahtevek na ugotovitev njegove ničnosti je zato sodišče prve stopnje pravilno in zakonito zavrnilo.

10Pravilno je sodišče prve stopnje tudi pojasnilo, da ima dedni dogovor naravo sodne poravnave, za njeno izpodbijanje pa so minili že vsi zakonsko predvideni roki (392., 393. člen ZPP).

11Ker tožnica torej ni izkazala obstoja svoje terjatve, je v posledici sodišče prve stopnje pravilno in zakonito tudi predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo (270. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju).

12Glede na vse povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo (353. člen ZPP), kot neutemeljeno pa zavrnilo tudi pritožbo zoper sklepa in izpodbijana sklepa potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

13Tožnica stroškov pritožbenega postopka ni priglasila, toženka pa svoje stroške nosi sama (prvi odstavek 155. člena ZPP).

¹ z dne 12. 11. 2013
² Z obveznostjo toženki doplačati oskrbnino v domu za starejše občane in sicer iz donosa gozdne mase, do skupne višine 20.000,00 EUR.