UPRS Sklep I U 785/2017-47

I. Tožba se zavrže.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Tožeča stranka je na podlagi 4. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) vložila tožbo, v kateri je navedla, da je 12. 12. 2014 vložila predlog za pridobitev naziva „redni profesor za področje ... na A. fakulteti. Senat tožene stranke je najprej imenoval poročevalce za pripravo ocen usposobljenosti kandidata, nato pa je vlogo obravnavala habilitacijska komisija UL in ugotovila, da sta dve mnenji poročevalcev negativni zaradi suma, da so določena tožnikova znanstvena dela plagiat. Da bi ugotovil, ali je bil glede na navedeno kršen etični kodeks UL, je dekan ... dne 22. 2. 2016 zaprosil za ugotovitev dejanskega stanja in v zvezi s tem imenoval posebno komisijo za sprejem stališča o utemeljenosti suma plagiatorstva. Iz mnenja navedene komisije z dne 4. 3. 2016 je razvidno, da je pri štirih strokovnih člankih šlo za več kot 90 % ujemanje z izvirnimi besedili v tujih člankih. Zato je bila 8. 4. 2016 podana prijava suma kršitve etičnega kodeksa UL na Komisijo za etična vprašanja, čeprav neetičnost ni bila nikoli dokazana. Kot je razvidno iz obrazložitve, je bilo to mnenje edini razlog za izdajo odločbe številka 104-199/2016 z dne 17. 2. 2017, skladno s katero tožnik, kljub izpolnjevanju vseh kriterijev iz 8. točke 12. člena Meril za izvolitev v naziv, ni bil izvoljen v naziv rednega profesorja. Tožnik meni, da je prišlo pri sestavi navedene komisije do postopkovnih kršitev, saj trdi, da dekan za to ni imel pooblastil glede na Pravilnik o organizaciji in delovanju MF. Skladno z njegovim 68. členom naj bi jo lahko imenoval le senat tožene stranke za opravo posamezne, konkretne in strokovne naloge. Sicer pa v obravnavani zadevi noben izmed njenih članov ni bil ustrezno strokovno podkovan, za nameček pa je bilo njihovo odločanje pristransko. Komisija tudi ni bila pristojna za vsebinsko presojo plagiatorstva, saj je to v domeni sodišča. Poleg tega naj bi bila nerazumljiva njena ugotovitev, da gre za "skoraj popoln prevod pregledanih člankov", saj ta besedna zveza po prepričanju tožnika ne obstaja.

2Glede na navedeno naj bi dekan in tožena stranka kršila tožnikove pravice in svoboščine s tem, ko je dekan nepooblaščeno imenoval navedeno komisijo zaradi presoje suma plagiatorstva, njeno mnenje pa je bilo glavni razlog za neizvolitev tožnika v naziv rednega profesorja. Zato tožnik zahteva, da sodišče ugotovi nezakonitost imenovanja te komisije in njenega mnenja z dne 4. 3. 2017 ter njuno razveljavitev. Priglaša stroške.

3Iz odgovora na tožbo je razvidno, da je odločbo številka 104-199/2016 z dne 17. 2. 2017 izdala UL in ne tožena stranka ter da je tožnik zoper njo vložil tožbo, v zvezi s katero teče postopek pod opr. št. I U 533/2017. Zaradi navedenega tožnik naj ne bi imel pravnega interesa za tožbo v obravnavani zadevi. Tožena stranka nasprotuje pristojnosti sodišča, saj meni, da glede na predmet tožbe (izpodbijanje imenovanja komisije) ne gre za upravno zadevo, in pojasnjuje, da ne more biti organ, saj skladno z Zakonom o visokem šolstvu (v nadaljevanju ZVis) nastopa v imenu in za račun UL. Glede na navedeno meni, da niso podane procesne predpostavke za tožbo na podlagi 4. člena ZUS-1 in pojasnjuje, kdaj je po ZVis predviden upravni spor. Navaja, da je dne 22. 2. 2016 imenovana komisija dala mnenje 4. 3. 2016, s čimer je bil tožnik seznanjen 25. 5. 2016. Ker mu je bil tudi upravni akt (odločba z dne 17. 2. 2017) vročen 2. 3. 2017, je njegova tožba z dne 12. 4. 2017 prepozna. Sicer še meni, da tožnik ni aktivno legitimiran za vložitev tožbe, saj ni bil stranka v postopku imenovanja komisije, pasivno pa je lahko legitimirana le UL in ne MF. V nadaljevanju razčlenjuje potek postopka izvolitve v naziv in pojasnjuje, zakaj je odločba z dne 17. 2. 2017 zakonita. Meni, da tožnik zgolj na podlagi izpolnjevanja zakonskih in drugih pogojev ne more izsiliti imenovanja v naziv. Navaja, da je to v diskreciji in avtonomiji univerze, ki jo uresničujejo člani njenega senata z glasovanjem. Pojasnjuje še, da je bila strokovna komisija imenovana zaradi odgovorov na vprašanja glede dejanskega stanja in ne zaradi ugotavljanja plagiatorstva in tožnikove znanstvene nepoštenosti, zaradi česar ni odločala o zadevi iz sodne pristojnosti. Tudi sicer je bila imenovana le zaradi ugotovitev dejanskega stanja in ne zaradi odločanja o pravici tožnika. Meni še, da prevoda spornih člankov nista avtorsko delo in pojasnjuje, da je tožnik v podobni zadevi iz enakega razloga sam zahteval imenovanje navedene komisije. Navaja, da je po prejemu mnenja komisije dekan tožene stranke podal prijavo suma neetičnega ravnanja na Komisijo za etična vprašanja UL.

4V nadaljnjih vlogah tožnik pojasnjuje, da se obravnavana zadeva nanaša na preliminarno dejanje tožene stranke, ki je nezakonito imenovala komisijo. Za imenovanja tovrstne komisije naj ne bi bil pristojen dekan, ampak senat MF. To pa naj bi bistveno vplivalo na habilitacijski postopek, v okviru katerega je bila sprejeta odločba z dne 17. 2. 2017. Zato upravni spor z opr. št. I U 533/2017 na obravnavano zadevo ne vpliva. Meni, da se je z imenovanjem sporne komisije posredno odločalo o tožnikovi pravici biti izvoljen v naziv rednega profesorja. V zvezi s pravočasnostjo tožbe pojasnjuje, da je posledice utrpel šele z dopisom z dne 23. 3. 2017 (vročen mu je bil 27. 3. 2017), ko je bil obveščen, da nima veljavnega pedagoškega naziva; odločba z dne 17. 2. 2017 se na to namreč naj ne bi nanašala. Trdi, da je tožena stranka pasivno legitimirana, saj je skladno z 10. členom Statuta UL pravna oseba, v obravnavani zadevi pa se ne izpodbija odločbe z dne 17. 2. 2017. Trdi, da je dekan zavestno hotel vplivati na odločitev senata, saj mu je posredoval samo dokumente, ki tožnika bremenijo plagiatorstva. Ponovno poudarja, da je na odločbo z dne 17. 2. 2017 vplivalo ugotovitveno mnenje komisije, ki je na podlagi zaprosila dekana MF brez pristojnosti odločala o domnevnih kršitvah (sumu plagiatorstva), ki niso bile nikoli dokazane; to mnenje pa je bilo edini razlog za neizvolitev tožnika v naziv rednega profesorja, saj je iz obrazložitve razvidno, da naj bi bila dokazana tožnikova znanstvena nepoštenost, čeprav Komisija za etična vprašanja še ni odločala o sumu neetičnega ravnanja. S sestavo komisije in njenim odločanjem glede domnevnega plagiatorstva se je odločalo o tožnikovi pravici do uresničevanja premoženjskih in osebnih interesov v zvezi z avtorskim delom. Tožnik je z izgubo pedagoškega naslova izgubil tudi pravico prijave na razne razpise za mandatno funkcijo na ..., kar pomeni, da mu je bilo poseženo v pravico kariernega napredovanja in pravico biti mentor.

5Tožena stranka v nadaljnjih pripravljalnih vlogah ponovno poudarja, da ni organ v smislu 1. in 4. člena ZUS-1, saj ne izdaja upravnih aktov iz drugega odstavka 2. člena ZUS-1 in v obravnavani zadevi ni odločala o tožnikovi pravici ali pravni koristi. V zvezi s pravočasnostjo tožbe navaja, da je tožnik domnevne posledice dejanja tožene stranke utrpel z izdajo odločbe številka 104-199/2016, ki mu je bila vročena 2. 3. 2017, in ne šele z dopisom z dne 23. 3. 2017. Navedeno potrjuje tudi 227. člen Statuta UL, ki določa, da je obstoječi naziv podaljšan le do dokončne odločitve pristojnega senata, kar pomeni, da so posledice nastale že z dnem izdaje odločbe, torej 17. 2. 2017. Poudarja, da je že iz tožnikovih trditev razvidno, da je bil postopek imenovanja v naziv, v okviru katerega je bilo dano zaprosilo in mnenje, končan z izdajo navedene odločbe, kar pomeni, da ima tožnik možnost upravnega spora le zoper to odločbo. Pojasnjuje, da je dekan tožene stranke pravilno imenoval strokovno komisijo, saj odgovarja za zakonitost dela tožene stranke na podlagi 69. in 71. člena Statuta UL, 24. člena ZVis ter 52. člena Pravilnika o organizaciji in delovanju MF v Ljubljani. To pomeni, da je dolžan preveriti morebitne sume glede nepravilnosti in nezakonitosti ravnanja svojih zaposlenih. Strokovna komisija ni vsebinsko odločala o plagiatorstvu ali avtorski pravici tožnika, sporne članke je le pregledala in dala odgovore glede dejanskega stanja. V avtorsko pravico z dejanjem imenovanja komisije naj ne bi bilo v ničemer poseženo, pri čemer po mnenju tožene stranke tudi tožnik ne pojasni, v katere premoženjske ali osebne interese v zvezi z avtorskim delom naj bi bilo poseženo in s katerim dejanjem tožene stranke. Če meni, da se je to res zgodilo, pa ima na podlagi 164. člena ZASP možnost zahtevati varstvo svojih pravic, kar pomeni, da sodišče ni pristojno odločati po 4. členu ZUS-1. Sicer pa po prepričanju tožene stranke ne drži, da bi mnenje bistveno vplivalo na odvzem pedagoškega naziva. Iz obrazložitve odločbe je namreč razvidno, da je bila upoštevana vsa dokumentacija v zadevi. Temeljna posledica mnenja komisije z dne 4. 3. 2016 naj bi bila v tem, da je dekan podal prijavo suma neetičnega ravnanja na Komisijo za etična vprašanja UL. Poudarja, da tožnik s splošnim sklicevanjem na upravičenja iz avtorske pravice ni izkazal, da je bilo s strokovno komisijo poseženo v njegove človekove pravice in temeljne svoboščine.

K I. točki izreka:

6Tožba ni dovoljena.

7Tožnik je s tožbo po 4. členu ZUS-1¹ zahteval ugotovitev, da je tožena stranka s svojim dejanjem (s sestavo komisije in njenim mnenjem glede domnevnega plagiatorstva) posegla v njegove pravice, in sicer v pravico do uresničevanja premoženjskih in osebnih interesov v zvezi z avtorskim delom, v pravico do prijave na razne razpise za mandatno funkcijo na ... in posledično v pravico do kariernega napredovanja ter pravico biti mentor.

8Z zakonom je skladno z drugim odstavkom 157. člena Ustave določeno, da v upravnem sporu odloča sodišče tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo (prvi odstavek 4. člena ZUS-1). Če se v upravnem sporu izpodbijajo dejanja javne oblasti, se v postopku uporabljajo določbe tega zakona, ki se nanašajo na izpodbijanje upravnega akta (drugi odstavek 4. člena ZUS-1).

9Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča² je razvidno, da morajo biti za sodno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin v upravnem sporu na podlagi 4. člena ZUS izpolnjeni zakonsko predpisani pogoji. Postopek se lahko začne le na podlagi tožbe, vložene skladno z zakonom, s katero oseba uveljavlja sodno varstvo svojih ustavnih pravic zaradi nezakonitega dejanja in v zvezi s tem postavi ustrezen tožbeni zahtevek. Za obravnavo take tožbe pa morajo biti izpolnjene vse splošne zakonske procesne predpostavke (36. člena ZUS-1), kar pomeni, da mora biti tožba pravočasna, dovoljena, vložena po upravičeni osebi itd. Poleg splošnih procesnih predpostavk pa je pri presoji dovoljenosti te tožbe treba upoštevati tudi posebne procesne predpostavke (36. člen v povezavi s 4. členom ZUS-1). Tožba je namreč dovoljena, če je v njej zatrjevano dejanje javne oblasti, ki naj bi poseglo v človekove pravice in temeljne svoboščine tožnika, izvedeno s strani organa države oziroma samoupravne lokalne skupnosti ali nosilca javnega pooblastila pri izvrševanju njegovih oblastvenih pooblastil. Ker pa je sodno varstvo ustavnih pravic v upravnem sporu subsidiarno, je za dovoljenost tožbe treba tudi presoditi, ali ima glede na okoliščine in značilnosti v tožbi zatrjevane kršitve ustavnih pravic tožnik na voljo drugo učinkovito sodno varstvo. Če navedene procesne predpostavke niso izpolnjene, je tožbo treba zavreči.

Glede pravočasnosti tožbe

10Uvodoma je sodišče presojalo, ali je tožba pravočasna. Skladno s prvim odstavkom 23. člena ZUS-1 rok za vložitev tožbe prične teči, ko je bilo storjeno posamično dejanje, s katerim se posega v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika. Ker je torej tožba v takem primeru usmerjena zoper konkretno dejanje, ki je povzročilo nezakonito omejevanje ali preprečevanje izvrševanja človekove pravice ali temeljne svoboščine, mora tožnik v tožbi navesti dejanje, kje in kdaj je bilo storjeno, organ ali uradno osebo, ki je to storila, dokaze o tem in zahtevek, naj se poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine ugotovi, odpravi oziroma prepove (tretji odstavek 30. člena ZUS-1). V tožbi naveden čas storitve dejanja je zato relevanten za presojo njene pravočasnosti.

11Iz tožbenih navedb je razvidno, da je bila komisija imenovana dne 22. 2. 2016, mnenje pa je napisala 4. 3. 2016. Z zaprosilom dekana z dne 22. 2. 2016 in navedenim mnenjem je bil tožnik seznanjen dne 2. 6. 2016, ko je prejel dopis Komisije za etična vprašanja UL z dne 25. 5. 2016 (priloga B 12), na katerega je odgovoril z dopisom z dne 11. 7. 2016 (priloga B 13). Očitno je torej, da je dne 12. 4. 2017 vložena tožba glede na omenjene določbe ZUS-1 in tožbeni zahtevek (glej 7. točko obrazložitve tega sklepa) vložena po poteku 30-dnevnega roka (prvi odstavek 28. člena ZUS-1) od dneva storitve zatrjevanega nezakonitega dejanja.

12Tožnik sicer zagovarja stališče, da je za poseg v svoje pravice zvedel šele z vročitvijo dopisa tožene stranke št. 004-218-63/4 z dne 23. 3. 2017, prejetim dne 27. 3. 2017, zaradi česar meni, da je rok za vložitev tožbe začel teči šel z 28. 3. 2017. Vendar pa sodišče ugotavlja, da je bil tožnik z navedenim dopisom zgolj obveščen, da glede na dokončnost odločbe številka 104-199/2016 z dne 17. 2. 2017, s katero je bila zavrnjena njegova vloga za izvolitev v naziv redni profesor za področje ..., nima več veljavnega pedagoškega naziva. To pomeni, da je posledice zatrjevanega nezakonitega dejanja tožene stranke, na katere se nanaša tožbeni zahtevek in ki naj bi bile v izgubi pedagoškega naziva na MF UL, utrpel že z izdajo odločbe številka 104-199/2016 z dne 17. 2. 2017, ki mu je bila vročena 2. 3. 2017. Skladno z 227. členom Statuta UL se namreč tistemu, ki je pravočasno vložil popolno zahtevo za izvolitev, vendar postopek do izteka veljavnosti dotedanjega naziva še ni končan, veljavnost obstoječega naziva podaljša do dokončne odločitve. Na nepoznavanje navedenega predpisa se tožnik ne more sklicevati, saj je objavljen³. Sicer pa je s toženo stranko že bil v delovnem razmerju in mu je bila posledica stanja, ko na podlagi izdane odločbe ne obnovi naziva ali ni izvoljen v višji naziv, tudi iz tega razloga znana.⁴

13Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je tožba vložena prepozno tudi ob upoštevanju, da bi rok za vložitev začel teči 3. 3. 2017, torej po vročitvi odločbe številka 104-199/2016 z dne 17. 2. 2017.

14Zato jo je bilo treba zavreči že iz tega razloga (2. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

Presoja, ali je očitano dejanje storil organ

15Vrhovno sodišče je že presodilo, da je organ iz prvega odstavka 4. člena ZUS-1, ki z aktom oziroma dejanjem posega v človekove pravice in temeljne svoboščine, organ iz 1. člena ZUS-1, in sicer: državni organ, organ lokalne skupnosti ali nosilec javnega pooblastila.⁵ V obravnavani zadevi naj bi v tožnikove človekove pravice z očitanim dejanjem posegla MF UL in njen dekan s tem, ko naj bi le-ta nepooblaščeno imenoval komisijo zaradi presoje suma plagiatorstva, njeno mnenje pa naj bi bilo glavni razlog za tožnikovo neizvolitev v naziv rednega profesorja.

16Po presoji sodišča očitanega dejanja ni storil organ iz 1. člena ZUS-1, saj tožene stranke (MF UL) in njenega dekana v zvezi z imenovanjem komisije in njenim mnenjem ni mogoče uvrstiti med organe, navedene v 1. členu ZUS-1. Ne gre namreč ne za državni organ ne za organ lokalne skupnosti, tožena stranka pa v obravnavani zadevi tudi ni ravnala kot nosilka javnega pooblastila, saj ni šlo za postopek za izvolitev, za katerega bi bila pristojna (prvi odstavek 56. člena Zakona o visokem šolstvu, v nadaljevanju ZVis); redne profesorje namreč voli senat univerze in ne senat fakultete (drugi odstavek 56. člena ZVis). Ker v tem primeru tožena stranka ni nastopala kot organ, ki bi izdajal upravne akte v okviru izvrševanja upravne funkcije (drugi odstavek 2. člena ZUS-1⁶), očitano dejanje ne more biti predmet presoje v upravnem sporu niti po 4. členu ZUS-1.

17Tožbo je torej treba zavreči tudi iz navedenih razlogov (4. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

Presoja tožnikovega pravnega interesa

18Zagotavljanje sodnega varstva pravic in pravnih koristi v upravnem sporu pomeni, da mora posameznik izkazati pravovarstveno potrebo, torej izkazati, da bo v primeru, da bo s svojim zahtevkom uspel, njegov pravni položaj izboljšan.

19Po presoji sodišča tožnik pravnega interesa za tožbo ni izkazal, saj svojega pravnega položaja (neizvolitev v naziv rednega profesorja) ne more izboljšati, tudi če bi uspel s svojim zahtevkom. V obravnavani zadevi namreč o odločitvi v naziv rednega profesorja ni odločala tožena stranka, ampak senat Univerze v Ljubljani z odločbo številka 104-199/2016 z dne 17. 2. 2017, zoper katero se lahko sproži upravni spor (59. člen ZVis).

20Zato je bilo treba tožbo zavreči tudi na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

21Iz podatkov spisa je razvidno, da bo zakonitost navedenega dokončnega upravnega akta sodišče presojalo v zadevi I U 533/2017. To pomeni, da je tožniku, ne glede na presojo, ali je očitano dejanje storil organ, zagotovljeno tudi drugo sodno varstvo, zaradi česar upravni spor po 4. členu ZUS-1 tudi iz tega razloga ni dopusten.

K točki II izreka:

22Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrže.

¹ Na navedeno določbo ZUS-1 se sklicuje v prvi pripravljalni vlogi (druga stran listovne številke 25).
² Sodba in sklep Vrhovnega sodišča I Up 161/2016 z dne 19. 10. 2016 (29. točka obrazložitve).
³ Nepoznavanje prava namreč bremeni tisto stranko, ki bi ga morala poznati.
⁴ Iz drugega odstavka 4. člena Pogodbe o zaposlitvi v prilogi A14 je razvidno, da delavec v tem primeru ne izpolnjuje pogojev za svoje delovno mesto, kar je razlog za redno odpoved delodajalca v smislu druge alineje 88. člena ZDR.
⁵ Sklep Vrhovnega sodišča I Up 203/2015 z dne 24. 2. 2016 (7. točka obrazložitve).
⁶ Iz 2. člena ZUS-1 izhaja, da v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. Upravni akt po tem zakonu pa je upravna odločba ali drug javnopravni enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta.