VSL Sklep V Kp 58810/2018

Pritožba državnega tožilca se zavrne kot neutemeljena.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedenim sklepom, pod točko I izreka predlog zagovornika obtoženega A. A. za izločitev listin z dne 5. 11. 2019 zavrnilo kot neutemeljenega, pod točko II izreka pa je iz sodnega spisa po uradni dolžnosti izločilo zapisnik o zaslišanju priče B. B. z dne 7. 1. 2019 in v izreku določno navedene dele listin, v katerih je povzeta vsebina njene izpovedbe.

2Zoper točko II izreka sklepa je državni tožilec vložil pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se v tej točki navedene listine iz sodnega spisa ne izločijo.

3Pritožba ni utemeljena.

4Zoper obtožene C. C., A. A. in B. B. je vložena pravnomočna obtožnica zaradi storitve kaznivega dejanja odvzema mladoletne osebe po drugem in prvem odstavku 190. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila obtožena B. B., tekom v predmetni kazenski zadevi opravljene preiskave, zaslišana kot priča ter da v tej vlogi ni bila poučena o pravicah in pravnih jamstvih, ki veljajo za zaslišanje obdolženca, zato je zapisnik o njenem zaslišanju kot priče z dne 7. 1. 2019 ter dele listin, v katerih je povzeta vsebina njene izpovedbe, iz sodnega spisa izločilo. S takšno odločitvijo prvostopenjskega sodišča se v celoti strinja tudi pritožbeno sodišče, saj je skladna z ustaljenimi stališči sodne prakse in kazenskoprocesne teorije, da obdolženec nikoli ne more biti priča v lastni zadevi in tudi ne v enotnem postopku zoper soobdolžence; da gre za kolizijo pravic dveh procesnih subjektov, ki so glede na njuni različni vlogi nezdružljive; da je temeljna razlika med njunima procesnima položajema v tem, da se obdolženec v kazenskem postopku ni dolžan zagovarjati, če pa izpoveduje (praviloma) ni dolžan govoriti resnice, medtem ko je priča (praviloma) dolžna izpovedovati in pri tem vedno tudi govoriti resnico¹; da je treba v primeru, če je nekdo zaslišan kot priča, pozneje pa v istem postopku zaslišan kot obdolženec o istih dejstvih, izločiti iz spisov zapisnik o njegovem zaslišanju kot priče² in da se mora, če je bila neka oseba najprej zaslišana kot priča, kasneje pa je v istem postopku zaslišana še kot obdolženec, zapisnik o njenem zaslišanju kot priče s smiselno uporabo 83. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) izločiti iz spisa, ker ni bila zaslišana ob vseh procesnih jamstvih, ki jih ima obdolženec v kazenskem postopku.³

5Pritožbene navedbe, da je bila B. B. zaslišana kot priča opozorjena, da ji ni potrebno odgovarjati na posamezna vprašanja, če je verjetno, da bi z odgovori spravila sebe ali svojega bližnjega sorodnika v kazenski pregon, v hudo sramoto ali znatno materialno škodo, dan pa ji je bil tudi pravni pouk za privilegirano pričo, so sicer točne, povsem neutemeljeno pa je stališče pritožnika, da se je B. B. s tem, ko je kljub danim opozorilom pričala, očitno odrekla pravnim jamstvom, ki veljajo za zaslišanje obdolženca v kazenskem postopku, oziroma se je zavestno odločila, da bo izpovedala o nečem, kar jo bo kasneje privedlo v kazenski pregon.

6V skladu s 4. alinejo 29. člena Ustave mora biti vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti zagotovljena pravica, da ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje ali priznati krivde. S to določbo Ustava zagotavlja t. i. privilegij zoper samoobtožbo, ki je eno od temeljnih pravnih jamstev obdolženca v kazenskem postopku, in obsega tudi ustavno pravico do molka, uzakonjeno pa je v tretjem odstavku 5. člena ZKP, ki določa, da se obdolženec ni dolžan zagovarjati in odgovarjati na vprašanja, če pa se zagovarja, ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje ali priznati krivde. Pravica do molka torej daje obdolžencu možnost, da ničesar ne izjavi o obtožbah, ki ga bremenijo, predvsem pa je pomembno, da se obdolženec zaveda, da ima pravico molčati. Obenem ima pravica do molka pomembno dokazno pravno procesno posledico, saj mora državni tožilec dokazovati vse prvine obtožnice oziroma dokazati vse elemente kaznivega dejanja in obdolžencu ni treba storiti prav ničesar v svojo obrambo. S tega vidika je pravica do molka element domneve nedolžnosti (27. člen Ustave⁴) in je tisti branik, ki preprečuje, da se breme dokazovanja ne prenese na obdolženca⁵.

7Glede na navedena izhodišča pravnega pouka o pravici do privilegija zoper samoobtožbo določenega v tretjem odstavku 5. člena ZKP, ne more nadomestiti pravni pouk priči, da ni dolžna odgovarjati na posamezna vprašanja, če je verjetno, da bi s tem spravila sebe ali svojega bližnjega sorodnika v hudo sramoto, znatno materialno škodo ali v kazenski pregon (238. člen ZKP v zvezi z drugim odstavkom 240. člena ZKP), kot to zmotno zatrjuje pritožnik, saj to opozorilo ne obsega pravice do molka, temveč priči daje zgolj pravico odkloniti odgovor na posamezno vprašanje, ki bi na ravni verjetnosti njej ali njenim bližnjim povzročil navedene posledice. Obtožena B. B. je bila tekom preiskave zaslišana kot priča in v tej vlogi ni bila seznanjena s pravnimi jamstvi, ki jih ima v kazenskem postopku obdolženec, predvsem ne s pravico do molka, zato je že po naravi stvari nesprejemljivo pritožbeno stališče, da se je s tem, ko se je kljub danim opozorilom, odločila, da bo pričala, odrekla pravnim jamstvom, ki veljajo za zaslišanje osumljenca oziroma obdolženca v kazenskem postopku.

8Sodišče druge stopnje se sicer strinja s pritožbenimi navedbami, da so določbe procesnega zakona o ekskluziji dokazov predvsem namenjene preprečitvi, da bi aktivnosti organov pregona (predvsem) v predkazenskem postopku temeljile na določenih podatkih ali dokazih, pridobljenih z nedovoljenimi sredstvi ali načini, ne sprejema pa nadaljnjega pritožbenega zatrjevanja, da v kolikor se priča, kljub danemu pravnem pouku, zavestno odloči, da bo izpovedala o nečem, kar jo je kasneje privedlo v kazenski pregon, ni mogoče trditi, da je takšna izpovedba tako nezakonita, da jo je potrebno izločiti iz spisa. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pravilno izpostavilo, da izpovedba obtožene B. B. kot priče v preiskavi ni dokaz, pridobljen s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin kot tudi ne s kršitvijo določb kazenskega postopka, ali dokaz, pridobljen na podlagi nedovoljenega dokaza, temveč je izločitev njene izpovedbe posledica spremenjene procesne situacije in sedanjega statusa obtoženke, saj zaslišana kot priča ni bila poučena o pravicah in pravnih jamstvih, ki veljajo za zaslišanje obdolženca, ter da na takšno njeno izpovedbo sodišče ne sme opreti svoje odločbe, temveč jo mora po določbi drugega odstavka 83. člena ZKP izločiti iz spisa.

9S pravnim poukom o pravici do privilegija zoper samoobtožbo prav tako ni mogoče enačiti pravnega pouka, ki je bil obtoženi B. B., zaslišani v preiskavi, dan kot privilegirani priči, torej da glede na svoje razmerje do moža in hčerke, ki sta že tekom preiskave imela status obdolžencev, ni dolžna pričati (236. člen ZKP), kot to v pritožbi nakazuje državni tožilec, saj ne gre za privilegij v korist obdolženca, temveč za pravno dobroto v korist priče, da se zaradi tesnih družinskih in podobnih vezi med njo in obdolžencem oziroma zaradi varovanja poklicne skrivnosti, sama odloči, ali bo pričala ali ne.

10Sodišče druge stopnje zavrača pritožbene očitke, da naj bi izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje vodila v absurdno situacijo, ko bi bilo potrebno v kazenskem postopku zaradi kaznivega dejanja krive izpovedbe, zapisnik o obdolženčevem zaslišanju kot priče, kjer je krivo izpovedal, izločiti iz spisa, ker ob pričanju ni bil poučen o pravnih jamstvih kot obdolženec, ter posledično po oceni pritožnika krive izpovedbe sploh ne bi bilo mogoče preganjati. V predmetni kazenski zadevi je bila namreč obtožena B. B. zaslišana kot priča v istem kazenskem postopku, medtem ko gre v procesni situaciji, ki jo izpostavlja pritožba, za dva različna kazenska postopka, in sicer je v prvem postopku določena oseba kot priča krivo izpovedala, v drugem postopku pa ima ista oseba vlogo obdolženca zaradi kaznivega dejanja krive izpovedbe.

11Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo državnega tožilca zavrnilo kot neutemeljeno.

¹ Sodba Vrhovnega sodišča RS, I Ips 451/2008 z dne 11. 12. 2008.
² Sodba Vrhovnega sodišča RS, Kp 11/2007 z dne 26. 2. 2008.
³ Horvat, Š.: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 541, tč. 9.
⁴ Kdor je obdolžen kaznivega ravnanja, velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo.
⁵ Odločba Ustavnega sodišča RS Up-134/97 z dne 14. 3. 2002.