VDSS Sodba in sklep Psp 20/2020

I. Pritožbi se delno ugodi in se stroškovni sklep V. točki spremeni tako, da se znesek 501,54 EUR zniža na znesek 496,40 EUR.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje (II. - IV. točke izreka).

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

IV. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

1Sodišče prve stopnje je zaradi umika tožbe za plačilo zneska 4.689,91 EUR ter zakonske zamudne obresti od 12. 2. 2018 do 2. 3. 2019 postopek v tem delu ustavilo (I. točka izreka). Ugotovilo je, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 367,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 3. 2019 dalje do plačila (II. točka izreka) ter ugotovilo, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 1.019,03 EUR in naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki plačati 367,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 3. 2019 dalje do plačila v 8 dneh (III. in IV. točka izreka). S V. točko izreka pa je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 501,54 EUR stroškov postopka v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

2Zoper II., III., IV. in V. točko izreka je pritožbo vložila tožena stranka iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da je v predmetnem sporu med pravdnima strankama sporno ali je tožena stranka zaradi njene domnevne zamude pri izplačilu enkratnega zneska tožeči stranki dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti. Tožeča stranka je praktično tekom celotnega postopka zatrjevala, da je nakazilo tožene stranke z dne 13. 7. 2016 v višini 16.515,43 EUR upravičena poračunati v skladu z določbo 288. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 97/2007 in naslednje, v nadaljevanju OZ), ki določa, da če dolguje dolžnik poleg glavnice tudi obresti in stroške, se ti vračunajo tako, da se najprej odplačajo stroški, nato obresti in končno glavnica. Tožeča stranka je želela s svojo pripravljalno vlogo, ki jo je vložila dne 2. 3. 2019 spremeniti tožbo tako, da je svojo terjatev vtoževala na podlagi 278. člena OZ. Tožena stranka je v svoji prvi pripravljalni vlogi opozorila, da je tožba tožeče stranke v delu, ki se nanaša na zahtevek na plačilo zamudnih obresti neodpravljivo nesklepčna, posledično pa je zahtevek tožeče stranke neutemeljen. Glede na navedeno bi moralo sodišče zahtevek tožeče stranke na plačilo zamudnih obresti zaradi pomanjkanja trditvene podlage in nesklepčnosti tožbe v tem delu zavrniti in se v nadaljno vsebinsko obravnavo zadeve sploh ne bi smelo spuščati. Sodišče je kljub ugovorom tožene stranke spremembo tožbe na naroku 18. 10. 2019 dopustilo in vsebinsko odločalo o spremenjenem zahtevku tožene stranke, s katerim je ta uveljavljala plačilo zakonskih zamudnih obresti. Sodišče je v izpodbijani sodbi sicer pravilno ugotovilo, da je bila tožena stranka lahko v zamudi kvečjemu od 31. 5. 2014 dalje in ne že od 3. 3. 2014 dalje, kot to zmotno navaja tožeča stranka. Vendar je zmoten zaključek, da je vzrok za zamudo izviral iz sfere tožene stranke in je zato tožeči stranki dolžna plačati zamudne obresti za čas od 31. 5. 2014 do 13. 7. 2016. Meni, da je stališče sodišča zmotno pri razlagi vsebine petega odstavka 206. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2). Bistvenega pomena je dejstvo, da v času odločanja o zahtevku tožeče stranke za enkratno izplačilo sredstev tožena stranka ni bila seznanjena s stališčem ustavnega sodišča o tem, da avtentična razlaga ni v skladu z Ustavo. Tožena stranka je že tekom postopka na prvi stopnji poudarjala, da tudi v primeru, če bi sodišče ocenilo, da odločba Ustavnega sodišča pomeni, da ima tožeča stranka pravico do izplačila sredstev že v času vložitve popolnega zahtevka pri toženi stranki v letu 2014, to ne pomeni, da je bila tožena stranka v zamudi in da je tožeči stranki dolžna plačati zamudne obresti. Zapadlost upnikove terjatve namreč sama po sebi še ne pomeni avtomatično tudi, da je dolžnik v zamudi, temveč je le ena od predpostavk za nastop zamude. Pri tem se sklicuje na določbo 378. člena OZ. Edini vzrok za to, da tožena stranka zahtevka ni izpolnila že pred 13. 7. 2016 so bila takrat veljavna pravna pravila, ki jih je bila tožena stranka dolžna v celoti spoštovati. Izpodbijana sodba ne vsebuje nobenih razlogov o tem, zakaj naj bi imela zamuda tožene stranke objektivne znake protipravnega stanja v času od sprejema avtentične razlage do dneva izplačila. Zato sodba v tem delu nima razlogov in je ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP). Poleg tega je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in toženi stranki naložilo plačilo zamudnih obresti tudi za čas veljavnosti avtentične razlage, ko zamuda tožene stranke ni imela objektivnih znakov protipravnega stanja. Na podlagi odločbe Ustavnega sodišča se je kasneje izkazalo, da avtentična razlaga ni skladna z Ustavo, vendar pa bi bilo nesorazmerno in neživljensko toženi stranki nalagati obveznost, da naj ravna v nasprotju s predpisi. Sodišče prve stopnje argumentom tožene stranke ni sledilo in je vzrok za zamudo pripisalo sferi tožene stranke. Tožena stranka je že tekom postopka na prvi stopnji poudarila, da ji je bilo s sodbo VIII Ips 7/2018 nedopustno poseženo v njene ustavno zajamčene človekove pravice in je zato zoper to sodbo dne 28. 8 2018 vložila ustavno pritožbo. Stališče Vrhovnega sodišča, ki ga povzema tudi sodišče prve stopnje ni v skladu z načelom sorazmernosti. Če bi sodišče v obravnavani zadevi odločilo na podlagi enakih argumentov, bi s tem samo nedopustno poseglo v z ustavo zajamčene človekove pravice. Tožena stranka se je dobroverno zanesla na veljavne predpise, vsaj v obdobju veljavnosti avtentične razlage, to je med 12. 6. 2014 in 13. 7. 2016. Posledično je napačno tudi stališče izpodbijane sodbe v tem, da se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na to, da stališče vrhovnega sodišča pomeni kršitev njenih zgoraj navedenih ustavno zajamčenih pravic. Sodišče prve stopnje je nepravilno odločilo tudi o pobotnem ugovoru tožene stranke oziroma je nepravilno presodilo njene navedbe. Med pravdnima strankama ni sporno, da se je v obdobju od 30. 4. 2014 do 5. 7. 2016 vrednost istega števila enot premoženja na računu tožeče stranke pri SODPZ povečala za 1.019,03 EUR ter da je to povečanje vrednosti premoženja posledica izključno uspešnega upravljanja tožene stranke s sredstvi SODPZ. Naslovno sodišče je pobotni ugovor tožene stranke zavrnilo z navedbo, da je pobotni ugovor neutemeljen, ker tožena stranka ni izplačala sredstev iz svojega premoženja, ampak iz sredstev zavarovanca in zato do zmanjšanja premoženja na strani tožeče stranke ni prišlo. Sodišče se je do stališča tožene stranke, da znesek 1.019,03 EUR predstavlja prepračilo, ki je nastalo zaradi kasnejšega plačila in povečane vrednosti istega števila enot premoženja, ni opredelilo. Ob smiselni uporabi določbe 243. člena OZ, bi sodišče moralo upoštevati korist, ki jo je tožeča stranka pridobila zaradi kasnejšega izplačila tožene stranke. V konkretnem primeru 1.019,03 EUR ter za ta znesek zmanjšati znesek zamudnih obresti, ki bi jih bila tožena stranka dolžna plačati. Meni, da bi sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožeče stranke moralo v celoti zavrniti kot neutemeljen. Napačna je odločitev tudi v stroškovnem delu. Tudi sicer, če bi se predpostavilo, da je odločitev sodišča v vsebinskem delu pravilna, je sodišče o stroških odločilo napačno. Svojo odločitev je sprejelo na podlagi 154. in 158. člena ZPP. Zavzelo je stališče, da je stranka, ki v postopku uspe upravičena do povrnitve stroškov postopka. Če stranka umakne tožbo, mora nasprotni stranki povrniti njene stroške postopka. Pri odločitvi o stroških postopka je sodišče odločilo, da se uporabita oba kriterija, ki se dopolnjujeta. V konkretnem primeru ni prišlo do umika tožbe zato, ker bi tožena stranka izpolnila zahtevek tožeče stranke. Delni umik tožbe narekuje odločanje o stroških od umaknjenega dela tožbenega zahtevka po pravilu iz prvega odstavka 158. člena ZPP. Tožeča stranka je glede na zahtevek, ki ga je vtoževala v spremenjeni tožbi (to je 5.057,40 EUR) uspela zgolj v višini 7,27 %. Sodišče prve stopnje je zanemarilo tudi dejstvo, da je tožeča stranka tožbo delno umaknila šele s pripravljalno vlogo z dne 24. 5. 2019, torej le malo pred koncem postopka. Tožena stranka izpostavlja, da zavrnitev pobotnega ugovora na uspeh strank v pravdi nima vpliva. Tožena stranka izpostavlja tudi, da sta se dne 18. 10. 2019, ko se je opravil narok v predmetni zadevi, opravila tudi naroka v zadevah z opr. št. I Ps 252/2018 in I Ps 254/2019. Pooblaščenec tožeče stranke bi bil upravičen zgolj do enkratne tovrstne nagrade oziroma kilometrine, saj se ni trikrat vozil iz Slovenske Bistrice v Ljubljano in nazaj. Če bi bila stroškovna odločitev v izpodbijani sodbi pravilna, zagotovo ni pravilna v delu, v katerem je sodišče obračunalo 22 % DDV tudi od sodne takse v višini 23,40 EUR. Priglaša stroške pritožbe.

3V odgovoru na pritožbo tožeča stranka nasprotuje pritožbenim navedbam in predlaga zavrnitev pritožbe.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Po preizkusu zadeve v izpodbijanem delu, to je v II., III., IV. in V. točki izreka ter v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja delno zmotno uporabilo materialno pravo le glede stroškov postopka. V postopku pa ni prišlo do procesnih kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do zatrjevane kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Po tej določbi bi bila kršitev podana, če bi imela sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi moglo preizkusiti, zlasti pa, če bi bil izrek nerazumljiv, če bi nasprotoval samemu sebi ali razlogom ali če sploh nebi imela razlogov ali v njej ne bi bili navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali bi bili razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijani del sodne odločbe vsebuje utemeljene dejanske in pravne razloge, zakaj zamuda pri izplačilu sredstev izvira iz sfere toženca.

6Predmet tega socialnega spora so zakonske zamudne obresti od izplačanih sredstev obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja. Tožnik je popolno zahtevo za izplačilo odkupne vrednosti sredstev iz zavarovanja vložil 28. 4. 2014. Šele 13. 7. 2016 mu je bil izplačan znesek v višini 16.515,43 EUR neto, ne pa tudi zamudne obresti.

7Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik sprva vtoževal preostanek glavnice, to je sredstev iz obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja (2.405,39 EUR) ter kapitalizirane obresti od navedene glavnice (304,48 EUR) ter procesne obresti. Nato je namesto glavnice vtoževal zakonske zamudne obresti ob nepravočasno plačane glavnice v višini 12.570,37 EUR od 3. 3. 2014 do 2. 3. 2019 v znesku 5.057,40 EUR ter procesne obresti. Ker tožnik uveljavlja denarni zahtevek je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je za identiteto tožbenega zahtevka potrebno upoštevati tudi dejansko podlago tožbe, ki pa je po spremembi nedvomno drugačna in je zato štelo, da gre za spremembo tožbe. Sodišče prve stopnje je utemeljeno takšno spremembo kljub nasprotovanju tožene stranke tudi dovolilo, ker je pravilno štelo, da je to smotrno za dokončno ureditev razmerja med njima.

8Tožnik je po delnemu umiku tožbe vztrajal pri plačilu 367,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od spremembe tožbe 3. 3. 2019 dalje do plačila, v preostalem delu pa je tožbo umaknil.

9Zaključek sodišča, da je bil toženec z izpolnitvijo denarne obveznosti od 31. 5. 2014 dalje do dneva izplačila 13. 7. 2016 v zamudi, vzrok za to pa je izviral iz njegove sfere oziroma je bilo njegovo ravnanje protipravno, je pravilen. Posledično so tožencu v plačilo pravilno naložene vtoževane zakonske zamudne obresti. Po sodni praksi, vključno pritožbenega sodišča (na primer v zadevi Psp 86/2016), ki jo je upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, je bilo stališče, da je toženec, iz katerega sfere izvira vzrok za zamudo oziroma je bilo njegovo ravnanje protipravno, dolžan plačati zakonske zamudne obresti od enkratnega izplačila sredstev, ki tečejo od zamude, ki nastopi po poteku 30 dni po koncu obračunskega obdobja glede na popolno zahtevo za izplačilo dalje do dneva izplačila sredstev, že zavzeto.

Gre za pogodbeno razmerje, zato je pravna podlaga za odločitev podana v OZ. Po splošnem pravilu iz 378. člena OZ. je dolžnik, ki je v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, poleg glavnice dolžan plačati še zamudne obresti. Po prvem odstavku 299. člena OZ dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Skladno z 310. členom ZPIZ-2 mora toženec izplačati odkupno vrednost najkasneje v 30 dneh po koncu obračunskega obdobja (to je meseca), ki se določijo glede na dan, ko je bila dana popolna zahteva za izplačilo. Glede na navedeno pravno podlago bi torej tožena stranka sredstva morala izplačati najkasneje do 30. 5. 2014. Ker je bilo izplačilo izvršeno šele dne 13. 7. 2016, je bila z izpolnitvijo od 31. 5. 2014 do 13. 7. 2016 v zamudi.

10Glede na utemeljen ugovor zastaranja za obdobje 3 let (prvi odstavek 347. člena OZ) pred vložitvijo tožbe oziroma spremembe tožbe, s katero so bile zahtevane zakonske zamudne obresti, ki je bila vložena 2. 3. 2019 ter ob upoštevanju nastanka zamude, je tožnik tako upravičen do plačila zakonskih zamudnih obresti za obdobje od 3. 3. 2016 do 13. 7. 2016.

11Glede na popolnost vloge ter pravilo o obračunskem dnevu je relevantna odkupna vrednost tožnikovih sredstev pri SODPZ na obračunski dan 30. 4. 2014, ki je po nespornih ugotovitvah obeh strank znašala 13.185,34 EUR neto. Ker tožnik ne zahteva obresti od tega zneska glavnice, pač pa od nižjega zneska in sicer od odkupne vrednosti sredstev, kot bi morala biti izplačana na dan 2. 3. 2014, ki je po njegovih navedbah znašala 12.570,37 EUR neto, je sodišče prve stopnje pravilno priznalo obresti od navedenega zneska in tudi pravilno in obširno navedlo vse razloge za takšno odločitev. Po izračunu tožnika zakonske zamudne obresti od glavnice 12.570,37 EUR od 3. 3. 2016 do 13. 7. 2016 znašajo 367,49 EUR in jih je sodišče pravilno v takšni višini tudi v skladu z določbo 378. člena OZ prisodilo. Poleg tega je tožnik upravičen tudi do zamudnih obresti od neplačanih obresti (procesne obresti) od dneva, ko je pri sodišču vložil zahtevek za njihovo izplačilo, to je od 3. 3. 2019 dalje.

12Pritožnikovo vztrajanje, da vzrok za zamudo naj ne bi izviral iz njegove sfere oziroma da njegovo ravnanje naj ne bi bilo protipravno, kljub po sodni praksi eksplicitno zavzetem drugačnem stališču, je zmotno in zato ni sprejemljivo. Sodišče prve stopnje namreč pravilno razloguje, da neizplačila odkupne vrednosti premoženja zaradi napačnega stališča, da je zavarovanec upravičen do izplačila le ob prenehanju delovnega razmerja pri MORS, ni mogoče šteti kot vzrok, ki bi bil izven sfere zamudnika. Čeprav je imel po petem odstavku 206. člena ZPIZ-2 oziroma besedilu te določbe, kot je veljala ob vložitvi tožnikove zahteve, zavarovanec, ki je najmanj deset let opravljal vojaško službo v SV ter ni nameraval uveljavljati poklicne pokojnine, pravico zahtevati, da se mu sredstva na računu pri skladu, izplačajo v enkratnem znesku, je toženec izplačilo dodatno pogojeval s prenehanjem delovnega razmerja. Torej je zakonsko določbo nepravilno razlagal in uporabljal v tožnikovo škodo.

13Neutemeljena je tudi pritožba v delu zoper zavrnitev pobotnega ugovora. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno zaključilo, da terjatev toženca do tožnika sploh ne obstaja, ker do zmanjšanja premoženja toženca v smislu neupravičene pridobitve ni prišlo.

14Na podlagi 311. člena OZ lahko tožnik pobota terjatev, ki jo ima nasproti upniku, s tistim, ki ta terja od njega, če se obe terjatvi glasiti na denar ali na druge nadomestne stvari iste vrste in iste kakovosti in če sta obe zapadli. Sodišče prve stopnje pravilno razloguje, da lahko pride do pobotanja le, če so izpolnjeni pogoji glede obveznosti, ki si stojijo nasproti. Eden izmed teh pogojev je, da sta terjatvi vzajemni. Torej, da sta stranki pobotnega razmerja v medsebojnem odnosu upnika in dolžnika iz različnih pravnih razmerij. Za pobotanje terjatev morata obstajati obe terjatvi, torej tudi terjatev toženca do tožnika. Če terjatev toženca do tožnika sploh ni, je seveda ni mogoče pobotati.

Podlaga za zatrjevano terjatev toženca do tožnika oziroma terjatev, ki jo toženec uveljavlja v pobot, je 190. člen OZ. Po prvem odstavku tega člena je, kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Obveznost vrnitve oziroma nadomestitev vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla (tretji odstavek 190. člena OZ). Dejanska podlaga zahtevka po 190. členu OZ je dokazano povečanje premoženja na strani neupravičeno obogatenega in zmanjšanje premoženja na strani neupravičeno prikrajšanega. Po sodni praksi se za ugoditev zahtevku na temelju neupravičene pridobitve zahtevata korist obogatitelja in prikrajšanje oškodovanega.

15V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje ugotovilo, da do zmanjšanja premoženja na strani tožene stranke ni prišlo in da torej prikrajšanje kot eden od elementov neupravičene obogatitve ni podano. Sredstva na računu tožnika so premoženje tožnika kot zavarovanca in ne toženca, ki s temi sredstvi v tožnikovem imenu in za tožnikov račun zgolj upravlja tako, da niti tožnik ni bil obogaten. Čeprav se je vrednost sredstev na tožnikovem računu zaradi uspešnega poslovanja toženca povečalo za 1.019,02 EUR in je torej ob izplačilu 13. 7. 2016 tožnik prejel za 1.019,02 EUR višji neto znesek odkupne vrednosti, kot bi ga prejel ob pravočasnem izplačilu vrednosti 30. 5. 2014 po stanju na dan 30. 4. 2014, je bilo tudi to povečanje vrednosti premoženja v lasti tožnika in mu ga je bil toženec dolžan plačati skupaj z mesečnimi premijami, ki so se natekle od zahteve do dejanskega izplačila sredstev.

16Ker terjatve toženca do tožnika sploh ni, je posledično pobotni ugovor že iz tega razloga utemeljeno zavrnjen. Poleg tega je za izplačilo nedvomno obstajala pravna podlaga, ki niti kasneje ni odpadla, zato ne gre niti za stanje iz 3. odstavka 190. člena OZ. Gre za tožnikova sredstva, ki so bila tudi v celoti pravilno izplačana. Ni podlage za uporabo 270. člena OZ o delnem plačilu niti tretjega odstavka 243. člena OZ o obsegu odškodnine v primeru kršitve pogodbenih obveznosti ter kakršnokoli poračunavanje zakonskih zamudnih obresti, do katerih je tožnik upravičen, z zneskom izplačanim 13. 7. 2016, do katerega je prav tako upravičen. Pritožbene navedbe v smeri utemeljenosti pobotnega ugovora zato niso utemeljene.

17Pri odločitvi o stroških postopka je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz določb 154., 155. in 158. člena ZPP in pravilno upoštevalo kriterij uspeha v razmerju med zneskom s katerim je tožnik uspel ter skrčenim zneskom glede na delni umik tožbe. Zaradi delnega umika tožbe je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške, ki so nastali zaradi delnega umika tožbe in sicer razliko, ki je nastala zaradi večje vrednosti spornega predmeta, niso pa nastali dodatni in posebni stroški zaradi delnega umika. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje so vse vloge in dejanja bila potrebna ne glede na delni umik tožbe.

18Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi pravilno v skladu s 6. členom Odvetniške Tarife priznalo 40 točk za čas potovanja na relaciji Slovenska Bistrica-Celje in nazaj v trajanju 2X 28 minut ter 25,16 EUR kilometrine (2X 34 kilometrov krat 0,37 EUR) ker se je pooblaščenec v konkretni zadevi udeležil naroka razpisanega dne 18. 10. 2019. Zato je pooblaščenec tožnika upravičen do enkratne tovrstne nagrade oziroma kilometrine, pri čemer zadevi, vključno glede stroškov postopka, opr. št. I Ps 252/2008 in I Ps 254/2019 še nista pravnomočni. Zato je pritožba v tem delu neutemeljena.

19Utemeljeno pa se pritožba ne strinja, da je sodišče prve stopnje od sodne takse v višini 23,40 EUR obračunalo 22 % DDV v višini 5,14 EUR. Pritožba utemeljeno izpostavlja, da sodna taksa ni podvržena obračunu DDV. Ker 22 % DDV od zneska 23,40 EUR znaša 5,14 EUR je pritožbeno sodišče toženčevi pritožbi v tem delu ugodilo in v skladu s 358. členom v zvezi z 365. členom ZPP stroškovni sklep v peti točki spremenilo tako, da je znesek 501,54 EUR znižalo na znesek 496,40 EUR.

20V ostalem nespremenjenem delu pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v II., III. in IV. točki izreka.

21Glede na to, da je toženec s pritožbo uspel le v manjšem delu, je pritožbeno sodišče v skladu s 154. členom v zvezi z 165. členom odločilo, da toženec sam trpi svoje stroške pritožbe. Hkrati je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni v ničemer pripomogel k razjasnitvi sporne zadeve.