310. člen ZPIZ-2

Dodatna pokojnina, ki se izplača članu pokojninskega sklada, je denarna terjatev (ob predpostavki, da so za izplačilo izpolnjeni zakonski pogoji določeni v ZPIZ-2). Enako pa velja tudi za pravico do izplačila odkupne vrednosti premoženja. V obeh primerih je dolžnik ob izpolnitvi določenih pogojev upravičen do denarnega izplačila. Temeljno materialno upravičenje torej, ki ga vključuje konkretna terjatev dolžnika, je upravičenje zahtevati izpolnitveno ravnanje, ki je plačilo določenega denarnega zneska (ali v obliki denarne rente ali predčasnega izplačila odkupne vrednosti). To pomeni, da je terjatev dolžnika iz naslova privarčevanih sredstev kolektivnega dodatnega zavarovanja za javne uslužbence denarna terjatev in ne kakšna druga premoženjska pravica.

Zaključek sodišča, da je bil toženec z izpolnitvijo denarne obveznosti od 31. 5. 2014 dalje do dneva izplačila 13. 7. 2016 v zamudi, vzrok za to pa je izviral iz njegove sfere oziroma je bilo njegovo ravnanje protipravno, je pravilen. Posledično so tožencu v plačilo pravilno naložene vtoževane zakonske zamudne obresti. Po sodni praksi, vključno pritožbenega sodišča, ki jo je upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, je bilo stališče, da je toženec, iz katerega sfere izvira vzrok za zamudo oziroma je bilo njegovo ravnanje protipravno, dolžan plačati zakonske zamudne obresti od enkratnega izplačila sredstev, ki tečejo od zamude, ki nastopi po poteku 30 dni po koncu obračunskega obdobja glede na popolno zahtevo za izplačilo dalje do dneva izplačila sredstev, že zavzeto. Gre za pogodbeno razmerje, zato je pravna podlaga za odločitev podana v OZ. Po splošnem pravilu iz 378. člena OZ. je dolžnik, ki je v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, poleg glavnice dolžan plačati še zamudne obresti. Po prvem odstavku 299. člena OZ dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Skladno z 310. členom ZPIZ-2 mora toženec izplačati odkupno vrednost najk

V sodni praksi je bilo že zavzeto stališče, da je toženec, iz katerega sfere izvira vzrok za zamudo oziroma je bilo njegovo ravnanje protipravno, dolžan plačati zakonske zamudne obresti od enkratnega izplačila sredstev, ki tečejo od zamude, ki nastopi po poteku 30 dni po koncu obračunskega obdobja glede na popolno zahtevo za izplačilo, dalje do dneva izplačila sredstev. Gre za pogodbeno razmerje, zato je pravna podlaga za odločitev podana v OZ. Po splošnem pravilu iz 378. člena OZ je dolžnik, ki je v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, poleg glavnice dolžan plačati še zamudne obresti. Po 1. odstavku 299. člena OZ dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Skladno s 310. členom ZPIZ-2 mora toženec izplačati odkupno vrednost najkasneje v 30 dneh po koncu obračunskega obdobja (to je meseca), ki se določi glede na dan, ko je bila dana popolna zahteva za izplačilo.

Ker prenehanje delovnega razmerja pri MORS na podlagi 5. odstavka 206. člena ZPIZ-2 ni bilo pogoj za izplačilo sredstev, bi moral toženec tožnici odkupno vrednost premoženja, vpisanega na osebnem računu izplačati najkasneje v 30 dneh po obračunskem dnevu 30. 4. 2014 (glede na popolno zahtevo 28. 4. 2014), torej najkasneje 30. 5. 2014. Toženec je bil od 31. 5. 2014 dalje s plačilom v zamudi vse do dneva izplačila 11. 8. 2016, zato je tožnici dolžan plačati tudi zakonske zamudne obresti. V glavnici, od katere so bile dosojene zakonske zamudne obresti, naknadno vplačane mesečne premije poklicnega zavarovanja niso bile upoštevane.

V sodni praksi je bilo že zavzeto stališče, da je toženec, iz katerega sfere izvira vzrok za zamudo oziroma je bilo njegovo ravnanje protipravno, dolžan plačati zakonske zamudne obresti od enkratnega izplačila sredstev, ki tečejo od zamude, ki nastopi po poteku 30 dni po koncu obračunskega obdobja glede na popolno zahtevo za izplačilo, dalje do dneva izplačila sredstev. Gre za pogodbeno razmerje, zato je pravna podlaga za odločitev podana v OZ. Po splošnem pravilu iz 378. člena OZ je dolžnik, ki je v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, poleg glavnice dolžan plačati še zamudne obresti. Po 1. odstavku 299. člena OZ dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Skladno s 310. členom ZPIZ-2 mora toženec izplačati odkupno vrednost najkasneje v 30 dneh po koncu obračunskega obdobja (to je meseca), ki se določi glede na dan, ko je bila dana popolna zahteva za izplačilo.

Obveznost izplačila vtoževane denarne terjatve je obstajala že ob vložitvi tožbe, zato je, ob upoštevanju izpolnjene splošne predpostavke, in ker je vzrok za zamudo obstajal na strani tožene stranke, delno utemeljen tožbeni zahtevek, ki ga je tožnik postavil na zadnji glavni obravnavi. Ne za znesek 5.830,38 EUR, ampak za znesek 4.496,97 EUR. Znesek 4.496,97 EUR predstavlja izračun zakonitih zamudnih obresti od 31. 8. 2013, skladno s tretjim odstavkom 310. člena ZPIZ-2 v zvezi z 299. členom OZ (ob upoštevanju obračunskega obdobja 31. 7. 2013 in rok 30 dni, določen za izpolnitev) do plačila, ob upoštevanju, da je tožnik pri toženi stranki uveljavljal enkratno izplačilo sredstev iz naslova poklicnega zavarovanja dne 13. 7. 2013 (prvi odstavek 299. člena OZ), od zneska 19.236,02 EUR, kolikor je znašal neto znesek, izračunan od odkupne vrednosti 25.776,91 EUR, zmanjšan za izstopne stroške (128,88 EUR) in 25 % akontacijo dohodnine (6.412,01 EUR).