VSL Sodba in sklep I Cp 652/2020

I. Pritožba se zavrne in se sklep ter sodba v izpodbijanem delu potrdita.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je s sklepom dovolilo spremembo tožbe ter razsodilo, da nepremičnina z ID znakom del stavbe 000, ki v naravi predstavlja poslovni prostor št. 51 na naslovu K. v izmeri 97,92 m2, predstavlja skupno premoženje pravdnih strank, pri katerem je delež vsake od pravdnih strank do 1/2 (I. točka izreka). V ostalem je zavrnilo tožbeni zahtevek in sicer glede priznanja in izstavitve ustrezne zemljiškoknjižne listine ter ugotovitve, da predstavlja posebno premoženje tožnika osebno vozilo znamke A. (II. in III. točki izreka). Ugodilo je nasprotni tožbi glede zahtevka na ugotovitev, da predstavljajo denarna sredstva v višini 30.000,00 EUR na računu tožnika skupno premoženje pravdnih strank z deležem vsakega do 1/2 (IV. točka izreka) ter zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, da predstavljajo skupno premoženje pravdnih strank sredstva v višini 100.000,00 EUR, ki so se hranila v sefu X. banke, ter na plačilo 65.000,00 EUR toženi stranki z zamudnimi obrestmi (V. in VI. točki izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (VII. točka izreka).

2Toženka in po nasprotni tožbi tožnica (v nadaljevanju toženka) se pritožuje zoper sklep in sodbo iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlaga spremembo oziroma razveljavitev sklepa in sodbe v delu, v katerem je tožnik s tožbo uspel ter v delu, v katerem je bil njen nasprotni tožbeni zahtevek zavrnjen. Navaja, da je sklep o dovolitvi spremembe tožbe napačen ter obremenjen z bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka iz 14. in 4. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče bi moralo glede na samostojno naravo podrejenega tožbenega zahtevka upoštevati določbo prvega odstavka 185. člena ZPP, po kateri se šteje, da sprememba tožbe ni smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankama, če bi zaradi tega prišlo do spremembe stvarne pristojnosti sodišča. Primarni in podredni tožbeni zahtevek temeljita na različnih pravnih podlagah. Ker vrednost spornega predmeta v zvezi s podrednim zahtevkom ne presega 20.000,00 EUR, so za sojenje pristojna okrajna sodišča in ne okrožno. Sprememba tožbe zato ni smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankama. Glede nepremičnine, ki v naravi predstavlja poslovni prostor v K., nista izpolnjeni obe predpostavki za nastanek skupnega premoženja zunajzakonskih partnerjev in sicer hkraten obstoj življenjske skupnosti ter dejstvo, da je skupno premoženje pridobljeno z delom. Sodna praksa možnost nastanka skupnega premoženja jasno veže na obstoj življenjske skupnosti med partnerjema, slednja pa je v konkretnem primeru med pravdnima strankama prenehala že pred pridobitvijo nepremičnine. Znesek 20.000,00 EUR, ki ga je tožnik izročil toženki po razpadu zunajzakonske zveze, je predstavljal poplačilo dolga do toženke iz naslova povračila plače za pretekla leta, ko tožnik zanjo dela v resnici ni opravljal. Ker je toženka sporno nepremičnino pridobila po razpadu življenjske skupnosti pravdnih strank, ne more predstavljati njunega skupnega premoženja. Glede sredstev v višini 100.000,00 EUR, ki jih je tožnik v času zunajzakonske skupnosti pravdnih strank pridobil s preprodajo droge, je sodišče prve stopnje zahtevek zavrnilo zgolj iz razloga, da v skupno premoženje ne sodi premoženje, pridobljeno s kaznivim dejanjem. Sodišče bi se v zvezi z navedenim moralo opredeliti, ali so ta sredstva ob razpadu življenjske skupnosti obstajala ali ne. Zahtevek je zavrnilo na podlagi napačnega materialnopravnega zaključka, da premoženje nezakonitega izvora ne more predstavljati skupnega premoženja. Ob primerjavi z delom na črno, ki predstavlja prekršek, ob določenih pogojih pa tudi kaznivo dejanje, toženka vztraja, da mora veljati enak režim tudi za v konkretni zadevi pridobljeno nezakonito premoženje. Vztraja, da je takšno stališče zavzelo tudi Ustavno sodišče RS v odločbi U-I-91/15.

3Tožnik in toženec po nasprotni tožbi (v nadaljevanju tožnik) v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sklepa in sodbe.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o dovolitvi spremembe tožbe pravilno uporabilo določbo prvega odstavka 185. člena ZPP. Po tej določbi sodišče dovoli spremembo, čeprav se tožena stranka temu upira, če misli, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama ter vzpostavi domnevo, da sprememba tožbe ni smotrna, če bi zaradi tega prišlo do spremembe stvarne pristojnosti sodišča. Tožnik je poleg primarnega tožbenega zahtevka na ugotovitev, da predstavlja skupno premoženje poslovni prostor v K., za ta del zahtevka uveljavljal še podrejeni (eventualni) zahtevek na plačilo 20.000,00 EUR (tretji odstavek 182. člena ZPP). O podrejenem tožbenem zahtevku sodišče prve stopnje ni odločalo, ker je ugodilo primarnemu. Tudi v primeru, če sprememba tožbe s postavitvijo podrejenega tožbenega zahtevka ne bi bila smotrna zaradi stvarne nepristojnosti sodišča za odločanje o denarnem zahtevku, kot trdi pritožba, bi to lahko v teh okoliščinah pomenilo zgolj relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki pa na zakonitost in pravilnost sodbe ne bi v ničemer vplivala (prvi odstavek 339. člena ZPP). A po presoji pritožbenega sodišča takšna kršitev ni bila storjena, saj uveljavitev podrejenega tožbenega zahtevka ni povzročila spremembe stvarne pristojnosti sodišča. Pravilo o ustalitvi pristojnosti (tretji odstavek 17. člena ZPP), velja tudi za stvarno pristojnost v primeru znižanja tožbenega zahtevka. Podrejeni denarni zahtevek je glede na v tožbi označeno vrednost spora očitno vrednostno nižji od primarnega. Četudi oba zahtevka ne temeljita na isti pravni podlagi, kot trdi pritožba, in zanju ne pride v poštev določba prvega odstavka 41. člena ZPP, je že iz navedenih razlogov potrebno zavrniti kot neutemeljene vse pritožbene očitke o procesnih kršitvah pri odločanju o dovolitvi spremembe tožbe.

6Pravilna je tudi presoja prvostopenjskega sodišča, da v skupno premoženje pravdnih strank sodi poslovni prostor št. 51 na ... v K. Temelji na sledečih ugotovitvah: zunajzakonska skupnost med pravdnima strankama je trajala približno 11 let in je prenehala 6.6. 2017; toženka je prodajno pogodbo za nakup poslovnega prostora sklenila 7. 6. 2017, a je že pred tem dne 5. 5. 2017 sprejela zavezujočo ponudbo za nakup; tožnik je po prenehanju zunajzakonske skupnosti toženki za nakup nepremičnine prispeval manjkajoči znesek 20.000,00 EUR; ta denar je pridobil z delom na črno pri preprodaji vozil tekom trajanja zunajzakonske skupnosti.

7Toženka ni dokazala trditev, da nesporno izročeni znesek 20.000,00 EUR, ki ga je uporabila za plačilo kupnine za poslovni prostor, predstavlja po dogovoru s tožnikom njegov dolg za izplačane plače v preteklih letih, ker v njenem gostinskem lokalu ni opravljal nobenega dela. Dokazna ocena prvostopenjskega sodišča o teh okoliščinah je prepričljivo argumentirana. Iz tega sledi, da je bila sporna nepremičnina kupljena sicer po prenehanju zunajzakonske skupnosti (kupoprodajna pogodba je bila sklenjena po ugotovitvah sodbe en dan po prenehanju), vendar na podlagi že prej sprejete zavezujoče ponudbe ter z denarjem, ki izvira iz skupnih sredstev (dohodkov oziroma prihrankov).

8Skupno premoženje je premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze oz. zunajzakonske skupnosti (drugi odstavek 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih – ZZZDR).¹ Za skupno premoženje pa je po stališču sodne prakse in pravne teorije mogoče šteti tudi premoženje, ki izvira iz premoženja, ki je bilo pridobljeno z delom v času trajanja zakonske zveze oziroma zunajzakonske skupnosti (načelo realne subrogacije). To pomeni, da je lahko tudi premoženje, ki je pridobljeno po razvezi oziroma prenehanju zunajzakonske skupnosti, vendar iz skupnih sredstev (npr. prihrankov), skupno premoženje.² Neutemeljeno je zato vztrajanje pritožbe, da je odločilen trenutek pridobitve nepremičnine ter dejstvo, da je toženka poslovni prostor pridobila že po razpadu življenjske skupnosti pravdnih strank in zato ne more predstavljati njunega skupnega premoženja.

9Zavrniti je treba tudi pritožbene argumente, s katerimi toženka vztraja pri zahtevku iz nasprotne tožbe na ugotovitev, da skupno premoženje predstavlja znesek 100.000,00 EUR, ki naj bi bil ob prenehanju zunajzakonske skupnosti shranjen v sefu Banke X, poslovalnice v ... Ta denar je po trditvah pritožnice tožnik pridobil v času trajanja zunajzakonske skupnosti s preprodajo droge, torej s kaznivim dejanjem. Tudi po presoji pritožbenega sodišča denarnih sredstev, ki imajo takšen izvor, ni mogoče primerjati s prihodki t. im. dela na črno. Slednje je sicer prepovedano, a kot pravilno navaja prvostopenjsko sodišče, gre pri tem (tudi po definiciji, ki se je uveljavila med državami članicami Evropske unije), za po naravi zakonito plačano delo, ki zgolj ni bilo prijavljeno oblastem. To nedvomno pomeni, da se z delom na črno ne morejo primerjati takšne nelegalne oblike dejavnosti, kot je v konkretnem primeru preprodaja drog.

10Pritožba nima prav, da drugačno stališče, kot zgoraj navedeno, izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-91/15 z dne 16. 3. 2017. Kot pravilno pojasnjuje in razloži že prvostopenjsko sodišče, jo je potrebno brati in razumeti kot celoto, ne zgolj njene posamezne dele. Vsebina navedene odločbe je presoja nekaterih določb Zakona o odvzemu premoženja nezakonitega izvora. Namen tega zakona je doseči, da posameznik ne more obdržati premoženja, ki ga je pridobil na nezakonit način oziroma z nezakonito dejavnostjo, če ob vzpostavljenem sumu storitve določenih hudih kaznivih dejanj ne more izkazati zakonitosti izvora premoženja. V krog oseb, ki so kot lastniki premoženja nezakonitega izvora lahko podvrženi ukrepu odvzema, ta zakon v določenih primerih uvršča tudi obdolženčevega zakonca. Ustavno sodišče je med ostalim presojalo ustavno skladnost ureditve, po kateri se premoženje nezakonitega izvora, kadar ima pravno obliko skupnega premoženja zakoncev, odvzame tako obdolžencu kot njegovemu zakoncu. Na presojo teh vprašanj se nanaša tudi del obrazložitve ustavne odločbe, na katero se sklicuje pritožba, ko ob tem vztraja, da toženkinega nasprotnega zahtevka na ugotovitev obstoja in deležev na takšnem premoženju sodišče prve stopnje ne bi smelo zavrniti in se z vprašanjem izvora premoženja ne bi smelo ukvarjati. Da je takšno stališče zmotno, izhaja tudi iz 69. točke obrazložitve ustavne odločbe, iz katere med drugim izhaja, da glede z nezakonito dejavnostjo enega zakonca pridobljenega premoženja tudi drugi zakonec ne more upravičeno pričakovati varstva na tako pridobljenem premoženju. Zato je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da bi se moralo sodišče prve stopnje opredeliti, ali so sredstva v višini 100.000,00 EUR ob razpadu življenjske skupnosti pravdnih strank obstajala ali ne.

11Pritožbene trditve se tako izkažejo za neutemeljene. Ker niso podani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti (2. točka 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep in sodbo sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena in 353. člen ZPP).

12O stroških pritožbenega postopka je odločeno na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in 155. člena ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Odgovora na pritožbo glede na njegovo vsebino in pritožbene očitke ni mogoče šteti kot potreben strošek postopka, zato tudi tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

¹ ZZZDR se uporablja na podlagi prvega odstavka 290. člena Družinskega zakonika.
² Primerjaj VS RS II Ips 427/2010, II Ips 1169/2008, VSL II Cp 3477/2013; primerjaj tudi Iztok Černjavič in Jasna Hudej, Skupno premoženje zakoncev – analiza novejše sodne prakse s komentarjem, revija Odvetnik, št. 4/2015 ter Sporna materialnopravna vprašanja skupnega premoženja s posebnim poudarkom na novejši sodni praksi, Pravnik 11-12/2010.