UPRS Sodba II U 384/2018-13

Tožba se zavrne.

1Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski organ ali FURS) je s sklepom o davčni izvršbi na denarne prejemke dolžnika, št. DT 4933-144425/2017-6 z dne 20. 12. 2017 (v nadaljevanju izpodbijani sklep) odločila, da je dolžnik A.A. (v nadaljnjem besedilu dolžnik ali tožeča stranka) dolžan plačati terjatev do upravičenca BPP, ki je delno ali v celoti uspel v postopku v znesku 811,30 EUR, zamudne obresti v znesku 17,88 EUR in stroške izdaje tega sklepa v višini 10,00 EUR in nadaljnje zamudne obresti od zneska glavnice, ki tečejo od dne 12. 12. 2017 dalje do vključno dneva plačila. Obveznosti dolžnika temeljijo na izvršilnem naslovu - sklep, št. Bpp 876/2014 z dne 16. 6. 2017, Okrožnega sodišča v ..., ki je postal izvršljiv dne 5. 9. 2017 (1. točka izreka), določila je, da se davčna izvršba opravi z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima dolžnik pri bankah oziroma hranilnicah, ki jih navaja in jim naložil, da opravijo rubež sredstev do višine dolgovane obveznosti po sklepu o izvršbi, pri čemer upošteva izvzetja iz 159. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) in omejitve izvršbe iz 160. člena ZDavP-2, kolikor gre za sredstva nakazana za tekoči mesec. Denarna sredstva in prilivi na navedene račune se prenakažejo na račun dolžnika, ki ga navaja (2. točka izreka). FURS je navedenim bankam naložil, da na dan prejema sklepa o izvršbi zarubijo dolžnikova denarna sredstva do višine dolgovane denarne obveznosti in jih prenesejo na tam navedeni račun (3. točka izreka) in jim prepovedal izplačati zarubljeni del denarnih sredstev (4. točka izreka). Odločil je še, da vse stroške davčne izvršbe plača tožeča stranka (5. točka izreka) in da pritožba tožeče stranke ne zadrži začete davčne izvršbe (6. točka izreka).

2FURS v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da je Okrožno sodišče v ... (predlagatelj izvršbe) v skladu s 146. členom ZDavP-2 naslovnemu organu kot pristojnemu davčnemu organu poslal predlog za izterjavo denarne terjatve, izkazane z izvršljivim, v izreku navedenim izvršilnim naslovom. V skladu z določbo 165. členom ZDavP-2 davčni organ izvaja postopek davčne izvršbe tudi, kadar na podlagi zakonskega pooblastila izterjuje druge denarne nedavčne obveznosti. Ker dolžnik ni poravnal dolgovane denarne obveznosti, je bila zoper njega v skladu z določbo 143. člena ZDavP-2 začeta davčna izvršba. V nadaljevanju navaja pravne podlage za posamezno odločitev, navedeno v izreku izpodbijanega sklepa.

3Tožeča stranka je zoper odločitev prvostopenjskega organa vložila pritožbo. Ministrstvo za finance, Direktorat za sistem davčnih, carinskih in drugih javnih prihodkov, Sektor za upravni postopek na II. stopnji s področja carinskih in davčnih zadev (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z odločbo, št. DT-498-2-21/2018-2 z dne 9. 11. 2018, pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijani sklep FURS z dne 20. 12. 2017 kot neutemeljeno zavrnilo, po tem ko je ugotovilo, da so bili skladno s citiranimi zakonskimi določili v času izdaje izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi izpolnjeni vsi pogoji za izvršbo, saj je obstajal veljaven izvršilni naslov, opremljen s potrdilom o izvršljivosti, iz katerega izhaja, da je postal izvršljiv dne 15. 9. 2017, tožeča stranka pa do dneva izdaje sklepa o izvršbi svoje obveznosti ni poravnala.

4Tožeča stranka se z odločitvijo prvostopenjskega organa ne strinja. V tožbi, ki jo je na poziv sodišča dopolnila tako, da je sposobna za obravnavanje, ugovarja, da je bil zapuščinski postopek, v katerem je bila odobrena brezplačna pravna pomoč (BPP) zaključen le na prvi stopnji. Odločitev v tem postopku tako še ni pravnomočna, zato je sklep okrožnega sodišča v ..., s katerim ji je bila naložena povrnitev zneska, izplačanega iz naslova brezplačne pravne pomoči, nezakonit in zato tudi ni izvršljiv. Ker zapuščinski postopek še ni bil končan in ni ničesar podedovala, so ji nezakonito naložili povrnitev prejete BPP. V nadaljevanju navaja kršitve, ki jih je zakrivilo sodišče v zapuščinskem postopku in smiselno predlaga, da sodišče izpodbijani sklep prvostopenjskega organa kot nezakonit odpravi.

5Tožena stranka, ki je sodišču posredovala upravne spise, na tožbo pa po v vsebini ni odgovorila, pač pa le navedla, da prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb. Sodišču pa predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

6Tožba ni utemeljena.

7Po presoji sodišča je odločitev prvostopenjskega organa pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnih spisih in ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi pojasnil razloge za svojo odločitev, to pa je dodatno argumentiral drugostopenjski organ in se opredelil do vseh pritožbenih navedb tožeče stranke. Kolikor iz te obrazložitve ne izhaja drugače, sodišče razlogom, ki so navedeni v izpodbijanem sklepu in drugostopenjski odločbi v celoti sledi in se nanju sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori tožeče stranke pa še dodaja:

8Davčni organ začne davčno izvršbo, če davek ni plačan v rokih, predpisanih z zakonom (143. člen ZDavP-2). V skladu z določbami ZDavP-2, ki urejajo davčno izvršbo, pa postopa tudi, kadar na podlagi zakonskega pooblastila opravlja izvršbo drugih denarnih nedavčnih obveznosti (165. člen ZDavP-2). Davčna izvršba se opravi na podlagi izvršilnega naslova. Poleg izvršilnih naslovov, ki so našteti v 145. členu ZDavP-2 je izvršilni naslov tudi odločba, sklep, plačilni nalog ali druga listina, opremljena s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ, pristojen za odmero te obveznosti (prvi odstavek 146. člena ZDavP-2). Predmet davčne izvršbe je lahko vsako dolžnikovo premoženje ali premoženjska pravica, če ni z zakonom izvzeta iz davčne izvršbe, če pa je izvršba na določeno premoženje ali premoženjsko pravico z zakonom omejena, je to premoženje ali premoženjska pravica predmet izvršbe v delu, ki presega zakonsko določene omejitve (prvi odstavek 144. člena ZDavP-2). Zoper sklep o davčni izvršbi je dopustna pritožba, ki ne zadrži začete davčne izvršbe, pri tem pa s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova (prvi, tretji in sedmi odstavek 157. člena ZDavP-2).

9Iz upravnega spisa in izpodbijane odločbe nedvomno izhaja, da je bil izpodbijani sklep izdan na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v ..., Bpp 876/2014-30 z dne 16. 6. 2017, ki je kakor izhaja iz potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti Okrožnega sodišča v ... z dne 1. 12. 2017, postal pravnomočen dne 30. 8. 2017 ter izvršljiv dne 15. 9. 2017. Iz kopije sodbe Upravnega sodišča Republike Slovenije II U 372/2017/6 opremljene s klavzulo pravnomočnosti izhaja, da je bila s sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije II U 372/2017-6 z dne 30. 8. 2017, ki je postala pravnomočna dne 30. 8. 2017, tožba tožeče stranke zoper sklep, ki se izvršuje, to je sklep Okrožnega sodišča v ..., št. Bpp 876/2014-30 z dne 16. 6. 2017, zavrnjena.

10Sodišče ugotavlja, da so bili skladno s citiranimi zakonskimi določili v času izdaje izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi izpolnjeni vsi pogoji za izvršbo, saj je obstajal veljaven izvršilni naslov, opremljen s potrdilom o izvršljivosti, iz katere izhaja, da je postal izvršljiv dne 15. 9. 2017, tožeča stranka pa do dneva izdaje sklepa o izvršbi svoje obveznosti ni poravnala.

11Kakor je bilo tožeči stranki že pojasnjeno v skladu s sedmim odstavkom 157. člena ZDavP-2 s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova. Naloga davčnega organa je le, da preveri, ali izvršilni naslov izpolnjuje pogoje iz 143. člena ZDavP-2 in nato na tej podlagi uvede postopek davčne izvršbe. Tudi sicer pa, kakor je navedeno v 9. točki obrazložitve, iz k izvršilnem naslovu priložene sodbe Upravnega sodišča RS, Oddelek v ..., izhaja, da je tožeča stranka zoper izvršilni naslov vložila upravni spor, ki je bil pravnomočno zaključen s sodbo, s katero je bila tožba tožeče stranke kot neutemeljena zavrnjena. Tožeča stranka je sicer v upravni spis in k tožbi priložila druge sodbe Upravnega sodišča RS, ki pa s sklepom, ki v obravnavani zadevi predstavlja izvršilni naslov, nimajo nobene povezave. Po oceni sodišča je tako zmotno stališče tožeče stranke, ki meni, da so zatrjevani tožbeni razlogi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in s tem v zvezi zatrjevane kršitve materialnega zakona podane z okoliščinami, ki jih navaja v tožbi tožeča stranka.

12Na podlagi vsega navedenega je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. O zadevi je odločitev sprejelo brez glavne obravnave, saj temelji na dokazih, ki so bili izvedeni že v postopku izdaje izpodbijanega sklepa (drugi odstavek 51. člena ZUS-1), v tožbi pa niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Tožeča stranka sicer glavne obravnave ni izrecno predlagala. Tudi po praksi Ustavnega sodišča RS, mora Upravno sodišče RS sicer izvesti glavno obravnavo, kadar jo stranka zahteva, saj gre v nasprotnem primeru za kršitev 22. člena Ustave (odločba št. Up-197/02 z dne 3. 4. 2003). V kolikor stranka zahteva izvedbo glavne obravnave, za njeno navedbo ne zadostuje zgolj zahteva, pač pa mora biti strankin predlog obrazložen, utemeljen in mora obstajati pravna relevantnost predlaganih dokazov, izkazane s stopnjo verjetnosti (odločba št. Up-778/204 z dne 16. 12. 2014), česar pa tožeča stranka v tožbi ni izkazala. Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS izhaja, da mora tožeča stranka izkazati, da bi izvedba predlaganih dokazov, v konkretnem primeru sodbe Upravnega sodišča v drugih zadevah, vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev (sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 240-2012 z dne 17. 5. 2012), kar pa, kakor je bilo že obrazloženo, ni izkazala.