VSM Sklep I Ip 430/2020

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Dolžnica in upnik sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z zgoraj citiranim sklepom zavrnilo ugovor dolžnice zoper sklep o izvršbi opr. št. I 556/2019 z dne 22. 10. 2019 (I. točka izreka) in predlog dolžnice za omejitev izvršbe z dne 4. 11. 2019 (II. točka izreka). Dolžnici je naložilo, da upniku v roku 8 dni od prejema sklepa povrne nadaljnje izvršilne stroške, odmerjene na znesek 746,64 EUR, po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (III. točka izreka).

2Zoper navedeni sklep se po pooblaščencu pravočasno pritožuje dolžnica. Pritožbi prilaga sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 4735/2013, iz katerega naj bi izhajalo, da je bil izvršilni postopek v citirani zadevi ustavljen in posledično nepremičnine, za katere dolžnica meni, da zadostujejo za poplačilo upnikove terjatve v predmetnem postopku, niso več obremenjene. Glede zavrnitve predloga za omejitev izvršbe nadalje navaja, da obstoj zemljiškega dolga v višini 5.000.000,00 EUR še ne pomeni, da dolg dejansko obstoji. Trdi, da ji je upnik odtujil zemljiško pismo. V zvezi z zavrnitvijo ugovora zoper sklep o izvršbi vztraja, da nima terjatve do svojega pooblaščenca, neobstoječe terjatve pa ni mogoče zarubiti. Ponavlja stališče, da pooblaščenec stranke ne more biti dolžnikov dolžnik, saj stranki, katere sredstva hrani na fiduciarnem računu, ne dolguje ničesar. Zavzema se za ugoditev pritožbi in priglaša pritožbene stroške.

3Upnik je po pooblaščencu odgovoril na vročeno pritožbo. Pritožbene navedbe ocenjuje kot neutemeljene in se zavzema za zavrnitev pritožbe. Priglaša pritožbene stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče druge stopnje soglaša s pravilnimi in zadostnimi razlogi sodišča prve stopnje ter jih v izogib ponavljanju povzema v svojo obrazložitev, glede na izrecna pritožbena izvajanja pa še dodaja:

6Uvodoma je pojasniti, da je sodišče druge stopnje upoštevaje pritožbene navedbe, usmerjene v izpodbijanje odločitve sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga dolžnice za omejitev izvršbe, kljub dolžničini naslovitvi pritožbe kot „Pritožba dolžnice zoper sklep o zavrnitvi ugovora“, štelo, da dolžnica napadeni sklep izpodbija v celoti.

7Sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani, s katerim je to ustavilo izvršilni postopek v zadevi opr. št. VL 4735/2013, ne omaje pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za omejitev izvršbe. Dolžnica se na navedeni sklep, izdan dne 28. 11. 2017, iz katerega naj bi izhajalo, da dolžničine nepremičnine niso več obremenjene, prvič sklicuje šele v pritožbi, pri čemer ne pojasni, zakaj odločbe brez svoje krivde ni mogla priložiti že ugovoru zoper sklep o izvršbi z dne 1. 11. 2019, v katerem je predlagala omejitev izvršbe, zato ga je sodišče druge stopnje obravnavalo kot nedopustno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom ZIZ) in ga pri odločanju ni upoštevalo.

8Kljub neupoštevnosti predmetnega sklepa pa sodišče druge stopnje pojasnjuje, da ta, četudi bi ga dolžnica predložila pravočasno, na drugačno odločitev sodišča ne bi mogel vplivati. Slednji namreč izkazuje izbris zaznambe sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi zgolj na eni od nepremičnin (k.o. y, parc. št. x), za katere dolžnica meni, da zadoščajo za poplačilo upnikove terjatve v obravnavani zadevi, medtem ko so ostale nepremičnine, s katerimi dolžnica utemeljuje predlog za omejitev izvršbe, še vedno obremenjene z zastavnimi pravicami, ki učinkujejo pred upnikovo.

9Izbris zastavne pravice na nepremičnini k.o. A., parc. št. B je sicer upoštevalo že sodišče prve stopnje, ki je pravilno ugotovilo, da je na predmetni nepremičnini še vedno vknjižen zemljiški dolg v višini 5.000.000,00 EUR, ki je pričel učinkovati 18. 8. 2011, torej pred začetkom učinkovanja upnikove zastavne pravice, dne 22. 10. 2019. Prav tako je pri zadevnih nepremičninah zaznamovana izbrisna tožba v korist upnika, ki učinkuje od 29. 7. 2016, katere zahtevek je usmerjen v vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja.

10Prepričljivega in logičnega zaključka sodišča prve stopnje, da ob upoštevanju navedenega nepremičnine, s katerimi dolžnica utemeljuje predlog za omejitev izvršbe, ne bodo zadoščale za poplačilo upnika v obravnavani zadevi, dolžničina pavšalna in neizkazana navajanja o neobstoju zemljiškega dolga oziroma o odtujitvi zemljiškega pisma s strani upnika, ne morejo ovreči. Tudi predmetne trditve je dolžnica brez pojasnila, zakaj jih brez svoje krivde ni podala že v ugovoru zoper sklep o izvršbi, navajala šele v pritožbi in jih je bilo zato potrebno obravnavati kot neupoštevno pritožbeno novoto.

11Pritožba je neutemeljena tudi v delu, ko izpodbija pravilnost odločitve o zavrnitvi ugovora zoper sklep o izvršbi. Dolžnica vztraja pri stališču, da terjatve do pooblaščenca nima, neobstoječe terjatve pa ni mogoče zarubiti, glede katerega ji je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da ne predstavlja razloga, ki preprečuje izvršbo, v smislu 55. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). V nasprotju z napačnim naziranjem dolžnice je mogoče zarubiti tudi sporno in neobstoječo terjatev. Vprašanje obstoja takšne terjatve se bo razčistilo šele v morebitnem postopku po 111. členu ZIZ ali v poznejši pravdi, v kateri bo skušal upnik zarubljeno terjatev izterjati od (domnevnega) dolžnikovega dolžnika.¹

12Glede pritožbenih navedb, da so sredstva na fiduciarnem transakcijskem računu pooblaščenca (odvetnika) premoženje njegovih strank, zaradi česar se sklep o izvršbi in rubežu lahko glasi le zoper banko, je pritrditi oceni in obrazložitvi sodišča prve stopnje, da dolžnica zamenjuje rubež denarne terjatve z rubežem denarnih sredstev pri organizaciji za plačilni promet ter njen ugovor zoper sklep o izvršbi ni utemeljen tudi na tej podlagi (10. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa).

13Ker sodišče druge stopnje ni spremenilo odločitve o glavni stvari, ni poseglo v odločitev o stroških, ki je dolžnica substancirano niti ne prereka, da bi se bilo mogoče do nje opredeliti, morebitne napake v stroškovni odločitvi pa ni razkril tudi uradni preizkus.

14Po pojasnjenem uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, sodišče druge stopnje pa tudi ni odkrilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), zato je bilo potrebno pritožbo zavrniti in izpodbijani sklep potrditi (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

15Ker dolžnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 15. členom ZIZ). V zvezi s strani upnika priglašenimi pritožbenimi stroški pa sodišče druge stopnje pojasnjuje, da slednji v odgovoru na pritožbo zgolj označuje pritožbene navedbe kot zavajajoče, pavšalne oziroma brezpredmetne, brez obširne obrazložitve, zato je z uporabo kriterija potrebnosti stroškov (155. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), v zvezi s temeljnim načelom ekonomičnosti (prvi odstavek 11. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), odločilo, da tudi upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP).

¹ Glej: VSRS Sodba III Ips 107/2009.