VSL Sodba I Cpg 436/2019

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje (II. in IV. točka izreka) potrdi.

1Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom odločilo, da se dovoli sprememba tožbe (I. točka izreka), zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneska 37.264,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 2.981,70 EUR od dne 17. 12. 2018 dalje do plačila in od zneska 34.282,72 EUR od 23. 4. 2018 (II. točka izreka). Nadalje je odločilo, da se zaradi umika tožbe postopek ustavi za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 34.282,72 EUR od 10. 4. 2018 do 22. 4. 2018 (III. točka izreka) ter tožeči stranki naložilo, da je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v višini 1.119,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za plačilo do plačila (IV. točka izreka).

2Zoper odločbo sodišča prve stopnje je vložila pravočasno pritožbo tožeča stranka. Izpodbija jo v II. in IV. točki izreka. Uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka, še zlasti točke 15. drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke zoper toženo stranko na podlagi 87. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (nadalje ZZVZZ), s katerim je od tožene stranke zahtevala povrnitev plačanih stroškov zdravljenja in izplačanih nadomestil plače za zavarovanca S. O. Iz dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje izhaja, da se je S. O. dne 14. 4. 2015 poškodoval pri svojem delu pri toženi stranki, in sicer pri pokrivanju lesa, ki je bilo zloženo v paket. Delavec je pri pokrivanju lesa s cerado splezal na zloženi kup lesa višine 1,5m, pri čemer mu je spodrsnilo, zaradi česar je skočil na tla in si pri tem poškodoval stopalo.

6Tožeča stranka v pritožbi izpodbija pred sodiščem pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje, saj navaja, da je ostalo odprto vprašanje, ali je zavarovanec dejansko padel na tla z višine treh metrov, kot je trdila tožeča stranka na podlagi navedbe oškodovanca samega na obrazcu R8 - prijava škode, oziroma ali je oškodovanec padel z višine 1,5 metrov, ko je trdila in dokazovala tožena stranka. Sodišče prve stopnje je dokazno oceno glede višine kupa lesa, s katerega je delavec padel, sprejelo na podlagi izvedenih dokazov z zaslišanjem dveh prič, to je delavca S. O. in njegovega nadrejenega I. Š. ter po vpogledu v listine v spisu. Ugotovilo je, da sta S. O. kot tudi I. Š. skladno izpovedala, da se je S. O. poškodoval pri padcu z višine meter in pol in ne z višine treh metrov. Priča I. Š. je tudi pojasnil, da paketi ne morejo biti večji zaradi njihovega kasnejšega transporta z viličarjem. Nadalje je sodišče prve stopnje vpogledalo listine v spisu in ugotovilo, da višina padca 1,5 m izhaja tudi iz izvida UKC, Urgentnega kliničnega bloka z dne 14. 4. 2015 (B 4), odpustnega pisma UKC z dne 30. 4. 2015 (B 3) ter prijave nezgode poškodbe pri delu z dne 15. 5. 2015, katere del je poročil S. O. osebne zdravnice M. J. (A 6). Ti dokumenti so nastali neposredno po poškodbi dne 14. 4. 2015, na podlagi S. O. lastne izjave zdravnikom, s kakšne višine je padel. Po presoji pritožbenega sodišča je zato sodišče prve stopnje pravilno sklenilo, da je tožena stranka dokazala svojo trditev, da je delavec padel s kupa lesa, ki je bil visok le meter in pol, ne pa tri metre. Nenazadnje je sodišče prve stopnje svojo dokazno oceno podkrepilo še z logičnim pojasnilom, da se delavec na tri meter visok kup lesa niti ne bi mogel potegniti na način, kot ga je opisal, torej da se je prijel in potegnil gor.

7Tako sprejete dokazne ocene pa tožeča stranka ne more izpodbiti s sklicevanjem na vprašalnik o poškodbi, ki ga je dne 5. 9. 2016 izpolnil S. O. (A 5) in v katerem je delavec navedel, da je padel z višine treh metrov. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje na podlagi celovite dokazne ocene vseh izvedenih dokazov pravilno presodilo, da je delavec padel z višine enega metra in pol, saj so to potrdili vsi ostali izvedeni dokazi. Tako tudi ni mogoče spregledati, da takšna višina izhaja iz listin v spisu, ki so bile sestavljene neposredno po samem škodnem dogodku, med tem ko je bil vprašalnik o poškodbi sestavljen več kot leto dni kasneje. Navedbe tožene stranke v pritožbi, da je višino padca v tej listini naknadno vpisal zavarovanec sam, kar je na zaslišanju tudi priznal, skrbno in vestno sprejete dokazne ocene ne morejo izpodbiti. Pravno relevantno dejstvo v tem sporu je namreč zgolj ugotovitev prave višine, s katere je poškodovani delavec padel, ne pa okoliščine in razlogi poškodovanega delavca za nepravilno navedbo. Neutemeljen je zato očitek sodišču prve stopnje, da ni dalo končnega odgovora, saj se je to do pravno relevantnega dejstva določno opredelilo.

8Prav tako tudi ni utemeljen niti pritožbeni očitek o kršitvi določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz pritožbenega očitka je mogoče razbrati, da pritožnica meni, da sodišče prve stopnje ni dalo zadostne teže določenemu dokazu, to je obrazcu R8, saj je delavec višino padca 3m na ta obrazec naknadno vpisal sam. Tožeča stranka s temi pritožbenimi navedbam dejansko ne uveljavlja zgoraj navedene kršitve določb postopka, saj niti ne trdi, da bi bilo podano nasprotje med tem, kar se o vsebini listin oziroma zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov navaja v razlogih sodbe in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi, pač pa napada dokazno oceno sodišča prve stopnje, s tem pa ugotovljeno dejansko stanje. Ta pritožbeni očitek pa je pritožbeno sodišče že presojalo in ga kot izhaja iz razlogov v prejšnji točki obrazložitve te odločbe, kot neutemeljenega zavrnilo.

9Tožeča stranka izpodbija dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje tudi s tem, da sodišču očita neizvedbo dokaza z izvedencem iz varstva pri delu. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da bi izvedensko mnenje izvedenca odpravilo dilemo ali je možno, da nekdo v primeru padca z višine 1,5 m utrpi tako hude poškodbe, kot jih je zavarovanec. Tožeča stranka pa glede te trditve ni podala v postopku pred sodiščem prve stopnje nobenih konkretnih navedb. Po presoji pritožbenega sodišča je tožeča stranka, glede na svojo skopo trditveno podlago in (ne)uspeh do tedaj izvedenega dokaznega postopka, nosila breme dodatnih pojasnil in konkretne utemeljitve, s katerimi bi pojasnila posebne okoliščine, da bi bilo lahko razumno pričakovati preobrat v uspešnosti dokazovanja.¹ Za zavrnitev dokaznega predloga s postavitvijo izvedenca iz varstva pri delu je imelo torej sodišče prve stopnje sprejemljive razloge, ki izhajajo iz konteksta celotne obrazložitve te odločbe. Po presoji pritožbenega sodišča zato tudi s tem pritožbenim očitkom tožeča stranka dejanskega stanje, kot je bilo ugotovljeno v sodbi sodišča prve stopnje, ne more uspešno izpodbiti.

10Tako se izkaže, da je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da so bili neutemeljeni očitki tožeče stranke, da naj bi tožena stranka kršila Navodila za varno delo na višini, po katerih bi moral imeti delavec za delo na višini pritrjena varovala (varnostni pas z vrvjo in sidro za varovanje) ter bi moralo biti delovišče zavarovano z varovalno ograjo. Delo, ki ga je delavec opravljal, to je pokrivanje lesa s ponjavo, se je namreč pravilno opravljalo s tal, zato toženi stranki ni bilo treba zagotavljati delavcem posebnega varovanja pred padci. Tudi sicer pa je bilo v konkretnem primeru ugotovljeno, da je delavec pri pokrivanju lesa splezal na zloženi kup les, ki je meril v višino en meter in pol, ne pa tri metre, kar bi terjalo od tožene stranke uvedbo navedenih varnostnih ukrepov. Trditev tožeče stranke, da je bila tožena stranka dolžna poskrbeti z varno delo na višini zato, ker so se dela opravljala na višini več kot dveh metrov, se zato ni izkazala kot točna. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, pa tožeča stranka ni niti trdila, da bi delavec padel zato, ker bi bil kup lesa nestabilen, zato so tudi pritožbeni očitki v tej smeri neutemeljeni. Očitana kršitev določil prvega odstavka 5. člena ZVZD-1 ter prve in tretje alineje 9. člena ZVZD-1 zato ni bila dokazana, sodišče prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek zavrnilo, pa je tudi materialno pravo pravilno uporabilo.

11Po presoji pritožbenega sodišča so uveljavljeni pritožbeni razlogi neutemeljeni, prav tako pa tudi niso podane kršitve, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbo je zato zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje (II. in IV. točka izreka) potrdilo (353. člen ZPP).

¹ Podobno Vrhovno sodišče RS v zadevi II Ips 267/2018.