VSL Sodba II Cp 749/2020

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki glasi:

„Ugotovi se, da je tožeča stranka C. P., EMŠO ..., ..., lastnik nepremičnine v k.o. ... s parc. št. 146/1 (ID znak parcela 0000 146/1), št. 147/1 (ID znak parcela 0000 147/1), št. 150/1 (ID znak parcela 0000 150/1), št. 50/0 (ID znak parcela 0000 50) in št. 51/0 (ID znak: parcela 0000 51), na vseh do 1/1 in plačilo pravdnih stroškov skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zamude dalje do plačila.“

II. Zavrne se tudi zahtevek stranskega intervenienta na plačilo pravdnih stroškov.

III. Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki pravdne stroške 1.927,80 EUR v roku 15 dni in v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zamude dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, da je lastnica nepremičnin, naštetih v tožbenem zahtevku in naložilo toženi stranki plačilo pravdnih stroškov tako tožeče stranke kot stranskega intervenienta na strani tožeče stranke.

2Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožena stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge. Tožena stranka trdi, da je pridobila lastninsko pravico po 14. členu ZSKZ in to po zakonu. Tožeča stranka je to priznala. Sodišče se ni opredelilo do tega, da je tožena stranka pridobila lastninsko pravico ex lege. Sodišče v 12. točki ugotovi, da tožeča stranka ni zatrjevala in ni dokazala obstoja listine, ki bi predstavljala podlago za vpis v zemljiško knjigo. Nato pojasni, da se ni spuščalo v presojo, ali je menjalna pogodba veljavno sklenjena in da se ne bo opredeljevalo do ugovora tožene stranke. Tožeča stranke ustni dogovor povezuje s pogodbo, sodišče pa presoja ustni dogovor v pomenu pogodbe in se ne opredeli do argumentov tožene stranke. Nato pa gre na konvalidacijo ustnega dogovora po teoriji realizacije in izpelje nepravilni sklep. Ne poda ocene, ali so pogodbene obveznosti v pretežni meri izpolnjene, saj tožena stranka ni pridobila v last zemljišč, ki bi jih morala izročiti tožeča stranka. Tako pa gre za uzurpacijo lastnine tožene stranke. Tožena stranka je večkrat navajala, da ustni dogovor ni bil realiziran, saj tožeča stranka ni izpolnila svojega dela obveznosti, ni izročila nepremičnine v last, ampak je celo lastniško razpolagala v smislu stvarnopravnih obremenitev (prodaja, zastavna pravica). Sodišče pa nima razlogov o realizaciji po tedaj 83. členu ZOR. Ustnega dogovora ni mogoče enačiti s pogodbo, ampak je potrebno pridobiti pridobitni način, ki je bil takrat 33. člen ZTLR, vpis v zemljiško knjigo. Tožeča stranka ni izpolnila svojih obveznosti in ni izročila zemljišč, ampak je celo z njimi razpolagala. Zato sodišče zmotno uporabi pojem konvalidacije in ga zmotno razlaga. Sodišče bi moralo ugotoviti, ali je ustni dogovor zadostil merilom pogodbeno sklenjenega pravnega posla, ali je bil dejansko v celoti realiziran - ali dejansko obstaja volja strank za konvalidacijo ustnega dogovora v obliko, ki jo bo v nadaljevanju možno uporabiti kot osnovno pridobitno podlago ter šele nato oceniti, ali so dejansko izpolnjeni pogoji za konvalidacijo (III Ips 14/94). Ni pa mogoče pridobitnega načina spremeniti v prenos lastninske pravice (II Ips 251/2000). Tako niso bili izpolnjeni pogoji za prenos lastninske pravice in tožeča stranka ni bila vpisana kot lastnica na dan uveljavitve ZKZ. Lastninsko pravico je tako pridobila tožena stranka. Ob času ustnega dogovora so bile nepremičnine družbena lastnina in jih ni bilo mogoče priposestvovati po 29. členu ZTLR. Sodišče nepravilno sklepa, da je priposestvovalna doba pričela teči 5. 12. 1992 in ne obrazloži presečnega datuma. Zemljišča so 11. 3. 1993 ob uveljavitvi ZKZ neposredno prešle v last tožene stranke in niso bile pred tem nikogaršnje zemljišče. Iz navedbe v 28. točki obrazložitve, da tudi če bi tožena stranka postala lastnica z uveljavitvijo ZSKZ, je razbrati, da sodišče ne sprejema argumentov, da je toženka postala po prehodu iz družbene lastnine v last RS, lastnica. Sodišče ni utemeljilo dobrovernosti posestnika, ampak sledi tožeči stranki. Pri tem tožeča stranka ne pojasni, da ne razpolaga s pridobitnim naslovom. Nepravilno ugotovi sodišče dobro vero tožeče stranke. V skladu s SPZ je dobrovernost podana le, kadar posestnik misli, da so se stekle vse predpostavke za pridobitev lastninske pravice in dobrovernosti ni, če posestnik ve, ali mora po okoliščinah domnevati, da stvar pripada drugemu. Tožeča stranka se je tega zavedala. Nedobroverni posestnik nikoli ne more pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem (II Cp 815/2015) in tožeča stranka je vedela, da pravni posel ni bil nikoli veljavno sklenjen, pisne pogodbe pa dokazujejo, da se je tožeča stranka zavedala o nepopolnosti neveljavnosti ustnih dogovorov.

3Na vročeno pritožbo je odgovorila tožeča stranka in predlaga zavrnitev. Opozarja na pravde med prizadetimi kmeti iz arondacijskih postopkov.

4Pritožba je utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je sledilo tožeči stranki, da je pridobila lastninsko pravico na spornih nepremičninah v postopku arondacije že leta 1976. Tožeča stranka je utemeljevala svoje trditve tudi z menjalno pogodbo (A16) in trdila, da sporne nepremičnine uživa že 40 let v dobri veri. Sodišče prve stopnje je uvodoma ugotovilo (točka 12), da tožnik ne razpolaga z listino, ki bi bila pravnoposlovna podlaga za vpis v zemljiško knjigo. Sledilo je tožniku, da je pridobil lastninsko pravico na podlagi priposestvovanja.¹

6Ker se je sodišče prve stopnje ukvarjalo z vprašanjem pravnega naslova oziroma veljavnosti zapisnika (priloga A12), je najprej treba odgovoriti na vprašanje, ali je to bila ustno sklenjena pogodba, ki je konvalidirala. Tožena stranka utemeljeno trdi, da je sodišče prve stopnje pri presoji zapisnika z dne 24. 11. 1996, zmotno uporabilo materialno pravo, ko je opredelilo ta zapisnik kot ustno sklenjeno pogodbo, ki je konvalidirala.

7Pogodba, za katero se zahteva pisna oblika, je veljavna, čeprav ni bila sklenjena v tej obliki, če sta pogodbeni stranki v celoti ali v pretežnem delu izpolnili obveznosti, ki so iz njen nastale, razen če iz namena, zaradi katerega je oblika predpisana, očitno ne izhaja kaj drugega (58. člen OZ, enako prej 73. člen ZOR). Konvalidacija pomeni le „ozdravitev“ tiste napake, zaradi katere bi bila pogodba sicer neveljavna. Pomeni torej veljavnost pogodbe, ne pa hkrati tudi pridobitve lastninske pravice. Zanjo je še vedno potreben pridobiten način, ki je glede na tedaj veljavni 33. člen ZTLR bil vpis v zemljiško knjigo². Sodišče v 16. točki obrazložitve ugotovi, da tožnik ni bil med posamezniki, ki mu je bila odvzeta zemlja in je bil vključen zaradi smotrnosti, saj je do tedaj oddajal svoja zemljišča v zakup (priloga A12). Udeleženec sestanka je bil njegov pravni prednik, to je J. F., enako je oddajal zemljišče v zakup tudi F. K. Iz zapisnika ne izhaja, kdo dobi katera zemljišča in tudi iz nadaljevanja dogodkov ne izhaja, da bi bile pripravljene pogodbe ali izdana odločba o arondaciji. Res pa je, da je bilo dogovorjeno, da se zemljišča zakoličijo in odmerijo in da bo TOZD pripravil pogodbe in poskrbel za zemljiškoknjižne prenose. Res je tudi, da je tožnik od tedaj dalje imel sporne parcele v posesti, vendar do pogodb ni prišlo, saj eden izmed kmetov ni želel podpisati in tudi pozneje ni prišlo do realizacije menjalne pogodbe. Tožena stranka je ves čas postopka in tudi v pritožbi opozarjala, da tožnik ni izročil svojih nepremičnin ob zatrjevani menjalni pogodbi. Sodišče prve stopnje na to odgovori v točki 29 sodbe, da je res tožnik še vedno lastnik teh parcel, ki naj bi jih dal v zameno, vendar da jih od leta 1967 ne uporablja več. Sodišče se zadovolji z ugotovitvijo, da tožnik drugim kmetom ne osporava lastništva teh parcel in da imajo ti možnost zemljišča pridobiti po sodni ali izvensodni poti, ki se ji tožnik ne more upreti. Zato meni sodišče prve stopnje, da tožnik ni obogaten, ko bi pridobil zemljišča, katera zahteva s to tožbo. Pritožbeno sodišče pa na to odgovarja, da je že v točki 19 jasna ugotovitev sodišča prve stopnje, da do realizacije menjalne pogodbe ni prišlo in tudi ne more biti dobre vere na strani tožnika, da bi bila ustno sklenjena menjalna pogodba realizirana in bi s tem prišlo do konvalidacije.

8V primeru, ko je tožnik ves čas vedel, da so sporna zemljišča last pravnih prednikov tožene stranke, s katerimi je poskušal sklepati ustrezne pogodbe, ne more biti govora o dobri veri, ki jo zahteva sedaj SPZ za priposestvovanje, prej pa tudi ZTLR in ODZ.

9Zmota je opravičljiva, ko posestnik utemeljeno meni, da so izpolnjene vse predpostavke za prenos lastninske pravice: pravni naslov, pridobitni način, razpolagalna sposobnost. V času ZTLR je izredno priposestvovanje na podlagi dobroverne posesti nastopilo po preteku 20 let, redno priposestvovanje pa z iztekom 10-letne priposestvovalne dobe. Po prehodni določbi prvega odstavka 269. člena SPZ se glede priposestvovalne dobe, ki je začela teči pred SPZ, upoštevajo določbe SPZ. Tako materialno pravo predpostavko za priposestvovanje zahteva dobroverno lastniško posest in priposestvovalno dobo, ki za nepremičnine znaša 10 let (43. člen SPZ). Za primere, ko je priposestvovalna doba pričela teči v času ZTLR in se do uveljavitve SPZ ni iztekla, priposestvovanje nastopi le, če je posest od uveljavitve SPZ do izteka dobroverna in lastniška. To pomeni, da tako ZTLR kot SPZ zahtevata dobrovernost posestnika. Ob ugotovljenem dejanskem stanju pa ni mogoče sklepati, da je bila tožnikova posest dobroverna.

10Tožnik je utemeljeval svojo dobrovernost tudi z menjalno pogodbo z M. - K., TOZD K. (priloga A16). Tudi iz te pogodbe se vidi, da tožnik koristi te parcele od leta 1978 dalje (5. člen pogodbe). Vendar se tudi vidi, da je bila med pravnim prednikom tožnika in KG Š. 5. 1. 1963 sklenjena zakupna pogodba, po kateri je J. F. kot zakupodajalec oddal v zakup kmetijskemu gospodarstvu določena kmetijska zemljišča in da je zahteval ta zemljišča kot lastnik nazaj in da zato sklepajo menjalno pogodbo. To pomeni, da je bil naslov za izkoriščanje parcel jasen: tožnik oziroma pravni prednik so dajali pravnemu predniku tožene stranke določene parcele, pravni prednik tožene stranke pa tožniku določene parcele v uporabo. Nikakor pa ni mogoče trditi, da iz pogodbe izhaja, da je to samo zapis prej nastale menjalne pogodbe v pomenu pridobitve lastninske pravice od leta 1976 dalje.

11Tožeča stranka je utemeljevala pridobitev lastninske pravice tudi z dogodki, ki so nastopili v postopku denacionalizacije nepremičnin, vrnjene upravičencu A. E. (priloga A43). Najprej so bile vrnjene tudi določene parcele iz tega postopka, nato pa je bila ta odločba odpravljena in razveljavljena zato, ker je bilo v obrazložitvi napisano, da so določene nepremičnine pridobile fizične osebe kot nadomestilo z njim arondirano zemljišče. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je v postopku tožena stranka strinjala oziroma ni nasprotovala tem ugotovitvam iz upravnega postopka. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da dogajanje v postopku denacionalizacije ne zadostuje, da bi lahko šteli, da je tožena stranka tožniku priznala lastninsko pravico na spornih nepremičninah. Za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem je treba, da je tožnik dobroveren določeno dobo, kar v tem postopku tožeča stranka ni izkazala.

12Sodišče prve stopnje šteje, da je desetletna priposestvovalna doba tekla od 5. 12. 1992, ko je prenehala družbena lastnina, do 5. 12. 2002. Vendar je za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem treba dokazati dobro vero, česar tožnik ni dokazal. Tožena stranka je pridobila lastninsko pravico na podlagi 14. člena ZSKZ, pozneje se je še vpisala v zemljiško knjigo in je tako vpisana še danes. Pridobitev lastninske pravice pa je bila na podlagi zakona in ne z vpisom v zemljiško knjigo. Pred tem pa je bila v zemljiški knjigi družbena lastnina.

13Tako se izkaže, da je sodišče prve stopnje obdelalo vse zatrjevane podlage, ki jih ugotavlja tožnik in da le-te ne pripeljejo do materialnopravnega sklepa, da je tožnik pridobil lastninsko pravico na spornih nepremičninah. Samo dejstvo, da tožena stranka oziroma pravni prednik ni uporabljal teh parcel, še ne pomeni, da je bil tožnik dobroveren. Tudi dejstvo, da je tožnik pripravljen sedaj izročiti svoje zemljišče v zamenjavo oziroma za sklepanje pogodb, ne zadostuje za pravno sklepanje, ki ga je naredilo sodišče prve stopnje. Tožeči stranki je treba odgovoriti na navedbe iz odgovora na pritožbo, da pritožbeno sodišče razume tožečo stranko, da je dejanski in pravni položaj na spornih zemljiščih komplicirano, in da je prišlo do številnih pravd med kmeti in njihovim pravnimi nasledniki, ki so prisestvovali sestanku 26. 11. 1976. Vendar je tožnik ves čas vedel, da zadeve niso urejene, da ni lastnik spornih parcel, oziroma da je še vedno lastnik svojih parcel, na katerih je tudi prišlo do določenih pravnih poslov. Gre za enega tistih pravnih položajev, ki bi terjal reševanje vseh prizadetih strank s pogajanji, kar je glede na številne pravde tudi možno in bi lahko potekalo v postopku mediacije v postopkih, ki so še odprti.

14Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodišče prve stopnje napačno odločilo, vsa pravno relevantna dejstva pa so bila ugotovljena, je bilo treba pritožbi ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje spremeniti tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne (358. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo dejansko stanje, nato pa je delno zmotno presojalo zapisnik z dne 26. 11. 1976 in menjalno pogodbo. Zato je tudi napačno sklepalo, da je bil tožnik v dobri veri. Vendar v sodbi ni takih nasprotij, da je ni mogoče preizkusiti. Zato v tem delu pritožbi ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je predvsem izhajalo iz zmotnih materialnopravnih izhodišč o priposestvovanju, dobri veri, presoji pravnega inštituta realizacije, menjalne pogodbe in konvalidacije.

15Izrek o stroških temelji na določbi 165. in 154. člena ZPP. Stroški tožene stranke so za odgovor na tožbo in pripravljalno vlogo (2 x po 900 točk), zastopanje na prvem naroku in glavni obravnavi 24. 9. 2019 (450 točk in 900 točk) ter 2 % potrebnih izdatkov. Tako odmerjeni stroški so 3.150 točk x 0,6 EUR, kar znese 1.890,00 EUR in 2 % (37,80 EUR), je skupaj 1.927,80 EUR pravdnih stroškov. Tožena stranka ni priglasila pravdnih stroškov za pritožbo. Ker tožeča stranka v pravdi ni uspela, stranski intervenient pa se je pridruži na njeni strani, je bilo treba tudi zavrniti pravdne stroške stranskega intervenienta.

¹ Sodišče sicer v točki 12 zapiše, da se osredotoči le na vprašanje priposestvovanja. Vendar v nadaljevanju odgovori tudi na zatrjevani način pridobitve s konvalidacijo ustno sklenjene pogodbe iz postopka arondacije.
² Primerjaj razloge sodbe II Ips 759/2005.