VSL Sodba I Cp 316/2020

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Toženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožnici pa je dolžan v roku 15 dni plačati 466,65 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožencu naložilo, da v roku 15 dni izprazni poslovne prostore, ki se nahajajo na nepremičnini ID 14, in sicer objekt oziroma hišo za opravljanje gostinske dejavnosti, s pripadajočim vrtom za potrebe gostinstva in ostalimi pritiklinami (tj. okrepčevalnica N.) in jih stvari in oseb proste izroči tožnici. Sklenilo je, da je toženec dolžan tožnici povrniti 1.866,60 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Toženec v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da je sodišče tožnici priznalo aktivno legitimacijo zgolj na podlagi dejstva, da je v zemljiški knjigi vpisana kot lastnica. Sodišče prve stopnje je zato zmotno uporabilo materialno pravo, saj tožnica ni pravna naslednica niti zakonita zemljiškoknjižna lastnica predmetne nepremičnine. Tožnica se je vknjižila na podlagi zakona, ki se za lastninjenje nepremičnine ne uporablja, ter na podlagi lastnega ničnega sklepa. Predmetna nepremičnina ni namenjena izvajanju športne dejavnosti, saj je gostinski objekt, ki ga je mogoče zagotoviti tudi izven izvajanja športne dejavnosti (sodba VS RS II Ips 257/2017). Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je sklep nezakonit in ničen ter ga je zato napačno upoštevalo kot veljavno pravno podlago za nastanek lastninske pravice. Navaja, da je pravni prednik izbrisan iz registra AJPES, zato bi morala podlago za uveljavljanje zahtevka uveljaviti kot vsak drug upnik. Tožnica ni izkazala pravnega nasledstva v odnosu do S. Ker izpraznitev objekta lahko zahteva le zakoniti lastnik, bi sodišče moralo tožbo zavreči. Predlaga prekinitev pritožbenega postopka do odločitve o izbrisni tožbi. Uveljavlja kršitev določb pravdnega postopka, ker je sodišče zavrnilo stransko intervencijo stečajnega upravitelja z dopisom. Stečajnemu upravitelju bi morala biti omogočena udeležba v postopku. Navaja, da je stečajni upravitelj sodišču pojasnil, da se na zemljišču tožnice nahaja objekt, ki je v lasti toženca na podlagi 271. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Sodišče je zmotno ugotovilo, da v spornem objektu živi in ima v njem stvari, saj je v vlogi z dne 10. 6. 2019 navedel, da je nepremičnino prevzel stečajni upravitelj. Posledično je sodišče napačno ugotovilo pasivno legitimacijo, saj izpodbijane sodbe toženec ne more izvršiti. Sodišče se do navedenega v izpodbijani sodbi ni opredelilo. Toženec poudarja, da je bil pred osebnim stečajem samostojni podjetnik posameznik, ki je svoj podjem opravljal v predmetnem objektu, pri čemer so vlaganja v nepremičnino ter sama stavba vneseni v njegovo bilanco. Meni, da bi tožnica morala v stečajnem postopku prijaviti izločitveno pravico. Ne strinja se z zaključkom sodišča, da gre za nedenarni zahtevek, ki ne vpliva na stečajno maso, saj je tožnica zoper njega vložila tožbo na ugotovitev obstoja terjatve iz naslova uporabnine. Vprašanje utemeljenosti zahtevati izpraznitev nepremičnine bistveno vpliva na vprašanje, ali je utemeljen zahtevek na ugotovitev terjatve do stečajne mase iz naslova uporabnine. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

3Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku na izpraznitev poslovnih prostorov s strani toženca. Aktivno legitimacijo tožnice je sodišče ugotovilo na podlagi pravnega nasledstva po Samoupravni interesni telesnokulturni skupnosti X. in na njeni lastninski pravici na nepremičnini. Pravno nasledstvo toženec v pritožbi izpodbija zgolj s pavšalno in zato neutemeljeno navedbo, da tožnica ni izkazala pravnega nasledstva, ter z nedopustnimi pritožbenimi novotami o izbrisu pravnega prednika iz registra AJPES. V zvezi s temi navedbami namreč ni izkazan opravičljiv razlog za njihovo neuveljavljanje v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

6Ni mogoče pritrditi pritožbeni navedbi, da je sodišče prve stopnje lastninsko pravico tožnice ugotovilo zgolj na podlagi dejstva, da je kot lastnica na predmetni nepremičnini vpisana v zemljiški knjigi. Sodišče je namreč ugotovilo, da je tožnica skladno s prvim odstavkom 64. člena Zakona o športu (ZSpo) predmetni objekt določila za športni objekt občinskega pomena ter da toženec ni vložil zahtevka po drugem odstavku 64. člena ZSpo. Na tej podlagi je bila v zemljiški knjigi vknjižena tožničina lastninska pravica. Neutemeljeno se toženec zavzema, da je predmetni objekt gostinski in ne športni objekt. Za predmetni objekt iz gradbenega dovoljenja (priloga B10) namreč izhaja, da gre za funkcionalni objekt, ki bo služil garderobam, sanitarijam in manjšemu gostinskemu lokalu za potrebe uporabnikov športnih igrišč v športno rekreacijskem centru v A. (v nadaljevanju ŠRC). Navedeno izhaja tudi iz najemne pogodbe (priloga A1), in sicer je bilo zemljišče namenjeno postavitvi večnamenskega objekta, potrebnega za ŠRC. Določeno je bilo, da se bo v enem delu objekta opravljala gostinska dejavnost, ki bo namenjena predvsem športnikom ŠRC, ter da mora biti obratovanje gostinske dejavnosti usklajeno s pravili ŠRC (5. člen najemne pogodbe), drugi del objekta pa bo služil potrebam ŠRC. V zvezi s tem je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na sodbo VS RS II Ips 257/2017 z dne 22. 11. 2018, saj ni primerljiva s predmetno zadevo. Iz navedene zadeve II Ips 257/2007 namreč izhaja, da objekta ni bilo mogoče šteti niti kot del športnega centra, saj se je objekt nahajal na robu športnega centra, prosto dostopen vsem in z objekti, ki so namenjeni le gostinski dejavnosti. Iz citirane sodbe tudi izhaja, da je navedeno situacijo sodišče razlagalo v smislu okoliščine, da nov ustavni red ne dopušča, da bi nepremičnina ostala brez lastnika. V zvezi s tem je zato v obravnavani zadevi relevantna okoliščina, da je bilo s sodbo P 3805/2007-II z dne 30. 10. 2009 pravnomočno zavrnjen toženčev zahtevek o pridobitvi lastninske pravice na predmetni nepremičnini na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL).

7Glede na to, da je tožnica zemljiškoknjižna lastnica predmetne nepremičnine, so pritožbene navedbe, da bi morala v stečajnem postopku zoper toženca prijaviti izločitveno pravico, pravno zmotne. Izločitvena pravica je pravica osebe, ki meni, da je pridobila lastninsko pravico na izviren način na nepremičnini, pri kateri je kot lastnik vpisan stečajni dolžnik (toženec), od njega zahtevati, da prizna njeno lastninsko pravico. V obravnavani zadevi ne gre za takšno situacijo.

8Neutemeljen je pritožbeni očitek kršitve določb pravdnega postopka, ker sodišče prve stopnje ni zavrnilo stranske intervencije stečajnega upravitelja s sklepom. Stečajni upravitelj je namreč umaknil priglasitev stranske intervencije (list. št. 63).¹ Pravilno je sodišče prve stopnje tudi zaključilo, da terjatev tožnice na izpraznitev in izročitev nepremičnine ni mogoče izraziti v denarnem znesku in ne vpliva na poplačilo terjatev drugih toženčevih upnikov iz stečajne mase. Osebni stečaj toženca torej nima vpliva na predmetno pravdo, zato sodišče ni bilo dolžno prekiniti postopka. Sodišče tudi ni bilo dolžno stečajnemu upravitelju omogočiti udeležbe v postopku. Posledično so neodločilne tudi pritožbene navedbe, da je stečajni upravitelj podal navedbe o tem, da se na zemljišču tožnice nahaja objekt, ki je v lasti toženca na podlagi 271. člena SPZ. Navedeno velja tudi za (sicer pravno nerelevantne v predmetni zadevi) navedbe stečajnega upravitelja, ki jih toženec izpostavlja v pritožbi, in sicer da so bila vlaganja v nepremičnino ter sama stavba vnesena v bilanco toženca. Zaključka sodišča, da gre za nedenarno terjatev, ki ne vpliva na stečajno maso, ne omaja niti sicer prepozna in zato nedopustna² pritožbena navedba, da je tožnica zoper toženca vložila tožbo na ugotovitev obstoja terjatve iz naslova uporabnine.

9Toženec je z vlogo z dne 10. 6. 2019 navedel, da je izpraznil gostinski lokal, razen nekaj predmetov, ki so še v samem objektu. Drugačne pritožbene navedbe ne držijo. Navedeno je upoštevalo tudi sodišče v 27. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Pravilno je sodišče prve stopnje tudi obrazložilo, da razmerje med tožencem in stečajnim upraviteljem ne vpliva na razmerje pravdnih strank. Posledično je neutemeljen pritožbeni očitek, da se sodišče v izpodbijani sodbi do navedenega ni opredelilo.

10Predlog toženca za prekinitev pritožbenega postopka do odločitve o izbrisni tožbi, ki je bila vložena po izdaji izpodbijane sodbe, je neutemeljen. Pritožbeno sodišče presoja pravilnost in zakonitost sodbe sodišča prve stopnje, ki je bila izdana glede na stanje ob zaključku glavne obravnave. Sodišče prve stopnje je v okviru predhodnega vprašanja že odločalo o lastninski pravici na predmetni nepremičnini, pritožbeno sodišče pa je v tem delu izpodbijano sodbo tudi preizkusilo. Glede na obrazloženo je neutemeljen smiselni pritožbeni predlog o prekinitvi pritožbenega postopka po 1. točki prvega odstavka 206. člena ZPP (tj., če sodišče sklene, da ne bo samo reševalo predhodnega vprašanja).

11Glede na navedeno so vse pritožbene navedbe neutemeljene. Pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in prvim odstavkom 155. člena ZPP. Toženec s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožnici pa mora povrniti 466,65 EUR pritožbenih stroškov. Tožnici je pritožbeno sodišče priznalo priglašenih 625 točk za sestavo odgovora na pritožbo po tar. št. 21/1 Odvetniške tarife (OT) in 2 % materialnih stroškov (11. člen OT), skupaj 637,5 točk oziroma 382,50 EUR, z upoštevanjem 22 % DDV 466,65 EUR.

¹ Sodišče prve stopnje je tudi sicer pravilno obrazložilo, da ne bi bil podan pravni interes za stransko intervencijo stečajnega upravitelja, ker se ne bi pridružil pravdi, ki teče med drugimi.
² Toženec ni izkazal opravičljivega razloga za neuveljavljanje v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP).