VSL Sklep I Cpg 263/2020

I. Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

II. Pritožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za zavarovanje denarne terjatve z začasno odredbo, s katero je upnik predlagal, da: sodišče prepove organizaciji za plačilni promet po dolžnikovemu nalogu ali nalogu koga drugega izplačati z dolžnikovega računa 430.357,10 EUR; dolžniku prepove razpolagati s premičninami na ozemlju države, zlasti s temi, ki jih ima kot zaloge pri dolžnikovemu dolžniku K. d. o. o. (v nadaljevanju: dolžnikov dolžnik); dolžniku prepove razpolagati ali kakorkoli odsvajati terjatve do pravnih in fizičnih oseb na ozemlju Republike Slovenije, vključno s terjatvami do dolžnikovega dolžnika, temu pa se prepove, da bi obveznosti do dolžnika izpolnil, razen tako, da jih izpolni upniku; dolžnikovemu dolžniku se naloži, da razkrije terjatve, ki jih ima dolžnik do njega na dan izdaje začasne odredbe. V primeru nespoštovanja začasne odredbe sta dolžnik in dolžnikov dolžnik za vsak dan zamude dolžna plačati denarno kazen 20.000 EUR.

2Upnik se je zoper sklep pritožil. Uveljavlja vse pritožbene razloge, zlasti pa zmotno uporabo materialnega prava in zmotno ter nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da dovoli zavarovanje z začasno odredbo.

3Pritožba ni utemeljena.

4Zavarovanje denarne terjatve z začasno odredbo je možno, če sta izpolnjena naslednja materialnopravna pogoja (prvi in drugi odstavek 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ): 1) da upnik do standarda verjetnosti izkaže, da ima terjatev do dolžnika ali da mu bo ta še nastala; 2) do stopnje verjetnosti pa mora izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena.

5Medtem ko je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj prvega pogoja, je predlagano zavarovanje zavrnilo, ker upnik ni izkazal obstoja drugega pogoja, tj. subjektivne nevarnosti. V bistvenem je ugotovilo, da upnik zatrjuje razpolaganje tretjega z njegovim premoženjem in ne razpolaganje s premoženje dolžnika, zato subjektivna nevarnost otežene izvršbe ni izkazana.

6Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna in tudi pravilno obrazložena. Namen zavarovanja denarne terjatve z začasno odredbo je v zavarovanju možnosti kasnejše izvršbe, ko bo (če bo) upnik zoper dolžnika pridobil tudi izvršilni naslov. Drugi pogoj za zavarovanje je subjektivni, kar pomeni, da mora upnik, da bi dosegel zavarovanje z začasno odredbo, trditi in do stopnje verjetnosti izkazati, da dolžnik razpolaga s premoženjem oziroma ravna tako, da bo izvršba vsaj precej otežena. Nevarnost mora temeljiti na dolžnikovem ravnanju in mora biti konkretna. Objektivna nevarnost ne zadošča.

7Tega upnik ni niti zatrjeval, kaj šele dokazal, kot je pravilno odločilo sodišče prve stopnje. Trditvena podlaga upnika na prvi stopnji je temeljila na zatrjevanju ravnanja tretjega, tj. tretje pravne osebe, ki je z dolžnikom v takšni zvezi, da so odgovorne osebe pri obeh pravnih osebah ravnale usklajeno na način, da je tretja pravna oseba svoje premoženje v Sloveniji pred lastnimi upniki skrila tako, da ga je spravila na Hrvaško prav preko dolžnika. Hkrati pa je taista tretja pravna oseba tudi odsvojitelj (cedent) terjatve, ki jo želi upnik kot njen singularni pravni naslednik (cesionar; terjatev je pridobil na podlagi izvedene globalne anticipirane fiduciarne cesije vseh terjatev tretje pravne osebe do njenih kupcev) zavarovati v tem postopku proti dolžniku (cesusu). Temu istemu (cesusu), preko katerega naj bi tretja pravna oseba (cedent) svoje premoženje spravila (skrila) na H. Upnik sicer zatrjuje, da je dolžnik dejansko by-pass podjetje tretje pravne osebe (cedenta), zato obstoji nevarnost, da se bo z njegovim premoženjem slej ko prej zgodilo isto, kot se je s premoženjem tretje pravne osebe.

8Višje sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da to za zavarovanje z začasno odredbo ne more zadoščati. Trditev o povezanosti obeh pravnih oseb predstavlja zatrjevanje objektivne nevarnosti, predvsem pa predstavlja, skupaj s trditvijo o prenosu premoženja tretje pravne osebe, trditveno podlago za zavarovanje proti temu, tj. proti cedentu. Sedaj v pritožbi podane trditve in predloženi dokazi, da je poslovni naslov dolžnika na istem naslovu, kot je naslov nekdanje direktorice tretje pravne osebe, tudi direktor dolžnika in direktor tretje pravne osebe naj bi imela enak naslov prebivališča, pa celo predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto, za katero upnik ni pojasnil, zakaj tega ni zatrjeval v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 15. člena ZIZ). Pogoj za zavarovanje z začasno odredbo, s katero se še pred odločitvijo sodišča o glavni stvari poseže v dolžnikovo lastninsko pravico (33. člena Ustave), je restriktivnejši za upnika. Sodna praksa je že zavzela stališče, da subjektivna nevarnost ni podana niti takrat, kadar se utemeljuje zgolj na okoliščini, da ima dolžnik by-pass firma, v kateri so vodilni ljudje isti kot pri dolžniku, brez izkaza prenašanja poslov (prim. VSL sklepi I Cpg 589/98, I Cpg 1133/96, I Cpg 722/2017, I Cpg 610/2018). V tem postopku pa je zatrjevano celo manj, tj. da je sam dolžnik by-pass firma. Upnik ni navedel nobenih konkretnih okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da dolžnik premoženje odsvaja, z njim kakorkoli razpolaga ali ga skriva oziroma da bo to naredil v prihodnosti. Nevarnosti otežene izterjave, ki mora biti posledica dolžnikovega ravnanja in ne samo stanja, upnik ni konkretno zatrjeval. Celo več, zaenkrat upnik celo zatrjuje, da dolžnik premoženje dobiva. Upnik očita sodišču prve stopnje tudi zmotno ugotovljeno dejansko stanje, ker naj bi iz predloženih dokazov izhajalo drugačno dejansko stanje, vendar neutemeljeno. Sodišče je predlog za zavarovanje zavrnilo že iz razloga nesklepčnih trditev in ne zato, ker utemeljenost zatrjevanega ne bi izhajala iz predloženih dokazov.

9Upnik nadalje navaja, da naj bi tretja pravna oseba v drugem pravnem poslu s četrto pravno osebo pri nabavi sladkorja premoženje skrivala tako, da je račun fakturirala preko dolžnika v tem postopku. Nato pa še, da je upnik od drugih dolžnikov tretje pravne osebe (cedenta) izvedel, da terjatve do njih (četrtih pravnih oseb) sploh ne obstajajo. Sodišče prve stopnje ima prav, da upnik tudi s tem ne zatrjuje razpolaganja dolžnika s svojim premoženjem. Tudi upnikov resen namen, da bo vložil kazensko ovadbo zoper tretjo osebo oziroma odgovorne osebe ter v zvezi s tem predloženi listinski dokazi, ne kažejo na konkretno ravnanje dolžnika.

10Upnik nadalje zatrjuje obstoj subjektivnega pogoja za zavarovanje denarne terjatve v tem, da je dolžnik glede obveznosti pasiven v smislu, da ni izpolnil svoje obveznosti do tretje pravne osebe pred odstopom terjatve, niti ni odgovoril, ko je dobil obvestilo, da je terjatev prenesena na upnika. Tudi te trditve se ne nanašajo na dolžnikovo ravnanje v zvezi z njegovim premoženjem z vidika v prihodnosti otežene izvršbe (prej na obstoj obveznosti).

11Iz povedanega izhaja, da pritožba tudi ni utemeljena v delu, v katerem upnik sodišču prve stopnje očita zmotno uporabo materialnega prava, ker naj bi standard subjektivne nevarnosti prestrogo in zmotno obravnavalo. V podkrepitev pritožbenega stališča upnik v pritožbi navaja nekaj odločb vrhovnega in višjih sodišč (prim. sklep VSRS III Ips 78/99 in odločbe, citirane na 2. in 3. strani pritožbe), vendar neutemeljeno. Prvič zato, ker se konkretne zadeve ne nanašajo na bistveno vprašanje v tej zadevi (pomanjkljiva trditvena podlaga in vprašanje by-pass družbe; sodno prakso je višje sodišče zgoraj citiralo), drugič zato, ker je sodišče prve stopnje dejansko upoštevalo vsebinske kriterije, ki so jih sodišča zavzela tudi v zadevah, ki jih pritožnik izpostavlja. Tehtalo je konkretno zatrjevane okoliščine na eni strani in materialno trditveno breme na drugi strani: da mora upnik zatrjevati vsaj razpolaganje s katerim koli premoženjem dolžnika ali vsaj takšno ravnanje dolžnika, iz katerega bi izhajala podlaga za sklep, da je verjetno, da bo izvršba otežena (glej citirano odločbo VSRS). Tega upnik ni zatrjeval, zato je sprejeta odločitev pravilna.

12Pravilni pa so tudi razlogi sodišča prve stopnje v 10. točki obrazložitve, v katerih je sodišče navedlo, da začasne odredbe v obsegu, kot jo je predlagal upnik, ni mogoče uvrstiti pod začasno odredbo, zaradi katere bo dolžnik utrpel le neznatno škodo (tretji odstavek 270. člena ZIZ). Predlagana začasna odredba dejansko zajema celotno dolžnikovo premično premoženje in terjatve v Sloveniji do njegovih dolžnikov. Upnik navaja, da saj je zahteval zavarovanje zgolj na premoženju v Sloveniji, vendar zgolj to ne more biti odločilno. Pogoje za izdajo začasne odredbe na podlagi tretjega odstavka 270. člena ZIZ mora najprej zatrjevati upnik, nato pa zatrjevano še izkazati. Pri tem pa upnik celo navaja, da sploh ne ve, kakšno je premoženje dolžnika v Sloveniji in kakšno na Hrvaškem.

13Predlagana začasna odredba je v določenem delu tudi pomanjkljiva in pretirana. Pomanjkljiva je zato, ker v predlogu za zavarovanje z začasno odredbo ni določeno, kateri organizaciji za plačilni promet naj sodišče prepove izpolniti nalog dolžnika ali tretjega, predlog zajema prepoved razpolaganja z vsemi dolžnikovimi premičninami. Ni utemeljena pritožbena navedba, da bi začasno odredbo lahko omejilo že sodišče samo, če je menilo, da je pretirana. Da bi to lahko storilo, bi moral upnik že v predlogu za zavarovanje zatrjevati okoliščine, ki bi to presojo sodišču prve stopnje sploh omogočile. Pa, kot navaja, ne ve, kakšno premoženje sploh ima dolžnik v Sloveniji. Dejstvo, da je dolžnik gospodarska družba hrvaškega prava, ni pomembno oziroma ne more imeti vpliva na presojo pogojev za zavarovanje z začasno odredbo. Neutemeljena pa je začasna odredba tudi v delu, ki se nanaša na dolžnikovega dolžnika. Upnik je predlagal, da sodišče naloži dolžnikovemu dolžniku, da razkrije obveznosti, ki jih ima do dolžnika na dan izdane začasne odredbe, sicer se ga denarno kaznuje. V tem delu je upnik predlagal začasno odredbo v smislu izjave po 111. členu ZIZ, ki se uporablja v postopku izvršbe in ne zavarovanja. Sankcija zaradi nespoštovanja takšne odredbe v izvršilnem postopku je drugačna (odškodninska; 112. člen ZIZ), zaenkrat pa dolžnikov dolžnik sploh še ni upnikov dolžnik, zato upnik proti njemu ne more predlagati zavarovanja z začasno odredbo.

14Višje sodišče je odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Te niso podane in ker tudi niso podani pritožbeni razlogi, na katere je višje sodišče pazilo po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

15Odločitev o pritožbenih stroških temelji na petem odstavku 38. člena ZIZ.