VSL Sodba in sklep I Cpg 459/2019

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje:

- v II. točki izreka spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, COVL, opr. št. VL 71616/2015-2 z dne 12. 6. 2015, razveljavi tudi v prvem in tretjem odstavku izreka, tožbeni zahtevek, po katerem je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek v višini 9.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 8. 2014 dalje do plačila ter izvršilne stroške v višini 186,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 6. 2015 naprej do plačila, pa zavrne;

- v III. točki izreka pa tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 2.357,99 EUR pravdnih stroškov, in sicer v roku 15 dni, po poteku tega roka do plačila pa še zakonske zamudne obresti od navedenega zneska.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v I. točki izreka potrdi.

III. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti 748,32 EUR pritožbenih stroškov, in sicer v roku 15 dni, po poteku tega roka do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, stroške odgovora na pritožbo pa je tožeča stranka dolžna kriti sama.

1Sodišče prve stopnje je odločilo, da se pobotni ugovor tožene stranke, s katerim ta uveljavlja v pobot terjatev do tožeče stranke v višini 9.000,00 EUR, zavrže (I. točka izreka sklepa in sodbe sodišča prve stopnje). Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, COVL, opr. št. VL 71616/2015-2 z dne 12. 6. 2015, je obdržalo v veljavi v prvem in tretjem odstavku izreka ter razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek v višini 9.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 8. 2014 dalje do plačila ter izvršilne stroške v višini 186,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 6. 2015 naprej do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo. Zahtevek tožeče stranke za plačilo zakonskih zamudnih obresti od izvršilnih stroškov 186,00 EUR za čas od 21. 6. 2015 do 26. 6. 2015 je prvostopenjsko sodišče zavrnilo (II. točka izreka sklepa in sodbe sodišča prve stopnje). Pravdne stroške tožeče stranke v znesku 2.907,43 EUR je prvostopenjsko sodišče v plačilo naložilo toženi stranki, in sicer v roku 15 dni, po tem roku pa za primer zamude še zakonske zamudne obresti, ki tečejo od šestnajstega dne, šteto od vročitve sodbe, do plačila (III. točka izreka sklepa in sodbe sodišča prve stopnje).

2Zoper citirano odločitev (z izjemo zavrnilnega dela iz drugega odstavka II. točke izreka) je pritožbo vložila tožena stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo (in sklep) spremeni tako, da njenemu pobotnemu ugovoru ugodi oziroma da zahtevek tožeče stranke zavrne tudi v preostalem delu. Podrejeno je tožena stranka predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, vse s stroškovno posledico, da se tožeči stranki v plačilo naložijo stroški pritožbe v 15 dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne od poteka roka za plačilo dalje do plačila.

3Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbene navedbe tožene stranke

5Pritožnica sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do njenih trditev, da se je v konkretni zadevi tožnik vmešaval v tuje posle, in sicer da se je vmešaval v posle tožene stranke s tem, ko je plačal obveznost tožene stranke do družbe B. GmbH. V primeru, ko gre za nepooblaščeno vmešavanje v tuje posle, pa je potrebno zahtevek zavrniti in to bi moralo prvostopenjsko sodišče po njenih navedbah storiti tudi v obravnavanem primeru. Podala je namreč pravočasne in zadostne trditve, da gre za vmešavanje v tuje posle (204. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ) in v kolikor bi jih sodišče prve stopnje upoštevalo, po stališču pritožnice nikakor ne bi moglo ugoditi tožbenemu zahtevku tožnika. Tožnik ni dokazal, da je bilo njegovo vmešavanje v posle tožene stranke nujno ali koristno za toženo stranko in da bi toženi strani, če tožnik ne bi plačal njenih obveznosti do družbe B. GmbH, nastala kakšna škoda ali bi bila zamujena očitna korist tožene stranke; celo vedel je, da je obveznost za toženo stranko sporna, o nameravanem plačilu pa je tudi ni obvestil.

6Tožena stranka pa v pritožbi izpostavlja tudi, da je tožnik plačal znesek 9.000,00 EUR dne 25. 8. 2014 (in da iz elektronskega sporočila z dne 9. 9. 2014 izhaja, da družba B. GmbH vsaj v času 9. 9. 2014 ni smatrala, da gre za plačilo dolga), da pa je bila izjava o odstopu terjatve dana 20. 4. 2015, torej deset mesecev po plačilu, ko družba B. GmbH sploh ni mogla ničesar več odstopiti. Poleg tega se po trditvah tožene stranke za veljavnost odstopa terjatve zahteva pogodba, ki pa je tožnik ni predložil niti ni zatrjeval, da je bila sklenjena. Dopis družbe B. GmbH z dne 20. 4. 2015 torej ni pogodba o odstopu terjatve, saj se lahko odstopi zgolj terjatev, ki obstoji (glede na navedbe tožnika pa ta v aprilu 2015 ni mogla več obstajati in je ni bilo več in družba B. GmbH ni mogla ničesar več odstopiti). Po stališču pritožnice je tako sklicevanje prvostopenjskega sodišča na odstop terjatve in da je tožnikov zahtevek iz tega razloga utemeljen, povsem nesprejemljivo in mimo določil OZ. Temu toženka še dodaja, da tudi glede na določila 274. člena OZ, na katera se sklicuje sodišče, tožnik ni pridobil pravice karkoli zahtevati od toženca, niti ne gre za subrogacijo po zakonu iz 275. člena OZ. Sodišče prve stopnje sicer prepiše zakonska določila 274. in 275. člena OZ, izpodbijana sodba pa v tej zvezi nima obrazložitve.

Relevantno materialno pravo in teoretična izhodišča

7Obveznost lahko izpolni ne le dolžnik, temveč tudi kdo tretji. Upnik je dolžan sprejeti izpolnitev od vsakogar, ki ima kakšen pravni interes, da bi bila obveznost izpolnjena, celo če dolžnik tej izpolnitvi nasprotuje. Upnik je dolžan sprejeti izpolnitev od tretjega, če se dolžnik s tem strinja, razen če mora po pogodbi ali po naravi same obveznosti to obveznost izpolniti osebno dolžnik. Upnik lahko sprejme izpolnitev od tretjega brez dolžnikove vednosti, celo v primeru, ko ga je dolžnik obvestil, da noče, da bi kdo drug izpolnil njegovo obveznost. Vendar pa upnik ne sme sprejeti izpolnitve od tretjega, če mu je dolžnik ponudil, da bo sam izpolnil svojo obveznost (271. člen OZ).

8Če izpolni tujo obveznost, se lahko vsak izpolnitelj pred izpolnitvijo ali ob izpolnitvi dogovori z upnikom, da izpolnjena terjatev preide nanj z vsemi ali le nekaterimi stranskimi pravicami. Upnikove pravice lahko preidejo na izpolnitelja tudi po pogodbi med dolžnikom in izpolniteljem, sklenjeni pred izpolnitvijo. Subrogacija izpolnitelja v pravice upnika nastopi v teh primerih ob izpolnitvi (274. člen OZ). Če izpolni obveznost kdo, ki ima pri tem kakšen pravni interes, preide nanj ob izpolnitvi po samem zakonu upnikova terjatev z vsemi stranskimi pravicami (275. člen OZ).

9Obveznost iz obligacijskega razmerja mora torej izpolniti dolžnik, že prvi odstavek 271. člena OZ pa določa, da lahko poleg dolžnika izpolni obveznost tudi kdo tretji. Navedena določba predstavlja samo splošen okvir izpolnitve tretjega in ne določa posledic, ki nastopijo s takšnim ravnanjem tretjega. Ravno te pravne posledice pa ureja razdelek, ki govori o izpolnitvi s subrogacijo. Subrogacija je lahko zakonita ali pogodbena. Podlaga za zakonito subrogacijo je izpolnitev subrogiranca, ki ima za izpolnitev pravni interes (275. člen OZ). Temelj pogodbene subrogacije pa je pogodba med upnikom in izpolniteljem ali med izpolniteljem in dolžnikom (prvi in drugi odstavek 274. člena OZ).¹

Odgovor na pritožbene navedbe

10Skladno s povzetimi teoretičnimi pogledi pritožbeno sodišče pritrjuje toženki, da v obravnavanem primeru ne gre za subrogacijo po zakonu (275. člen OZ). Natančneje, pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz tožničinih trditev o dejstvih ne izhaja utemeljenost zahtevka na podlagi pravil o zakoniti subrogaciji iz 275. člena OZ.

11Tožeča stranka je svoj zahtevek v obravnavanem primeru temeljila na trditvi, da je terjatev do tožene stranke, ki jo uveljavlja v predmetnem postopku, pridobila s tem, ko je plačala obveznost tožene stranke, ki jo je slednja imela do družbe B. GmbH iz Avstrije, in sicer po računu AR 201400². Pri tem je pojasnila, da je navedeno plačilo izvršila dne 25. 8. 2014 in da je s tem tožnik pridobil samostojno terjatev do toženca. Po njenih navedbah je šlo za odstop terjatve družbe B. GmbH do tožene stranke (iz izjave z dne 20. 4. 2015 namreč izhaja, da je družba B. GmbH odstopila in prenesla terjatev na tožečo stranko). Tožnik je v času, ko je obveznost tožene stranke nastala, delal za toženo stranko. Bil je tisti, ki se je pri toženi stranki z družbo B.GmbH dogovarjal o naročilih, morebitnih popustih, dostavi in podobnem bodisi po telefonu ali elektronsko bodisi na posameznih sestankih in opisani odkup terjatev opravil z namenom ohraniti sodelovanje z avstrijsko firmo pri distribuciji akumulatorjev v Slovenijo. Avstrijski partner je namreč tožnika opozoril, da ne bo več sodeloval s tožencem ne s tožnikom osebno, v kolikor terjatve po računu ne bodo poravnane³ (prim. navedbe na list. št. 26).

12Na ugovor tožene stranke, da zgolj to, da je bil tožnik določen čas prokurist tožene stranke in se je v zvezi s predmetnim poslom v imenu tožene stranke tudi kaj dogovarjal z družbo B. GmbH, ni šlo za njegov posel in v zvezi s tem poslom sam ni imel nobenega pravnega interesa in torej ni imel nobene podlage za to, da se vmešava v ta posel in da plačuje neke račune, ki so vrh tega sporni⁴, je tožeča stranka odgovorila, da kot je že bilo navedeno, je tožnik želel ohraniti poslovne odnose z družbo B. GmbH in da je zato tudi šel v odkup (sporne) terjatve⁵. Tožnik je dne 28. 8. 2014 plačal 9.000,00 EUR iz razloga, ker je avstrijski dobavitelj zahteval garancijo za nadaljnje poslovanje s tožnikom, da so vse obveznosti poravnane. Ker tožena stranka do aprila 2015 svojega računa ni plačala, je takrat avstrijski dobavitelj odstopil terjatev tožniku.⁶ Od takrat naprej je (torej) tožnik nosilec terjatve zoper toženca in to bi bil če tudi ne bi ničesar plačal Avstrijcu, kajti odstop terjatve ne zahteva nobene posebne pravne podlage, pač pa zgolj obvestilo dolžniku, kar se je tudi kasneje zgodilo (navedbe, ki jih je tožeča stranka podala na prvem naroku za glavno obravnavo dne 20. 5. 2016).

13Kot že zapisano, takšne trditve tožeče stranke po presoji pritožbenega sodišča ne utemeljujejo njenega zahtevka do tožene stranke po določilu 275. člena OZ. Tudi če je v obravnavanem primeru tožeča stranka izpolnila obveznost, ki jo je imela tožena stranka do družbe GmbH (in sodišče prve stopnje je ugotovilo, da dokument v prilogi A 2 „Potrditev plačila – B. z dne 20. 4. 2015“ izkazuje, da izpolnitev obveznosti je bila opravljena, saj v njem navedena družba potrjuje, da je S. K. izvedel bančno nakazilo v višini 9.000,00 EUR dne 25. 8. 2014, ki je bilo knjiženo v dobro računa družbe E. d. o. o. dne 28. 8. 2014 in da je bil s tem dokončno poravnan neplačan račun družbe B. GmbH št. AR 201400 v znesku 16.029,00 EUR z dne 16. 4. 2014), pa v tem postopku kakšnega svojega pravnega interesa za to niti zatrjevala ni. Pravnemu interesu po oceni pritožbenega sodišča namreč ne ustreza njegova želja, da bi (tožena stranka ali) tožnik ohranil poslovne odnose z omenjeno avstrijsko družbo.

14Namen določbe 275. člena OZ je, da prenos upnikovih pravic z upnika na izpolnitelja nastopi ex lege, na podlagi samega zakona, in da upniku in izpolnitelju ni treba skleniti posebnega razpolagalnega posla (cesije) za prenos pravic. Tretji je upravičen izpolniti namesto dolžnika tako, da vstopi v pravni položaj upnika, samo če obstaja pravni interes za izpolnitev. Pravni interes lahko izvira iz posebnega pravnega posla, ki je sklenjen med izpolniteljem in upnikom oziroma dolžnikom (pogodbena subrogacija). Pravni interes pa lahko izhaja tudi iz druge pravne podlage.⁷

15Pravni interes za izpolnitev tuje obveznosti obstaja zlasti takrat, kadar z izpolnitvijo te obveznosti preneha tudi izpolniteljeva (v tem primeru tožnikova) lastna obveznost.⁸ Šteje se, da ima tretji pravni interes, da opravi izpolnitev namesto dolžnika, če je osebno ali stvarno odgovoren za dolg. Kot tipičen primer osebne odgovornosti se navaja poroštvo. Primerjava morda ni najbolj posrečena, saj ima upnik proti poroku neposreden zahtevek in porok upniku izpolnjuje svoj dolg. Zato o pravnem interesu za izpolnitev velja posebej govoriti takrat, ko upnik proti tretjemu nima neposrednega zahtevka. Tak primer je predvsem prevzem izpolnitve iz 434. člena OZ. Pri prevzemu izpolnitve se tretji zaveže dolžniku, da bo izpolnil namesto njega⁹. Upnik proti tretjemu nima neposrednega zahtevka in lahko terjatev uveljavlja samo proti dolžniku. Zahtevek proti tretjemu ima samo dolžnik, ki lahko zahteva, da tretji izpolni upniku, kot se je pred tem zavezal. Kot tipičen primer stvarnega interesa tretjega za izpolnitev pa se navaja zastavni upnik s slabšim vrstnim redom, ki lahko prepreči prisilno prodajo, ki jo zahteva zastavni upnik z boljšim vrstnim redom, če namesto dolžnika izpolni zastavnemu upniku z boljšim vrstnim redom.¹⁰

16Ker tožeča stranka kakšnega osebnega ali stvarnega interesa, ki bi bil združljiv s predhodno predstavljenimi teoretičnimi izhodišči, v obravnavanem sporu ni navedla, je ugotoviti, da že iz trditev nje same ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka na plačilo 9.000,00 EUR po 275. členu OZ. Pravnega interesa namreč ni utemeljila s trditvijo, da je z družbo B. GmbH želela ohraniti sodelovanje. Pravni interes po presoji pritožbenega sodišča niti ne izhaja iz dejstva, da je bila v času, ko je obveznost tožene stranke nastala, prokurist tožene stranke.¹¹

17Kot že obrazloženo pa je pravni interes mogoče vzpostaviti tudi s pogodbo, ki se sklene z upnikom ali dolžnikom obveznosti, ki jo tretji namerava izpolniti. Bistvena pravna posledica sklenitve takšne pogodbe je nastanek pravnega interesa tretjega. Instituta, ki sta uzakonjena v 274. in 275. členu OZ se namreč dopolnjujeta. Pogodbena subrogacija je potrebna takrat, ko tretji nima pravnega interesa za izpolnitev dolžnikove obveznosti iz drugega pravnega naslova. Zato subrogacijska pogodba vzpostavlja takšen pravni interes in omogoča neposredno uporabo pravila o zakoniti subrogaciji, ki določa, da izpolnitelj ex lege vstopi v upnikov pravni položaj z izpolnitvijo.¹²

18Navedbe tožeče stranke iz postopka pred sodiščem prve stopnje, s katerimi je utemeljevala prehod terjatve v višini 9.000,00 EUR z družbe B. GmbH do tožene stranke nanjo, je pritožbeno sodišče predhodno že povzelo (11. in 12. točka te obrazložitve). Zakaj iz njih ne izhaja utemeljenost zahtevka po 275. členu OZ, je tudi že pojasnilo. Vprašanje, na katerega mora še odgovoriti, pa je, ali je tožeča stranka svoj pravni interes utemeljila na trditvi, da je z družbo B. GmbH sklenila pogodbo, na podlagi katere je bil vzpostavljen pravni interes za izpolnitev obveznosti.

19Po presoji pritožbenega sodišča iz trditev tožeče stranke ne izhaja, da bi se z upnikom (tj. avstrijska družba B. GmbH) pred izpolnitvijo ali ob izpolnitvi dogovorila, da izpolnjena terjatev preide nanjo z vsemi ali le nekaterimi stranskimi pravicami (prim. prvi odstavek 274. člena OZ). Iz njenih trditev izhaja zgolj, da je terjatev do tožene stranke, ki jo uveljavlja v tem postopku, pridobila s tem, ko je plačala obveznost tožene stranke, ki jo je ta imela do družbe B. GmbH iz Avstrije, in sicer po računu AR 201400, ne pa tudi, da je pravni interes pridobila na podlagi posebnega pravnega posla, ki ga je pred oziroma ob izpolnitvi sklenila z upnikom. Nasprotno, trdila je, da je že s samim plačilom (brez hkratnega dogovora o tem, da izpolnjena terjatev preide nanjo z vsemi ali le nekaterimi stranskimi pravicami) terjatev prešla nanjo oziroma da je iz razloga, ker tožena stranka do aprila 2015 svojega računa ni plačala, takrat avstrijski dobavitelj odstopil terjatev tožniku in da je od takrat naprej tožnik nosilec terjatve. OZ pa v 274. členu ne dopušča dogovora o prehodu terjatve na izpolnitelja po izpolnitvi. Tak temelj zato ne more biti v „listini o dostopu terjatve z dne 20. 4. 2015“ (prim. navedbe na list. 28). Poleg tega, če je bila terjatev družbe B. GmbH do tožene stranke po trditvah tožnice poravnana dne 25. 8. 2014, upnik terjatve aprila 2015 ni mogel več odstopiti tožeči stranki¹³. Takrat terjatev namreč ni več obstajala. Da je bil odstop terjatve s pogodbo opravljen pred izpolnitvijo, pa tožeča stranka niti trdila ni (417. člen OZ).

20Po vsem povedanem se torej izkaže, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke nesklepčen. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz trditev tožeče stranke po materialnem pravu ne izhaja utemeljenost zahtevka. Pritožbi tožene stranke je zato potrebno delno ugoditi in izpodbijano sodbo v prvem odstavku II. točke izreka spremeniti tako, da se tožbeni zahtevek zavrne (358. člen ZPP). Pri tem se do trditev pritožnice o prepovedani gestiji oziroma vmešavanju v tuje posle pritožbenemu sodišču ni potrebno opredeljevati. V preostalem delu, tj. v I. točki izreka sklepa in sodbe, pa je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in v tem delu sklep sodišča prve potrdilo (2. točka 365. člena ZPP). Odločitve o pobotnem ugovoru tožena stranka s pritožbenimi razlogi ni izpodbijala, pri preizkusu izpodbijane odločitve pa pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere je po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP dolžno paziti uradoma.

Odločitev o pravdnih stroških

21Sprememba odločitve o glavni stvari ima za posledico tudi spremembo odločitve o pravdnih stroških. O teh je sodišče druge stopnje odločilo na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 155. členom istega zakona.

22Po spremembi izpodbijane odločitve tožeča stranka v pravdi ni uspela. Pritožbeno sodišče je zato ugodilo pritožbi tožene stranke zoper III. točko izreka izpodbijane odločitve in sodbo v tem delo spremenilo tako, da mora tožeča stranka toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini, ki je razvidna iz odmere, ki sledi v nadaljevanju.

23Pravdne stroške tožene stranke je pritožbeno sodišče odmerilo skladno z Odvetniško tarifo, ZST-1 in specificiranima stroškovnikoma na listinah B 12 in B 13. Toženi stranki je tako priznalo: - za ugovor zoper sklep o izvršbi 400 točk (tar. št. 20/6), - za sodno takso ugovor v višini 44,00 EUR, - za odgovor na tožbo 400 točk, - za prvo pripravljalno vlogo 400 točk, - za drugo pripravljalno vlogo 300 točk, - za tretjo pripravljalno vlogo 200 točk (tar. št. 19), - za narok dne 20. 5. 2016 400 točk, - za trajanje omenjenega naroka po prvem odstavku 6. člena Odvetniške tarife 150 točk, - za narok dne 9. 9. 2016 200 točk, - za trajanje omenjenega naroka 250 točk (tar. št. 20), - za vlogo z dne 7. 3. 2016 20 točk in - za narok dne 20. 6. 2017 400 točk. Priznalo ji je tudi izdatke za stranko po 11. členu Odvetniške tarife, in sicer 41,2 točk. Prav tako tudi 22 % DDV. Pravdni stroški tožene stranke pri vrednosti točke 0,60 EUR tako skupaj znašajo 2.357,99. Tožeča stranka mora torej skladno z obrazloženim toženi stranki povrniti 2.357,99 EUR pravdnih stroškov, in sicer v roku 15 dni, po poteku tega roka do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Odločitev o pritožbenih stroških

24Pritožnica je s pritožbo uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP). Tožeča stranka ji je zato dolžna povrniti tudi stroške pritožbenega postopka, katere je pritožbeno sodišče odmerilo skladno s priglašenim stroškovnikom na vlogi z dne 31. 5. 2019. Stroške odgovora na pritožbo je tožeča stranka dolžna nositi sama.

25Toženi stranki je priznalo: - sodno takso v višini 375,00 EUR, - za pritožbo zoper sodbo 500 točk, - za izdatke 10 točk ter 22 % DDV. Tožeča stranka mora torej skladno z obrazloženim toženi stranki povrniti 748,32 EUR pritožbenih stroškov, in sicer v roku 15 dni, po poteku tega roka do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

¹ Dr. Nina Plavšak in drugi, OZ s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 302.
² Obveznost tožene stranke je nastala na podlagi naročila v februarju 2014, ko je tožena stranka dne 24. 2. 2014 naročila 146 akumulatorjev, dne 17. 3. 2014 92 akumulatorjev, nato pa še 102 akumulatorja (prim. navedbe na list. št. 26 in 27). Skupni znesek naročila je znašal 16.029,00 EUR. Akumulatorji so bili dobavljeni toženi stranki dne 22. 4. 2014. Tožena stranka je dolgovani znesek poravnala zgolj delno, in sicer 7.029,00 EUR, preostali del v višini 9.000,00 EUR pa navkljub številnim opominom ni poravnala.
³ Iz tega razloga se je tožnik odločil za opisani kompromis, saj je na ta način ohranil poslovno sodelovanje z družbo B.GmbH in poravnal terjatev, ki je bila sama po sebi nesporna (list. št. 26).
⁴ Tožena stranka je trdila, da so tožnika k takšnemu nesprejemljivemu vmešavanju v tuje posle in nesprejemljivemu plačevanju obveznosti tožene stranke vodili izključno njegovi lastni interesi, s čimer pa tožena stranka nima popolnoma nič (prim. list. št. 32).
⁵ Prim. navedbe iz tretje pripravljalne vloge z dne 18. 3. 2016.
⁶ Pred tem je tožeča stranka v tretji pripravljalni vlogi navedla, da sta z izjavo z dne 20. 4. 2015 družba B. in tožnik formalizirala dogovor, ki je bil že poprej dogovorjen.
⁷ Dr. Nina Plavšak in drugi, OZ s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 307.
⁸ Dr. Nina Plavšak in drugi, OZ s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 300.
⁹ Navedeno v tem postopku ni bilo zatrjevano.
¹⁰ Dr. Nina Plavšak in drugi, OZ s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 308.
¹¹ Dejstvo, da je bil tožnik pri toženi stranki prokurist med 20. 2. 2012 in 1. 8. 2014, kar pomeni, da v trenutku izpolnitve obveznosti družbi GmbH, tj. 25. 8. 2014, to nedvomno ni bil več, pa je v tem postopku ostalo neprerekano.
¹² Dr. Nina Plavšak in drugi, OZ s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 304 in 305.
¹³ Na kar je v postopku pred sodiščem prve stopnje tožečo stranko opozarjala že toženka (list. št. 32.). Navedla je tudi, da listine, ki jih v dokaz prilaga tožeča stranka, utemeljenost zahtevka še zdaleč ne izkazujejo, niti po temelju niti po višini (prav tam). Opozarjala je na kontradiktorno naracijo – list. št. 48.