VSL Sklep IV Cp 931/2020

I. Pritožbi tožene stranke zoper sklep z 10. 4. 2020 se delno ugodi in se izpodbijani sklep v I. točki izreka spremeni tako,

da se ugovoru tožene stranke zoper začasno odredbo z 31. 12. 2019 delno ugodi in se začasna odredba z 31. 12. 2019 spremeni v IV. točki izreka tako, da se znesek mesečne preživnine „100“ EUR, ki jo je dolžan plačevati tožnik, nadomesti z zneskom „200“ EUR.

II. V ostalem se pritožba tožene stranke zoper sklep z 10. 4. 2020 zavrne.

III. Pritožba tožene stranke zoper sklep s 14. 4. 2020 se zavrne.

IV. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

1Sodišče prve stopnje je s sklepom z 10. 4. 2020 zavrnilo ugovor tožene stranke zoper začasno odredbo z 31. 12. 2019 (I. točka izreka). Zavrnilo je predlog tožene stranke z 19. 1. 2020 za izdajo začasne odredbe (II. točka izreka). Zavrnilo je predlog tožeče stranke s 4. 2. 2020 za spremembo začasne odredbe z 31. 12. 2019 (III. točka izreka).

2S sklepom s 14. 4. 2020 je sodišče zavrnilo predlog tožene stranke z 18. 3. 2020 za izdajo začasne odredbe.

3Tožena stranka vlaga pritožbo zoper I. in II. točko izreka sklepa z 10. 4. 2020 in zoper sklep s 14. 4. 2020. V obeh pritožbah uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. V pritožbi zoper sklep z 10. 4. 2020 navaja, da je brezposelna, živi le od otroškega dodatka in minimalne socialne pomoči, preživnina, ki jo plačuje tožnik, pa je prenizka. Sama z vsemi socialnimi dokladami nima niti 500 EUR dohodka, tožnik pa je zaposlen za polni delovni čas in bi lahko za hčerko plačeval višjo preživnino. Ta bi morala biti začasno določena na 300 EUR mesečno. Oče že več kot mesec in pol stikov s hčerko ne izvaja in mu ne nastajajo nobeni stroški z izvrševanjem stikov. Toženka in hčerka imata X-državljanstvo in nimata nobenih naveznih okoliščin s Slovenijo. Tu nimata ne hiše, ne stanovanja, ne vozila. Toženka se želi vrniti v rodno X., kjer ima stanovanje, varno in urejeno okolje za hčerko, otroka bi lahko vključila v vrtec in šolo. Mladoletna A. in toženka govorita le X. jezik in angleško. Slovensko ne govorita, okolje tukaj jima je tuje. 32. člen Ustave določa, da ima vsakdo pravico, da se prosto giblje in si izbira prebivališče ter da zapusti državo in se vanjo vrne kadarkoli hoče. Sodišče je s sklepom z 31. 12. 2019 toženki in hčerki kršilo pravico do svobode gibanja. Kršen je tudi 6. člen ESČP (pravilno EKČP¹). Tako nevzdržno stanje pa traja že šest mesecev. Sodišče še ni postavilo izvedenca, ki bi izdelal izvedensko mnenje, čeprav ga je toženka predlagala že pred osmimi meseci. Postopek poteka v jeziku, ki ga toženka ne razume, zato je kršen 6. člen ESČP (pravilno EKČP). Sodišče se ni opredelilo do predlaganih dokazov, in sicer imenovanja izvedenca klinične psihologije in ni obrazložilo, zakaj je odločilo brez izvedbe predlaganih dokazov. Sodišče je pravico do stikov postavilo pred varnost in korist mladoletnega otroka ter kršilo 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče ni upoštevalo otrokove največje koristi in ni odločilo o začasni odredbi takoj, ko so bili dani pogoji. Sodišče ni navedlo pravne podlage, ki bi jo moralo za izdajo začasne odredbe upoštevati, in določil Družinskega zakonika. Prav tako toženki in hčerki ne dovoli odhoda na X., čeprav je bila toženka že zaslišana v postopku.

4V pritožbi zoper sklep s 14. 4. 2020 navaja, da živi tožnik v rizični skupini, pri njegovih vožnjah na stik se ustavlja na bencinskih črpalkah in ne skrbi za ustrezno zaščitno opremo med stiki. Tožnik se strinja, da se stiki omejijo v času Covid - 19 in sam fizičnih stikov ne izvaja že več kot mesec dni. Toženka se je preselila v nov kraj, zato bi bila hčerka v primeru stikov izpostavljena dodatnim vožnjam. Vse to narekuje spremembo odločitve glede stikov. V času epidemije Corona virusa pogosto prihaja do vprašanj staršev, ki ne živijo več skupaj, kako postopati glede stikov, določenih v sodni odločbi. S strani oblasti je prišlo do navodil, naj otroci ne prehajajo med družinami, ker bi se na ta način lahko okužba prenesla iz enega okolja v drugo ter bi se hkrati okužilo več ljudi, kot bi se, če bi ostal pri staršu, ki mu je otrok zaupan v varstvo in vzgojo. Vrhovno sodišče je izdalo pojasnilo 6. 4. 2020 in opozorilo, da je izvajanje stikov med starši in otroki, ki ne živijo v isti občini, možno, saj se Odlok o prepovedi gibanja zunaj občine ne nanaša na vzdrževanje stikov med starši in otroki, ki so urejeni s sodno odločbo. Sodišče se ni opredelilo do predlaganih dokazov, in sicer imenovanja izvedenca klinične psihologije ter ni obrazložilo, zakaj je odločilo brez predlaganih dokazov ter zakaj ni upoštevalo splošno znanih dejstev glede nevarnosti okužbe z virusom Covid-19. Prav tako ni upoštevalo določil Družinskega zakonika in ni pravilno uporabilo materialnega prava. Ni upoštevalo največje otrokove koristi in ni odločilo o začasni odredbi takoj, ko so bili zato izpolnjeni pogoji.

5Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

6Pritožba zoper sklep z 10. 4. 2020 je delno utemeljena, pritožba zoper sklep s 14. 4. 2020 pa ni utemeljena.

7Sodišče izda začasno odredbo, če je verjetno izkazano, da je otrok ogrožen (161. člen Družinskega zakonika; DZ). Narava začasnih odredb terja določene posebnosti v postopkih njihove izdaje, med katerimi je tudi ta, da sodišče v tem postopku odloča na podlagi dokaznega standarda verjetnosti. Ta je podan takrat, ko je razlogov, ki govorijo v prid nekega zaključka, več od tistih, ki kažejo nasprotno. Sodišče tako ne opravi celostne dokazne ocene in praviloma ne izvaja dokazov, pač pa na podlagi gradiva v spisu oceni, ali so navedbe, s katerimi upnik utemeljuje izdajo začasne odredbe, izkazane s stopnjo verjetnosti. V skladu z uveljavljeno sodno prakso je treba pri izdaji začasne odredbe v sporih iz razmerij med starši in otroki upoštevati izključno otrokove koristi ter je lahko začasna odredba v teh sporih le nujen ukrep. Sodišče jo izda le, če je verjetno izkazano, da je v trenutni situaciji otrok ogrožen.

8Prvostopenjsko sodišče je z začasno odredbo z 31. 12. 2019 uredilo stike med tožnikom in hčerko, določilo začasno preživnino, ki jo je zanjo dolžan plačevati in toženi stranki prepovedalo prehod državne meje Republike Slovenije z mladoletnim otrokom do pravnomočnega zaključka tega postopka. Z izpodbijanim sklepom pa je zavrnilo toženkin ugovor zoper izdano začasno odredbo ter njen ponovni predlog za izdajo začasne odredbe. Toženka sedaj v pritožbi odločitev prvostopenjskega sodišča izpodbija ter očita kršitev določb postopka, Ustave in EKČP. Meni, da bi moralo sodišče pritegniti v postopek izvedenca psihološke stroke oziroma izvesti potrebne dokaze, da bi lahko odločilo v največjo otrokovo korist.

9Pritožbeno sodišče je že obrazložilo, da sodišče v postopkih odločanja o začasnih odredbah odloča na podlagi dokaznega standarda verjetnosti. To je tudi odgovor na pritožbeni očitek, da sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov in postavilo izvedenca. Sodišče ni odločilo arbitrarno, ampak je odločitev oprlo na mnenje Centra za socialno delo B., iz katerega izhaja, da so pomembni pogosti stiki med deklico in očetom. S sklepom s 6. 2. 2020 pa je prvostopenjsko sodišče postavilo tudi sodno izvedenko s področja klinične psihologije, s pomočjo katere bo sodišče ugotavljalo koristi otroka pri odločanju o zaupanju v varstvo in vzgojo ter o urejanju stikov.

10Ker je toženka tujka, je sodišče postavilo sodno tolmačko za angleški jezik, ki je tolmačila na naroku 6. 12. 2019². Toženko zastopa kvalificiran pooblaščenec, ki je odvetnik, preko katerega toženka aktivno sodeluje v postopku. Pritožbeni očitek o kršitvah določb postopka, ker toženka ne razume slovensko, zato ni utemeljen.

11Prvostopenjsko sodišče je z začasno odredbo z 31. 12. 2019 uredilo stike med deklico in očetom, saj je ugotovilo, da je to v največjo otrokovo korist. Tožena stranka v pritožbi ne podaja nobenih konkretnih navedb, ki bi izpodbili ugotovitev prvostopenjskega sodišča o koristnosti stikov otroka z očetom. Sklicuje se na svoje X-državljanstvo, da s hčerko nimata nobenih naveznih okoliščin s Slovenijo in da tožnik že mesec in pol ne izvaja stikov s hčerko. Pritožbeno sodišče toženi stranki verjame, da na okolje, kjer sedaj živi, ni navezana in da želi oditi na X., kjer bi imela urejeno bivanje in bi se počutila bolj varno. Vendar toženi stranki svoboda gibanja in možnost prehajanja preko državne meje ni bila odvzeta. Omejena je toliko, da do dokončne odločitve o zadevi s seboj ne more odpeljati (tudi) hčerke. Toženka se mora zavedati, da je z deklico v začetku leta 2019 že samovoljno zapustila Slovenijo in odšla v Y. ter ji je bilo s sodno odločbo odrejeno, da se mora z otrokom vrniti v Slovenijo. Oče v tem obdobju šest mesecev otroka ni videl, kar pomeni, da toženka nima celotnega uvida v korist mladoletne hčerke in je z odhodom v tujino svoje koristi³ postavila pred koristi otroka. Zato bo morala sedaj počakati, da sodišče v tej pravdni zadevi pravnomočno odloči.

12Pač pa je po oceni pritožbenega sodišča utemeljena pritožba v delu, ki izpodbija določeno začasno preživnino. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da znašajo nujni stroški za preživljanje otroka 370 EUR mesečno. Toženkini mesečni prejemki so 453 EUR, tožnikovi pa 660 EUR. Iz obrazložitve prvostopenjskega sklepa z 31. 12. 2012 izhaja, da je sodišče razporedilo preživninsko breme med oba preživninska zavezanca tako, da je dolžan kriti tožnik 55 % preživninskih potreb (kar znaša 203,50 EUR), toženka pa 45 % preživninskih potreb (oziroma 166 EUR). Iz izreka sklepa izhaja, da je določilo sodišče začasno mesečno preživnino, ki jo je dolžan plačevati tožnik, v znesku 100 EUR, kar ne ustreza razporeditvi preživninskega bremena. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožene stranke v tem delu ugodilo in IV. točko sklepa z 31. 12. 2019 spremenilo tako, da je preživnino povišalo na 200 EUR mesečno. S tako povišano preživnino je sedaj ustrezno ovrednoten tudi toženkin nepremoženjski del, ki ga prispeva k varstvu in vzgoji otroka, saj za deklico večino časa tudi skrbi.

13Toženka se pritožuje tudi zoper II. točko izpodbijanega sklepa, s katero je sodišče zavrnilo njen predlog za izdajo začasne odredbe z 19. 1. 2020. Sodišče toženkinemu predlogu ni ugodilo, saj (po že izdanem predlogu za začasno odredbo) ni navedla spremenjenih razmer in koristi otroka, ki bi tako začasno odredbo opravičevale. Tožena stranka tudi v pritožbi zoper izpodbijani sklep ne navede ničesar, kar bi ugotovitve prvostopenjskega sodišča izpodbilo. Pritožba zato v tem delu ni utemeljena.

14S sklepom s 14. 4. 2018 je prvostopenjsko sodišče zavrnilo toženkin ponovni predlog za izdajo začasne odredbe, ki ga je vložila 18. 3. 2020. V predlogu se toženka sklicuje na nevarnosti zaradi Corona virusa in predlaga, naj se stiki med tožnikom in hčerko omejijo na video stike, da se deklica ne bi okužila. Zahteva tudi, naj se tožnik pred stiki z deklico testira in izkaže, da ni okužen s virusom. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema vse razloge prvostopenjskega sodišča, ki je zavrnilo toženkin predlog in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje. Tako prvostopenjsko sodišče kot pritožnica se sklicujeta na pojasnila Vrhovnega sodišča s 6. 4. 2020, iz katerih izhaja, da izredne razmere in odlok pri starših in otrocih, kjer ni rizičnih okoliščin, ne utemeljujejo razlogov, da se stiki med starši in otroki ne bi izvajali, tudi če starši in otroci živijo ločeno. Toženkine navedbe, da se tožnik ne bi držal predpisanih ukrepov, niso izkazane. Njene zahteve po tem, da mora tožnik s testom izkazati, da ni okužen z virusom Covid-19, pa so pretirane. Življenjsko logično je, da imata oba starša enake možnosti okužbe, starši pa se nedvomno ne izpostavljajo rizikom okužbe, saj bi jo lahko prenesli na svojega otroka. Tako kot se toženka ne testira, da bi izkazala svojo neokuženost, se tudi tožniku ni treba testirati, da bi lahko imel stike s hčerko.

15Ker uveljavljani pritožbeni razlogi (razen v delu, ki se nanaša na preživnino) niso utemeljeni, je pritožbeno sodišče pritožbi (razen v delu, ki se nanaša na preživnino) zavrnilo in izpodbijana sklepa potrdilo (2. točka 365. člena ZPP). Pritožbi zoper sklep z 10. 4. 2020 je delno ugodilo in odločitev v delu, ki se nanaša na preživnino, spremenilo (3. točka 365. člena ZPP).

¹ Evropska konvencija o človekovih pravicah
² Tožena stranka je bila poučena o pravici do uporabe lastnega jezika, a se je odpovedala pravici do tolmača za X. jezik, ker dobro razume angleško (primerjaj zapisnik z naroka s 6. 12. 2019).
³ Tožena stranka je odšla v Y. zaradi nove partnerske zveze, ki je kasneje razpadla.