VSK Sklep I Cp 606/2019

I. Pritožba se zavrne in izpodbijani sklep potrdi.

II. Udeleženka (dedinja H.Č.) sama krije svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim dodatnim sklepom o dedovanju ugotovilo, da v zapuščino po pokojnem J.Č. sodi tudi skupni delež na 44 parcelah v k.o. Z. in na eni parceli v k.o. V., ki so bile zapustniku vrnjene kot nekdanjemu članu Agrarne skupnosti (v nadaljevanju AS) Z. (I. točka izreka). Odločilo je, da to premoženje dedujejo na podlagi zakona zapustnikove hčerke V.L., M.K. in H.Č., vsaka do ene tretjine (II. točka izreka) ter v nadaljevanju odredilo ustrezne vpise v zemljiški knjigi (III. točka izreka) oziroma odločilo, da se bo pri nepremičninah, pri katerih zemljiškoknjižno stanje še ni urejeno, vknjižba lastninske pravice izvedla na predlog dedinj (IV. točka izreka).

2Zoper navedeni sklep se pritožujeta dedinji V.L. in M.K.. Najprej navajata, da je sodišče prve stopnje odločilo, da se delež pokojnega v AS Z. deli, kar je nedopustno in v nasprotju z določili Zakona o agrarnih skupnostih (v nadaljevanju ZArgS). Zahtevata, da se pri dedovanju upošteva oporoka pokojnega z dne 6. 2. 1985, ki so jo dedinje udejanjile tudi glede prenosa in izvrševanja pašnih pravic. Menita, da sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ni ravnalo v skladu z napotki pritožbenega sodišča in opustilo izvedbo (celovitega in kompleksnega) dokaznega postopka, torej ni celovito ugotavljalo obsežnega sklopa pomembnih dejstev. Na nepravilno ugotovljeno dejansko stanje je zmotno uporabilo materialno pravo. Sklep tudi ni ustrezno obrazložen in je v nasprotju sam s sabo. Po mnenju pritožnic je pokojni v svoji oporoki določil hčerko V.L. za glavno dedinjo, saj ji je namenil jedro domačije (njeno bistvo in produktivni del) ter ji določil glavno vlogo v nadaljnjem življenju kmetije (prevzemnica kmetije). V času sestave oporoke je dedinja V.L. živela z (invalidnim) očetom, kmetijo obdelovala in s tem povezane pašne pravice izvrševala. Kljub nacionalizaciji zemljišč, na katerih so se izvajale te pašne pravice, te nepremičnine niso bile kmetom nikdar odvzete iz posesti. Vseh teh dejstev sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, čeprav bi jih moralo, niti ni navedlo zakaj jih ni in zakaj to ni bilo potrebno. Kršena je bila pravica do izjave (glede prave oporočne volje pokojnega) ter pravica do pravnega sredstva in sodnega varstva. Obsežno nasprotujeta tudi razlagi oporoke, ki jo je podalo sodišče prve stopnje. Pašna pravica naj bi dejansko obstajala in jo je prevzel tisti, ki je prevzel kmetijo (s kmetijo je tvorila celoto). Ni mogoče zaključiti, da se zapustnik ni zavedal imetništva pašnih pravic in da ni želel, da preidejo na dedinjo V.L. zato, ker je bilo to premoženje leta 1949 (formalno) podržavljeno. Potrebno je torej raziskati in razumeti širši okvir ter (po pravilu in favorem testamenti) ugotoviti vse okoliščine, ki lahko tudi posredno kažejo na pravo voljo zapustnika. Sodišče je brez izvedbe dokazov (brez ugotovitve vseh relevantnih okoliščin) dalo prednost zakonitemu dedovanju ter s tem kršilo več ustavnih pravic pritožnic. Zapustnik je torej želel, da kmetijo dobi hčerka V.L. s pašnimi pravicami vred in da prevzame skrb za vdovo (svojo mater). Če pokojni ni omejil (zamejil) premoženja, ki ga je namenil dedinji V.L., je imel namen razpolagati z vsem svojim premoženjem. V tem primeru se domneva, da oporoka velja tudi glede kasnejšega premoženja (pravic iz naslova vrnjenega premoženja AS Z.). Oporoko je sestavila prava neuka oseba in predstavlja celovit zapis. Deljenje oporoke na dva interpretacijska dela ni pravilno. V.L. je prevzela tudi obveznost oskrbe pokojnikove vdove. Z oporoko ji je bila naložena določena obveznost, kar bi moralo upoštevati pri razlagi. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno interpretiralo (in uporabilo) zakonsko podlago. Pravna podlaga v tej zadevi je poleg Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) še ZAgrS, ne pa Zakon o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic (v nadaljevanju ZPVAS). Sodišče prve stopnje tudi ni pojasnilo, zakaj ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, niti se ni opredelilo do vseh navedb pritožnic.

3Dedinja H.Č. je na pritožbo odgovorila. Podanim navedbam je nasprotovala, pritrjevala razlogom izpodbijanega sklepa in predlagala zavrnitev pritožbe. Priglasila je stroške podanega odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Predmet pritožbenega preizkusa je dodatni sklep o dedovanju, s katerim je bilo odločeno o dedovanju premoženja, ki je bilo zapustniku (kot nekdanjemu članu AS Z.) vrnjeno po njegovi smrti in po pravnomočnosti osnovnega sklepa o dedovanju z dne 9. 8. 1985. Na podlagi drugega odstavka 8. člena ZPVAS je sodišče prve stopnje to premoženje pravilno štelo za pozneje najdeno premoženje in dedovanje izvedlo po določilih 221. člena ZD. Pritožbeno naziranje, da bi moralo za dedovanje uporabiti določbe ZAgrS je pravno zmotno, saj AS Z. ni vpisana v register agrarnih skupnosti, kot ga v 15. členu predvideva ZAgrS. Če pogoj vpisa v register ni izpolnjen, uporaba določb ZAgrS v posameznem primeru (kar velja tudi glede vprašanj povezanih z dedovanjem) ne pride v poštev.¹

6Iz spisovnih podatkov izhaja, da je zapustnik 6. 2. 1985 napravil lastnoročno oporoko, ki jo je sodišče prve stopnje povzelo v 7. točki obrazložitve. S to oporoko je dedinji V.L. naklonil vse premičnine (razen živine in denarja – to je zapustil svoji ženi Š.) ter nepremičnine, od katerih je posebej izpostavil dve, ki sta večjega pomena (hiša in gospodarsko poslopje). Pri nepremičninah je zatem izrecno izločil tri gozdne parcele v k.o. Z., ki jih je naklonil svojim drugim hčerkam (H.Č., M.K. in J.L.). Hčerki M.K. je namenil še garažo v kozolcu in 1.000 m2 zemljišča, če si bo gradila hišo. Pašnike na S., Z. in ZS. pa je dodelil vsem svojim hčerkam, vsaki v četrtinskem deležu.

7Določila oporoke je treba razlagati po pravem oporočiteljevem namenu, če nastane dvom, pa se je treba držati tistega, kar je ugodneje za zakonitega dediča ali za tistega, ki mu je z oporoko naložena kakšna obveznost (84. člen ZD). Z oporoko je zapustnik vsaki od štirih hčera namenil določene nepremičnine (premoženjske objekte), zato ne drži stališče sodišča prve stopnje, da pri naklonitvi v korist V.L. zapustnik svojega (nepremičnega) premoženja ni zamejil in da bi edino slednja lahko bila upravičena do denacionaliziranega premoženja na podlagi oporoke. Iz določil oporoke nikakor ne izhaja, da bi zapustnik želel, da bi dedinja V.L. dedovala vso njegovo premoženje, prav tako pa v oporoki ni jasno (nedvomno) izkazano, da bi želel zapustnik V.L. nameniti tudi predmetno (kasneje vrnjeno) premoženje. Ob navedenem torej ni bistveno, ali je V.L. tudi t.i. prevzemnica kmetije in v oporoki "postavljena v ospredje", kot trdita pritožnici. Glede na ugotovljeno vsebino oporoke so neutemeljena tudi pritožbena navajanja, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati in razčiščevati širša družbeno - zgodovinska in družinska razmerja (ter v zvezi s tem izvajati obsežen dokazni postopek). Gre za pravno nerelevantna dejstva, zato pritožnicama ni bila kršena pravica do izjave oziroma pravnega sredstva. Tudi pritožbeni očitek glede nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (in zmotne uporabe materialnega prava) ni utemeljen, prav tako pa ne drži, da je sklep sodišča prve stopnje neobrazložen in da ga ni mogoče preizkusiti.

8Iz oporoke torej ni mogoče zanesljivo sklepati, da je imel zapustnik namen zapustiti V.L. tudi premoženje iz naslova nacionalizirane agrarne skupnosti. Ob tem je sodišče prve stopnje tudi pravilno štelo, da zapustnik že več desetletij pred sestavo oporoke (leta 1985) ni bil lastnik tega premoženja (podržavljeno v letu 1949) in da ni mogel realno pričakovati, da bo prišlo do ponovne vzpostavitve AS ter vrnitve odvzetega premoženja nekdanjim članom. Povsem prepričljivo je stališče, da zapustnik kljub nadaljnjemu izvrševanju paše oziroma pašnih pravic na teh zemljiščih, ob sestavi oporoke (v času drugačnih družbeno ekonomskih odnosov) na to premoženje ni računal in se ni štel za "lastnika" tega podržavljenega premoženja. Odločitev sodišča prve stopnje, da se to premoženje deduje na podlagi zakona, je torej pravilna in je pritožba ne uspe izpodbiti. Po določilu drugega odstavka 8. člena ZPVAS lahko vrnjene pravice v naravi deduje le tisti dedič, ki je član agrarne skupnosti. Ker so vse tri dedinje članice AS Z. (in ker se v tej zadevi uporabljajo določbe ZPVAS, ne pa določbe ZAgrS) ne vzdrži niti pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje delež zapustnika nedopustno in nepravilno delilo.

9Pritožbeni razlogi torej niso podani. Ker pritožbeno sodišče ni zasledilo niti kršitev, na katere v obsegu iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi v zvezi s 163. členom ZD pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD). Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 174. člena ZD.

¹ Prim. VSL Sklep I Cp 315/2017.