VSL Sodba I Cpg 760/2019

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 13.380,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 2. 2017 (I. točka izreka) in tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 30,36 EUR (II. točka izreka).

2Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP pritožila tožeča stranka, predlagala ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku, podredno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe, potrditev izpodbijane sodbe ter povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5Višje sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

6Tožeča stranka sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker naj ne bi ustrezno pojasnilo razlogov, zaradi katerih je štelo izpovedi, ki jim je verjelo, za verodostojne, s tem pa naj bi bila obrazložitev pomanjkljiva in nerazumljiva (to pomeni, da je naj ne bi bilo mogoče preizkusiti). Slednje ne drži, zato ni podana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Jasno stališče pravne teorije¹ je, da tudi zelo skopa obrazložitev, iz katere je mogoče izluščiti razloge za odločitev sodišča, ne pomeni, da sodbe ni mogoče preizkusiti. V obravnavani zadevi je vsekakor mogoče razbrati razloge za odločitev sodišča – struktura obrazložitve izkazuje opredelitev sodišča do vseh pravnorelevantnih navedb glede vsebine dogovora med strankama in veljavnosti materialnopravne podlage razmerja. Očitek tožeče stranke o nerazumljivi obrazložitvi tako pomeni (zgolj) nasprotovanje dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki lahko v primeru, da ta ni skladna z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, preraste kvečjemu v relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Vendar pa je po presoji višjega sodišča dokazna ocena skladna z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP (o tem v nadaljevanju), zato ni podana niti relativno bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

7Tožeča stranka neutemeljeno nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da sledi izpovedi prič B. B. ter C. C. pri ugotovitvi, da vsebina posla z družbo A., d. o. o. (v nadaljevanju A.), med strankama ni bila dogovorjena. Njeno polemiziranje o tem, da odgovori navedenih prič naj ne bi potrdili, da do sestanka v zvezi z vsebino posla tožeče stranke z omenjeno družbo ni prišlo, ne vzbuja dvoma v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje. V izpovedi zakonitega zastopnika tožeče stranke D. D. je prav v zvezi s tem dejstvom več nekonsistentnosti. Tako je slednji v nasprotju s predhodnimi trditvami tožeče stranke izpovedal, da naj bi bila med njim, B. B. in C. C. izvedena dva (obsežnejša) sestanka. Že ta del izpovedi je protisloven navedbi tožeče stranke, da če natančna vsebina posla z A. ne bi bila dogovorjena, ne bi bilo nobenega razloga za sestanek. Po izpovedi zakonitega zastopnika naj bi bil prvi sestanek nekakšen splošni sestanek (čeprav je B. B. ob svojem zaslišanju izpovedal, da je na podlagi tega sestanka pošiljal zaprosila v Avstrijo, zaprosilo pa je datirano na 14. 3. 2016), drugi sestanek pa naj bi bil "pravi sestanek" glede konkretnega posla z A. Toda v času prvega sestanka že pojmovno ne bi moglo biti govora o kakršnihkoli podrobnostih posla z A., saj se je za tožečo stranko ta posel aktualiziral šele konec aprila 2016; še več, iz izpovedi zakonitega zastopnika tožeče stranke izhaja, da v času domnevnega prvega sestanka sploh ni vedel za možnost ponujanja asistence oziroma nadomestnih vozil, torej o takšni vrsti posla v marcu ni bilo nobenega govora. O tem bi bilo torej že pojmovno mogoče govoriti le na drugem sestanku, katerega pa z izjemo zakonitega zastopnika tožeče stranke ni konkretno potrdil nihče drug. Hkrati iz navedb tožeče stranke niti ne izhaja, da bi bila izvedena dva (obsežnejša) sestanka, temveč je bilo govora o predhodnem sestanku, katerega pa izpovedi B. B. in C. C. ter zaprosilo B. B. v Avstrijo, datirano v marec 2016, umeščajo v tisti čas in ne v čas po pridobitvi posla tožeče stranke z A. konec aprila 2016. Ne gre spregledati niti pritožbene trditve, da je zakoniti zastopnik tožeče stranke izpovedal, da ima A. stran na internetu, kjer je vse vidno, na podlagi česar naj bi bila tožena stranka seznanjena z dejavnostjo te družbe. Iz javno dostopne spletne strani navedene družbe v času odločanja višjega sodišča pa med drugim izhaja tudi to, da družba nudi tudi rent-a-car, zato sklicevanje na spletno stran ne dokazuje ničesar.

8Nadalje ni pravno relevantno sklicevanje na več sestankov D. D. in C. C. v pisarni D. D. Tožeča stranka je v tožbi sama navedla (tč. II, str. 5 tožbe), da je bil ključni sestanek (čeprav je njen zakoniti zastopnik kasneje podal drugačno interpretacijo dogodkov) v pisarni tožene stranke. Tožeča stranka torej niti sama ni dajala nikakršnega pomena domnevnim sestankom pri D. D.

9Z argumentom, da sodišče prve stopnje verodostojnosti izpovedi B. B. in C. C. ni presojalo v luči njune zaposlitve pri toženi stranki in s tem povezanega njunega osebnega interesa za uspeh tožene stranke v tem postopku, tožeča stranka višjega sodišča ne prepriča v drugačno stališče. Osebni interes za uspeh v pravdi je v enaki meri kot pri omenjenih zaposlenih tožene stranke prisoten tudi pri zakonitem zastopniku tožeče stranke D. D.² Če tožeča stranka izpodbija verodostojnost prvih dveh na podlagi njunega interesa za izid postopka, gre (vsaj) v enaki meri neverodostojnost že a priori očitati zakonitemu zastopniku (in družbeniku) tožeče stranke.

10Povzetek izpovedi priče E. E. pa je selektiven. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da bi naj slednji izpovedal, da je bil v začetku marca 2016 sestanek, na katerem je bilo dogovorjeno, da se bo vse, kar se bo potrebovalo, pošiljalo sproti, torej za katero stranko gre, komu bodo predali vozila in tako dalje. Zakoniti zastopnik tožeče stranke pa je na drugi strani izpovedal, da se je posel z A. pojavil šele konec aprila; nadalje je izpovedal, da v času prvega sestanka v marcu niti ni vedel za tak tip delovanja – nudenje asistence, kot ga je ponujala navedena družba. Če gre v konkretnem primeru torej za nek specifičen posel, potem osnutek dogovora o takem poslu ni mogel biti sklenjen, preden je tak posel z A. tožeča stranka sploh sklenila. Na tej podlagi je zapis, da bi naj navedena priča potrdila, da je zakoniti zastopnik o konkretni vsebini posla z A. govoril z B. B. neresničen oziroma zavajajoč. Prav tako je selektivno povzet del izpovedi, da naj bi E. E. izrecno izpovedal, da je vedel, da gre za nadomestna vozila. Slednji je izpovedal, da ni preverjal, s čim se A. ukvarja; iz zapisa službena vozila je sklepal (očitno ob upoštevanju imena družbe, op. s.), da naj bi šlo za nadomestna vozila. Iz njegove izpovedi torej ne izhaja, da mu je bilo s strani tožeče stranke sporočeno, da bo šlo za nadomestna vozila, šlo je za njegovo sklepanje. Zato tudi na podlagi njegove izpovedi ni mogoč zaključek, da je med strankama obstajal dogovor, po katerem se bo zavarovalno kritje raztezalo tudi na primere, kot je bil obravnavani.

11Po presoji višjega sodišča ne drži pritožbena navedba, da je zaradi domnevno nedosledne uporabe izrazov "dolgoročni najem", "kratkoročni najem" in "rent-a-car" pri komunikaciji med pravdnima strankama prišlo do zavajanja tožeče stranke. Ni nobene podlage niti za sklep, da je bilo oddajanje vozil v kratkoročni najem med pravdnima strankama dogovorjeno, kot že povedano, pa niti za zaključek, da je bila vsebina posla med tožečo stranko in A. toženi stranki predstavljena. V prosti izpovedi³ je zakoniti zastopnik tožeče stranke (med drugim) komentiral pisno izjavo B. B. in dejal, da o kratkoročnem najemu na sestanku ni bilo govora (str. 2 prepisa). Če na sestankih med strankami ni bilo govora o kratkoročnem najemu, potem očitek, da bi naj tožena stranka ta izraz v komunikaciji med strankama uporabljala nedosledno, ne more držati. Če, sledeč izpovedi zakonitega zastopnika tožeče stranke, ni bilo govora o kratkoročnem najemu, temveč je bilo govora le o dolgoročnem najemu in rent-a-caru, kar je potrdila tudi priča B. B., potem so enostranski "kriteriji", s katerimi je zakoniti zastopnik tožeče stranke utemeljeval razliko med "kratkoročnim najemom" in "rent-a-carom" za odločitev nepomembni, saj tega razlikovanja v komunikaciji med pravdnima strankama sploh ni bilo. Tudi iz povzetka izpovedi zakonitega zastopnika tožeče stranke ter prič, zaposlenih pri toženi stranki, ne izhaja nedoslednost. C. C. ni poznal razlike med kratkoročnim oziroma dolgoročnim najemom, izpovedi B. B. in E. E. pa sta v tem delu skladni, niti tožeča stranka ne pojasni, v čem naj bi se izpovedi razlikovali in dokazovali nedosledno uporabo izrazoslovja. Zgolj prepis izpovedi in nato zaključek, da ta prepis dokazuje nedoslednost uporabe izrazoslovja, višjega sodišča ne prepriča v drugačno stališče od zavzetega s strani sodišča prve stopnje. Pri tem ni mogoče spregledati, da tožeča stranka glede izpovedi E. E. svoj argument gradi na selektivnem povzemanju njegove izpovedi (kar je višje sodišče zgoraj že pojasnilo), katerega zveze z domnevno nedosledno uporabo izrazoslovja ne konkretizira.

12Očitek neustrezne opredelitve sodišča prve stopnje do izpovedi je na podlagi vsega navedenega neutemeljen. Sodišče prve stopnje je pojasnilo svojo odločitev s sistematičnimi in logično sklenjenimi argumenti, v nobenem delu tudi ni prišlo v nasprotje s samim seboj. Zgolj zato, ker v obrazložitvi izpodbijane sodbe niso zapisani tudi (sami po sebi) vsebinsko prazni argumenti,⁴ kot so "da je priča prepričljivo izpovedala" ali "da je sodišče poklonilo vero", še ne pomeni, da dokazna ocena ni bila skrbna ali da je pomanjkljiva. Sodišče prve stopnje je tako utemeljilo nekonsistentnosti v navedbah tožeče stranke (npr. glede domnevnega dogovora o osnovi posla z A., ki jo je zgoraj opredelilo tudi višje sodišče, v zadnjem odstavku 23. točke obrazložitve, glede zaprosila B. B. v Avstrijo v drugem odstavku 22. točke obrazložitve), ki so vodile v to, da je verjelo navedbam tožene stranke in izpovedbam njenih zaposlenih. Posledično višje sodišče ne dvomi, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje skladna z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP.

13Tožeča stranka presoji sodišča v 28. točki obrazložitve očita prekoračitev trditvene podlage (in posledično (relativno) bistveno kršitev določb pravdnega postopka) pri zaključku sodišča, da iz listin v spisu ne izhaja, da bi A. ukradeno vozilo nudila F. F. kot nadomestno vozilo za njegovo vozilo, ki bi se pokvarilo. Trdi, da je v tožbi in prvi pripravljalni vlogi navedla, da je bilo vozilo ukradeno 20. 12. 2016 v Italiji po tem, ko je bilo dano s strani A. v uporabo kot nadomestno vozilo F. F. Iz njenih vlog ta konkretna trditev ne izhaja, posledično pa tudi sklicevanje na to, da njene (neobstoječe) navedbe tožena stranka ni prerekala in zato tega dejstva ni bilo treba dokazovati. Drži, da je tožeča stranka zatrdila, da je A. omogočala nadomestna vozila (npr. točka III na str. 7 tožbe, točka V na str. 2 in 3 pripravljalne vloge), ampak ta trditev je splošna in je zato ne gre preprosto enačiti s trditvijo glede konkretnega vozila v konkretni situaciji. Zlasti je po presoji višjega sodišča takšno naziranje pravilno iz razloga, ker priloženi zapisnik o sprejemu ustne ovadbe oz. predloga za pregon PP ... z dne 23. 12. 2016 (priloga A14) pritožbene navedbe tožeče stranke ne potrjuje. Iz omenjenega zapisnika izhaja, da se je navedeni italijanski državljan zglasil pri A. (brez kakršnekoli omembe morebitnih okvar njegovega avtomobila), da je bil najem vozila skupno sklenjen za 2 meseca (od 28. 10. 2016 do 23. 12. 2016), pri čemer je bil dvakrat podaljšan izključno na željo omenjenega italijanskega državljana) ter da je slednji obljubil, da bo 23. 12. 2016 ob vrnitvi vozila tudi poravnal stroške najema (plačilo najema nadomestnega vozila je protislovno trditvi tožeče stranke, da v primeru asistence stranka prejme nadomestno vozilo v uporabo, če ima za to sklenjeno zavarovanje). Na podlagi navedenih okoliščin višje sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča, da nedvomno ni dokazano, da je bilo vozilo dano kot nadomestno vozilo ter s presojo sodišča, da navedeni zapisnik potrjuje navedbo tožene stranke, da je bilo vozilo dano v kratkoročni najem tretji fizični osebi.

14Tožeča stranka neutemeljeno vztraja tudi pri naziranju, da je določilo petega odstavka 6. člena Splošnih pogojev tožene stranke za zavarovanje avtomobilske odgovornosti ... (v nadaljevanju: Splošni pogoji) nično. Tožeča stranka trdi, da je navedeno določilo v nasprotju z namenom sklenjene zavarovalne pogodbe. Vendar pa ne konkretizira razlogov za zatrjevano nasprotje. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da zavarovalna pogodba ni bila sklenjena pod pogoji in za kritje v obsegu, ki ga zatrjuje tožeča stranka. Tožena stranka – zavarovalnica – pa je tudi nedvomno upravičena do izključitve določenih vrst kritja iz zavarovalne police (noben predpis toženi stranki ne nalaga obveznosti, da mora zavarovati vse rizike), zato v posledici navedenega ni kršen namen zavarovanja.

15Tudi sklicevanje na določilo drugega odstavka 6. člena Splošnih pogojev o možnosti povečane premije po presoji višjega sodišča ne utemeljuje kršitve načela vestnosti in poštenja, ki bi utemeljevala ničnost. Trditev tožeče stranke, da omenjeno krši zgornje načelo, ni skladna s temeljnim načelom pogodbene avtonomije. (Tožena) stranka ima pravico ne vstopiti v pogodbeno razmerje ali pa zaradi povečanega rizika zahtevati plačilo višje premije. Pogodbeno določilo, ki takšno možnost formalizira, ne more biti pretirano strogo do nasprotne stranke. Ničnost je, kot je pravilno zapisalo sodišče prve stopnje, skrajna sankcija, ki jo je treba presojati in uporabljati restriktivno; okoliščine obravnavane zadeve ne utemeljujejo uporabe te skrajne sankcije.

16Ker se tožeča stranka zoper odločitev o stroških postopka pritožuje le v posledici očitane napačne odločitve glede glavne terjatve, višje sodišče glede na siceršnje razloge soglaša tudi z odločitvijo o stroških postopka.

17Izrecno zatrjevani pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Ker tudi niso podani razlogi, na katere po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

18Odločitev o stroških postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in prvim odstavkom 155. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Ker pa odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k odločitvi o pritožbi (navedbe v odgovoru so v večjem delu pavšalne), je višje sodišče odločilo, da tudi tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

¹ Zobec, J., v: Pravdni postopek – zakon s komentarjem, 3. knjiga, 2009, str. 327.
² Iz javno dostopnega vpisa na AJPES je navedeni tudi družbenik tožeče stranke.
³ Po določbi prvega odstavka 239. člena ZPP, ki se po določbi 263. člena ZPP uporablja tudi za zaslišanje strank, se po splošnih vprašanjih od priče (stranke) zahteva, naj pove vse, kar ve o dejstvih, o katerih naj priča.
⁴ Zobec, J.: Pravdni postopek – zakon s komentarjem, 1. knjiga, 2005, str. 91.