VSC Sklep II Kp 38357/2015

Ob odločanju o pritožbi okrožnega državnega tožilca se sodba sodišča prve stopnje razveljavi po uradni dolžnosti in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

1S pritožbeno izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje pod točko I. na podlagi 4. točke 357. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zoper obtoženo B. K. zavrnilo obtožbo zaradi storitve kaznivega dejanja zlorabe zaupanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 220. člena Kazenskega zakonika (KZ). Ta del sodbe pritožbeno ni bil izpodbijan. Pod točko II. pa je sodišče prve stopnje obtoženo po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe zaradi storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). V skladu z določbo prvega odstavka 96. člena ZKP je prvostopenjsko sodišče še odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtožene ter potrebni izdatki in nagrada njene zagovornice obremenjujejo proračun. Oškodovanca V. O. je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2Zoper oprostilni del sodbe se je pravočasno pritožil okrožni državni tožilec iz pritožbenega razloga po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 373. člena ZKP – zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženo spozna za krivo kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1 in ji na podlagi tega zakonskega določila v okviru pogojne obsodbe določi kazen petih mesecev zapora, nato pa upoštevaje pogojno obsodbo po sodbi Okrožnega sodišča v Celju z dne 24. 11. 2017, opr. št. I K 61321/2011, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju z dne 22. 8. 2018, opr. št. II Kp 61321/2011 ter v njej določeno kazen enega leta in šestih mesecev zapora, na podlagi določb 53. člena KZ-1, določi enotno kazen enega leta in desetih mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi štirih let po pravnomočnosti sodbe, ne bo storila novega kaznivega dejanja, podredno pa, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Obtoženkina zagovornica je na pritožbo odgovorila 6. 3. 2020 s predlogom, da sodišče druge stopnje pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4Ob odločanju o pritožbi okrožnega državnega tožilca je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je izpodbijana sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, zaradi česar jo je bilo potrebno razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 392. člena ZKP).

5Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je podana med drugim tudi, če sodba sploh nima razlogov ali če v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Kaznivo dejanje ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1, ki je sicer umeščeno med kazniva dejanja zoper pravni promet, stori, kdor ponaredi listino ali spremeni pravo listino, zato da bi se taka listina uporabila kot prava, ali kdor ponarejeno ali spremenjeno listino uporabi kot pravo. Iz zakonske dikcije tako izhaja, da je lahko predmetno kaznivo dejanje posledica štirih izvršitvenih oblik: ponareditve listine, spremembe prave listine (v obeh primerih z namenom, da se takšna ponarejena ali spremenjena listina uporabi kot prava), uporabe ponarejene listine kot prave ter uporabe spremenjene listine kot prave.

6Iz opisa obtoženi očitanega kaznivega dejanja izhaja, da ji obtožba očita dve izvršitveni obliki in sicer: 1) ponareditev listin (tožbe z dne 18. 3. 2013, ugovora zoper plačilni nalog z dne 1. 4. 2013 in prošnje za oprostitev sodnih taks z dne 3. 5. 2013) in 2) uporabe teh listin kot pravih, ko naj bi tožbo dne 18. 3. 2013, ugovor dne 2. 4. 2013 in prošnjo za oprostitev sodnih taks dne 3. 5. 2013, poslala na Okrajno sodišče v Žalcu. Medtem, ko je sodišče prve stopnje pod točkami 20 do 24 obrazložitve izpodbijane sodbe, na podlagi tekom kazenskega postopka izvedenih dokazov, še zlasti izvedenskega mnenja sodnega izvedenca za forenzično preiskovanje pisav B. P., konkretiziralo dokazno oceno o tem, zakaj z gotovostjo ne more presoditi, da je obtoženki dokazana prva očitana ji izvršitvena oblika, pa se je glede druge očitane izvršitvene oblike zadovoljilo le s pavšalnima navedbama: ″... ni mogoče zaključiti, da je prav obtoženka kot nekdanja pooblaščenka oškodovanca sestavila, v njegovem imenu podpisala predmetne listine in jih poslala na sodišče″ (točka 22 obrazložitve) in ″Sodišču se je zlasti glede na ugotovitve sodnega izvedenca pojavil resen dvom, ali bi naj bila v danem primeru prav obtoženka tista, ki bi naj ponaredila predmetne listine in bi jih nato tudi uporabila kot prave, da bi jih naj poslala na Okrajno sodišče v Žalcu ter izvršila očitano kaznivo dejanje na način in v obsegu, kot se ji očita v obtožbi, saj je ocenilo, da ji očitano kaznivo dejanje ni dokazano″. Ob ugotovljenih okoliščinah, ki jih nenazadnje v pritožbi izpostavlja tudi pritožnik, ko je obtoženka razpolagala z vso potrebno dokumentacijo za vložitev tožbe, oškodovancu zatrjevala, da je pravdni postopek v teku, hodila k oškodovancu na dom v zvezi s postopkom in z njim kontaktirala glede plačila sodne takse, bi sodišče prve stopnje moralo sprejeti dokazno oceno in jo temeljito argumentirati tudi o tem, ali je obtoženki morebiti dokazano, da je predmetne listine, za katere bi morala vedeti, da so ponarejene, uporabila kot prave na ta način, da jih je poslala na Okrajno sodišče v Žalcu. Iz priloženega pravdnega spisa ni razvidno, da naj bi slednje storil oškodovanec. Pri tem gre pripomniti, da se v priloženem pravdnem spisu Okrajnega sodišča v Žalcu, opr. št. P 42/2013, nahajata dve ovojnici za pošiljki oddani na pošto P. 2. 4. 2013 in pošto Pr. 3. 5. 2013, na katerih sta pošiljatelj V. O. in naslovnik Okrajno sodišče v Žalcu zapisana z rokopisom, na podlagi analize katerega bi utegnil biti razkrit dejanski pošiljatelj.

7V skladu z določbo prvega odstavka 392. člena ZKP je posledica bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP vedno razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

8Na podlagi vsega zgoraj navedenega je pritožbeno sodišče po prvem odstavku 392. člena ZKP izpodbijano sodbo razveljavilo ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V tem bo moralo sodišče prve stopnje ponovno izvesti vse razpoložljive dokaze, jih po potrebi dopolniti tudi v zgoraj nakazani smeri ter jih nato poglobljeno oceniti tudi z vidika zgoraj izraženih pomislekov. Tako se bo lahko dokopalo do pravilnih dejanskih in pravnih zaključkov obravnavane kazenske zadeve. Vsekakor se bo moralo tudi opredeliti do po obrambi izpostavljenega vprašanja obstoja protipravnosti obtoženki očitanega ravnanja, ko se slednja sklicuje na soglasje oziroma privolitev oškodovanca o vsebini spornih listin. Svoje zaključke o odločilnih dejstvih glede obeh obtoženki očitanih izvršitvenih oblik kaznivega dejanja ponarejanja listin pa bo moralo sodišče prve stopnje v novi odločbi pospremiti z jasnimi in medsebojno skladnimi razlogi, pri čemer bo upoštevalo tudi argumente, ki jih je v aktualni pritožbi nanizal pritožnik, s katerimi pa se sodišče druge stopnje glede na naravo ugotovljene kršitve v napadeni sodbi ni moglo podrobneje ukvarjati.