VSL Sodba in sklep III Cp 735/2020

I. Pritožbi tožene stranke se zavrneta in se potrdita sodba ter sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 1.855,62 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da 60 delnic družbe A. ter 35.828 delnic družbe B. predstavlja skupno premoženje toženih strank, pri čemer delež prve tožene stranke na njih znaša 50% ter delež druge tožene stranke 50% (I. točka izreka). Razsodilo je, da je prva tožena stranka dolžna v roku 15 dni izjaviti, da nalaga, da se 30 delnic družbe A. ter 17.914 delnic B., ki so centralnem registru vpisane nanjo, prenese na račun drugega toženca, sicer bo takšno izjavo nadomestila ta sodba (II. točka izreka). Odločilo je, da sta toženi stranki dolžni nerazdelno v roku 15 dni tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 16.391,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev (III. točke izreka) ter da sta pravdni stranki dolžni kriti vsaka svoje stroške zavarovanja (IV. točka izreka).

2Zoper sodbo se pritožuje pritožuje tožena stranka iz vseh zakonsko določenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje ni sprejelo nobenega sklepa o dokaznih predlogih toženih strank za zaslišanje priče M. M. ter za predložitev potrdil o vseh depozitih R. M., odprtih pri Banki d.d. od leta 1988 dalje, temveč je oba dokazna predloga preprosto ignoriralo, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje priče D. M. pomeni kršitev načela kontradiktornosti in pravice do enakega varstva pravic v postopku iz 22. člena URS, kar predstavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Kar se tiče dokaznega predloga za zaslišanje priče M. M. in predloga za predložitev potrdil o vseh depozitih R. M., odprtih pri Banki d.d. od leta 1988 dalje, je sodišče ta dokazni predlog popolnoma zignoriralo, s čimer je zagrešilo absolutno bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in 22. člena URS. Obrazložitev sodišča, zakaj predmetnega postopka ni prekinilo do odločitve v zadevi I Pg 611/2018, je izredno formalistična in materialnopravno zmotna, saj izvira iz napačnega izhodišča sodišča prve stopnje, da odločitev v zadevi I Pg 611/2018 ne predstavlja predhodnega vprašanja v predmetni zadevi. Po mnenju sodišča naj prekinitev postopka ne bi bila ekonomična in v nasprotju z načelom hitrosti postopka, pri čemer sodišče tega stališča ni obrazložilo, zaradi česar je sodba v tem delu neobrazložena, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Poleg tega je takšen zaključek v nasprotju z dejanskim stanjem, kar predstavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Prekinitev postopka v tej zadevi bi bila najbolj ekonomična za obe pravdni stranki, saj bodo strankam nastali visoki pravdni stroški, poleg tega bosta morala toženca v primeru uspeha v zadevi Pg 611/2018 predlagati še obnovo postopka. Sodišče ima po določbi 13. člena ZPP diskrecijsko pravico, da glede predhodnega vprašanja bodisi prekine postopek bodisi, da samo reši predhodno vprašanje z učinkom le v konkretni pravdi. Prvo sodišče pa ni storilo ne enega ne drugega. V tem delu je sodišče storilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kar predstavlja tudi kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena URS, 23. člena URS in pravice do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP. Ne glede na zatrjevanje obeh tožencev, da sta imela ves čas trajanja zakonske zveze ločene finance in da denarna sredstva, s katerimi je toženka kupila obravnavane delnice, izvirajo iz darila tožničinih staršev, sodišče ni sledilo tožencema, da delnice B. in A. predstavljajo posebno premoženje prve toženke. Argument ločenih financ po mnenju sodišča ne drži, saj bi morala toženca to formalno urediti. Obrazložitev sodišča v tem delu je zgrešena in je posledica zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Toženca se sklicujeta na prakso VS RS v zadevah II Ips 389/2003 in II Ips 293/2013. Toženca grajata tudi obrazložitev sodišča prve stopnje v 14. točki, da bi bila sklenitev notarskega zapisa med tožencema, ki sta sklepala številne posle velike vrednosti še toliko bolj potrebna. Taka obrazložitev je popolnoma zgrešena in dejansko predstavlja nerazumevanje konkretnih okoliščin pri tožencih. Očitno je, da je med tožencema vedno obstajal sporazum in soglasje o premoženjskih vprašanjih, kar sta toženca ves čas trdila in čemu tožnik ni nasprotoval, zato se to dejstvo šteje za priznano. V točkah 16 do 19 se je sodišče prve stopnje ukvarjalo z izvorom denarnih sredstev, s katerimi so bile kupljene delnice B. V tem delu je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje ter zmotno uporabilo materialno pravo. Napačna je obrazložitev sodišča, da dohodki, prve toženke iz naslova plač, ki so bili vloženi v ustanovni kapital družbe S. d.o.o., predstavljajo skupno premoženje. Če med zakoncema ni spora, da gre za posebno premoženje enega zakonca, potem to premoženje predstavlja posebno premoženje. Zmoten je pomislek sodišča o veljavnosti dogovora o dedovanju iz leta 1995, ker ni sestavljen v obliki notarskega zapisa in ker ni overjen s strani notarja. Zgolj zaradi pomanjkanja zapisa dogovora v formalni obliki notarskega zapisa, dogovor še ni neveljaven. Sodišče je zaključilo, da 35.000 DEM predstavlja darilo obema tožencema, pri čemer pa je sodišče kršilo razpravno načelo iz 7. člena ZPP, kar pomeni relativno bistveno kršitev določb postopka in zmotno ugotovitev dejanskega stanja, saj tega tožnik sploh ni navajal in je v tem delu sodba presenečenja. Tako priča I. V. kot tudi priča I. H. sta jasno in nedvoumno izpovedali, da je bil denar izplačan prvi toženki in ne obema tožencema. Kot sta toženca že navajala, je prva toženka svoje posebno premoženje, kapital, vložila v družbo S. d.o.o. V točkah 20 do 21 se je sodišče prve stopnje ukvarjalo z izvorom denarnih sredstev, s katerimi so bile kupljene delnice A. Ugotovilo je, da gre za skupno premoženje, tudi v tem delu je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo. Zmoten je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da kupnina od prodaje parc. št. 342/2 k.o. ... predstavlja skupno premoženje. To ne izhaja ne iz navedb tožencev ne iz predloženih dokazov. Vsaka od toženih strank je namreč kupnino od prodaje parc. št. 342/2 k.o. ... prejela na svoj račun. Delitev skupnega premoženja se lahko opravi le v nepravdnem postopku, zato za zahtevek v II. točki izreka ni pravne podlage. Toženca se sklicujeta na sodbo in sklep VSL I Cp 2476/2016 in sklep VSL I Cp 807/2018. Posledično je napačna tudi stroškovna odločitev sodišča prve stopnje. Četudi pa bi bila stroškovna odločitev pravilna, bi moralo sodišče upoštevati kriterij potrebnosti stroškov in kriterij krivde. Sodišče tega ni upoštevalo, ampak je tožnici nekritično priznalo nagrado. Iz vsebine pripravljalnih vlog tožnice izhaja, da se ta v njih bolj ali manj ponavlja oz. da gre za nove navedbe v tako majhnem delu, da bi nanje lahko odgovorila na samem naroku za glavno obravnavo. Z vidika pravdanja za tožnico ni bilo potrebno vložiti petih pripravljalnih vlog, temveč bi zadoščali maksimalno dve vlogi. To pomeni, da je sodišče tožnici napačno prisodilo strošek treh pripravljalnih vlog, prav tako pa tožnica ni upravičena do nagrade za zastopanje na naroku dne 23. 5. 2019 ter s tem povezanimi stroški za odsotnost iz pisarne ter kilometrino. Sodišče je v tej zadevi opravilo tri naroke, lahko pa bi opravilo zgolj dva naroka, če ne bi tožnica tik pred prvim narokom 15. 5. 2019 vložila vlogo, zaradi katere je bil tožencema dodeljen 15-dnevni rok za odgovor. Izključno po krivdi tožnice je bil torej opravljen en dodatni narok več. Prav tako je sodišče na znesek kilometrine napačno odmerilo še 22% DDV.

3Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

O pritožbi zoper sklep o prekinitvi postopka

4Sodišče prve stopnje je na pripravljalnem naroku dne 23. 5. 2019 s sklepom predlog tožencev za prekinitev postopka zavrnilo in ga v sodbi obrazložilo.

5Pritožba ni utemeljena.

6Pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje moralo prekiniti postopek zato, ker pred Okrožnim sodiščem v Mariboru I Pg 611/2018 teče postopek, v katerem toženca zahtevata ugotovitev ničnosti kreditnih pogodb in prenehanja poroštev kot pravne podlage za izdajo pravnomočnih sklepov o izvršbi VL 39442/2012 za terjatev tožnika v znesku 1.388.661,39 EUR in VL 39446/2012 za terjatev tožnika v znesku 7.920.277,93 EUR, ni utemeljen. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, uspeh tožencev v pravdnem postopku I Pg 611/2018, še ne pomeni razveljavitve pravnomočnih sklepov o izvršbi, ki izkazujeta obstoj tožničine terjatve, zato predlog za prekinitev postopka ni utemeljen. Vprašanje morebitne ničnosti² pravnega posla oziroma obveznosti iz navedenih kreditnih pogodb in poroštva je predhodno vprašanje v izvršilni zadevi, ker se nanaša na ugovorni razlog obstoja izvršilnega naslova (2. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ). V izvršilni zadevi pa drugi toženec ni podal ugovora zoper sklep o izvršbi. Zgolj okoliščina, da sta toženca kasneje vložila tožbo zaradi ugotovitve ničnosti kreditnih pogodb pred Okrožnim sodiščem v Mariboru, ki poteka v zadevi I Pg 611/2018, ne pomeni razloga za prekinitev postopka. Sodišče prve stopnje je obrazloženo zavrnilo ugovor ničnosti kreditnih pogodb, ki sta ga v tem postopku uveljavljala toženca (z argumentom, da toženca ničnosti kreditnih pogodb nista izkazala, kar izhaja iz 10. točke obrazložitve), zato ni upravičen očitek o zagrešeni kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot tudi ne pritožbeni očitek o kršitvi 22., 23. člena URS ter pravice do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP.

O pritožbi zoper sodbo

7V skladu z določilom 287. člena ZPP sodišče zavrne dokazne predloge stranke, s katerimi stranka dokazuje dejstva, ki med strankama niso sporna, ki so pravno nerelevantna ali dejstva, ki so že dokazana oziroma v primeru, nesubstanciranosti dokaznega predloga. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo dokaznega predloga z zaslišanjem priče D. M. zagrešilo kršitev načela kontradiktornosti ter pravice do enakega varstva pravic v postopku iz 22. člena Ustave RS, ni utemeljen. Kot izhaja iz 5. točke obrazložitve sodbe, je sodišče prve stopnje navedeni dokaz zavrnilo z obrazložitvijo, da je dejansko stanje dovolj razjasnjeno. Glede na to, da je toženka z navedenim dokaznim predlogom dokazovala potek trgovanja z delnicami, ki med pravdnima strankama ni bil sporen, je zavrnitev navedenega dokaznega predloga pravilna. Zato pritožbena očitka o kršitvi načela kontradiktornosti in kršitvi pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena URS nista utemeljena. Ker samo trgovanje z delnicami med pravdnima strankama ni bilo sporno, je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, ki sodišču prve stopnje očita nedovoljeno vnaprejšnjo dokazno oceno.

8Pritožba sodišču prve stopnje očita, da je dokazna predloga za zaslišanje priče M. M. in predlog za predložitev potrdil o vseh depozitih prve toženke, odprtih pri tožnici od leta 1988 dalje, spregledalo in njune zavrnitve ni obrazložilo, s čimer sodišču prve stopnje očita zagrešitev kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitev 22. člena URS. Pritožbeni očitek, s katerim pritožba napada neizvedbo dokaza s pribavo potrdil o vseh depozitih prve toženke, ni utemeljen, saj prva toženka v pritožbi ne trdi, da sodišče prve stopnje katerega izmed depozitov, s katerimi so bile kupljene obravnavane delnice, pri odločanju ni upoštevalo; poleg tega pa gre tudi sicer za listine, s katerimi razpolaga prva toženka in bi jih morala prva toženka tudi sama predložiti (Listinske dokaze, ki jih ima in s katerimi dokazuje dejstva, ki jih zatrjuje, mora stranka sodišču predložiti, tako sodba VS RS III Ips 126/2001). Z dokaznim predlogom za zaslišanje priče M. M. sta toženca dokazovala ničnost prodajnih pogodb, kar pa po pravnomočnosti sklepa o izvršbi zoper drugega toženca ne predstavlja več pravno relevantnega dejstva oz. vprašanja. Prodajne pogodbe so bile le podlaga za kreditne pogodbe. Zato pritožbena očitka o zagrešeni kršitvi iz 8. točke drugega odstavka in kršitvi pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena URS nista utemeljena.

9Ni utemeljena pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo glede ugovora ločenih financ tožencev, ki sta med postopkom trdila, da sta sklenila dogovor o ločenih financah. Glede na to, da toženca zatrjevanega dogovora nista sklenila v obliki notarskega zapisa, kar določa 1. točka 74. člena Zakona o notariatu), je sodišče prve stopnje ugovor ločenih financ pravilno zavrnilo. Pritožba se sklicuje na odločbi VS RS II Ips 293/2013 in II Ips 389/2003, ki pa z navedeno zadevo nista primerljivi. V zadevi II Ips 293/2013 je namreč do delitve premoženja med zakoncema prišlo že po razpadu skupnosti med zakoncema, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre. Poleg tega obe izmed odločb VS RS, na kateri se sklicuje pritožba, izpostavljata kogentno naravo določila 74. člena ZN, ki za veljavnost dogovorov med zakoncema zahteva zapis v notarski obliki. Prav tako pa ni utemeljen pritožbeni očitek, da obstoj ustnega dogovora o ločenih financah za tožnico ni bil sporen, saj je tožnica ves čas postopka trdila, da je bilo vse premoženje zakoncev pridobljeno s skupnim premoženjem. Zato pritožba neutemeljeno meni, da bi moralo sodišče prve stopnje o obstoju dogovora o ločenem vodenju financ zaključiti na podlagi določila 214. člena ZPP.

10Pritožba neutemeljeno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje glede izvora denarnih sredstev, s katerimi so bile kupljene delnice B. in delnice A. Glede sredstev, ki jih je prva toženka prejela s prodajo družbe S. d.o.o., ki je bila ustanovljena z denarnimi sredstvi obeh tožencev, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sredstva, pridobljena s prodajo družbe, predstavljajo skupno premoženje tožencev. Sklicevanje na odločbo VS RS II Ips 387/2011 z dne 12. 9. 2013 ni utemeljeno, saj zadeva z obravnavano ni primerljiva, le-ta obravnava namreč primer, ko je eden od zakoncev poslovni delež v družbi pridobil še pred sklenitvijo zakonske zveze. V obravnavanem primeru je bila družba ustanovljena leta 1996, torej po sklenitvi zakonske zveze tožencev leta 1988. Prav tako je pravilna presoja sodišča prve stopnje, ki jo je opravilo v zvezi z dogovorom o dedovanju z dne 26. 12. 1995. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da navedeni dogovor ni bil sklenjen v obliki notarskega zapisa, ki je pogoj za njegovo veljavnost (3. točka 47. člena ZN), prav tako pa je oče prve toženke, priča I. V. izpovedal, da je z denarnim zneskom 35.000,00 DEM želel pomagati obema tožencema (torej ne zgolj prvi toženki). Zato ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje v tem delu napačno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo, kot tudi ne očitek o zagrešeni relativni bistveni kršitvi 7. člena ZPP . V tem delu tudi ne gre za sodbo presenečenja, saj sodišče prve stopnje izpovedbe priče I. V. ni napačno interpretiralo.

11Prav tako ni utemeljeno pritožbeno izpodbijanje ugotovitve sodišča prve stopnje, da so bile delnice družbe A. kupljene s sredstvi iz skupnega premoženja. Toženca nista uspela izkazati, da so viri denarnih sredstev (prodaja poslovnega prostora ID ... kupljena s prihranki od podarjenih sredstev v višini 12.300,00 DEM, delno kupnino od prodaje parc. št. 342/2 k.o. ...), s katerimi so bile te delnice kupljene, posebno premoženje prve toženke. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da tako denarna sredstva kot tudi nepremičnina, ki je bila predmet prodaje, predstavljajo skupno premoženje tožencev. Da nepremičnina 342/2 k.o. ... predstavlja skupno premoženje tožencev, izhaja tudi iz trditvene podlage prve toženke v zadevi P 31/2018 Okrožnega sodišča na Ptuju, kjer prva toženka nastopa kot tožnica.

12Pritožbena navedba, da je tožbeni zahtevek nesklepčen, ker je tožnica s tožbenim zahtevkom poleg ugotovitve, da v skupno premoženje tožencev sodijo delnice B. in A., zahtevala že tudi delitev premoženja, ni utemeljena. Prvi odstavek 57. člena ZZZDR je treba razlagati po namenu skupaj s četrtim odstavkom 72. člena SPZ tako, da lahko upnik poleg zahtevka za ugotovitev obsega skupnega premoženja in za določitev višine deležev na njem že v pravdi uveljavlja tudi zahtevek za delitev stvari (tako VSL sodba II Cp 945/2019 z dne 28. 8. 2019). Delitev premoženja v pravdi tudi sicer dopušča sodna praksa, če zato obstajajo posebne okoliščine (na primer soglasje nasprotne stranke, če so stvari po namenu ali naravi namenjene le enemu zakoncu, če je eden od zakoncev skupno premoženje že odsvojil, tako VS RS v zadevah sodba in sklep II Ips 217/2011 in II Ips 17/2009). Zato sklicevanje na sodno prakso VSL I Cp 807/2018, ki se nanaša sicer na postopek zavarovanja z začasno odredbo, in VSL I Cp 2476/2016 ni utemeljeno. Poleg tega toženca dopustnosti delitve premoženja v pravdi v postopku nista ugovarjala.

13Pritožba neutemeljeno izpodbija stroškovno odločitev sodišča prve stopnje. Drži, da se pri odmeri stroškov upošteva načelo potrebnosti izdatkov (155. člen ZPP), vendar pa pritožbena navedba, da so bile tri pripravljalne vloge tožnice nepotrebne, ni utemeljena. Tudi toženca sta v postopku vložila pet pripravljalnih vlog, poleg tega pa ne drži, da je v petih pripravljalnih vlogah tožnica zgolj ponavljala svoje navedbe. Zato je sodišče prve stopnje tožnici pravilno priznalo nagrado za pet pripravljalnih vlog. Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje opravilo en narok narok več po krivdi tožnice zato, ker je tožnica pred narokom dne 23. 5. 2019 vložila pripravljalno vlogo, zaradi katere je bil narok preložen, posledično pa so bili v zadevi opravljeni trije naroki namesto dveh. Ta pritožbeni očitek ni utemeljen, saj sodišče prve stopnje naroka ni preložilo zgolj zato, ker je dodelilo rok toženki za odgovor na vlogo tožnice, temveč tudi zato, ker sta toženca na tem naroku 23. 5. 2019 vložila pripravljalno vlogo, zaradi katere je bil tudi tožnici dodeljen rok za odgovor za navedbe tožencev, prav tako pa je narok preložilo zato, ker je prvo toženko pozvalo na dopolnitev trditvene podlage. Zato ni utemeljena pritožbena navedba, da je po krivdi tožnice nastal strošek dodatnega naroka v zadevi. Na strošek kilometrine je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo tudi DDV, zato pritožbena navedba, ki odmero DDV izpodbija, ni utemeljena.

SKLEPNO

14Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbi tožencev zavrnilo in sodbo ter sklep sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP in 2. točka 365. člena ZPP).

15Toženca s pritožbo nista uspela, tožnici pa so v pritožbenem postopku nastali stroški odgovora na pritožbo, ki znašajo 2.500 točk, materialni izdatki pa 35 točk, skupaj 2.535 točk, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v višini 0,60 EUR znaša 1.521,00 EUR, povečano za 22% DDV pa 1.855,62 EUR. V skladu z določilom prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP je pritožbeno sodišče odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 1.855,62 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

¹ VSM sklep I Ip 712/2019, sodba ECJ C-407/2018