VSL Sklep IV Cpg 204/2020

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep in sklep Srg 2020/128 z dne 8. 1. 2020 se razveljavita ter se zadeva vrne registrskemu sodišču v nov postopek.

1S sklepom Srg 2020/000 z dne 8. 1. 2020 je samostojna sodniška pomočnica zavrnila predlog za vpis ustanovitve subjekta A. d. o. o., ker obstaja pri direktorju družbe A. A. omejitev po drugem odstavku 255. člena ZGD-1. Z uvodoma citiranim sklepom pa je registrsko sodišče po okrožnem sodniku zavrnilo pritožbo pritožnika A. d. o. o. (A. A.) proti sklepu Srg 2020/000 z dne 8. 1. 2020.

2A. A. se je zoper sklep pritožil. Navedel je, da sklep izpodbija v celoti. Uveljavljal je zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, bistvene kršitve določb postopka in napačno uporabo materialnega prava. Predlagal je razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve v ponovni postopek.

3Pritožba je utemeljena.

4Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da je predlagatelj preko notarja, ki je sestavil notarski zapis akta o ustanovitvi enoosebne družbe z omejeno odgovornostjo, dne 6. 1. 2020 vložil predlog, da se v sodni register vpiše nov subjekt, z vsemi podatki, ki se vpišejo v sodni register ob ustanovitvi družbe z omejeno odgovornostjo, vključno z zastopnikom. Glede slednjega je predlagatelj predlagal vpis A. A. kot direktorja, za katerega pa je registrsko sodišče ugotovilo, da po materialnem pravu na to funkcijo 30. 12. 2019 ne bi smel biti imenovan, ker je bil obsojen za kaznivo dejanje zadrževanja in odtujitve zaslužka po KZ Nemčije in mu je bila tudi izrečena denarna kazen. Sodba je glede na podatke iz kazenske evidence RS postala pravnomočna 27. 8. 2015, od takrat do 30. 12. 2019 pa še ni minilo pet let v skladu z določbo drugega odstavka 255. člena ZGD-1. Ker vpis imenovanega zastopnika ni mogoč, je registrsko sodišče zavrnilo tudi celoten predlog za vpis subjekta v sodni register. Pri tem se je sklicevalo na drugi odstavek 35. člena ZSReg, po katerem v primeru, če je narava vpisa takšna, da posameznega podatka ni mogoče vpisati, ne da bi bili istočasno vpisani tudi drugi podatki (npr. pri vpisu novega subjekta v sodni register), odloči sodišče istočasno o zahtevku za vpis vseh podatkov, ki so predmet vpisa v sodni register. Zahtevku za vpis novega subjekta v sodni register pa lahko registrsko sodišče ugodi le v primeru, če je zahtevek za vpis vsakega posameznega podatka utemeljen (tretji odstavek 35. člena ZSReg), sicer ga mora zavrniti. Pravilnost odločitve o zavrnitvi vpisa je torej v konkretnem primeru odvisna od vprašanja, ali je registrsko sodišče pravilno presodilo, da obstajajo materialno pravne ovire za vpis A. A. kot direktorja družbe (4. točka prvega odstavka 34. člena ZSReg).

5Materialno pravne ovire za opravljanje funkcije direktorja gospodarske družbe kot je družba z omejeno odgovornostjo, določa ZGD-1. Za poslovodjo d. o. o. se smiselno uporabljajo določbe drugega odstavka 255. člena in 263. člena ZGD-1 (šesti odstavek 515. člena ZGD-1). Enako velja tudi za enoosebno družbo v skladu z določbo tretjega odstavka 523. člena ZGD-1. V skladu z določbo drugega odstavka 255. člena ZGD-1 v zvezi s šestim odstavkom 515. člena ZGD-1 je lahko poslovodja oziroma direktor d. o. o. vsaka poslovno sposobna fizična oseba, razen oseb, glede katerih zakon določa v nadaljevanju določene omejitve. V drugi alineji drugega odstavka 255. člena v zvezi s šestim odstavkom 515. člena ZGD-1 zakon določa, da ne more biti direktor družbe oseba, ki je bila pravnomočno obsojena zaradi kaznivega dejanja zoper gospodarstvo, zoper delovno razmerje in socialno varnost, zoper pravni promet, zoper premoženje, zoper okolje, prostor in naravne dobrine. Ta oseba ne sme biti direktor družbe pet let po pravnomočnosti sodbe in dve leti po prestani kazni zapora.

6Sodišče prve stopnje se je sicer sklicevalo pri odločitvi na drugi odstavek 255. člena ZGD-1, ne pa izrecno na drugo alinejo drugega odstavka 255. člena v zvezi s šestim odstavkom 515. člena in tretjim odstavkom 523. člena ZGD-1. Vendar s tem še ni zmotno uporabilo materialnega prava, na kar pritožnik opozarja v pritožbi s citiranjem celotnega drugega odstavka 255. člena ZGD-1, vključno s prvo, drugo, tretjo in četrto alinejo. V obravnavanem primeru je relevantna le določba druge alineje drugega odstavka 255. člena ZGD-1. Ta pa ne določa omejitve zaradi obsodbe za kaznivo dejanje, ki je opredeljeno (le) v KZ Republike Slovenije, niti ne veže omejitve na obsodbo pred slovenskim sodiščem ali na kraj storitve kaznivega dejanja. Kaznivo dejanje bi bilo treba vsebinsko umestiti v eno od v drugi alineji drugega odstavka 255. člena ZGD-1 opisanih kaznivih dejanj, česar pa sodišče prve stopnje dejansko ni storilo pri obravnavi ugovora. A. A. namreč ni zanikal, da je bil obsojen za kaznivo dejanje zadrževanja in odtujitve zaslužka, trdil pa je, da to ne pomeni, da je bil obsojen zaradi kaznivega dejanja zoper gospodarstvo, zoper delovno razmerje in socialno varnost, zoper pravni promet ali zoper premoženje, okolje, prostor in naravne dobrine. Zato je bilo registrsko sodišče dolžno v razlogih sklepa navesti, med katero od naštetih dejanj po vsebini sodi dejanje, za katero je bil obdolženec obsojen v Nemčiji, česar pa ni storilo. Navedlo je le, da glede na potrdilo iz kazenske evidence, ki ga je pridobilo na podlagi pooblastila iz desetega odstavka 10. a člena ZGD-1, v novem subjektu vpisa A. A. ne more biti vpisan najmanj „5 let od pravnomočnosti (27. 5. 2015)“. Glede na navedeno obrazložitev pritožbeno sodišče pritrjuje pritožniku, da sklepa ni mogoče preizkusiti, ker nima razlogov o odločilnih dejstvih.

7Pritožnik je svoj ugovor utemeljeval tudi na trditvi, da ne obstaja razmerje vzajemnosti, ker naše pozitivno pravo ne pozna takšnega kaznivega dejanja. Ker registrsko sodišče niti še ni po vsebini presojalo podatka o naravi kaznivega dejanja, za katerega je bil pritožnik obsojen, v zvezi s tem ni mogoče odgovoriti na pritožbeno vprašanje, ali naše kazensko pravo dejanje, za katero je bil imenovani direktor nove družbe kaznovan, opredeljuje v Kazenskem zakoniku kot kaznivo dejanje. Na to vprašanje bi moralo odgovoriti sodišče prve stopnje, potem ko bi presodilo, pod katero od kaznivih dejanj iz druge alineje drugega odstavka 255. člena ZGD-1 lahko subsumira kaznivo dejanje zadržanja in odtujitve zaslužka.

8Pritožnik nadalje opozarja, da ZGD-1 v drugi alineji drugega odstavka 255. člena v zvezi s šestim odstavkom 515. člena ZGD-1 ne določa ovire za opravljanje funkcije direktorja d. o. o., če je bila oseba, ki je bila na to funkcijo imenovana, za katero od naštetih kaznivih dejanj, kaznovana (le) z denarno kaznijo. Meni, da bi tako pravno posledico zakon sicer lahko predvidel, če bi jo izrecno predpisal. Pri tem se sklicuje na določbi drugega in tretjega odstavka 78. člena KZ-1. V skladu z določbo drugega odstavka 78. člena KZ-1 pravne posledice obsodbe ne morejo nastati, če je bila storilcu za kaznivo dejanje izrečena denarna kazen, pogojna obsodba ali sodni opomin ali če mu je bila kazen odpuščena. V skladu s tretjim odstavkom istega člena pa se smejo pravne posledice obsodbe predpisati samo z zakonom in nastanejo po samem zakonu, s katerim so predpisane. V drugi alineji drugega odstavka 255. člena ZGD-1 je ovira za opravljanje funkcije direktorja časovno vezana na dve leti po prestani kazni zapora. V delu, ki se nanaša na pet let od pravnomočnosti sodbe, torej na daljše časovno obdobje, pa je sodišče prve stopnje očitno štelo, da se to časovno obdobje uporabi tudi v primeru, če je s pravnomočno sodbo obsojencu izrečena denarna kazen.

9Če je obsojencu izrečena denarna kazen, se obsodba vpiše v kazensko evidenco in izbriše iz kazenske evidence po 3 letih odkar je bila kazen izvršena, zastarana ali odpuščena (83. člen KZ-1). Če pa mu je bila izrečena zaporna kazen od enega do treh let zapora, se mu izbriše iz kazenske evidence čez 5 let odkar je bila izvršena, zastarana ali odpuščena. Če bi ZGD-1 v drugi alineji drugega odstavka 255. člena ZGD-1 določal ovire tudi za osebe, ki jim je bila za kaznivo dejanje izrečena denarna kazen, bi moralo biti tako izrecno tudi zapisano, pa v določbah ZGD-1 ni. Poleg tega ni logično, da je za osebe, ki jim je bila izrečena zaporna kazen dveh let zapora, predpisan rok trajanja ovire dveh let po prestani kazni, za osebe, ki jim je bila izrečena denarna kazen, ki je blažja kazen od zaporne, pa pet let od pravnomočnosti sodbe in ne glede na čas po izvršitvi denarne kazni. To pa pomeni, da je omejitev iz druge alineje drugega odstavka 255. člena v zvezi z določbo šestega odstavka 515. člena ZGD-1 podana v času pet let od pravnomočnosti sodbe in dve leti po prestani kazni zapora, če je oseba (ki ima sicer vse druge pogoje za opravljanje funkcije direktorja d. o. o.) bila obsojena zaradi kaznivega dejanja zoper gospodarstvo, zoper delovno razmerje in socialno varnost, zoper pravni promet, zoper premoženje, okolje, prostor in naravne dobrine, na zaporno kazen. Edino taka razlaga druge alineje drugega odstavka 255. člena ZGD-1 je po stališču pritožbenega sodišča skladna z določbo 78. člena KZ-1 o nastanku pravnih posledic obsodbe, na katero se sklicuje pritožnik v pritožbi. Presoje o prekomernem posegu v pravico do svobodne gospodarske pobude pa pritožbenemu sodišču niti ni bilo treba opraviti, saj kot je bilo že pojasnjeno, v spornem delu zakon izrecno ne veže omejitve opravljanja funkcije direktorja na izrečeno denarno pač pa na izrečeno zaporno kazen za določena kazniva dejanja. Pritožniku pa zaporna kazen ni bila izrečena.

10S tem pa se izkaže, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Glede na navedeno bi moralo ugovoru zoper sklep sodne referentke ugoditi ter nato preizkusiti še ostale pogoje za vpis in o predlogu ponovno odločiti. Ker tega zmotno ni storilo, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep ter sklep sodne referentke razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek odločanja o predlogu (3. točka 39. člena ZSReg).