83. člen KZ-1

Pritožnik sam navaja, da izbris obsodbe iz kazenske evidence potrebuje zaradi odpusta obveznosti v postopku osebnega stečaja. Navedba pritožnika, da bi z izbrisom obsodbe iz kazenske evidence lahko dosegel odpust obveznosti, tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni tista tehtna okoliščina na podlagi katere bi, ob dejstvu, da obsojeni ni bil obsojen za novo kaznivo dejanje in drugih okoliščinah, ki jih izpostavlja pritožnik, lahko lahko vodili do drugačne odločitve, kot jo izpodbija s to pritožbo.

Ker pa iz potrdila iz kazenske evidence za obsojenega izhajajo večkratne ponovne obsodbe za storitev kaznivih dejanj, izrečene v različnih sodnih postopkih pred sodišči prve stopnje (dne 25. 4. 2013, 6.12. 2013, 22. 10. 2015, 27. 9. 2022 in 21. 2. 2023), izpostavljena okoliščina možnost zakonske in sodne rehabilitacije ter posledično izbris obsodbe navkljub drugačnemu mnenju pritožnika izniči. Drugače kot zakonska rehabilitacija je sodna rehabilitacija fakultativna in so je deležni tisti obsojeni, ki zanjo zaprosijo in ki izpolnjujejo dodatne zakonske pogoje. Kot upoštevni okoliščini zakon primeroma določa vedenje obsojenega po prestani kazni in naravo kaznivega dejanja, gotovo pomembna (druga) okoliščina pa je posebno ugodna ali neugodna prognoza, ki izhaja iz obsojenčevega vedenja v zavodu za prestajanje kazni zapora.

Pritožbeno sodišče tako pritrjuje zagovorniku, da je podana kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP v zvezi s 403. členom ZKP, saj je prvostopenjsko sodišče na pravilno ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabilo kazenski zakon, ko je štelo, da začne teči rok, v katerem obsojeni po 83. členu KZ-1 ne sme storiti novega kaznivega dejanja, od obsodbe dalje, kar pa terja razveljavitev izpodbijanega sklepa. V novem postopku bo sodišče prve stopnje zadevo ponovno preučilo in pri odločanju o prošnjah za izbris obsodbe na podlagi 83. člena KZ-1 najprej ugotovilo, ali je obsojenec v obdobju, relevantnem za presojo pogojev za sodno rehabilitacijo (9. 2. 2021 - 9. 8. 2023), storil novo kaznivo dejanje. Če bo ugotovilo, da obsojenec ta formalni (zakonski) pogoj za izbris iz 83. člena KZ-1 izpolnjuje, pa bo v nadaljevanju pri presoji obsojenčeve prošnje za sodno rehabilitacijo upoštevalo vedenje obsojenca po prestani kazni, naravo kaznivega dejanja in druge okoliščine, pomembne za izbris obsodbe, kot določa navedeni člen. Odvisno od teh ugotovitev bo nato ponovno ocenilo, ali sta prošnji za izbris obsodbe utemeljeni.

V primeru, ko je obsojencu bila izrečena kazen nad petnajst let zapora se, kot predpisuje povsem nedvoumna določba petega odstavka 82. člena KZ-1, obsodba ne izbriše.

V skladu z določbo 83. člena KZ-1 (sodna rehabilitacija) sme sodišče na prošnjo obsojenca odločiti, da se obsodba izbriše iz kazenske evidence in da obsojenec velja za neobsojenega, če je potekla polovica z zakonom določenega roka, po poteku katerega se obsodba izbriše, če obsojenec v tem času ni storil novega kaznivega dejanja. Pri odločanju o izbrisu upošteva sodišče vedenje obsojenca po prestani kazni, naravo kaznivega dejanja in druge okoliščine, pomembne za izbris obsodbe.

Kazenska sankcija odraža med drugim težo storjenega kaznivega dejanja, ki v obravnavanem primeru pretehta pričakovane negativne posledice obsodbe na obsojenčevo osebno, družinsko in poklicno področje; tudi negativne posledice izrečene kazenske sankcije predstavljajo za storilca kaznivega dejanja pričakovano tveganje, zato posebej upoštevnih okoliščin za individualnega obsojenca pri presoji prošnje za predčasni izbris obsodbe iz kazenske evidence ne morejo predstavljati. Navedbe pritožnice, da že sam izrek sankcije opominjevalne narave izkazuje, da je storjeno kaznivo dejanje nižje teže, sodišče druge stopnje zato ne sprejema kot pomembne za odločitev o predčasnem izbrisu obsodbe iz kazenske evidence. Pritožbeno prizadevanje za sodno rehabilitacijo pa se izkaže za neutemeljeno nenazadnje tudi iz razloga sorodnosti področja, na katerem je A. A. storil kaznivo dejanje, s tistim, na katerem naj bi, po lastnih navedbah, lahko karierno napredoval.

Če bi bila obsodba do poteka preizkusnega obdobja že izbrisana, ne bi bilo pomembno ali je bila izbrisana na podlagi sodne ali zakonske rehabilitacije. Ker pa obsodba do poteka preizkusnega obdobja še ni bila izbrisana, so pravno relevantni le pogoji za njen izbris na podlagi zakonske, ne pa tudi sodne rehabilitacije. Sodišče ni imelo nobene dolžnosti opozarjati dolžnika na možnost, da doseže izbris kazenske obsodbe s sodno rehabilitacijo, zaradi česar tudi ni moglo priti do pritožbeno zatrjevanega nesorazmernega posega v dolžnikov pravni položaj in pričakovano pravico, da mu bodo obveznosti odpuščene.

So s pravnomočnostjo sodbe I Ks 4923/2016 z dne 13. 9. 2016, s katero so bile združene kazni po več pravnomočnih sodbah in obsojencu izrečena enotna kazen 3 leta zapora, vse v tej sodbi zajete pravnomočne sodbe, izgubile svojo samostojnost. Navedeno pa pomeni, da je lahko predmet odločitve v zvezi s prošnjo obsojenca za predčasni izbris obsodbe iz kazenske evidence na podlagi zakonsko določenih rokov v 82. in 83. členu Kazenskega zakonika (KZ-1), zgolj sodba I Ks 4923/2016 z dne 13. 9. 2016 in z njo izrečena enotna kazen 3 leta zapora. Razveljavitev te pravnomočne sodbe v tem postopku, kot še predlaga obsojenec, pa ni mogoča.

Kar se tiče obširnih pritožbenih izvajanj v smeri, da je prišlo do spremembe kazenskega zakonika in bi moralo sodišče uporabiti kazenski zakon, ki je za storilca milejši, pri čemer pritožnik izpostavlja tudi Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o izvrševanju kazenskih sankcij ter Navodila o razporejanju in pošiljanju obsojencev v zavode za prestajanje kazni zapora od koder izhaja, da je v 6. členu določeno, da lahko okrožno sodišče, ki je pristojno za izvršitev kazni zapora glede na okoliščine primera pošlje obsojenca, ki je obsojen na kazen zapora do petih let, na prestajanje kazni v odprt oddelek Rogoza oziroma obsojenca, ki je obsojen na kazen zapora do osmih let, glede na okoliščine primera v polodprt oddelek, pa je povedati, da določbe ZIKS-1 in ZKP niso usklajene z določbo tretjega odstavka 86. člena KZ-1, pri čemer sprejetih Navodil o razporejanju in pošiljanju obsojencev na prestajanje kazni zapora v zavode za prestajanje kazni zapora, ni mogoče šteti za uskladitev ZIKS-1 in ZKP z določbo tretjega odstavka 83. člena KZ-1, zatorej sodišče nima zakonske podlage za odločanje o predlogu obsojenca za prestajanje kazni zapora v odprtem ali polodprtem zavodu ali oddelku.</p

Če je narava vpisa takšna, da posameznega podatka ni mogoče vpisati, ne da bi bili istočasno vpisani tudi drugi podatki (npr. pri vpisu novega subjekta v sodni register), odloči sodišče istočasno o zahtevku za vpis vseh podatkov, ki so predmet vpisa v sodni register. Zahtevku za vpis novega subjekta v sodni register lahko registrsko sodišče ugodi le v primeru, če je zahtevek za vpis vsakega posameznega podatka utemeljen, sicer ga mora zavrniti. Pravne posledice obsodbe ne morejo nastati, če je bila storilcu za kaznivo dejanje izrečena denarna kazen, pogojna obsodba ali sodni opomin ali če mu je bila kazen odpuščena. V skladu s tretjim odstavkom istega člena pa se smejo pravne posledice obsodbe predpisati samo z zakonom in nastanejo po samem zakonu, s katerim so predpisane. V drugi alineji drugega odstavka 255. člena ZGD-1 je ovira za opravljanje funkcije direktorja časovno vezana na dve leti po prestani kazni zapora. Če bi ZGD-1 v drugi alineji drugega odstavka 255. člena ZGD-1 določal ovire tudi za osebe, ki jim je bila za kaznivo dejanje izrečena denarna kazen, bi moralo biti tako izrecno tudi zapisano, pa v določbah ZGD-1 ni.

Sklicevanje na domnevo nedolžnosti iz 27. člena Ustave obrazloženega ne more spremeniti. Res je, da je lahko pritožnikova krivda v potekajočem kazenskem postopku ugotovljena šele s pravnomočno sodbo, vendar je po drugi strani dejstvo, da niti kazenskega postopka, ki se sedaj nahaja v fazi glavne obravnave, ne bi bilo, če ne bi bilo verjetno, da je bilo to, sedaj že tretje kaznivo dejanje, po pritožniku storjeno. V takšnem primeru pa pričakovanje, da izbris ne bo zlorabljen, na katerega pritožnik v pritožbeni obrazložitvi dodatno opozarja, po pritožbeni presoji ne more biti utemeljeno.

Obsodba na pogojno obsodbo se izbriše iz kazenske evidence in prenehajo vse njene pravne posledice, obsojenec pa velja za neobsojenega, eno leto, od takrat, ko je potekla preizkusna doba, za obsodbo na denarno kazen pa tri leta od tedaj, ko je bila kazen izvršena, zastarana ali odpuščena, če obsojenec v tem roku ne stori novega kaznivega dejanja

Okoliščina, da obsojenka po obsodbi ni storila novega kaznivega dejanja, ni takšne narave, da bi opravičevala predčasen izbris, saj je spoštovanje družbenih norm pričakovano obnašanje in ne more predstavljati tiste tehtne okoliščine, ki bi utemeljevala sprejem odločitve, da se obsodba pred potekom zakonsko določenega roka izbriše iz kazenske evidence. Pri odločanju o izbrisu obsodbe mora sodišče upoštevati tudi naravo kaznivega dejanja. Teža kaznivih dejanj in okoliščine, v katerih sta bili kaznivi dejanji storjeni, ne utemeljujejo sprejema določitve, kot jo sodišču druge stopnje predlaga pritožnica.

V kolikor je predlog za izločitev dokazov v skrajšanem postopku podan pred začetkom glavne obravnave, je zoper sklep tako v primeru ugoditve in izločitve dokazov kot v primeru zavrnitve predloga za izločitev dokazov dopustna pritožba, o kateri odloča višje sodišče. Temeljne določbe so namreč v drugem in tretjem odstavku 83. člena ZKP.

V skladu z ustavno sodno prakso se ustavna pravica iz 29. člena Ustave Republike Slovenije, ki je v tem, da osumljeni ni dolžan izpovedati zoper sebe, lahko uresniči oziroma zagotovi le, če je osumljeni o njej popolnoma poučen. Vsaka njegova izjava zoper lastni procesni interes mora biti posledica popolnega razumevanja njegove procesne situacije, morebitne zlorabe ali zvijače pa niso dovoljene. Po določbi drugega v zvezi s prvim odstavkom 83. člena ZKP je izjave oziroma izpovedbe osumljenega A.M. policistom, ne da bi ga le-ti pred tem poučili v smislu četrtega odstavka 148. člena ZKP, potrebno po uradni dolžnosti izločiti iz spisa, saj se nanje sodna odločba ne sme opirati.

Sodišče ni obligirano ugoditi prošnji za izbris sodbe iz kazenske evidence, saj gre za diskrecijsko pravico sodišča. Slednje pri odločanju o obsojenčevi prošnji ugotavlja, ali je podana ena ali več takšnih okoliščin, ki pri individualnem obsojencu opravičujejo zaključek, da si izbris zasluži v krajšem času, kot je predviden za zakonsko rehabilitacijo.

Potek zakonsko določenega časa/roka, po katerem je mogoče prositi za izbris obsodbe iz kazenske evidence, je prvi od dveh formalnih pogojev iz 83. člena KZ-1, ki morata biti najprej izpolnjena, da bi bile šele nato preizkušene dejanske okoliščine, na katere se pritožnica v pritožbi sklicuje.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da niso izpolnjeni zakonski pogoji za sodno rehabilitacijo obsojenca po členu 83 Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z 2. točko četrtega odstavka 82. člena KZ-1 in tako svojo odločitev v napadenem sklepu tehtno obrazložilo.

Obsojenec v pritožbi ponavlja okoliščine, ki so ga prizadele zaradi obsodbe, izbris katere je predlagal, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za okoliščine, ki se povprečno kažejo pri storilcih kaznivih dejanj enake narave in nimajo takega pomena, da pri obsojencu opravičujejo izbris v krajšem času kot pri drugih.

Pravnomočne obsodbe nedvomno kažejo na obsojenčevo kriminalno preteklost, zato se upoštevajo kot druge okoliščine, pomembne za izbris sodbe iz kazenske evidence. Sodišče poleg formalnih pogojev za izbris pri sodni rehabilitaciji upošteva tudi vedenje obsojenca po prestani kazni, naravo kaznivega dejanja in druge okoliščine, pomembne za izbris obsodbe (83. člen KZ-1). Pri tem institutu ne gre za obveznost, temveč za diskrecijsko pravico sodišča. Sodna rehabilitacija je dovoljena le ob posebnih upravičenih razlogih, predvsem si jo mora obsojenec „prislužiti“ s pozitivnim ravnanjem, ki presega golo pasivno vzdržanje od storitve kaznivih dejanj. Sicer bi zadoščala že izpolnitev zgolj formalnega pogoja, s tem pa bi bil namen sodne rehabilitacije popolnoma izničen.