VSL Sodba I Cpg 542/2019

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka ter je dolžna v roku 15 dni povrniti toženi stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 373,32 EUR.

Odločitev sodišča prve stopnje, pritožba in odgovor na pritožbo

1Sodišče prve stopnje je s sklepom in izpodbijano sodbo dopustilo spremembo tožbe (I. točka izreka) ter zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da se ugotovi ničnost Pogodbe o opravljanju storitev upravljanja soseske v L. z dne 17. 6. 1996 ter Aneksa št. 1 z dne 17. 4. 1997, sklenjene med toženo stranko S., d. d. in družbo I. (II. točka izreka), kot tudi tožbeni zahtevek za plačilo zneska 10.046,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila v roku 15 dni (III. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 924,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje (IV. točka izreka).

2Zoper sodbo je vložila pravočasno pritožbo tožeča stranka. Uveljavljala je pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbo zavrne. Priglasila je stroške za odgovor na pritožbo.

4Iz obrazložitve pritožbe je razvidno, da tožeča stranka z njo izpodbija odločbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem je sodišče prve stopnje odločalo s sodbo, torej v II., III. in IV. točki izreka, ne napada pa je v I. točki izreka, ki predstavlja sklep. Pritožbeno sodišče je zato preizkus izpodbijane odločbe opravilo zgolj v izpodbijanem delu (prvi odstavek 350. člena ZPP).

Utemeljenost pritožbe

5Pritožba ni utemeljena.

1O ničnosti oziroma neveljavnosti pogodbe

6Tožeča stranka je zoper toženo stranko vložila tožbo za ugotovitev ničnosti oziroma neveljavnosti Pogodbe o upravljanju storitev upravljanja soseske v L. z dne 17. 6. 1996 z Aneksom št. 1 z dne 17. 4. 1997. Tožbo je tožnica naperila samo zoper toženca. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti zavrnilo zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije. Presodilo je, da ni tožena prava stranka, saj bi morala tožeča stranko tožbo vložiti zoper obe pogodbeni stranki, torej tako zoper toženo stranko kot tudi pravne naslednike družbe I.

7Tožeča stranka v pritožbi navaja, da ji je bila kršena pravica do izjave, saj je sodišče prve stopnje na pomanjkanje pasivne legitimacije ni opozorilo v okviru materialno procesnega vodstva. Meni, da bi ji sodišče moralo razkriti svoje pravno stališče in ji s tem dati možnost, da se glede tega izjavi.

8Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno navedlo, da so pogodbene stranke glede ugotovitve ničnosti pogodbe enotni in nujni sosporniki (prvi odstavek 86. člena OZ), saj je mogoče spor rešiti le za vse pogodbenike enako. Če tožnik toži le nekatere nujne sospornike, ne pa vseh, toži napačno stranko, zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije pa je treba tožbeni zahtevek zavrniti kot neutemeljen. Vprašanje (aktivne in pasivne) legitimacije je torej materialnopravno vprašanje, na katerega pravo veže pravna upravičenja v korist ali breme določenih oseb. Sodišče mora zato na podlagi dejstev, ki sta jih navedli pravdni stranki, v vsakem primeru opraviti tudi pravno presojo o obstoju legitimacije, četudi tega vprašanja ni izrecno načela nobena stranka.¹

9Materialno procesno vodstvo (odprto sojenje, razjasnjevalna oblast)² predstavlja način vodenja postopka, pri katerem ima sodnik aktivno vlogo. Nanaša se vsebinsko stran procesnih dejanj, zlasti na navedbo relevantnega dejanskega stanja, na zbiranje procesnega gradiva, na področje stvarnih predlogov ter na pravna vprašanja. Na področju stvarnih predlogov mora sodnik razčistiti, kakšno pravno varstvo stranka želi doseči, kar je potrebno takrat, kadar tožbeni predlog ni popolnoma jasen ali je nepopolno formuliran.³ Gre torej za situacijo, ko je potrebna poprava formulacije, ne pa sprememba tožbe (tretji odstavek 183. člena ZPP). Pri tovrstnem materialno procesnem vodstvu je potrebna posebna previdnost, saj sodnik s svojo aktivnostjo ne sme poseči v načelo dispozitivnosti, niti ne sme prekršiti svoje dolžnosti, da obe stranki obravnava nepristransko in enakopravno. Sodnik se torej ne sme pretvoriti v zagovornika stranke. Zato tudi velja, da je oblikovanje pravilnega tožbenega zahtevka predvsem stvar stranke same, sodnik pa ga ne sme oblikovati namesto stranke. Poziv sodnika tožeči stranki, da naj zaradi zgrešene stvarne legitimacije tožbo naknadno razširi na novega toženca,⁴ bi to mejo prav tako prekoračil.

10Očitek o sodbi presenečenja pa je po presoji pritožbenega sodišča neutemeljen tudi zato, ker je navedeno materialno pravno stališče v primeru tožbe na ugotovitev ničnosti oziroma neveljavnosti pogodbe v pravni teoriji⁵ in sodni praksi⁶ uveljavljeno in ustaljeno.

2O navadni škodi

11Tožeča stranka vtožuje tudi plačilo navadne škode, ki jo predstavljajo stroški odvetniških storitev in plačanih sodnih taks, ki so tožeči stranki nastali v izvršilnih postopkih pred Okrajnim sodiščem v Murski Soboti. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da gre za materialne izdatke, ki so tožeči stranki nastali v sodnih postopkih ali zaradi postopkov. Gre torej za stroške teh postopkov, o katerih se lahko odloča samo v postopkih, v katerih so nastali, kot o akcesorni terjatvi. Tožbeni zahtevek je zavrnilo, saj stroški sodnih postopkov niso pravno priznana škoda, prav tako pa tudi vložitev predloga za izvršbo ni protipravno ravnanje.

12Obveznost povrniti stroške je civilnopravna zakonita obligacija, katere uveljavljanje urejajo pravila civilnega procesnega prava. Stranka lahko praviloma zahteva povračilo stroškov samo v pravdi, v kateri sp ji ti stroški nastali, tako kot to smiselno izhaja iz 163. člen ZPP.⁷ Zahtevek za povrnitev stroškov je akcesorne narave. Niti istočasno niti pozneje ni mogoče pravdnih stroškov uveljavljati s tožbo v posebni pravdi. To stališče je bilo zavzeto v sodni odločbi Vrhovnega sodišča RS, na katero se je sklicevalo tudi sodišče prve stopnje.⁸ Temelji na zakonskih določbah civilnega procesnega prava, podpira pa ga tudi pravna teorija.⁹

13Izhajajoč iz navedenega je bil odškodninski zahtevek za povrnitev navadne škode materialnopravno pravilno zavrnjen. Materialni izdatek, ki je tožeči stranki nastal v nekem drugem sodnem postopku oziroma zaradi sodnega postopka, ne more biti predmet tožbenega zahtevka v drugi, samostojni pravdi. Tožeča stranka zato ne more uspeti niti s pritožbeno navedbo, da je navadna škoda po 132. členu OZ (vsako) zmanjšanje premoženja, torej tudi plačilo stroškov za odvetniške storitve in sodnih taks, saj uveljavljanje takšnega odškodninskega tožbenega zahtevka v samostojni pravdi izključujejo pravila civilnega procesnega prava.

3O škodi zaradi okrnitve ugleda in dobrega imena

14Tožeča stranka je tožbeni zahtevek iz tega naslova uveljavljala na podlagi trditev, da je tožena stranka v njeno pravico do ugleda in časti posegla z vlaganjem številnih neupravičenih predlogov za izvršbo. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da ravnanja tožene stranke, ki je v sodnih postopkih od tožeče stranke terjala povračilo stroškov, ni mogoče opredeliti kot protipravnega. Navedlo je, da je bila tožena stranka, ne glede na veljavnost sklenjene Pogodbe o opravljanju storitve upravljanja za sosesko B., zahtevek za povračilo založenih stroškov od tožeče stranke kot lastnika nepremičnine v soseski B. dvor upravičena terjati tudi na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi. Vprašanja utemeljenosti oziroma uspeha posameznih izvršilnih postopkov ni dopustno presojati v predmetnem pravdnem postopku, ampak bi lahko tožeča stranka zgolj v vsakem posameznem postopku ugovarjala, da predlog za izvršbo ni utemeljen.

15Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je bilo ravnanje tožene stranke protipravno, ker je vedela, da njene terjatve ne obstojijo, saj ne obstoji pravna podlaga, na podlagi katere bi lahko od tožeče stranke zahtevala plačilo za opravljene storitve upravljanja. Trdila je namreč, da je Pogodba o opravljanju storitev upravljanja soseske v L. z dne 17. 6. 1996 z Aneksom št. 1 z dne 17. 4. 1997, nična. V pritožbi nadalje navaja, da ima vsako ravnanje, ki povzroči okrnitev ugleda ali dobrega imena pravne osebe in katerega predvidljiva posledica je nastanek škode, značilnost protipravnega ravnanja.

16Tem pritožbenim navedbam pa ni mogoče pritrditi, saj iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka vlagala predloge za izvršbo zato, ker ji tožeča stranka ni poravnavala stroškov, ki jih je ta založila zanjo kot za lastnika stanovanja v navedeni soseski. Kot je navedlo že sodišče prve stopnje, bi imela terjatev upravnika do lastnika stanovanja, v primeru, da bi bila pogodba nična, podlago v določbah o neupravičeni obogatitvi. Razlog za zatrjevano krnitev ugleda oziroma dobrega imena je bilo torej neplačevanje obveznosti iz naslova obratovanja in vzdrževanja stanovanjske stavbe. Ravnanje tožene stranke, ki je za zaščito svojih premoženjskopravnih interesov vlagala predloge za izvršbo pa, glede na ugotovljeno dejansko stanje, ni bilo v vzročni zvezi z zatrjevano okrnitvijo ugleda oziroma dobrega imena tožeče stranke po 183. členu OZ.¹⁰ Če namreč v resnici nastopijo določena dejstva oziroma okoliščine, ki (objektivno) krnijo ugled oziroma dobro ime pravne osebe, so vzrok za okrnitev ugleda oziroma dobrega imena ta dejstva oziroma okoliščine same, ne pa objave teh dejstev.¹¹

17Neuspešno je tudi pritožbeno sklicevanje na 10. člen OZ, saj tožeča stranka ni poravnavala svojih obveznosti, čeprav bi jih bila kot lastnica stanovanja dolžna plačati. Tožena stranka je torej uporabila možnost, ki ji jo daje na voljo pravni red, da v sodnem postopku doseže odločitev o svoji premoženjskopravni pravici. Kršitve prepovedi povzročanja škode ji zato ni mogoče utemeljeno očitati.

Sklepno

18Pritožbeni očitki torej niso utemeljeni. Ker pritožbeno sodišče niti ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, tako kot mu to nalaga določba 353. člena ZPP.

Pritožbeni stroški

19V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo tudi o stroških, ki so nastali v pritožbenem postopku. Tožeča stranka, ki s pritožbo ni uspela, v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka ter je dolžna povrniti toženi stranki njene stroške postopka. Stroški pritožbenega postopka obsegajo nagrado za pritožbo v višini 500 točk (1. točki tar. št. 21 OT), materialne stroške v višini 2 % (tretji odstavek 11. člena OT) in 22 % DDV, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,6 EUR (prvi odstavek 13. člena OT) vse skupaj znaša 373,32 EUR.

¹ Primerjaj III Ips 177/2007.
² Predsednik senata postavlja vprašanja in skrbi na drug primeren način, da se pred obravnavo ali med njo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank, in sploh da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločbo (285. člen ZPP).
³ Prim. Betetto N. v Ude L. in drugi, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, 2006, str. 587 - 589.
⁴ Glede razširitve tožbe na novega toženca po drugem odstavku 191. člen ZPP je treba tudi upoštevati, da sodišče ne sme njegove privolitve nadomestiti s svojim sklepom. Tudi s tega vidika bi bil nesprejemljiv poziv sodišča tožeči stranki, da naj tožbo razširi na novega toženca.
⁵ Prim. Betetto N. v Ude L. in drugi, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, 2006, str. 258 - 259.
⁶ Tako odločbe VS RS II Ips 57/93, II Ips 135/96, II Ips 160/97, II Ips 553/2000, II Ips 594/2000, II Ips 380/2004, II Ips 1187/2008 in druge.
⁷ Povrnitev stroškov mora stranka zahtevati najpozneje do konca obravnave, ki je bila pred odločitvijo o stroških; če pa gre za odločbo brez poprejšnjega obravnavanja, mora stranka zahtevati povrnitev stroškov v predlogu, o katerem naj odloči sodišče (tretji odstavek 163. člena ZPP). O zahtevi za povrnitev stroškov odloči sodišče v sodbi ali v sklepu, s katerim se konča postopek pred njim. V sodbi ali sklepu, s katerim se konča postopek, lahko sodišče odloči le, katera stranka nosi stroške postopka in v kakšnem deležu. V takem primeru se sklep o višini stroškov izda po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari. Sklep o višini stroškov lahko izda tudi strokovni sodelavec ali sodniški pomočnik. Zoper ta sklep je dovoljena pritožba, o kateri odloča višje sodišče. Pritožba ne zadrži izvršitve (četrti odstavek 163. člena ZPP).
⁸ Gre za sodbo Vrhovnega sodišča RS v zadevi II Ips 263/2005.
⁹ Prim. Betetto N. v Ude L. in drugi, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, 2006, str. 55.
¹⁰ Za okrnitev ugleda ali dobrega imena, prisodi sodišče pravni osebi pravično denarno odškodnino neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni, če spozna, da okoliščine primera to opravičujejo (183. člen OZ).
¹¹ Prim. Plavšak N. v Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, 1. knjiga, GV Založba,Ljubljana 2003, str. 1059.