VSC Sodba Cp 251/2016

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (v točki 1. izreka glede nepremičnin parc. št..../5, .../11, .../13, .../20, .../21 in .../4, vse k.o. ... in v točki 2. izreka) potrdi.

II. Tožena stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pod točko 1. izreka ugotovilo, da so nepremičnine parc. št. .../5, .../11, .../12, .../13, .../15, .../20, .../21 in .../4, vse k.o. ..., last tožeče stranke do celote, pod točko 2. izreka pa toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki povrniti nastale pravdne stroške v višini 872,15 EUR v roku 15 dni od vročitve odločitve sodišča prve stopnje, sicer z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vse do plačila.

2Zoper to sodbo se je pritožila tožena stranka, sodbo izpodbija v točki 1. izreka glede nepremičnin parc. št. .../5, .../11, .../13, .../20, .../21 in .../4, vse k.o. ... in v točki 2. izreka (stroškovna odločitev) iz pritožbenih razlogov nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke glede nepremičnin parc. št. .../5, .../11, .../13, .../20, .../21 in .../4, vse k.o. ... zavrne in tožeči stranki naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožena stranka v pritožbi najprej povzame odločitev sodišča prve stopnje, nato pa navaja, da izpodbijana sodba ni pravilna in ni zakonita. Sodišču prve stopnje očita nepravilnost ugotovitve, da je tožeča stranka postala lastnica zgoraj navedenih nepremičnin na podlagi 14. člena Zakona o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (v nadaljevanju: ZSKZ). Izpostavlja, da je sama v postopku zatrjevala, da tožeča stranka (skladno s 16a. členom ZSKZ) ni mogla postati lastnica nepremičnin parc. št. .../5, .../11, .../13, .../20, .../21 in .../4, vse k.o. ..., ker bi lahko ugotovitev lastninske pravice na navedenih nepremičninah uveljavljala zgolj Občina Ž., zato tožeča stranka tudi ni aktivno legitimirana glede prej omenjenih nepremičnin. Sodišče se je do ugovora tožene stranke v izpodbijani sodbi sicer opredelilo, vendar je presodilo, da naj ta ne bi bil utemeljen, ker tožena stranka ni izkazala, da so bile zgoraj navedene nepremičnine nezazidana stavbna zemljišča niti tega, da so bile z občinskimi plani namenjena za gradnjo. V zvezi s temi zaključki tožena stranka sodišču prve stopnje očita, da je nepravilno ugotovilo dejansko stanje ter nepravilno uporabilo materialno pravo, saj iz 16a. člena ZSKZ izhaja, da gre za dve vrsti zemljišč, ki se prenesejo na občino, in sicer: nezazidana stavbna zemljišča, ki so bila s prostorskimi sestavinami občinskega družbenega plana za obdobje od leta 1986 do leta 1990 in s prostorskimi sestavinami občinskega dolgoročnega družbenega plana za obdobje od leta 1986 do leta 2000 namenjena za graditev objektov in so bila do 10. marca 1993 družbena lastnina, zemljišča, ki jih je občina s sprejemom sprememb in dopolnitev navedenih prostorskih sestavin občinskih planov, usklajenih z obveznimi republiškimi izhodišči, do 20. julija 2004, namenila za graditev objektov in so bila do 10. marca 1993 družbena lastnina. Za zemljišča iz druge alineje torej ZSKZ ne določa, da gre za nezazidana stavbna zemljišča (zakonska dikcija je “zemljišča”), zato je argumentacija sodišča, da tožena stranka ni izkazala, da gre za nezazidana stavbna zemljišča, neutemeljena. Nadalje tožena stranka še opozarja, da je zatrjevala tudi, da so bila zgoraj navedena zemljišča že pred 20. 7. 2004 s prostorskimi akti občine kvalificirana kot stavbna zemljišča, česar tožeča stranka niti ni prerekala, zato se dejstvo šteje za priznano. Tožena stranka pa je sicer predložila tudi potrdilo o namenski rabi, iz katerega izhaja, da so bile nepremičnine parc. št. .../5, .../11,.../13, .../20, .../21 in .../4, vse k.o. ... opredeljene kot stavbno zemljišče že 23. 11. 2002, kar implicitno pomeni, da so takšna postala na podlagi sprememb občinskih prostorskih aktov. Tožena stranka še navaja, da sicer med pravdnima strankama ni bilo sporno, da so bile zgoraj navedene nepremičnine na dan 10. 3. 1993 družbena lastnina. Glede na to, da je izpolnjen tudi drugi pogoj po 16a. členu ZSKZ (zemljišča, ki jih je občina s sprejemom sprememb in dopolnitev navedenih prostorskih sestavin občinskih planov, usklajenih z obveznimi republiškimi izhodišči, do 20. julija 2004, namenila za graditev objektov), pa je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo materialno pravo in neutemeljeno zavrnilo ugovor tožene stranke. Posledično je neutemeljeno ugodilo zahtevku tožeče stranke. Sodišče bi moralo namreč zahtevek glede nepremičnin parc. št. .../5, .../11,.../13, .../20, .../21 in .../4, vse k.o. ... zavrniti, saj bi se morale prenesti na občino, ne pa na tožečo stranko. Zaradi napačne odločitve o glavni stvari pa je sodišče prve stopnje po navedbah tožene stranke nepravilno odločilo tudi o stroških postopka.

3Tožeča stranka in stranski intervenient na njeni strani na pritožbo tožene stranke nista odgovorila.

4Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče v skladu s 1. in 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6Tožeča stranka je v tem pravdnem postopku zahtevala, da se ugotovi, da je na podlagi zakona in sicer 14. člena ZSKZ, postala lastnica nepremičnin parc. št. .../5, .../11, .../12, .../13, .../15, .../20, .../21 in .../4, vse k.o...., pri katerih je v zemljiški knjigi še vedno vpisana družbena lastnina (SLP), imetnik pravice uporabe pa tožena stranka. Sodišče prve stopnje je temu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodilo, saj je zaključilo, da so bile v času uveljavitve ZSKZ (dne 11. 3. 1993) vse te nepremičnine družbena lastnina, da so vse te nepremičnine na ta dan bile kmetijska zemljišča, da se te nepremičnine niso olastninile po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij oziroma po Zakonu o zadrugah in da se tudi kasneje te nepremičnine v skladu s 16.a členom ZSKZ niso prenesle na Občino Ž., kot je to sicer zatrjevala tožena stranka.

7Pritožbeno niso izpodbijani naslednji dejanski zaključi sodišča prve stopnje:

- da so bile vse predmetne nepremičnine parc. št. .../5, .../11, .../12, .../13, .../15, .../20, .../21 in .../4, vse k.o.... na dan uveljavitve ZSKZ 11. 3. 1993 družbena lastnina in opredeljene kot kmetijska zemljišča;

- da so bile te nepremičnine, razen nepremičnin parc. št. .../12 in .../15, obe k.o. ..., ki sta bili kmetijski zemljišči, na dan 23. 11. 2002 opredeljene kot stavbna zemljišča

- da se te nepremičnine niso olastninile po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij oziroma po zakonu o zadrugah.

8Pritožba ne konkretizira, v čem naj bi bil podan pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj tožena stranka v pritožbi ne navaja, katerega odločilnega dejstva sodišče ni ugotovilo oziroma ga je ugotovilo nepravilno, zato ta pritožbeni razlog ni podan.

9Tožena stranka v svoji pritožbi sicer pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo in sicer 1. odstavek 16.a člen ZSKZ¹ v delu, ko je to določilo razlagalo tako, da se ta določba nanaša zgolj na nezazidana stavbna zemljišča, čeprav, kot to pravilno izpostavlja tožena stranka, govori o dveh vrstah zemljišč, ki se na podlagi tega določila neodplačno prenesejo na občino in sicer:

- nezazidana stavbna zemljišča, ki so bila s prostorskimi sestavinami občinskega družbenega plana za obdobje od leta 1986 do leta 1990 in s prostorskimi sestavinami občinskega dolgoročnega družbenega plana za obdobje od leta 1986 do leta 2000 namenjena za graditev objektov in so bila do 10. marca 1993 družbena lastnina in

- zemljišča, ki jih je občina s sprejemom sprememb in dopolnitev navedenih prostorskih sestavin občinskih planov, usklajenih z obveznimi republiškimi izhodišči, do 20. julija 2004, namenila za graditev objektov in so bila do 10. marca 1993 družbena lastnina.

10Vendar pa to na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje ni vplivalo.

11Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi nespornih dejstev in dejstev, ki pritožbeno niso izpodbijana, materialnopravno pravilno zaključilo, da je tožeča stranka že na podlagi zakona in sicer 14. člena ZSKZ z njegovo uveljavitvijo, dne 11. 3. 1993, postala lastnica vseh s tožbo zajetih nepremičnin, ki so bile v času uveljavitve tega zakona (dne 11. 3. 1993) družbena lastnina in vse opredeljene kot kmetijska zemljišča. Da bi bil tožbeni zahtevek tožeče stranke kot stvarnopravni zahtevek iz 92. člena SPZ glede nepremičnin, ki so bile na dan 23. 11. 2002 opredeljene kot stavbna zemljišča, to pa so vsa zemljišča, razen zemljišč parc. št. .../12 in .../15, obe k.o. ..., ki so ostala kmetijska zemljišča, kljub temu v času odločanja neutemeljen, pa bi morala tožena stranka izkazati, da so izpolnjeni pogoji iz 1. odstavka 16.a člena ZSKZ za neodplačen prenos teh zemljišč na občino, česar pa, kot je to pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, tožena stranka ni izkazala. Tožena stranka je namreč, kot to pravilno izpostavlja v svoji pritožbi, v tem pravdnem postopku zatrjevala zgolj to, da so bila zemljišča parc. št. .../5, .../11, .../13, .../20, .../21 in .../4, vse k.o. ... že pred 20. 7. 2004 s prostorskimi akti občine kvalificirana kot stavbna zemljišča, in da to implicitno pomeni, da so takšna postala na podlagi sprememb občinskih prostorskih aktov, vendar so te trditve preveč pavšalne in nekonkretizirane, zato pa tudi neutemeljene. Tožena stranka bi namreč morala obstoj zakonskih predpostavk za prenos (pridobitev) lastninske pravice na Občino Ž. konkretizirati tako, da bi natančno in konkretno opredelila te prostorske akte, obenem pa bi morala še zatrjevati in dokazati, da gre pri njih za prostorske sestavine občinskega družbenega plana za obdobje od leta 1986 do leta 1990 in prostorske sestavine občinskega dolgoročnega družbenega plana za obdobje od leta 1986 do leta 2000, s katerimi so bila predmetna zemljišča namenjena za graditev objektov oziroma da gre pri njih za spremembe in dopolnitve navedenih prostorskih sestavin občinskih planov, usklajenih z obveznimi republiškimi izhodišči, ki so do 20. julija 2004 namenila ta predmetna zemljišča za graditev objektov². Trditve, da gre za pri nepremičninah, na katere se nanaša tudi pritožba, za zemljišča, ki jih je občina s sprejemom sprememb in dopolnitev navedenih prostorskih sestavin občinskih planov, usklajenih z obveznimi republiškimi izhodišči, do 20. julija 2004, namenila za graditev objektov, je tožena stranka podala šele v pritožbi in predstavljajo pritožbene novote, ki so v skladu s 1. odstavkom 337. člena ZPP pravno neupoštevne, saj tožena stranka ni navedla razlogov, zakaj teh dejstev brez svoje krivde ni mogla navesti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje. Ker je sodišče pri svoji odločitvi v skladu s 7. členom ZPP vezano na trditveno podlago pravdnih strank in lahko ugotavlja le dejstva, ki sta jih pravdni stranki navajali, teh pravnorelevantnih dejstev brez ustreznih navedb tožene stranke ni moglo ugotavljati. Prav tako pa nobena od predložene dokumentacije, niti nobeno od predloženih potrdil o namenski rabi (v prilogi A1 in B2), ki se tudi sicer medsebojno razlikujeta, kot je to pravilno zaključilo sodišče prve stopnje v točki 6. obrazložitve izpodbijane sodbe, ne izkazuje obstoja te zakonske predpostavke za prenos lastninske pravice na Občino Ž. iz 16a. člena ZSKZ, ki je začel veljati dne 20. 2. 2010.

12Ker tožena stranka ni izkazala obstoja predpostavk za prenos lastninske pravice na zemljiščih, ki so predmet tožbenega zahtevka tožeče stranke, po določbi 16a. člena ZSKZ, je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno v skladu s 1. in 2. odstavkom 92. člena SPZ zaključilo, da je tožeča stranka lastnica vseh s tožbenim zahtevkom zajetih nepremičnin, da je njihova lastnica postala na podlagi 14. člena ZSKZ z dnem uveljavitve tega zakona dne 11. 3. 1993 in posledično pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti.

13Tožena stranka stroškovne odločitve vsebinsko ne izpodbija, veže jo le na morebitni uspeh s pritožbo. Ker glede na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje o glavni stvari tožena stranka s pritožbo ni uspela, je posledično neutemeljena tudi njena pritožba zoper stroškovni del odločitve sodišča prve stopnje.

14Pritožba tožene stranke se ob obrazloženem pokaže za neutemeljeno. Pri odločanju o pritožbi pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (350. člena ZPP), zato je pritožbo tožene stranke zoper izpodbijano sodbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo v skladu s 353. členom ZPP.

15Tožena stranka s svojo pritožbo ni uspela, zato mora v skladu s 1. odstavkom 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP svoje stroške pritožbenega postopka nositi sama.

¹ ZSKZ v 1. odstavku določa: "Nezazidana stavbna zemljišča, ki so bila s prostorskimi sestavinami občinskega družbenega plana za obdobje od leta 1986 do leta 1990 in s prostorskimi sestavinami občinskega dolgoročnega družbenega plana za obdobje od leta 1986 do leta 2000 namenjena za graditev objektov in so bila do 10. marca 1993 družbena lastnina, in zemljišča, ki jih je občina s sprejemom sprememb in dopolnitev navedenih prostorskih sestavin občinskih planov, usklajenih z obveznimi republiškimi izhodišči, do 20. julija 2004, namenila za graditev objektov in so bila do 10. marca 1993 družbena lastnina, se na neodplačen način prenesejo v last občine, na območju katere ležijo."
² Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča Rs opr. št. II Ips 158/2013 z dne 23. 4. 2015.