VSL Sodba in sklep III Cp 729/2020

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v II. in III. točki izreka in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba zavrne in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pod točko I izreka zavrnilo primarni tožbeni zahtevek - za ugotovitev, da je pogodba o dosmrtnem preživljanju SV 1842/2006, ki sta jo v obliki notarskega zapisa notarja F. B. 22. 11. 2006 sklenila prva toženka in pok. I. Č., nična in se zato pri 8/14 nepremičnin z ID znakom 0000 326/10 in 0000 336/11, ki sta bili predmet pogodbe, vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje in ponovno vknjiži lastninska pravica na ime pok. I. Č. za vrnitev navedenih nepremičnin v zapuščino po pok. I. Č. ter izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine. Pod točko II izreka je zavrnilo tudi podredni zahtevek za plačilo zneska 27.312 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter pod točko III izreka odločilo o stroških postopka.

2Zoper sodbo se iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe v ugoditev primarnemu tožbenemu zahtevku, podredno pa njeno razveljavitev glede podrednega tožbenega zahtevka in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, s stroškovno posledico.

Meni, da je sodišče v zvezi s primarnim zahtevkom glede ničnosti sporne pogodbe nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Dokazni postopek je pokazal, da prva toženka pokojni ni nudila pomoči pri gospodinjskih opravilih, niti druge opore. Sodišče je upoštevalo le navedbe prve toženke in pristranskih prič iz njenega kroga, spregledalo pa izpovedbo tožnika ter drugega in tretjega toženca, ki so zanikali tovrstno pomoč prve toženke. Ta opravila je mati postorila sama oziroma s pomočjo žene A. Č. in sestre V. Prva toženka je materi nudila le pomoč v obliki občasnih prevozov k zdravniku in v trgovino. Tretji toženec je povedal, da je materi nudil občasno finančno pomoč, ki jo je bila dolžna nuditi prva toženka. Prva toženka je povedala, da je prihajala k materi le ob nedeljah, torej čez teden ni mogla nuditi pomoči.

Opozoril je, da je prva toženka, kot pooblaščenka na materinem TRR, v letu 2013 opravila določene dvige denarja, po katerih je bilo stanje na TRR tako nizko, da sta bila na njem samo pokojnina in regres. Prva toženka ni pojasnila in dokazala, zakaj so bila navedena sredstva porabljena. Navedena je v najboljšem primeru izpolnila samo del obveznosti po pogodbi o dosmrtnem preživljanju glede prevozov k zdravniku in pomoči pri nakupih. To predstavlja le neznatno izpolnitev, zaradi katere lahko stranka odstopi od pogodbe, prva toženka pa je posledično dolžna pokojni materi vrniti tisto, kar je prejela na njeni podlagi.

Ugotovitve sodišča v zvezi z zahtevkom za povrnitev vlaganj in oskrbe so v nasprotju z listinami v spisu. Sodišče je spregledalo trditve, da je tožnik izvedel opisana vlaganja v stanovanjsko hišo in zidano drvarnico, ki jo je tudi razširil, na novo pa je postavil samo drvarnico, za katero že iz fotografij in izvedenskega mnenja izhaja, da je bila postavljena v letu 1993. V spis je vložil račune, ki potrjujejo, da se je večina večvrednih vlaganj opravila v začetku 90. let. Dejstva, da so računi izdani na ime tožnika, da je tožnik razpolagal z njimi in da so iz obdobja, ko je bil zaposlen v T. ter je imel registrirano mizarsko in sodarsko delavnico, kažejo, da je material za opravljena vlaganja nabavljal tožnik in ne oče. V tem času ni imel nobenih drugih finančnih obveznosti. Nelogično je, da bi okna in vrata izdelal oče, ki je bil delavec v elektrarni, ne pa tožnik, poklicni mizar. Imel je interes, da uredi delavnico, v kateri je vršil svojo obrt. Oče je bil v tem času upokojen, kar pomeni, da le s pokojnino ni mogel prihraniti za financiranje gradnje in da zaradi svoje starosti ni mogel delati toliko kot tožnik. Iz zaslišanja tožniku nenaklonjenega tretjega toženca izhaja, da je tožnik obnovil tisto, kar je oče postavil in da je bila obnova fasade predmet tožnikove kompenzacije z ladijskim podom. Odločitev sodišča glede vlaganj je povsem neživljenjska in skregana z zdravo razumsko logiko ter pomeni nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava.

3Prva toženka v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev, s stroškovno posledico. Ostali toženci na pritožbo niso odgovorili.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da je bila pristojnost za odločanje v pritožbenem postopku prenesena z Višjega sodišča v Mariboru na Višje sodišče v Ljubljani s sklepom predsednika Vrhovnega sodišča RS Su 199/2020 z dne 4. 2. 2020 v zvezi z popravnim sklepom Su 199/2020 z dne 14. 2. 2020.

Glede primarnega zahtevka

6Tožnik je primarni tožbeni zahtevek utemeljeval s trditvami o prevari I. Č. (preživljanke), ki naj bi ji prva toženka zamolčala razlog obiska pri notarju in ob podpisu pogodbe ni vedela kaj podpisuje; takšno ravnanje naj bi bilo nemoralno, pogodba pa zato nična. Dajatveni del tega zahtevka je tožnik opiral tudi na trditve o neizpolnjevanju pogodbenih obveznosti s strani prve toženke. Izpodbijana odločitev temelji na presoji, da tožnik ni dokazal, da preživljanka ni želela skleniti pogodbe oziroma da se ni zavedala, kaj podpisuje, dokazal pa ni niti tega, da prva toženka ni izpolnila svojih pogodbenih obveznosti.

7Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnik odločitve o zahtevku za ugotovitev ničnosti pogodbe argumentirano ne izpodbija. V tem delu je bil zato opravljen le preizkus v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP. Ob tem je bilo ugotovljeno, da sodišče prve stopnje uradoma upoštevnih kršitev ni storilo, glede na ugotovljeno dejansko stanje pa je bilo pravilno uporabljeno tudi materialno pravo.

8Preostali del odločitve pritožnik izpodbija s trditvijo, da zaključek sodišča prve stopnje, da je prva toženka kot preživninska zavezanka (ustrezno) izpolnjevala pogodbene zaveze iz pogodbe, ni pravilen. Pritožbeno sodišče se s tem ne strinja in sprejema ugotovljeno dejansko stanje ter jasne, logične in dokazno podprte razloge sodišča prve stopnje. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je v tem delu natančna ter podprta s prepričljivimi argumenti, hkrati pa tudi skladna z določbo 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožnik s pritožbenimi navedbami ni vzbudil dvoma, da katera od pravno relevantnih okoliščin ne bi bila pravilno ugotovljena oziroma ovrednotena.

9Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je prva toženka ustrezno izpolnjevala obveznosti po pogodbi s tem, ko je preživljanko vozila k zdravniku in v trgovino zaradi večjih nakupov. Glede na vsebino pritožbenih navedb je tožnik očitno spregledal, da so bile obveznosti prve toženke do preživljanke pogojene z dejstvom njene nezmožnosti, da posamezna opravila opravi sama (glej 7. člen pogodbe, priloga A5). Ker je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je bila preživljanka do odhoda v bolnišnico (to je dva meseca pred smrtjo) sposobna sama opravljati vsa gospodinjska opravila in skrbeti zase (česar pritožba ne izpodbija), pomoči prve toženke pri zgoraj omenjenih opravilih, ki jih preživljanka ni več zmogla sama, pa tožnik ne zanika, o neizpolnjevanju pogodbe ni mogoče govoriti. Na odločitev tudi more imeti vpliva, kaj so v zvezi s tovrstno pomočjo prve toženke med zaslišanjem povedali tožnik ter drugi in tretji toženec. Sodišče prve stopnje zato s tem, ko se ni izrecno opredelilo do teh izpovedb, ni storilo kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

10Kljub vsebinskim pojasnilom pritožbenega sodišča glede obravnavanega dajatvenega zahtevka, pa je treba dodati, da stališče sodišča prve stopnje, da je zahtevek, ki temelji na trditvah o izpodbojnosti pogodbe, postavljen ustrezno, ni pravilno. Tudi v primeru, ko pravni red dopušča uveljavljanje zahtevka zaradi obstaja pogojev za izpodbojnost pogodbe po smrti ene izmed pogodbenih strank (v konkretnem primeru preživljanke) s strani dedičev, zgolj dajatveni zahtevek ne zadošča, ampak je potreben tudi ustrezen oblikovalni zahtevek, z uveljavitvijo katerega izpodbojna pogodba izgubi pravno veljavo. Takšno stališče je sprejeto tudi v sodni praksi.¹ Odločitev sodišča prve stopnje je zato pravilna tudi iz tega razloga.

11Tožnik v trditveni podlagi tožbe ni pojasnil, v kakšnem kontekstu (v zvezi s primarnim tožbenim zahtevkom, ki se nanaša na veljavnost pogodbe o dosmrtnem preživljanju) uveljavlja dejstva glede dvigov denarja z računa I. Č.; prav tako v zvezi s tem ni postavil (posebnega) tožbenega zahtevka. Glede na navedeno se prva toženka na navedbe v tej smeri ni bila dolžna odzvati, iz istega razloga pa so za odločitev nerelevantne tudi pritožbene navedbe, v katerih tožnik ta dejstva ponovno izpostavlja.

Glede podrednega zahtevka

12Podredni tožbeni zahtevek za plačilo zneska 27.312 EUR je tožnik utemeljeval s trditvami o neupravičeni obogatitvi prve toženke, in sicer zato, ker naj bi tožnik namesto prve toženke (kot preživljalke) izpolnjeval pogodbene obveznosti in s trditvami o vlaganjih v nepremičnini, ki sta po realizaciji pogodbe v (pretežni) lasti prve toženke. Vlaganja so po tožnikovih trditvah obsegala polaganje keramike - cokla okoli hiše v letu 1990, ureditev telefonskega priključka v letu 1992, dozidavo gospodarskega poslopja in drvarnice v letu 1989 in 1993, obnovo fasade v letu 2001, ureditev vodovodnega in kabelskega priključka v letu 2006 ter vlaganja v peči, opaž, ladijski pod ter okna². Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku³ tožnikov zahtevek zavrnilo. Presodilo je, da tožnik ni dokazal, da bi namesto prve toženke izpolnjeval pogodbene obveznosti - tisto, kar je delal, je delal zaradi lastnih interesov. Dokazal pa ni niti vlaganj.

13Do pritožbenih očitkov, ki so povezani s prvo navedeno podlago (da je tožnik namesto prve toženke izpolnjeval obveznosti do preživljanke), se je pritožbeno sodišče opredelilo, ko je odgovarjalo na pritožbo glede odločitve o primarnem tožbenem zahtevku. Ker pritožnik v tem delu ne dodaja novih očitkov, pritožbeno sodišče razlogov ne ponavlja, ampak se nanje le sklicuje.

14Ostale pritožbene navedbe, s katerimi tožnik graja odločitev o zavrnitvi podrednega zahtevka na podlagi zatrjevanih vlaganj, pa je strnjeno mogoče povzeti kot očitek o kršitvi metodološkega napotka iz 8. člena ZPP, ki lahko, če je dokazna ocena površna in pomanjkljiva, preraste v kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.⁴

15Tožnik je za dokazovanje svojih trditev, da je opravil določena vlaganja v sporni nepremičnini, predlagal tudi vpogled v (številne) predložene račune glede nakupa gradbenega materiala (priloge A10 – A36). Sodišče prve stopnje jih je sicer vpogledalo, ni jih pa dokazno ocenilo, čeprav bi bil dokazni rezultat ob njihovem upoštevanju (lahko) drugačen. Iz navedenih listin, na katere pritožnik opozarja v pritožbi, je namreč razvidno, da se računi glasijo na tožnikovo ime, nanašajo pa se na nakup materiala v letih, ko so se opravila zatrjevana vlaganja in je tožnik prejemal dohodke. To bi lahko vplivalo na presojo pravno relevantnih okoliščin v zvezi z zatrjevanimi tožnikovimi vlaganji v sporni nepremičnini.

16Pritožba utemeljeno opozarja tudi na to, da zaključek sodišča, da tožnik ni uspel dokazati, koliko (kaj) je dejansko vložil v nepremičnino, nasprotuje v razloge sodbe povzeti izpovedbi priče A. Č., ki tožniku v določenem obsegu priznava vlaganja v sporni nepremičnini, in sicer predvsem z besedami, »da je bila obnova fasade neka kompenzacija, ko je tožnik znancu delal ladijski pod, da je potem lahko obnovil fasado«. Iz obrazložitve sodbe ni razvidno, kako je (oziroma zakaj ni) sodišče prve stopnje povzeto izpovedbo upoštevalo pri sprejeti odločitvi. Ob tem gre dodati, da okoliščina, ki jo (sicer v nejasnem kontekstu) izpostavlja sodišče prve stopnje, da priča ni povedala, ali je fasado kot kompenzacijo za ladijski pod obnovil znanec in ali je tožnik prejel kaj denarja, da je lahko obnovil fasado, na dejstvo, da je za ta del obnove nepremičnine poskrbel tožnik, ne more vplivati.

17Med strankama ni sporno (izhaja pa tudi iz zaslišanja nekaterih prič), da je bil tožnik v obdobju konec 80-tih in v 90-tih let, to je v času, ko je bil izveden večji del zatrjevanih vlaganj, zaposlen in je prejemal redne dohodke. V zvezi s tem pritožnik utemeljeno izpostavlja, da iz obrazložitve sodbe ni razvidno, kako je bila pri sprejeti presoji, da tožnik zatrjevanih vlaganj ni dokazal, ta okoliščina upoštevana.⁵ Gre namreč za relevantno dejstvo, ki ga sodišče prve stopnje pri sprejemu odločitve ne bi smelo prezreti oziroma bi moralo ob sprejemu obravnavane odločitve zavzeti stališče o njegovem pomenu.

18Vse opisane pomanjkljivosti niso povzročile zgolj dvoma v pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja, niti ne predstavljajo le kršitve 8. člena ZPP, ampak je neupoštevanje metodološkega napotka, ki ga daje 8. člen ZPP, pripeljalo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaradi površne in pomanjkljive dokazne ocene namreč pravilnosti izpodbijane odločitve v tem delu ni mogoče preizkusiti.

Sklepno

19Glede odločitve o primarnem tožbenem zahtevku je pritožba iz zgoraj navedenih razlogov neutemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zato zavrnilo in sodbo na podlagi 353. člena ZPP v tem delu potrdilo.

20Glede podrednega zahtevka pa je pritožba utemeljena in ji je pritožbeno sodišče ugodilo. Sodbo je na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP v točki II izreka, posledično pa tudi v točki III izreka, razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje. Za razveljavitev se je odločilo zato, ker bi moralo samo, če bi želelo namesto sodišča prve stopnje narediti celovito dokazno oceno, na pritožbeni obravnavi ponovno zaslišati stranke in vse priče, kar bi povzročilo dodatne nepotrebne stroške in zastoj v postopku. Nova obravnava pred prvostopenjskim sodiščem pa po drugi strani ni potrebna: vsi dokazi so bili neposredno izvedeni (sodišče je celo že postavilo ustreznega izvedenca), izostala je le njihova celovita ocena na podlagi metodološkega napotka iz 8. člen ZPP in opredelitev do nekaterih zgoraj izpostavljenih vprašanj. Ponovitev sojenja pred sodiščem prve stopnje zato ne bo kršila pravice strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

21Ko bo sodišče prve stopnje ponovno odločalo o utemeljenosti podrednega tožbenega zahtevka, naj svojo dokazno oceno gradi na trdnejših in prepričljivejših temeljih kot je to storilo v izpodbijani sodbi. Predvsem bo moralo v skladu z metodo iz 8. člena ZPP izdelati celovito dokazno oceno vseh izvedenih dokazov in ne zgolj nekaterih in nato navesti jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih. Šele s tem bo omogočen tudi pritožbeni preizkus odločitve.

22Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

PRAVNI POUK :

Zoper sklep, s katerim je pritožbeno sodišče odločilo o delni razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje in vrnitvi zadeve v ponovno sojenje, je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka tega sklepa, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

23O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

¹ Glej na primer sodbi VS RS II Ips 141/97 in II Ips 558/96, v katerih sodišče govori o zahtevi za razvezo pogodbe (torej o oblikovalnem zahtevku).
² Iz tožbenih navedb izhaja, da je prva toženka (na podlagi pogodbe) postala lastnica nepremičnin parc. št. 336/10 in 336/11, ne pa tudi nepremičnine parc. št. 236/12, na kateri naj bi prav tako prišlo do vlaganj v posamezne objekte. Za povrnitev tožnikovih vlaganj v nepremičnino parc. št. 236/12 (glede na tožbene trditve) zato prva toženka ni pasivno legitimirana.
³ Sodišče prve stopnje je, čeprav je zahtevek zavrnilo, pred tem angažiralo izvedenca gradbene stroke, ki je zatrjevana vlaganja podrobneje opredelil, jih časovno umestil in ocenil ter ugotovil njihov vpliv na povečanje vrednosti nepremičnine.
⁴ Glej odločbe VSL I Cp 454/2019, II Cp 1638/2012, I Cp 835/2019 in stališče J. Zobca v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, stran 95.
⁵ Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da si je sodišče prve stopnje sicer zastavilo vprašanje, ali je tožnik imel sredstva, da bi (sploh) lahko izvedel zatrjevana vlaganja v nepremičnini, vendar nanj, ob upoštevanju tožnikove zaposlitve, ni izrecno in argumentirano odgovorilo.