VSL Sklep I Cp 438/2020

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep o dedovanju sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom o dedovanju ugotovilo obseg zapuščine in zakonite dediče, katerim je določilo dedne deleže, ugotovilo je, da so zakoniti dediči sklenili sporazum o delitvi zapuščine in na podlagi tega sporazuma, je sodišče prve stopnje razdelilo zapuščino med zakonite dediče, zemljiški knjigi pa odredilo, da po pravnomočnosti sklepa o dedovanju po uradni dolžnosti vpiše lastninsko pravico na zakonite dediče pri zapustniku lastnih nepremičninah.

2Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje zakoniti dedič A. D.¹ Pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep o dedovanju spremeni v delu, ki se nanaša na pridobljeno premoženje A. G. in pritožnika, podredno pa, da sklep o dedovanju razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da je sporazum o delitvi zapuščine, ki so ga sklenili zakoniti dediči in ki ga je upoštevalo sodišče v izpodbijanem sklepu, "vprašljiv", ker ne odraža prave volje zakonitih dedičev in ker je nepravičen. Sodišče bi moralo varovati pravice dedičev in paziti, da njihove pravice niso kršene. Zakonita dedinja A. G. je na podlagi sporazuma o delitvi zapuščine prejela več kot drugi dediči, česar pritožnik ob podpisu sporazuma ni vedel. Ker je bila zapuščina neenakomerno porazdeljena, se pritožnik ne strinja z dednim sporazumom. Pritožnik je na podlagi sporazuma o delitvi zapuščine prejel dediščino v vrednosti 33.000,00 EUR, A. G. pa v vrednosti 126.900,00 EUR. Gre za očitno nesorazmerje.

3Zakonita dedinja A. G. v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje ni storilo formalnih kršitev postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožnik v pritožbi zatrjuje, da sodišče prve stopnje ni varovalo koristi zakonitih dedičev, vendar konkretno ne navede, katere dolžnosti, kot so določene v procesnih in materialnih predpisih, je sodišče prve stopnje opustilo v zapuščinskem postopku, s tem, ko je pri odločitvi upoštevalo sporazum o delitvi zapuščine, ki so ga sklenili (vsi) zakoniti dediči. Tak sporazum mora sodišče upoštevati v sklepu o dedovanju na podlagi tretjega odstavka 214. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD). Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje storilo bistvene kršitve postopka.

6S sporazumom o delitve zapuščine so zakoniti dediči izrazili voljo, na kakšen način naj zapuščinsko sodišče v sklepu o dedovanju razdeli zapuščino med zakonite dediče, zato je bilo zapuščinsko sodišče dolžno ta sporazum upoštevati v sklepu o dedovanju. Konkretni dedni dogovor je po vsebini sodna poravnava, ki jo je dopustno izpodbijati (le) s tožbo za razveljavitev sodne poravnave (prvi odstavek 392. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP) in ob pogojih, ki jih določa drugi odstavek 392. člena ZPP. Takšno je tudi stališče sodne prakse.²

7Sodna poravnava je veljavno sklenjena, ko stranke preberejo zapisnik o poravnavi in ko ta zapisnik podpišejo (drugi odstavek 307. člena ZPP). Sodna poravnava velja le v primeru, če se stranke strinjajo z vsebino zapisnika o poravnavi, kar potrdijo s svojim podpisom. Te procesne predpostavke so bile v konkretnem primeru izpolnjene, zato pritožnik s pritožbo ne more izpodbiti veljavnosti dednega dogovora, ker pritožba ni primerno pravno sredstvo, ki bi dopuščalo izpodbijanje sodne poravnave.

8Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep o dedovanju (2. točka prvega odstavka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in 163. člena ZD).

¹ V nadaljevanju pritožnik.
² Glej načelno pravno mnenje, Občna seja VSS, 21. - 22. 12. 1983, VSL sklepa II Cp 354/2009 in II Cp 557/2019, VSK sklep Cp 361/2009, VSM sklep I Cp 581/2019.