VSC Sklep I Kp 2956/2020

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

1Z izpodbijanim sklepom je Okrožno sodišče v Celju na podlagi drugega odstavka 272. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) obdolženima podaljšalo pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP.

2Zoper navedeni sklep se pritožujejo zagovorniki obdolženega A. D. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitev dejanskega stanja (1. do 3. točka prvega odstavka 370. člena ZKP). Sodišču druge stopnje predlagajo, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da pripor odpravi oz. da se predlogu ODT za podaljšanje pripora ne ugodi in ga nadomesti s hišnim priporom.

3Pritožba ni utemeljena.

4Kot je pravilno izpostavilo že sodišče prve stopnje odločanje o priporu (in podaljšanju pripora) obsega presojo, ali je izkazan utemeljen sum, da je obdolženec storil določeno kaznivo dejanje, ali obstoji kateri izmed pripornih razlogov iz 1. do 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP ter ali je podana sorazmernost in neogibnost pripora za potek postopka ali varnost ljudi. Ker je iz pritožbenih navedb razvidno, da zagovorniki ne problematizirajo presoje o izkazanosti utemeljenega suma, saj je obdolženi A. D. kazniva dejanja priznal, prav tako pa pritožbeno sodišče v tem delu ni zasledilo kršitev, na katere v skladu s petim odstavkom 402. člena ZKP pazi po uradni dolžnosti, se pritožbeno sodišče v presojo teh pogojev ni spuščalo.

5Zagovorniki ob uvodnem povzemanju kriterijev strogega testa sorazmernosti, ki izhajajo iz odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-18/02 z dne 24. 10. 2003, sodišču očitajo, da test ponovitvene nevarnosti pri obdolženem A. D. ni bil izveden oz. je bil izveden napačno in da iz izpodbijanega sklepa ni razvidna presoja zakaj in kako naj bi okoliščine navedene v obrazložitvi sklepa upravičevale nevarnost, da bo pritožnik ponovil kaznivo dejanje. Pri tem izrecno poudarjajo, da ne nasprotujejo razlogom, ki se nanašajo na obstoj objektivnih okoliščin, ki kažejo na ponovitveno nevarnost in dejansko problematizirajo zgolj zaključke o subjektivnih okoliščinah ponovitvene nevarnosti ter o neogibni potrebnosti in sorazmernosti pripora in zagovarjajo stališče, da so v konkretni zadevi podani pogoji za določitev milejšega ukrepa v obliki hišnega pripora.

6V zvezi s subjektivnimi okoliščinami, ki nakazujejo na ponovitveno nevarnost, sodišču prve stopnje očitajo, da je izpodbijani sklep v delu, kjer se utemeljujejo subjektivne okoliščine in navajajo osebnostne lastnosti obeh obdolžencev in ki se nanaša na obdolženega A. D., nekonkretiziran in da zato ni mogoča konkretna in individualizirana presoja subjektivnih okoliščin pri posameznem obdolžencu. Takim navedbam po mnenju pritožbenega sodišča ni mogoče pritrditi.

7Kot subjektivne okoliščine, ki nakazujejo na ponovitveno nevarnost pri obeh obdolžencih, je namreč sodišče prve stopnje utemeljeno izpostavilo, da naj bi oba obdolženca pri načinu storitve kaznivih dejanj pokazala visoko stopnjo odločenosti, saj so bila dejanja storjena na domišljen in zelo predrzen način (z vnaprej pripravljenimi pripomočki, uporabila sta pištolo, bila zamaskirana), na dejanja sta se torej predhodno pripravila in sta zasledovala namen pridobitve čim večje premoženjske koristi. Ob upoštevanju načina in okoliščin izvršitve obravnavanih kaznivih dejanj in ob dejstvu, da sta obdolženca zaposlena (pa naj bi kljub temu izvrševala kazniva dejanja), je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da so pri obeh obdolžencih izkazane izrazite negativne osebnostne lastnosti, kot so koristoljubnost, predrznost in vztrajnost oziroma trdna odločenost izvrševati kazniva dejanja (ki naj bi jih izvrševala daljše časovno obdobje in tudi po tem, ko sta bila oba zaposlena) in da bi s temi dejanji nadaljevala tudi v bodoče, če ju ne bi po zadnjem prijeli policisti. Kot ugotavljajo tudi zagovorniki sami, je sodišče prve stopnje pritrdilo njihovemu stališču, da morajo biti subjektivne okoliščine ponovitvene nevarnosti ugotovljene in konkretizirane za vsako posamezno osebo, vendar pa je pravilno ugotovilo, da so izpostavljene negativne osebnostne lastnosti izkazane pri obeh obdolžencih. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da ni mogoča konkretna in individualizirana presoja subjektivnih okoliščin pri posameznem obdolžencu, ni pa se mogoče strinjati niti s pritožbenimi navedbami, da sodišče oba obdolženca obravnava kot značajsko celoto. Res je, da pri dveh osebah ne morejo biti značajske lastnosti izražene v enakem obsegu in intenzivnosti, vendar to ni relevantno v obravnavani zadevi, saj je sodišče zgolj ugotovilo, da imata oba obdolženca enake negativne značajske lastnosti, ni pa pri tem ugotavljalo intenzivnosti oz. stopnje izraženosti določene lastnosti pri posameznem obdolžencu. Ne glede na to, kako se je posamezni obdolženec obnašal do oškodovancev tekom izvrševanja kaznivih dejanj, se ni mogoče strinjati s pritožbenimi navedbami, da je neutemeljen zaključek o izkazanem pohlepu in brezobzirnosti, da prideta do sredstev za lagodnejše življenje ne glede na škodo, ki naj bi jo s tem povzročila in ne glede na posledice, ki jih bodo zaradi njihovega nasilnega ravnanja občutili tisti, do katerih sta se nasilno vedla.

8Tako zatrjevanja, da sta obdolženca imela drugačen pristop do oškodovancev kar se tiče intenzivnosti, načina pristopa do oškodovancev oz. uslužbencev, izrekanja groženj in fizičnega kontakta; da je pri večini dejanj bila vloga obdolženega A. D. manjša (razen pri ropu z dne 1. 9. 2019, ki ga je izvršil sam); da je obdolženi A. D. priznal svoja ravnanja in se zanje opravičil; da je njegovo priznanje podlaga za to, da se zadeva lahko ustrezno procesira; da je iz dokazov razvidno, da je imel težave z odvisnostjo od iger na srečo; da je nanj izvajal pritiske sostorilec (kar je glede na samostojno izvršitev kaznivega dejanja 1. 9. 2019 neprepričljivo); da ni nikogar namerno ali naklepno poškodoval; da ni bilo prisotnih mladoletnih otrok; da je bila uporabljena zgolj plastična pištola; da ima sedaj kritičen odnos do svojih ravnanj in je spremenil svoj pogled na svet kot tudi svoje obnašanje; da je bil doslej nekaznovan, sedaj pa je bil javno razkrinkan kot ropar v dnevnem časopisju; da je za njegova dejanja sedaj izvedela njegova družina in da se zaveda, da bi v primeru, če bi tekom trajajočega kazenskega postopka zagrešil še kakšno dejanje, njegova usoda bila zapečatena, ne predstavljajo podlage za drugačno presojo glede izkazanosti subjektivnih okoliščin ponovitvene nevarnosti. Pritožbeno sodišče se zato ne strinja s stališčem obrambe, da v takih okoliščinah ponavljanje kaznivih dejanj objektivno gledano ni realno in da bi ob upoštevanju pomena njegovega sodelovanja v postopku, ki je omogočilo razjasnitev vseh kaznivih dejanj, ne bi smel biti v enakem položaju kot drugi obdolženec.

9Pritožbeno izpostavljene okoliščine, da obdolženi A. D. storitev kaznivih dejanj močno obžaluje, da se iskreno kesa, se želi na vse mogoče načine oddolžiti za svoja dejanja in da ga je celotna izkušnja popolnoma spremenila ter pri njem povzročila izrazit preobrat v odnosu do življenja, predstavljajo zgolj zatrjevanja obrambe, ki pa ob upoštevanju vseh objektivnih in subjektivnih okoliščin ponovitvene nevarnosti ne nudijo zadostne podlage za sklepanje, da ponovitvena nevarnost ni izkazana, četudi zagovorniki zatrjujejo, da si glede na sedanji odnos obdolženega A. D. do preteklih dejanj ni mogoče zamisliti, da bi se ponovno podal na to pot.

10Te okoliščine (priznanje, sodelovanje z organi pregona oz. sodiščem, dosedanja nekaznovanost, izjemno kritičen odnos do lastnih dejanj) pa ne kažejo niti na potrebo po drugačni presoji neogibnosti in sorazmernosti pripora, saj je sodišče prve stopnje v zvezi s sorazmernostjo utemeljeno izpostavilo številčnost in izjemno težo očitanih storitev, skrbno načrtovanost dejanj, brezobzirnost pri njihovem izvrševanju kot tudi zelo nevaren beg, s katerim sta se hotela izogniti njunemu prijetju s strani policistov. Obdolženca sta namreč z izvršitvijo kaznivih dejanj, ki je izkazana na ravni utemeljenega suma, tako intenzivno posegla v pravico do varnosti in svobode oškodovancev in njihovega premoženja, da je nedvomno zasledovani cilj tj. preprečitev nadaljnjih kaznivih dejanj mogoče učinkovito preprečiti zgolj s priporom. Res je, da imajo določeno težo v kazenskem postopku tudi dejanja obdolženca po izvršitvi kaznivega dejanja, vendar v okoliščinah konkretnega primera samo sodelovanje obdolženca z organi pregona in sodiščem ne zadošča za utemeljeno sklepanje, da je verjetnost, da bo taka oseba dejanje ponovila, manjša kot v primeru, če z organi pregone ne sodeluje. Pritožbeno sodišče tako v nasprotju s pritožbenimi navedbami soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da pri obdolženemu A. D. ni mogoče uporabiti nobenega drugega nadomestnega oziroma milejšega omejevalnega ukrepa, saj z nobenim drugim ukrepom ne bi bilo mogoče doseči želenega cilja in da milejši ukrepi glede na samo težo in način storitve kaznivih dejanj, niso primerni niti zadostni ukrepi, da bi odvrnili njuno ponovitveno nevarnost.

11Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje tudi hišni pripor zoper obdolženca ne nudi zadostnega varstva, ker glede na intenzivnost kaznivih dejanj ter vztrajnost, predrznost in trdno odločenost pri izvrševanju kaznivih dejanj ni realno pričakovati, da obdolženca ne bi zlorabljala takega ukrepa in ponovno izvrševala kaznivih dejanj. Pri tem so neprepričljive pritožbene navedbe, da bi zaradi zgolj krajših dovoljenih izhodov bilo onemogočeno predhodno ogledovanje krajev za nova kazniva dejanja, zlasti, v kolikor bi obdolžencu bilo dodatno odobrena odsotnost iz stanovanja zaradi opravljanja dela, pri čemer sama razdalja med policijsko postajo in obdolženčevim stanovanjem ter možnost dvotirnega nadzora (s strani sodišča in strani policije) ne vplivata bistveno na nevarnost zlorabe hišnega pripora. Niti pritožbeno izpostavljena trenutna življenjska situacija, ko zaradi epidemije korona virusa na območju Republike Slovenije veljajo določene omejitve, med drugim tudi omejitev gibanja med občinami, ne predstavlja podlage za drugačno sklepanje glede ponovitvene nevarnosti in/ali sorazmernosti in neogibni potrebnosti pripora. Prepoved gibanja zaradi epidemije namreč ni absolutna in ne nudi zagotovila, da obdolženec ne bi mogel zapustiti prostorov, v katerih biva in v katerih bi se izvrševal hišni pripor. Poudariti pa je potrebno tudi, da je trenutna situacija le začasna, da se nakazujejo možnosti postopne odprave omejitev gibanja in tudi s tega vidika ni mogoče šteti hišnega pripora, niti v trenutnih okoliščinah socialne samoizolacije, za dovolj zanesljiv ukrep za zagotovitev varnosti ljudi in njihovega premoženja.

12Na potrebo po drugačni presoji pa ne prepriča niti pritožbeno izpostavljanje družinskih razmer, ko zagovorniki navajajo, da obdolženi A. D. skupaj z ženo skrbi za mladoletno hči, ki ima posebne potrebe, da je sedaj breme celotne skrbi padlo na mamico, ter da je zaposlen in ima redne dohodke, s katerimi skrbi za družino. Kot je poudarilo že sodišče prve stopnje, so vse te okoliščine obstajale že v času, ko naj bi skupaj s soobdolžencem izvršila kazniva dejanja, pa ga to ni odvrnilo od storitve kaznivih dejanj, tako da ni realno pričakovati, da bi mu to sedaj predstavljalo oviro. Tudi obdolženčevo sodelovanje z organi pregona, njegovo kesanje in obžalovanje dejanj, ni zadosten razlog za oceno, da je pripor nesorazmeren ukrep in da bi moral biti odrejen vsaj hišni pripor, saj sodelovanje in obžalovanje ne zmanjšuje teže dejanj, ki naj bi jih storila s soobdolžencem. Vsekakor pa ni mogoče uporabiti drugih predlaganih ukrepov, kot je javljanje na policijsko postajo, izročitev potnih listin in nekonkretizirana določitev varščine, ker so to ukrepi za preprečitev begosumnosti in ne odpravljajo ponovitvene nevarnosti, ki je v konkretni zadevi razlog za izvajanje pripora.

13Ker glede na vse obrazloženo v nasprotju z mnenjem zagovornikov s hišnim priporom ali drugim milejšim ukrepom ni mogoče zagotoviti ustrezne varnosti ljudi in premoženja, so neutemeljeni pritožbeni očitki, da bo v primeru nadaljnjega trajanja pripora zoper obdolženca poseženo v človekove pravice in in temeljne svoboščine obdolženca iz 14., 19., 20., 21., 22., 23., 25., 29. in 33. člena Ustave ter 5., 6., 8., 13. in 14. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ko navajajo zagovorniki v pritožbi. Upoštevajoč, da je sodišče prve stopnje v 6. točki obrazložitve navedlo prepričljive razloge, na podlagi katerih je sprejelo zaključek o izkazani ponovitveni nevarnosti, v 7. točki pa jasno, razumljivo in prepričljivo obrazložilo neogibno potrebnost in sorazmernost pripora, so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da izpodbijani sklep v zvezi z dolžnostjo presoje, ali je mogoče odrediti manj strog ukrep ni obrazložen in ker so ti razlogi tudi pravilni in prepričljivi, tudi pritožbeno zatrjevana kršitev 15., 16., 17., 192., 195.a in 201. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP in 403. členom ZKP ni podana, niti ni izkazana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

14Glede na navedeno, ko pritožbene navedbe niso utemeljene in ko izpodbijani sklep tudi ni obremenjen s kršitvijo, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je pritožbeno sodišče pritožbo obdolženčevih zagovornikov na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

15Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (določilo prvega odstavka 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o podaljšanju pripora, po pravnomočnosti sodbe, odmerilo sodišče prve stopnje.