VSRS Sklep II DoR 668/2019

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

1Toženec je leta 2006 na javni družbi kupil tožnikovi nepremičnini – prizidek tožnikove hiše. Tožnik je trdil, da sta sklenila ustno pogodbo, da bo tožnik plačeval 7 let po 1.500,00 EUR mesečno in s tem odkupil nazaj prodano nepremičnino. Toženec pa je trdil, da sta se dogovorila le, da bo tožnik v prizidku še naprej bival proti plačilu 300,00 EUR mesečno, kar je tožnik od leta 2008 do leta 2012 tudi (neredno) plačeval. Zato je toženec leta 2014 zoper njega vložil predlog za izvršbo, s katerim je zahteval izpraznitev obeh nepremičnin. Tožnik je nato vložil tožbo, s katero je na podlagi domnevno sklenjenega ustnega dogovora zahteval sklenitev kupoprodajne pogodbe in izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila ter podredni tožbeni zahtevek za vračilo domnevno plačanega zneska 75.600,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Sodišče prve stopnje je oba zahtevka zavrnilo. Ugotovilo je, da tožnik ni uspel dokazati sklenitve zatrjevanega ustnega dogovora za najem oziroma odkup spornih nepremičnin za obdobje od junija 2006 do junija 2013, z namenom odkupne pravice tožnika, ki bi jo lahko uveljavljal junija 2013 v primeru rednega plačila vseh obrokov. Glede podrednega zahtevka je zaključilo, da je tožnik tožencu do leta 2012 plačeval le po 300,00 EUR mesečno iz naslova uporabe nepremičnin. Iz sodbe izhaja, da je tožnik sam v postopku navajal, da znaša ustrezna najemnina za primerljive nepremičnine 600,00 EUR mesečno, tako do neupravičene obogatitve na strani toženca in do prikrajšanja na strani predlagatelja v smislu 190. člena OZ ni prišlo.

3Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V celoti je sprejelo dokazno oceno sodišča prve stopnje, za katero je ugotovilo, da je sklenjena, logična in prepričljiva ter izdana v skladu z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP.

4Predlog za dopustitev revizije vlaga tožnik. V predlogu za dopustitev revizije zastavi vprašanje, ali je v predmetni zadevi prišlo do absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka iz 8. člena ZPP in prvega odstavka 339. člena ZPP zaradi previsoko postavljenega dokaznega standarda in kršitve kontradiktornosti postopka, vse v povezavi s pravico do poštenega sojenja in enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS.

Zatrjuje, da sodišče ne bi smelo uporabiti dokaznega standarda polnega prepričanja. Navaja, da toženec ni želel, da bi se karkoli zapisalo, sam pa je bil v podrejenem položaju, saj je na dražbi prodani del družinske kmetije želel pridobiti nazaj. Presoja izpovedbe receptorja v toženčevem hotelu A. A. po tožnikovem mnenju ne izpolnjuje kriterija vestne, skrbne in analitično – sintetične dokazne ocene. Prav tako ne presoja izpovedbe toženca. Nadalje navaja, da je nerazumna in arbitrarna ocena sodišča, da če so bili njegovi družinski člani sposobni in pripravljeni pomagati pri odplačevanju tako visokih zneskov (zatrjeval je, da je plačeval tožencu 1.500,00 EUR mesečno), bi se predlagatelj že v postopkih izvršbe z njimi dogovoril za takšno pomoč. Nasprotuje tudi zaključku sodišča, da je predlog za zaslišanje sestre in zunajzakonske partnerke, ki naj bi izpovedale o dodatnem denarju, ki ga je podedoval po pokojni mami, podal prepozno.

5Predlog ni utemeljen.

6Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367a. člena ZPP).

7Vrhovno sodišče je ocenilo, da razlogi za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367a. člena ZPP niso podani, zato je predlog zavrnilo (drugi odstavek 367c. člena ZPP).

8Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).