VSC Sodba Cp 137/2019

I. Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanih delih (odločitev v točkah I., II., IV. in V. izreka sodbe) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v točki I. otroka pravdnih strank mld. G. T. (v nadaljevanju: G.), roj. 6. 11. 2009, in mld. K. T. (v nadaljevanju: K.), roj. 14. 3. 2011, zaupalo v varstvo in vzgojo materi J. K. (v nadaljevanju: tožnica oziroma mati); v točki II. odločilo, da je oče D. T. (v nadaljevanju: toženec oziroma oče) dolžan plačati preživnino za oba otroka za januar 2018 v znesku 60,00 €, za marec 2018 v znesku 100,00 €, za april 2018 v znesku 243,00 €, za maj 2018 v znesku 258,00 €, za junij 2018 v znesku 288,00 €, za september 2018 v znesku 100,00 €, za oktober 2018 v znesku 100,00 €, za november 2018 v znesku 100,00 €, od 1. 12. 2018 dalje pa je dolžan plačevati mesečno preživnino v višini 150,00 € za vsakega mld. otroka na način, kot je določen v tej točki izreka sodbe; v III. točki je sodišče tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo preživnine od aprila 2018 dalje v višini 150,00 € mesečno za vsakega posameznega otroka zavrnilo; v IV. točki odločilo, kako bodo potekali stiki med mld. otrokoma in očetom (kar je povzeto v nadaljevanju obrazložitve); v V. točki zavrnilo tožbeni zahtevek tožene stranke po nasprotni tožbi, s katerim je toženec zahteval, da se mld. otroka njemu zaupajo v varstvo in vzgojo in se tožnici naloži plačilo preživnine od 1. 11. 2017 dalje za vsakega otroka po 150,00 € ter povrnitev pravdnih stroškov; v VI. točki zavrnilo predlog tožeče stranke za izrek denarne kazni toženi stranki zaradi kršitve sklepa o začasni poravnavi, sklenjeni 28. 6. 2018 in v VII. točki odločilo, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje pravdne stroške.

2Tožnica se je zoper uvodoma navedeno sodbo pritožila. S pritožbo izpodbija odločitev sodišča v 3. alineji IV. točke izreka sodbe, v kateri je sodišče določilo, da ima toženec kot oče stike z otrokoma v tednu, ko sicer nima vikend stika, v torek in četrtek, in odločitev sodišča, vsebovano v tej točki izreka, v kateri je določeno, da ima toženec pravico do telefonskih stikov z otrokoma, in sicer ju lahko pokliče vsako nedeljo ob 19. uri. Pritožbo vlaga iz vseh dovoljenih pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), in sicer zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Tožnica navaja, da je že tekom postopka večkrat izpostavila, da toženec v času stikov z otrokoma večinoma zahaja v gostilne oz. v Thermanio, kjer potem otroka opravita svoje domače naloge – v kolikor jih opravita. Prav tako se dogaja, da K. v času, ko s tožencem čakata, da G. konča z obšolskimi dejavnostmi, domače naloge opravi kar v avtomobilu toženca, kar ni primerno. Pripominja, da je tožencu zelo otežkočeno in glede na časovni okvir praktično nemogoče izvesti stik na način, da bi otroka peljal domov, saj imata izvenšolske dejavnosti v L., nato pa ju mora izročiti tožnici. Glede na to, da sta starša soglašala, da otroka obiskujeta te aktivnosti, in da je splošno znano dejstvo, da je potrebno otrokom omogočiti obiskovanje izvenšolskih dejavnosti, saj se na ta način krepi njun razvoj, socialne veščine ipd., ni podanih pogojev, da bi se opustilo obiskovanje katerih izmed dejavnosti, še zlasti ob dejstvi, da otroka vse dejavnosti rada obiskujeta. Tožnica meni, da takšen način izvedbe stikov otroka močno obremenjuje, takšen stik ni kakovosten in dejansko tako tožencu kot otrokoma bolj v breme kot v korist. V največje dobro otrok bi bilo, da bi se stiki med tožencem in otrokoma tudi v tednu, ko sicer toženec nima vikend stika, izvajali samo ob sredah. Dodaja, da se še vedno dogaja, da otroka, ko imata stik z očetom, nimata opravljene domače naloge, in da slednje zlasti mora (verjetno prav: mori) G., kateremu so ocene izredno pomembne. V kolikor pri očetu ne naredi naloge, se G. naslednje jutro zbudi eno uro prej in vso manjkajočo nalogo opravi takrat oziroma se takrat uči za test ipd., kar ponovno ni v njegovo korist, saj se mu na ta način krajša še tako potreben spanec. Tožnica nasprotuje tudi odločitvi sodišča, s katero se tožencu dovoljujejo telefonski stiki vsako nedeljo ob 19.00 uri. Tovrstni stiki so se izvajali vse od sklenitve dogovora, a tožnica pri njihovem izvajanju opaža vznemirjenost otrok. Tako v nedeljo redno spremljata uro in čakata, kdaj ju bo toženec poklical, nato pa komaj čakata, da zaključita pogovor z njim. Tožnica je tudi zaznala, da sta otroka v dilemi in ne vesta, kaj naj tožencu sploh povesta, ko ju sprašuje, kje sta in kaj počneta. Tožnica navaja, da je tekom postopka opozarjala, da toženec preko otrok redno spremlja, kaj tožnica počne in kje se nahaja, pri čemer mu je z dovoljenimi telefonskimi klici to sedaj še dodatno omogočeno. Zato meni, da je potrebno te stike spremeniti na način, da se tožencu omogoči, da otroka sliši po telefonu v času poletnih počitnic, ko sta polovico meseca neprekinjeno pri materi, medtem ko med šolskim letom ne gre za tako dolga obdobja, da bi bili telefonski stiki nujni. V vsakem primeru pa sta otroka vedno večja in bosta toženca kontaktirala tudi sama, če bosta želela in ju tožnica pri tem ne bo omejevala. Tožnica zato višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da odloči, da ima toženec stike z otrokoma v tednu, ko ni vikend stik, samo v sredo, in da ima telefonske stike z otrokoma zgolj v času poletnih počitnic, oziroma, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Toženec je odgovoril na pritožbo in predlagal njeno zavrnitev.

4Toženec je zoper sodbo, to je izrek pod točkami I, II, IV in V, vložil pritožbo zaradi bistvene kršitve določil postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v ponovno obravnavo, stroške pritožbe pa šteje kot nadaljnje stroške tega pravdnega postopka. Ostale relevantne pritožbene navedbe so v izogib ponavljanju povzete in presojene v nadaljevanju obrazložitve.

5Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

6Pritožbi nista utemeljeni.

- glede zaupanja otrok v varstvo in vzgojo

7Pritožbeno sodišče je presodilo toženčeve pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločitev sodišča o zaupanju mld. otrok v varstvo in vzgojo tožnici, in zaključilo, da iz v nadaljevanju navedenih razlogov niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi pravilno upoštevalo temeljno načelo, da mora biti odločitev o varstvu in vzgoji otrok v skladu s koristmi otrok (105. člen v zvezi s 5.a členom Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih – ZZZDR) in popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter posledično pravilno uporabilo tudi materialno pravo. Pritožbeno sodišče se zato povsem sklicuje na obrazložitev v izpodbijani sodbi in vseh ugotovitev v izogib ponavljanju ne povzema. Tudi očitek procesnih pravil je, kot je obrazloženo v nadaljevanju, neutemeljen.

8Sodišče prve stopnje je odločitev o zaupanju otrok pravdnih strank v varstvo in vzgojo materi sprejelo na podlagi mnenja CSD Laško, da deljeno skrbništvo, katerega je želel oče, ni v korist otrok, poročil CSD in listinskih dokazov, izpovedb obeh pravdnih strank in izvedenskega mnenja doc. dr. A. P., izvedenca klinično-psihološke stroke, in pri tem pravilno upoštevalo tudi po izvedencu poudarjeno čustveno navezanost in sorojensko povezavo otrok, zaradi česar nikakor ni v njuno korist, da bi se ju razdvojilo.

9Toženec pritožbeno nestrinjanje z odločitvijo sodišča prične v povezavi s klinično - psihološkim mnenjem, ker se ne strinja s tem, da sodišče ni sledilo njegovi zahtevi po angažiranju novega izvedenca klinično - psihološke stroke in ni sprejelo njegove zahteve, da izvedenec v spis vloži vsa testiranja oziroma preiskave, ki jih je opravil in na podlagi katerih je podal svoje mnenje.

10Toženec navaja, da je imel vrsto pripomb na izdelano izvedensko mnenje, vendar izvedenec tudi po ustni dopolnitvi mnenja ni odgovoril na vse pripombe. Trdi, da je bil postavljen v neenakovreden položaj že ob dejstvu, da ni imel možnosti, da bi oba otroka pripeljal k izvedencu. Izvedenec je na vabilu navedel, da naj pripelje s seboj oba otroka, kar pa mu je tožnica preprečila. Tožnica je takrat celo kršila dogovor o stikih in oba otroka odpeljala za več dni na morje ter na ta način tožencu preprečila celo stike z očetom (očitno prav: z otrokoma). Tožencu je sporočila, da bo sama pripeljala otroka k izvedencu. Glede na to, da sta bila otroka več kot teden dni pred datumom razgovora pri materi in se z očetom nista srečala, je tožnica povzročila stanje, v katerem je imela možnost več dni vplivati na oba otroka in ju kupovati, s čimer je na nezakonit način (odvzeta pravica do stikov; odvzeta možnost, da oba otroka pripelje k izvedencu, psihološko manipuliranje z obema otrokoma in čustveno izsiljevanje) vplivala na oba otroka, kako se bosta obnašala pri izvedencu, kakšno izjavo bosta izvedencu dala. Toženec navaja, da je tožnica dopust planirala prav na dneve pred datumom, ko sta se morali pravdni stranki oglasiti z obema otrokoma pri izvedencu, in da je izpostavil to ravnanje, ki pa se očitno izvedencu ni zdelo pomembno. Meni, da izvedenec ni bil sposoben (ali pa je šlo za njegovo zavestno drugačno ravnanje zaradi vplivov, ki jih ima tožnica kot direktorica Zdravstvenega doma ...) prepoznati, da gre pri G. za izjemno čustveno navezanost na očeta, in da deček želi živeti pri očetu.

11Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo in v točki 5 obrazložitve izpodbijane sodbe upravičeno sprejelo razlago izvedenca, temelječo na njegovem strokovnem znanju, da dejstvo, da je otroka pripeljala k njemu na razgovor tožnica, ni imelo na samo izdelavo izvedeniškega mnenja nobenega pomena, saj je vabilo izvedenec obema strankama poslal povsem enako, ni pa mogel vedeti, pri komu sta tisti trenutek otroka, in logično je, da otroke pripelje tisti starš, pri katerem so v tistem trenutku otroci. Izvedenec je, kot je povzelo sodišče, pojasnil, da odtujitveni sindrom, na katerega je toženec namigoval, ne nastane v enem tednu, pač pa je potrebno za to dlje časa, in v tem primeru ni bilo nobenega znaka o indoktrinaciji otrok. Glede na obrazloženo, so toženčeve pritožbene navedbe, povzete v prejšnjem odstavku, neutemeljene, saj na ugotovitve izvedenca ni vplivalo, kdo je otroka pripeljal k izvedencu na razgovor oziroma pri kom je bil G. nekaj dni pred razgovorom z izvedencem. Zaradi tega toženec ni bil postavljen v neenakovreden položaj, neutemeljeno pa je tudi smiselno zavzemanje za določitev drugega izvedenca iz zgoraj navedenega razloga.

12Toženec nadalje izpostavlja, da je izvedenec na vprašanje pooblaščenke, katere pozitivne lastnosti ima oče, na neposrednem zaslišanju dejal, da ima rad otroka. Toženec meni, da je takšen odgovor ne samo ciničen, nestrokoven, pač pa tudi žaljiv, in meni, da ob takšni predstavi izvedenca ni mogoče pričakovati, da bo njegovo mnenje realno, strokovno. Navaja, da je sodišče v obrazložitev zapisalo, da sodi med osnovne in nenadomestljive tehnike klinično psihološke obravnave psihološki intervju, glede katerega pa toženec dodaja, da gre v tem primeru za subjektivno oceno izvedenca. Slednja pa mora biti objektivizirana, kar pa lahko potrdijo druge preiskave, ki se opravijo. Navaja, da je zahteval, da izvedenec vloži v spis podlago, ki je bila osnova za njegovo mnenje, vendar je sodišče sledilo stališču izvedenca, ki ga je obširno zapisalo pod točko 5. sodbe na strani 9. Toženec se ne more strinjati z razlago sodišče, da izvedensko mnenje predstavlja vrsto zaključkov, izpeljanih tako iz podatkov, ki so pridobljeni s psiho diagnostičnimi testi, iz ocenjevanja odnosov otroka s posameznim staršem, opazovanja vedenja udeleženih oseb, iz psihološke ocene vsakega od staršev, psihološke ocene vsakega od otrok ter iz študija celotnega spisa, in da v spis vloženi testi tudi za sodišče ne bi imeli dokazne vrednosti. Toženec lahko le delno pritrdi temu stališču, ne pa v odnosu pravic, ki jih ima v pravdnem postopku. Poudarja, da je izvedensko mnenje samo eden izmed dokazov, ki je podvržen dokazni oceni sodišča, kar pomeni, da mora sodišče presoditi strokovnost mnenja izvedenca. Če izvedenec navede, da je očetova edina dobra osebnostna lastnost, da ima otroka rad, potem zagotovo ni mogoče govoriti več o strokovnem mnenju, temveč mnenju, ki je bilo izdelano na osebni ravni. Toženec meni, da je pravica stranke v pravdnem postopku, da pridobi mnenje celovito, torej tudi v tistem delu, kjer obstajajo pisni preizkusi. Glede teh se toženec ne more strinjati, da so rezultati odvisni od ocene vsakega izvedenca. Če bi to držalo, potem je zagotovo, da bo vsak izvedenec lahko podal drugačno mnenje, pa četudi upošteva vse ostale dokaze in ostale listine iz sodnega spisa. Zato tudi zapis sodišča, da za sodišče testi ne bi imeli dokazne vrednosti, ne more držati, ker je naloga sodišča, da mnenje celovito dokazno oceni. Toženec navaja, da iz mnenja evidentno bodejo navedbe izvedenca o negativnih zapažanjih samega izvedenca oziroma poudarjanju okoliščin, ki jih je izvedenec opazil glede toženca, na kar je toženec opozoril v svojih pripombah. Toženec meni, da mora biti mnenje izvedenca takšno, da ga je mogoče preizkusiti, in da ima toženec pravico, da se pri teh preizkusih posluži strokovne pomoči. Gre za toženčevo pravico do izjasnitve, ki pa jo je mogoče uporabiti le, če mu je dana možnost, da se učinkovito in argumentirano opredeli do dokazov v spisu. Toženec navaja, da mora npr. tudi izvedenec gradbene stroke pojasniti, na kakšen način je izračunal vrednost komunalnega prispevka, ki je vsebovan v mnenju, mora dati računske obrazložitve, povedati materialno pravno podlago, ki jo je uporabil itd, in meni, da mora tudi izvedenec psihološke stroke posredovati sodišču na njegovo zahtevo dokazila, na podlagi katerih je gradil svoje mnenje. Če bi toženec sledil razlagi sodišča, potem obstaja velika verjetnost, da bi vsak izvedenec podal lahko drugačno mnenje, kar pa je z vidika stroke zagotovo nesprejemljivo. Toženec navaja, da ne bi sam ocenjeval teh dokazov, ampak le s pomočjo strokovnjaka. Gre za pravico, ki se odraža tudi v 23. členu Ustave RS, ki zagotavlja stranki učinkovito varstvo njenih pravic.

13Četudi drži, kot navaja toženec, da je izvedenec na vprašanje pooblaščenke, katere pozitivne lastnosti ima oče, na zaslišanju odgovoril, da ima rad otroka, ni moč mimo tega, da je izvedence na istem zaslišanju povedal, da je pozitivno tudi, da je v pogovoru toženec povedal, da vidi, da G. potrebuje materino ljubezen. Sicer pa je potrebno upoštevati, da je izvedenec, kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje v točki 5 obrazložitve izpodbijane sodbe, v kateri je pojasnilo, zakaj ni sledilo zahtevi toženca po angažiranju novega izvedenca, pred podajo izvida in mnenja opravil klinično-psihološki intervju s staršema ter klinično-psihološki pregled otrok, pri čemer sta, kot je razvidno tudi iz izvedenskega mnenja, pravdni stranki opravili vprašalnik starševstva, vprašalnik družinskih odnosov, osebni test IPDE in BIG 5, otroka pa vprašalni test RD (risanje družine) in FAT test družinskih relacij. Zaključki izvedenca tako temeljijo na objektivnih dejstvih in testih, ki sta jih opravili pravdni stranki in otroka. Pritožbeno sodišče se ne strinja s tožencem, da gre pri psihološkem intervjuju za subjektivno oceno izvedenca. Izvedenec, ki je strokovnjak na svojem področju, je namreč prepričljivo na glavni obravnavi pojasnil (sodišče pa je to tudi povzelo v obrazložitvi izpodbijane sodbe) da klinično psihološki intervju sodi med osnovne in nenadomestljive tehnike klinično - psihološke obravnave in se sam postopek lahko prilagodi glede na klinično situacijo, naravo problema in namen klinično - psihološkega pregleda, vendar za uspešno izvajanje le tega, klinični psihologi potrebujejo široka teoretična znanja, ki so osnova za razumevanje posameznikovega problema. Intervju namreč nudi pomembne informacije, ki jih ne more izvedenec dobiti na podlagi drugih bolj strukturiranih metod. Gre za primerjavo verbalnih, neverbalnih vidikov npr. skladnosti verbalne vsebine ter vedenja, izražanja emocij tekom intervjuja in drugo. Skladno izvedenčevi predstavitvi je sodišče prve stopnje poudarilo, da izvedensko mnenje predstavlja vrsto zaključkov, izpeljanih tako iz podatkov, ki so pridobljeni s psiho-diagnostičnimi testi ter na podlagi ocenjevanja odnosov otroka s posameznim staršem, opazovanja vedenja udeleženih oseb, psihološke ocene vsakega od staršev, psihološke ocene vsakega od otrok ter študija celotnega spisa z vso dokumentacijo. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je izvedenec na obravnavi odgovoril na vse toženčeve pripombe na izvedeniško mnenje. V zvezi s po tožencu izpostavljenim, da je razlog, da se angažira drug izvedenec tudi v tem, ker je izvedenec izpovedal, da ima toženec dobro lastnost le to, da ima rad otroke, pa je sodišče prve stopnje upravičeno sledilo pojasnilu izvedenca, da je pri starših ocenjeval le tiste osebnostne lastnosti, ki so pomembne za zdrav psihofizični razvoj otrok, in da je pri obeh starših navedel pomanjkljivosti, je pa ugotovil, da je osebnostna ocena vendarle pri materi ugodnejša.

14Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo zahtevo toženca, da izvedencu naloži, naj v spis vloži teste oziroma preiskave, ki jih je opravil in na podlagi katerih je podal svoje mnenje. Pravilno je obrazložilo, da te teste lahko ustrezno interpretira samo ustrezen strokovnjak na tem področju. Tudi po oceni pritožbenega sodišča zadošča, da je izvedenec ocene intervjujev in eksploatacije in rezultate osebnostnih psiholoških preiskav podal v svojem poglavju „mnenje" in na dodatnem zaslišanju pojasnil, kateri testi so pokazali večji navezovalni odnos otrok z materjo. Izvedensko mnenje mora biti obrazloženo, saj sodišče neobrazloženega izvedenskega sodišče ne more dokazno oceniti in stranke se do njega ne morejo opredeliti. Izvedenec mora obrazložiti uporabljene metode dela in uporabo abstraktnih pravil stroke ter pojasniti, kako je prišel do svojih ugotovitev, tako da je to pot mogoče preizkusiti. Izvedenčeva ekspertiza mora vsebovati izvedenčeva izhodišča (relevantne podatke spisa in opis znanstvene metodologije dela), izvedenčeve pojasnjene razlage ob pregledu (izvid) in zaključke (mnenje) ter razloge za zaključke (uporabo abstraktnih pravil znanosti, stroke in izkušenj). Vsem tem zahtevam je izvedenec v obravnavani zadevi zadostil. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje in v 5. točki obrazložilo, je izvedenec pojasnil, kot že zgoraj navedeno, da je pri svojem delu opravil klinično - psihološki intervju s staršema ter klinično-psihološki pregled otrok, da je opravil vprašalnik starševstva, vprašalnik družinskih odnosov, osebni test IPDE in BIG 5, vprašalni test RD (risanje družine) in FAT (v obrazložitvi izpodbijane sodbe je očitno pomotoma navedeno PAT) test družinskih relacij. Glede teh testov je izvedenec na obravnavi pojasnil, da klinično psihološki intervju sodi med osnovne in nenadomestljive tehnike klinično psihološke obravnave in se sam postopek lahko prilagodi glede na klinično situacijo, naravo problema in namenom klinično psihološkega pregleda, vendar za uspešno izvajanje le tega, klinični psihologi potrebujejo široka teoretična znanja, ki so osnova za razumevanje posameznikovega problema. Intervju namreč nudi pomembne informacije, ki jih ne more izvedenec dobiti na podlagi drugih bolj strukturiranih metod. Gre za primerjavo verbalnih, neverbalnih vidikov npr. skladnosti verbalne vsebine ter vedenja, izražanja emocij tekom intervjuja in drugo. Sodišče prve stopnje je tako utemeljeno poudarilo, da izvedensko mnenje predstavlja vrsto zaključkov, izpeljanih tako iz podatkov, ki so pridobljeni s psihodiagnostičnimi testi, z ocenjevanjem odnosov otroka s posameznim staršem, opazovanjem vedenja udeleženih oseb, s psihološko oceno vsakega od staršev in vsakega od otrok ter študijem spisa z vso dokumentacijo. Izvedenec tako ni prišel do svojih zaključkov samo na podlagi izvedenih testov, ampak na podlagi sinteze vseh virov podatkov ter interpretacije podatkov z vidika stroke. Klinično psihološka metoda dela sestoji iz strokovne presoje in integracije vrste zelo različnih podatkov. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je izvedenec na obravnavi odgovoril na vse pripombe tožene stranke na izvedensko mnenje. Pritožbeno sodišče izpostavlja, da iz zapisnika o glavni obravnavi izhaja, da je sodišče, potem ko je izvedenec odgovoril na pripombo, da iz mnenja niso razvidni testi in to zanikal¹, in ko je odgovoril tudi na vprašanje sodnice, da so FAT testi tisti, ki so pokazali, da otroka čutita pri materi večjo varnost, večkrat pozvalo toženčevo pooblaščenko, naj pove, kateri test naj ji obrazloži prisotni izvedenec, oziroma naj postavi vprašanje izvedencu, da ji še kakšno stvar predstavi, kaj je iz teh testov naredil, a je pooblaščenka zgolj vztrajala, da izvedenec teste vloži v spis. Toženec tako na glavni obravnavi ni izkoristil možnosti, da bi se, v kolikor je menil, da je izvedensko mnenje nejasno ali nepopolno, z zaslišanjem izvedenca odpravile morebitne pomanjkljivosti ali dvom. Glede na vsebino zapisnika pa očitno toženec šteje izvedensko mnenje za nepopolno zato, ker temu niso priloženi testi, čemur pa na podlagi že zgoraj obrazloženega ni moč pritrditi. Pravica stranke, da pridobi mnenje celovito, torej tudi v tistem delu, kjer obstajajo pisni preizkusi, ni absolutna. Že Ustavno sodišče (zadeva Up-271/07) je izreklo, da je v določenih primerih dopustno stranki odreči seznanitev z gradivom, ki ga je uporabljal izvedenec, tudi zaradi spoštovanja pomembnejše ustavne dobrine (npr. pri telesnem pregledu pravice do zasebnosti iz 35. člena Ustave). Pritožbeno sodišče je prepričano, da sodišče prve stopnje tožencu ni bilo dolžno zagotoviti seznanitve s testi, saj izvedenca veže tudi načelo zaupnosti kot etično pravilo psihologov, kateremu je potrebno dati prednost pred pravico stranke do izjave. Kot je navedlo že Vrhovno sodišče v sodbi II Ips 682/2007, se izvedenec psiholog pri izdelavi izvedenskega mnenja ni dolžan ravnati le po procesnih pravilih, ampak ga usmerjajo tudi pravila stroke in etična pravila. Psihološke znanosti ni mogoče zreducirati na togo uporabo splošno priznanih kriterijev oziroma njihovo šablonsko vrednotenje, saj v psihološki eksploraciji prihaja do spontanega, v svojem bistvu neponovljivega stika med izvedencem in preiskovancem, ki izvedencu pomaga ovreči ali potrditi njegove hipoteze. Glede na obrazloženo, ko je sodišče upravičeno zavrnilo zahtevo toženca za predložitev testov, ter ob dejstvu, da izvedensko mnenje tudi ni edini in odločilen dokaz, na podlagi katerega je sodišče prve stopnje odločilo o zaupanju otrok v varstvo in vzgojo, je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da ni potrebno izvesti dokaza z drugim izvedencem, torej kontrolnega izvedenstva. Tudi sicer je potrebno izpostaviti, da je sodišče sprejelo mnenje izvedenca, da je osebnostna ocena ugodnejša pri materi (kar pa je bil le eden od razlogov, da se otroka zaupa v varstvo in vzgojo materi), ne le na podlagi ugotovitev izvedenca, navedenih v točki 10 obrazložitve izpodbijane sodbe (pri čemer je izvedenec glede očeta ugotovil, da gre za ekstravertirano osebo, ki je v odnosu do bivše partnerke močno negativno naravnan in pri njej praktično ne vidi pozitivne stvari), pač pa tudi na podlagi zaslišanja toženca in poročil CSD, ki so sodišču nudila oceno, da je toženec močno negativno naravnan proti materi. Na podlagi poročil CSD, vrtca in šole pa je prepričljivo ovrglo toženčeve trditve, da sta otroka neprimerno oblečena ali kako drugače zanemarjena. Na podlagi navedenega je povsem na mestu zaključek sodišča prve stopnje, da sta oba starša v prvi vrsti tista, po katerih se otroka zgledujeta in da predstavljanje matere v negativni luči s strani očeta pomeni rušenje roditeljske vloge matere, kar je za zdrav psihofizični razvoj otrok škodljivo. Po vsem obrazloženem tožencu ni bila kršena ustavna pravica do učinkovitega varstva njegovih pravic.

15Toženec nadalje izpostavlja, da je prav glede tožničine osebnostne lastnosti predlagal zaslišanje prič, ki jih je sodišče zavrnilo in tudi na ta način tožencu odvzelo možnost, da dokaže trditve, na kakšen način tožnica funkcionira do svojih otrok, in da jih v veliki meri prepušča tudi svoji materi. V pritožbi navaja, da je bila njegova pooblaščenka opozorjena na članke v medijih na račun tožnice, ki kažejo odnos tožnice do zaposlenih v zavodu, ker se izpostavlja njena avtoritativna vloga, ki je povezana z njenim statusom, in brezkompromisnost ter samovoljnost. Ali je to res ali ne, pa je po mnenju pritožbe vprašanje in odgovor za stroko. Če je odgovor pritrdilne narave, potem je seveda vprašanje, kako njene karakterne značilnosti in družinske razmere, v katerih je odraščala, vplivajo tudi na odnos do svojih otrok. Zato toženec meni, da bi bilo nujno potrebno, da se zaslišijo predlagane priče in da zavrnitev dokaznega predloga pomeni bistveno kršitev pravil postopka, to je kršitev 7. in 8. člena ZPP, ki se odraža v pravico, da stranka dokaže dejstva, ki jih uveljavlja (kršitev 8. točke prvega odstavka 339. člena ZPP).

16Tudi gornji očitki niso utemeljeni. Sodišče je prepričljivo obrazložilo, da ni izvedlo predlaganega dokaza z zaslišanjem prič U. Z. in A. J., ki naj bi vedele povedati o negativnih izkušnjah, ki jih imajo s tožnico. Pravilno je ocenilo, da je izvedba dokaza, upoštevajoč da je sodišče izvedlo številne druge dokaze (zaslišalo stranke, pridobilo poročila CSD in izvedensko mnenje) nepotrebno, saj je dejansko stanje, ki ga je moralo ugotoviti v zvezi z zahtevkoma o zaupanju otrok v varstvo in vzgojo, že s temi dokazi zadosti razjasnjeno, poleg tega pa je podano strokovno mnenje izvedenca glede osebnosti obeh staršev, kar je zagotovo bolj kompetenten dokaz kot izpovedba prič. Sodišče se je pri tem upravičeno naslonilo na mnenje izvedenca. Slednji je namreč na vprašanje, ali sta starša sposobna zaznavati duševne, razvojne, čustvene, socialne in druge potrebe otroka in temu prilagajati tako svoje obnašanje kot tudi svoja vzgojna ravnanja oziroma način odnosa do otrok, jasno odgovoril (l. št. 281 e, 12. stran izvedenskega mnenja), da je partnerski odnos med strankama močno disfunkcionalen, kar je povezano z več dejavniki: značilnostmi razmer v času njunega odraščanja v izvorni družini, njunimi predstavami o družini in partnerstvu ter pričakovanji v zvezi s tem ter še posebno z njunimi osebnostnimi značilnostmi. Prav zaradi tega imata po mnenju izvedenca težave pri ocenjevanju, kaj je sedaj najbolj pomembno za otroka: da imata umirjen, konstanten ritem življenja, da sta ljubljena, da se počutita varno, da sta spoštovana. Izvedenec je navedel, da so vse to sedaj njune osnovne potrebe, ki pa ob takšnem konfliktu staršev, kot je sedaj, ne morejo biti povsem realizirane. Predlagan dokaz z zaslišanjem prič o negativnih izkušnjah, ki jih imata priči s tožnico (niti v povezavi z zgoraj izpostavljeno avtoritativno vlogo tožnice), glede na obrazloženo zato tudi po oceni pritožbenega sodišča, ob podanem izvedenskem mnenju v tem delu in odgovorih izvedenca na pripombe toženca v zvezi s tem (l. št. 372, druga stran), ni potreben in ga je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo in s tem ni storilo očitanih postopkovnih kršitev.

17Toženec navaja, da je ves čas opozarjal na povezanost tožnice s CSD ..., tako preko funkcije direktorja zdravstvenega doma, kakor tudi preko svojega podjetja, katerega glavna dejavnost je vodenje poslovnih knjig. Zato meni, da je bil postavljen v neenakopraven položaj pri vsebini dokazov in tudi pri odločanju in da gre za kršitev 22. člena Ustave RS. Tudi ta očitek ni utemeljen. Kot izhaja iz podatkov v spisu oziroma iz priloženega spisa Z 4/2017, je toženec že v predhodnem postopku zaradi izdaje začasne odredbe podal predlog za prenos krajevne pristojnosti CSD (poročilo CSD Laško z dne 28. 7. 2017), ki pa je ga je pristojno ministrstvo zavrnilo. Sodišče prve stopnje je zato povsem pravilno potrebne podatke pridobivalo pri pristojnem CSD ... in s tem toženec ni bil postavljen v neenakopraven položaj pri vsebini dokazov in pri odločanju.

18Toženec se nadalje ne more strinjati z razlago sodišča, kjer v celoti povzema mnenje izvedenca tudi v delu, ko govori o odtujitvenem sindromu. Meni, da je pomembno, da je tožnica več kot teden dni manipulirala z G. (očitno mišljeno teden dni pred razgovorom izvedenca z G.). Toženec navaja, da je v strokovni praksi znano, na kakšen način se lahko vrši čustvena zloraba otroka in odtujevanje otroka od starša. V pritožbi povzema članek I. D., psihologinje in pedagoginje, profesorice na gimnaziji ... in avtorice učbenikov in knjig², ter navaja, da je članek zanimiv zato, ker je v njem zapisano marsikaj, kar velja za predmetni postopek. Predstava tožnice o tožencu, krivda za njegovo psihosomatsko stanje G., za uspeh v šoli, predstava, ki jo je G. deležen v družini tožnice, v katero spada tudi njena mati, o očetu. Vpliv tožničine matere na življenje tožnice in ki očeta otrokoma prikazuje v zelo negativno luči. Vse to, meni toženec, je imelo vpliv na njegovo izjavo pri izvedencu. Zato se toženec ne more strinjati s stališčem sodišča, ko navaja: odtujitveni sindrom. Toženec navaja, da je povedal, da mati odtujuje G. od očeta, da pa je bil njen vpliv na to, kako naj se obnaša pri izvedencu, tako močan, da je G. sledil želji matere, česar pa žal izvedenec ni prepoznal. Trdi, da tukaj ne gre za obstoj odtujitvenega sindroma, pač pa nasprotno za veliko navezanost G. na očeta in željo, da bi pri očetu živel. Mati pa ga na različne načine odtujuje od očeta in ga ustrahuje, tudi z uporabo fizične sile. Kljub temu, navaja toženec, je izvedenec ocenil, da je osebnostna ocena pri materi ugodnejša. Toženec še navaja, da je to, kar sodišče navaja glede vplivov disfunkcionalnosti v partnerskem odnosu ( stran 10 mnenja), posplošeno in nekonkretizirano.

19Tudi pritožbene navedbe, povzete v prejšnjem odstavku, niso utemeljene in predstavljajo lastno dokazno oceno o vplivih tožnice na G. izjavo pri izvedencu in o odtujitvenem sindromu, ki pa ju izvedeni dokazi ne potrjujejo. Pritožbeno sodišče je že zgoraj obrazložilo, da je sodišče prve stopnje upravičeno sledilo izvedenčevemu mnenju, da odtujitveni sindrom, na katerega je toženec namigoval, ne nastane v enem tednu, pač pa je potrebno za to dlje časa, in v tem primeru ni bilo nobenega znaka o indoktrinaciji otrok, zato s pritožbeno izpostavljenimi navedbami pravilnosti slednje ugotovitve toženec ne more ovreči. Lastno dokazno oceno, ki je izvedeni dokazi ne potrjujejo, predstavlja tudi pritožbena navedba, da mati sina na različne načine odtujuje od očeta in ga ustrahuje, tudi z uporabo fizične sile. V zvezi s tem pritožbeno sodišče kot pravilne sprejema razloge, podane v 17. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Po že zgoraj obrazloženem je sodišče utemeljeno sledilo mnenju izvedenca glede vplivov disfunkcionalnosti v partnerskem odnosu in ne drži, da je v tem delu ocena posplošena in nekonkretizirana. Sodišče prve stopnje je v točki 17 obrazložitve izpodbijane sodbe povzelo, da je v poročilu CSD z dne 18. 5. 2018 napisano, da niso zaznali kakršnihkoli elementov nasilja s strani tožnice ali njene matere, zato ni utemeljena pritožbena navedba, da je tožencu žal, da tudi center ne uresničuje svoje vloge, ki jo ima, to je varstva koristi mladoletnih otrok, v konkretnem primeru ml. G. Navedbe, da je G. tudi na CSD povedal o fizičnem nasilju, ki se izvaja nad njim s strani matere in s strani stare matere, pa da je center očitno ta del izjave otroka preslišal, pa pritožba ne podkrepi z nobenim dokazom in jo je že zaradi tega šteti le kot lastno dokazno oceno, nepodkrepljeno z izvedenimi dokazi.

20Toženec v nadaljevanju pritožbe navaja, da je prav tako evidentno, da je tožnica preprečevala stike K. z očetom, ko je na dan, ko bi morala K. z očetom, prihajala v šolo pred predvideno uro, ko bi K. moral prevzeti oče, in dosegla, da se stik ni izvršil z izgovorom, da se hčerka upira stikom. Toženec meni, da gre za zavestno preprečevanje stikov matere očetu, vse z namenom, da bi oba otroka odtujila očetu tudi na način preprečevanja stikov. Očitno toženec s temi navedbami meri na nepravilno ugotovljeno dejansko stanje, a pritožbeno sodišče takšen očitek zavrača, ker je sodišče prve stopnje na podlagi pravilne ocene izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da je v korist obeh otrok, da se zaupata v varstvo in vzgojo materi, in pri tem torej tudi utemeljeno sledilo izvedencu, da pri otrocih ni ugotovil odtujitvenega sindroma, za katerega je, kot je pojasnil bistven znak neizmerno sovraštvo do drugega starša.

21Toženec se nadalje ne strinja s stališčem sodišča, ki postavlja selitev otroka kot nekaj negativnega, saj meni, da je sprememba okolja lahko pozitivna in da se zlasti otroci hitro privadijo na novo okolje, tako bivalno kot šolsko, in hitro sklepajo nova prijateljstva, zato sprememba okolja, kjer otroka živita, ne more ustvariti negativnih posledic. Toženec očitno s temi navedbami izpodbija stališče sodišča, da je nadaljnji razlog, da se otroka zaupa v vzgojo in varstvo materi tudi v tem, da oba otroka želita še nadalje obiskovati šolo v L. (22. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Vendar tudi te toženčeve navedbe predstavljalo zgolj njegov lastni dokazni zaključek, sodišče pa je stališče pravilno podalo na podlagi izjav obeh otrok in pri tem upoštevalo največjo otrokovo korist. Toženec ne izpodbija ugotovitve, da je G. na CSD povedal, da želi še nadalje obiskovati šolo v L., in mnenja, da je G. očetu lojalen, ga ne želi razočarati, se mu ne želi zameriti in tako očetu pove tisto, kar oče želi slišati, ob tem pa osebam, ki so neobremenjene s tem postopkom (delavkam na CSD) pove, da pa bi želel obiskovati šolo v L., kot do sedaj. Z gornjimi pritožbenimi navedbami zato toženec ne more izpodbiti pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje o zaupanju otrok v vzgojo in varstvo materi. Prav tako tudi ne z nadaljnjo navedbo, da je ves čas poudarjal, da ima pomembno, če ne primarno vlogo pri vzgoji otrok mati tožnice, pa tega sodišče ni prepoznalo. Kot je že zgoraj obrazloženo, je sodišče prav stopnje pravilno prepoznalo, da je toženec do tožnice negativno naravnan. S pritožbenimi navedbami, da to sploh ni res in da je poudarjal negativni vpliv, ki ga ima mati na tožnico in ga je prenašala nanjo tudi v odnosu do njenega očeta, saj je preprečevala stike tožnice z očetom, ki potem stikov ni imela, ta vzorec pa prenaša njena mati na samo tožnico, pravilnosti gornjega zaključka toženec ne more izpodbiti. Sodišče prve stopnje je pravilno v točki 11 sklepalo že na podlagi prvega zaslišanja strank na glavni obravnavi z dne 7. 3. 2018, da toženec za njune konflikte obsoja samo tožnico v smislu, da ima nenormalne probleme, da je posesivna, in tudi na razgovorih na CSD predvsem izpostavljal negativne lastnosti tožnice ter ji očital, da sta otroka oblečena v premajhna oblačila, da sta neprimerno oblečena in ju tudi slikal, s čimer ju je nedvomno spravljal v stisko. Zato tudi zgolj z izpostavljanjem zvočnega posnetka razgovora med tožnico in tožencem, češ da v tem razgovoru ni zaznati nobene negativne vrednosti toženca o tožnici, ne more ovreči pravilnosti dokazne ocene sodišča prve stopnje. Tudi očitek sodišču, da sploh ni raziskalo, ali so kazenske ovadbe zaradi nasilja nad G. resnične, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo in obrazložilo v točki 17, da toženec trditev, da je G. izpostavljen fizičnemu nasilju s strani tožničine matere, ni dokazal; o tem, ali so kazenske ovadbe resnične, pa ni dolžno odločati pravdno sodišče. Na pravilnost odločitve o zaupanju otrok v varstvo in vzgojo tožnici, ki je posledica tudi ugotovitve sodišča, da tožnica manj čustveno, manj prizadeto dojema odnos pravdnih strank, pa tudi ne vpliva, kar izpostavlja pritožnik, da sodišče ni ugotavljalo, zakaj se je tožnica odločila še za enega otroka takoj, ko je razpadla ena njena skupnost. Če z navedbo, da je tožnica sama povedala, da je oče otroka pretežno v tujini, in da je odgovor na vprašanje, ali je njena odločitev čustveno zrela ali ne, odgovor za stroko, pritožnik, ki meni, da zagotovo ne, izpodbija ugotovitve sodišča o osebnosti oceni tožnice, da bolj stvarno, manj osebno, čustveno, prizadeto dojema njun odnos in zato lažje prisluhne otrokovim potrebam, potem je potrebno zaključiti, da mu to z gornjimi navedbami ni uspelo, saj je sodišče prve stopnje glede tega strokovnega vprašanja povsem utemeljeno sledilo strokovni oceni izvedenca (12. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

22Toženec nadalje v pritožbi navaja, da odnos tožnice do toženca dokazuje identiteta K. pri mažoretkah, kjer K. ni K. T., ampak K. K. Čeprav je razumeti, da je toženca, ki je to, kot navaja, ugotovil po zadnji obravnavi, to zelo prizadelo, zgolj na podlagi pritožbi priložene fotografije ni moč sklepati, kot sklepa toženec, da gre za ravnanje matere, ki hčerko na tak način odtujuje od očeta in jo prisili, da se mora izkazovati pod drugim priimkom.

23Toženec tudi meni, da sodišče iz konteksta celotne njegove zgodbe izpostavlja besede, ki jih toženec uporablja do tožničine matere. Priznava, da ji pravi »ta stara«, vendar poudarja, da tožničino mati, ki se ji hči ne upa upreti in ki ima odločujočo besedo, krivi za razpad skupnosti. Navaja, da je tožničina mati v preteklosti dosegla, da je tožničinega očeta izločila iz življenja, in da to skuša sedaj storiti tudi pri svojih vnukih na način, da izvršuje nasilje nad otrokoma. Tožnik prilaga kazensko ovadbo, ki je bila zoper njo vložena 30. 12. 2018, iz katere izhaja verjetnost, da je bila tokrat žrtev K.; pred tem pa je bil žrtev G. Po navedenem toženec izpostavlja, da sodišče kljub temu ocenjuje, da so očitno okoliščine na strani matere tiste, ki opravičujejo odločitev. S temi navedbami torej očitno izpodbija slednje navedeno ugotovitev sodišča prve stopnje, a tudi to po oceni pritožbenega sodišča neutemeljeno. Razlogi za razpad partnerske skupnosti niso pravno relevantna dejstva v zvezi z zahtevkom za dodelitev mld. otrok. Sodišče prve stopnje pa je, kot je že bilo pojasnjeno, pravilno ugotovilo, da toženec ni dokazal, da je bil G. izpostavljen fizičnemu nasilju s strani tožničine matere oziroma babice. Pravilno pa se je tudi opredelilo do pisma G., ki ga je toženec predložil (priloga B24), in sicer je glede na mnenje izvedenca, da je G. sugestibilen, in glede na poročila CSD, v katerih je zabeleženo, da otroka nista nikoli izpostavila, da bi bila babica nasilna do njiju, in glede na izpovedbo tožnice, prepričljiva ocena sodišča, da zapisane želje G. v tem pismu ni mogoče šteti kot izraz njegove pristne volje, sploh ob tem, da je bil ta zapis podan samo v prisotnosti očeta v času, ko je bil sin pri njemu, ne pa pred neodvisno s postopkom neobremenjeno osebo. Sodišče prve stopnje je povsem utemeljeno tudi navedlo, da se tudi sicer izražena volja otroka ne upošteva, če je v nasprotju s koristmi otroka, zlasti če je posledica sugestibilnosti roditelja. Kot je ugotovilo sodišče na podlagi izvedenskega mnenja, je G. sugestibilen in torej upravičeno štelo, da je bila izražena volja posledica sugestibilnosti roditelja. Neutemeljen je zato očitek, da je sodišče dejansko stanje zmotno ugotovilo.

24Zaključek sodišča, da je v korist obeh mld. otrok, da se zaupata v varstvo in vzgojo materi, nazadnje poskuša toženec neuspešno izpodbiti tudi z navedbo, da sodišče ni sprejelo njegovih trditev, da se mati z otrokoma ne ukvarja, ker ima premalo časa, zato otroka preživita večji del časa s svojo staro materjo, pa tudi preko vikenda morata biti pri njej. Gre za lasten zaključek toženca, ki ga izvedeni dokazi ne potrjujejo. Iz poročila CSD z dne 18. 5. 2018 jasno izhaja, da niso zaznali, da bi tožnica in njena mati opuščali dolžno skrb in bi se nakazovalo zanemarjanje otroka z njune strani. Tudi s pritožbeno navedbo, da je G. v zadnjem obdobju učni uspeh upadel, kar sodišče lahko preveri, toženec ne more izpodbiti gornjega zaključka, saj lahko na upad učnega uspeha vpliva več okoliščin, ki jih pritožnik niti ne konkretizira. Če pa meni, da je upadel zato, ker sta otroka zelo obremenjena z obšolskimi dejavnostmi, kot navaja v nadaljevanju pritožbe, tudi to ni razlog za dvom o pravilnosti gornje odločitve, kakor tudi ne, da si G. v resnici ne želi igrati bobnov, ki da jih igra po zahtevi stare mame oziroma tožnice, ampak harmoniko, pač pa je to tema, o kateri se morata otrokova roditelja kot razumni odrasli osebi, ki sta odgovorna za zdrav razvoj otroka, pogovoriti in najti rešitev, ki bo v največjo korist otroka. Enako velja glede pritožbene navedbe, da tudi K. igra flavto na željo matere in stare matere.

25Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je sodišče spregledalo, da mora po določbi tretjega odstavka 105. člena ZZZDR upoštevati otrokovo željo in da te želje G. ne more uveljaviti, ter da CSD ni objektiven, ker gre za povezanost z materjo, izvedenčevo mnenje pa da je neobjektivno. Toženec neutemeljeno odreka objektivnost CSD ob dejstvu, da za pristojno ministrstvo, kot že navedeno, navedeni razlog ni bil zadosten za prenos pristojnosti. Ob dejstvu, da je v poročilu CSD z dne 19. 4. 2018 navedeno, da je bilo z otrokoma opravljeno že veliko razgovorov, zaradi česar bi jima bil nov razgovor trenutno v preveliko breme, in ob dejstvu, da je razgovor z otrokoma potem opravil še izvedenec, sploh pa ob dejstvu starosti otrok, ni utemeljen očitek, da G. svoje želje ne more uveljaviti. Sodišče namreč upošteva (tudi) otrokovo mnenje, vendar le v primeru, če ga je otrok izrazil sam ali po osebi, ki ji zaupa in jo je sam izbral in če je sposoben razumeti njegov pomen in posledice. Kot je obrazloženo že zgoraj, pa je sodišče prve stopnje upravičeno menilo, da zapisane želje G. v pismu ni mogoče šteti kot izraz njegove pristne volje. Sodišče prve stopnje je po obrazloženem pravilno uporabilo materialno pravo. Drži, da je dejal izvedenec, ima toženec otroka rad, da je zaposlen, ima stanovanje, tako, da ima zagotovljeno osnovno eksistenco, ki je potrebna za to, da lahko otrok odrašča z roditeljem, a je jasno povedal tudi, da je osebnostna ocena pa vendarle ugodnejša pri materi. Prav tako ni moč mimo tega, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da toženec s tem, ko G. pove, kaj se na sodišču dogaja in kaj je bilo, čustveno obremenjuje otroka in ruši varnost pri otroku, zaradi česar je sodišče povsem utemeljeno sledilo mnenju izvedenca, ki se na podlagi opažanja in rezultatov testov glede varnosti in konstantnosti bolj nagiba k materi. Sodišče prve stopnje pa tudi ni imelo razlogov za sklepanje, da je izvedenčevo mnenje neobjektivno, kot trdi toženec. Tudi če drži, da tožnica kdaj sina pokliče D., to še ne pomeni, da otroka žali in da ima ponižujoč odnos tudi do očeta, kot pritožbeno sklepa toženec. Po obrazloženem ni utemeljen niti pritožbeni predlog, da sodišče samo zasliši G. v zvezi z njegovo željo, da bi živel pri očetu, oziroma da se dokazni postopek dopolni glede pridobitve izjave otrok o tem, kje bi želela živeti.

26Sodišče prve stopnje je preverilo in ugotovilo, ali je okolje, v katerem odraščata otroka, tisto primemo okolje, v katerem se bosta lahko razvila v zdravi osebnosti. Kot že obrazloženo, ni sledilo tožencu, da je G. izpostavljen fizičnemu nasilju s strani babice, zato je neutemeljena pritožbena navedba, da je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, ker še ni znan rezultat kazenskih ovadb, in neutemeljen pritožbeni predlog, da se dokazni postopek dopolni glede preverjanja uporabe nasilja nad otrokoma.

- glede določitve preživnine

27Odločitev o preživnini s pritožbo izpodbija le toženec z navedbo, da je glede na to, da se toženec pritožuje zoper dodelitev otrok, logična posledica, da se pritožuje tudi zoper odločitev o preživnini, ker gre za medsebojno povezane zadeve. Navaja, da je sodišče neutemeljeno, zagotovo pa preuranjeno zavrnilo nasprotni tožbeni zahtevek.

28Ker toženec ni uspel s pritožbo zoper dodelitev otrok, je neutemeljena tudi pritožba zoper odločitev o preživnini. Toženec konkretizirano ne izpodbija dejanskih in pravnih zaključkov v zvezi s to odločitvijo, uradni preizkus tega dela sodne odločbe (točki II in V v delu, ki se nanaša na preživnino) pa je pokazal, da je odločitev glede na ugotovljeno dejansko stanje materialnopravno pravilna, torej skladna z določbo 105. a člena ZZZDR. Sodišče prve stopnje je pri odmeri preživnine pravilno upoštevalo otrokovo korist in preživnino določilo glede na potrebe upravičenca in materialne ter pridobitne zmožnosti zavezanca (129. in 129.a člen ZZZDR).

- glede določitve stikov

29Sodišče je s sodbo odločilo, da bodo stiki med mld. otrokoma in očetom potekali: - vsak drugi vikend od petka, ko oče prevzame oba otroka v šoli ob 13.50 uri in ju pripelje v nedeljo ob 18.00 uri na Petrol v C. (nasproti vojašnice);

- v tednu, ko je vikend stik, ima oče stike v sredo na takšen način, da oba otroka prevzame v šoli ob 13.50 uri in ju pripelje ob 18.30 uri na Petrol v L.

- v tednu, ko oče nima vikend stika, ima oče stike z otrokoma v torek in četrtek na takšen način, da oba otroka prevzame v šoli ob 13.50 uri in ju pripelje v torek ob 18.00 uri na Petrol v C. (nasproti vojašnice), v četrtek pa ju pripelje ob 18.30 uri na Petrol v L.

Božične praznike od 24.12.2018 do 28.12.2018 bosta otroka preživela nepretrgoma pri očetu, novoletne praznike od 29.12.2018 do 2.1.2019 pa pri materi, naslednje leto obrnjeno in tako dalje izmenjaje. Prevzem otrok dne 24.12.2018 bo ob 16.00 uri na Petrolu v C. (nasproti vojašnice), prevzem dne 29.12.2018 pa bo ob 9.00 uri na Petrolu v C. (nasproti vojašnice).

Starša se dogovorita, da bo v letu 2019 imel oče vikend stik od 4.1.2019 do 6.1.2019.

Starša se dogovorita, da bosta oba otroka jesenske šolske počitnice in zimske šolske počitnice preživela polovico časa pri enem staršu in polovico časa pri drugem staršu, s tem, da bosta otroka prvi del počitnic preživela pri tistem staršu, pri katerem bosta predhodno na vikend stiku in pri temu staršu bosta preživela do srede in je prevzem otrok ob 12.00 uri na Petrolu v C. (nasproti vojašnice).

V kolikor bosta otroka med zimskimi šolskimi počitnicami na smučarskem tečaju, ju bo tisti starš, ki bo imel prevzem otrok v sredo ob zaključku smučarskega tečaja (okvirno med 15.00 in 16.00 uro), prevzel v kraju, kjer bo smučarski tečaj.

Starša se dogovorita, da bosta otroka tudi prvomajske počitnice preživela polovico časa pri enem staršu in polovico časa pri drugem staršu,s tem, da bosta od 27.4. do 29.4. pri tistem staršu, pri katerem bosta predhodno na stiku, od 30.4. do 2.5. pa pri drugem staršu. Prevzem in predaja obeh otrok bo dne 29.4. ob 20.00 uri na

Petrolu v C. (nasproti vojašnice).

Starša se dogovorita, da bosta otroka preživela velikonočni ponedeljek pri tistem staršu, pri katerem ne bosta preživela predhodno na vikend stiku in sicer bo prevzem otrok v ponedeljek zjutraj ob 10.00 uri in končan stik ob 18.00 uri s predajo na Petrolu v C. (nasproti vojašnice).

Starša se tudi dogovorita, da bosta oba otroka 25.6. (Dan državnosti) vedno preživela pri očetu in sicer ju bo prevzel ob 10.00 uri in pripeljal nazaj ob 20.00 uri, vse na Petrolu v C. (nasproti vojašnice).

Stiki v šolskih počitnicah (julij in avgust) bodo v letu 2019 potekali na takšen način, da bosta oba otroka od 1.7. do 15.7. pri materi, od 16.7. do 31.7. pri očetu, od 1.8. do. 15.8. pri materi in od 16.8. do 31.8. pri očetu, naslednje leto obrnjeno in tako dalje izmenjaje.

Starša se dogovorita, da lahko te stike med poletnimi počitnicami tudi drugače dogovorita in sicer najkasneje do 30.5. tekočega leta ob upoštevanju, da sta otroka polovico časa pri enem in polovico časa pri drugem staršu. Starša se dogovorita, da je zvečer prevzem otrok ob 20.00 uri na Petrolu v C. (nasproti vojašnice).

V primeru, daje 1.september šolo obvezen dan, bo predaja otrok ob 18.00 uri na Petrolu v C. (nasproti vojašnice).

Starša se dogovorita, da bodo prevzemi otrok v času, ko ni šole, vedno potekali ob 10.00 uri na Petrolu v C. (nasproti vojašnice).

Oba starša se zavežeta v času stikov poskrbeti za šolske in izven šolske dejavnosti obeh mld. otrok.

Starša se dogovorita, da bodo stiki med obema otrokoma in staršema potekali tudi preko telefona in sicer bo oče, ko otroka ne bosta pri njemu, poklical na stacionarni telefon J. K. ali mobilni telefon v nedeljo ob 19.00 uri. V času poletnih počitnic bo mati v času, ko otroka ne bosta pri njej, klicala na telefon D. T. v nedeljo ob 19.00 uri, prav tako bo oče v času poletnih šolskih počitnic, ko otroka ne bosta pri njemu, klical na mobilni telefon J. K. v nedeljo ob 19.00 uri.

Oba otroka bosta imela ob predaji na stikih s seboj zdravstveno izkaznico in beležko, v katero bosta starša zapisovala vsa pomembna obvestila v zvezi s šolo in v zvezi z izven šolskimi dejavnostmi obeh mld. otrok.

30Odločitev o stikih prav tako toženec s pritožbo izpodbija le z navedbo, da je glede na to, da se pritožuje zoper odločitev o dodelitvi otrok, logična posledica, da se pritožuje tudi zoper odločitev o stikih, ker gre za medsebojno povezane zadeve. Toženec konkretizirano ne izpodbija dejanskih in pravnih zaključkov v zvezi s to odločitvijo, uradni preizkus tega dela sodne odločbe (točka IV) pa je pokazal, da je odločitev materialnopravno pravilna, torej skladna z določbo 106. člena ZZZDR. Pritožbeno sodišče je pri tem ocenilo, da je neutemeljena tudi tožničina pritožba, ki se nanaša na odločitev o stikih.

31Pravica do stikov je prvenstveno pravica otroka, da ima stike s staršem, s katerim stalno ne živi. Zato se morajo stiki izvrševati tako, da ima otrok od njih največjo korist. Sodišče prve stopnje je upravičeno sledilo mnenju izvedenca in določilo stike med otrokoma in očetom v enakem ritmu, kot so že bili določeni s sodno poravnavo z dne 1. 8. 2017 oziroma v začasni sodni poravnavi z dne 28. 6. 2018 in z dne 5. 12. 2018, saj ti stiki v celoti sledijo predlogu izvedenca, poleg tega pa sta se otroka na takšen način poteka stikov že privadila. Vse, kar tožnica izpostavlja v pritožbi, je bilo izvedencu znano še pred podajo strokovnega mnenja, zato zgolj s ponavljanjem navedb ni moč doseči spremembe odločitve o stikih, temelječe na strokovnem mnenju izvedenca. Izvedenec ni ugotovil, da bi bil takšen način izvedbe stikov v tednu, ko toženec nima vikend stika, za otroka močno obremenjujoč, ravno nasprotno, izvedenec je izrecno povedal, da (v celoti mišljeno) bolj idealnih stikov ne bi mogli vzpostaviti. Po oceni pritožbenega sodišča pa so tudi določeni telefonski stiki vsako nedeljo ob 19. uri v korist otrok in je pritožba tudi v tem delu neutemeljena. Nenazadnje pa se sama tožnica zaveda, da sta otroka vedno večja (starejša) in da bosta očeta kontaktirala tudi sama, kar je nenazadnje, kot izhaja iz podatkov v spisu, vsaj G. počel že doslej. Se pa pritožbeno sodišče strinja s pritožnico, da morajo biti telefonski stiki s takšno vsebino, da ne vznemirjajo otrok. Neprimerno je zato vsakršno spraševanje otrok, kaj počne tožnica in kje se nahaja, razen če je podan razumen razlog za to vprašanje zaradi varstva koristi otrok.

32Pritožbeno sodišče je, potem ko je ugotovilo, da niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), neutemeljeni pritožbi zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih (odločitev v točkah I., II., IV. in V. izreka sodbe).

33Posledično sprejeti odločitvi in glede na določbo 413. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP).

¹ Izvedenec je odgovoril, kot izhaja tudi iz mnenja, da je to jasno navedeno v izvedenskem mnenju na straneh 7, 9, 10 in 11 in da ti testi so test velikih pet Loringerja, test IPDE - International Personality Disorder Examination, potem vprašalnik starševstva, vprašalnik družinskih odnosov, projekcijski test družinskih relacij, Gagson FAT in risanje družine. O zabeležki odgovora, kot to imenuje izvedenec, pa gre za klinično-psihološki intervju, ki je bistven del izvedenskega mnenja.
² Vsebina članka je: „Skrbništvo nad otrokom pripada enemu od staršev, običajno je to mati, stiki med očeti in otroki pa postajajo vse redkejši. Ta pojav je na primer v ZDA tako pogost, da so ga psihologi poimenovali kot sindrom odtujevanja staršev. Otrok daje vtis, da se je sam odločil, da bo na primer z očetom čim manj skupaj, dejansko pa mu mati ves čas na besedni in nebesedni ravni sporoča, kako se naj obnaša. "Za konec tedna boš šel k očetu, mar ne?" Z mimiko, kretnjami in telesno držo pa sinu sporoča: "Če me imaš rad, boš ostal pri meni." Raziskave kažejo, da imajo ob razvezi dečki več težav kot deklice, zato je očetov vpliv na sina še toliko pomembnejši. Otroci imajo običajno radi oba, očeta in mater, oba tudi potrebujejo. Sindrom odtujevanja staršev se razvije pod vplivom tistega, pri katerem otrok živi, pri nas je to najpogosteje mati. Mati torej otroka na zavedni ali nezavedni ravni odtujuje od nekdanjega partnerja s tem, ko ga otroku prikazuje v negativni luči. Nekateri psihologi menijo, da matere to počenjajo iz strahu pred tem, da bi zdaj izgubile še otroka, zato ga hočejo imeti samo zase. Hkrati so na nekdanjega partnerja jezne, marsikaj mu zamerijo in se mu želijo maščevati. Odtujevanje otroka je kazen za to, kar jim je partner naredil, pri čemer same niso sposobne prevzeti nase nikakršne krivde. Matere, ki otroke odtujujejo očetom, pozabljajo, da se otrok strašansko boji, da bi izgubil vse najdražje ljudi okrog sebe. Večina staršev tega ne počenja zavedno, mnogi uporabljajo obrambne mehanizme, ki jim omogočajo, da odtujevanje nekako opravičijo. Pogost je argument, da se mora otrok najprej navaditi na novo življenjsko situacijo, pogosti stiki z očetom pa bi ga naj pri tem samo ovirali. Nekdanjemu partnerju tudi večkrat pripišejo krivdo za otrokove šolske neuspehe in psihosomatske motnje. Dejstvo je, da razvezi pogosto sledi poslabšanje otrokovega učnega uspeha, pojavljajo pa se tudi težave v socialnem razvoju. Raziskave kažejo, da se v prvih dveh letih po razvezi materin nadzor nad otrokom zmanjša, znižajo se tudi pričakovanja in zahteve, mati pa se z otrokom tudi manj pogovarja. Vse to kaže, da otrok potrebuje očeta še bolj kot prej! Pripisati krivdo za spremembe v otrokovemu vedenju stikom z očetom, je vsekakor popolnoma zgrešeno. Razveza tudi ne more biti edini vzrok za otrokove težave. Je le posledica družinskih težav, tako da so konflikti med starši, ne glede na to, ali so ti razvezani ali ne, osnovni vzrok otrokovih motenj. Matere, ki otroke odtujujejo očetom, pozabljajo, da se otrok strašansko boji, da bi izgubil vse najdražje ljudi okrog sebe. Predvideva, da ga mati, s katero živi, ne bo zapustila - vendar le v primeru, če bo delal tako, kot ona želi. Najlažje je manipulirati z majhnimi otroki, starimi manj kot deset let, saj še niso zmožni preveriti, kaj je o očetu res in kaj ne drži. "Tvoj oče se sploh ni ukvarjal s teboj in je vsak večer preživel pred televizijo." Če otrok to pogosto sliši, bo počasi začel verjeti, da je to res. Prijetni spomini na očeta bodo vedno bolj megleni, saj jih vedno spremljajo materine negativne pripombe. Odtujeni otroci gledajo na mater in očeta izrazito črno-belo. Eden je dober, drugi slab. Slab pa ni le tisti od staršev, s katerim ne živi več, ampak je slabo vse, kar je z njim povezano, tudi njegovi sorodniki in prijatelji, kar je še posebno presenetljivo, kadar je imel otrok v preteklosti z njimi zelo intenzivne stike, na primer z dedki in babicami. Mlajši so otroci, slabši je njihov občutek za pravičnost; do tistega, s katerim ne živijo, nimajo nobenih občutkov krivde zaradi svojega odklonilnega vedenja, celo darila sprejemajo brez kakršne koli hvaležnosti. Otrok daje vtis, da se je sam odločil, da bo na primer z očetom čim manj skupaj, dejansko pa mu mati ves čas na besedni in nebesedni ravni sporoča, kako se naj obnaša. Kakovost stikov med starši in otrokom je eden od pomembnih dejavnikov pri otrokovem prilagajanju na nov položaj. Če je med očetom in materjo manj sovražnosti, lahko otrok ohranja stike z obema, kar je še zlasti pomembno zato, ker starši zaradi stresov v svojih starševskih vlogah niso tako učinkoviti, kot so bili prej. Zato sta otroku še vedno potrebna oba. Če soglašata glede vzgoje otroka in imata pozitivno stališče do nekdanjega partnerja, lahko stiki s tistim od staršev, s katerim otrok ne živi, veliko prispevajo k prilagajanju in otrokovemu samonadzoru. Raziskave kažejo, da imajo ob razvezi dečki več težav kot deklice, zato je očetov vpliv na sina še toliko pomembnejši. Če pa se nekdanja zakonca še vedno bo vsaki priložnosti prepirata, pa lahko to res neugodno deluje na otroka. Zaradi odtujevanja mnogi otroci izgubijo stike z očetom. Šele ko odrastejo, skušajo nekateri sami ugotoviti, kakšen je pravzaprav ta njihov "lažnivi" oče. Svoje mnenje počasi spreminjajo, kar lahko včasih celo povzroči izgubo zaupanja do matere oziroma do tistega od staršev, ob katerem so odraščali.“