VSRS Sodba III Ips 56/2019

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora prvi toženki povrniti njene stroške revizijskega postopka v višini 11.865,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Dosedanji potek postopka

1Sodišče prve stopnje je v delu, pomembnem za odločanje o reviziji, zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala ugotovitev ničnosti sedmih pravnih poslov in ji naložilo, da prvi toženki povrne njene pravdne stroške.

2Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Tožeča stranka v reviziji uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava (prvi odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) ter posledično tudi zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Predlaga, da Vrhovno sodišče „reviziji v celoti ugodi tako, da napadeni sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavi v celoti in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo in odločanje“.

4Prva toženka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

5Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana pred začetkom uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku – ZPP-E (Uradni list RS 10/2017), zato se glede na določbo prvega in tretjega odstavka 125. členaZPP-E v tem revizijskem postopku uporabljajo pravila Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), veljavna pred uveljavitvijo novele ZPP-E.

Odločilne dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, na katere je Vrhovno sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP)

6Prva toženka je dne 23. 4. 2010 prodala drugemu tožencu 119.725 svojih delnic z oznako A v vrednosti 2,008.897,71 EUR. Z dodatkom k pogodbi o prodaji sta se istega dne dogovorila za povratni odkup delnic najkasneje do 23. 4. 2015. S posojilno pogodbo z dne 1. 11. 2010 je prva toženka drugemu tožencu posodila znesek 3,600.000,00 EUR, pri čemer se posojilo črpa za „poravnavo glavnice in obresti po pogodbi z dne 5. 1. 2006 ...“.

7Drugi toženec je dne 26. 11. 2012 prodal tretji toženki 107.481 delnic z oznako B (nekdanjih delnic z oznako A) v vrednosti 1,913.409,01 EUR. Dogovorjeno je bilo, da kupka poravna kupnino z medsebojno kompenzacijo, prevzemom obveznosti drugega toženca do prve toženke iz naslova posojilne pogodbe z dne 1. 11. 2010 v znesku kupnine 1,913.409,01 EUR. Z dolgoročno posojilno pogodbo z dne 10. 12. 2012 je prva toženka posodila tretji toženki dva zneska, 1,913.409,01 EUR in 705.549,18 EUR, oba z namenom kompenzacije.

8Tretja toženka je dne 3. 1. 2014 prodala tožeči stranki 107.481 delnic B za kupnino 1,943.256,48 EUR, ki naj bi jo tožeča stranka poravnala „s prevzemom dolgoročnega kredita z dne 10. 12. 2012 (kjer je posojilodajalec prva toženka, posojilojemalec pa tretja toženka) v znesku kupnine 1,943.256,48 EUR. Z dolgoročno posojilno pogodbo z dne 18. 3. 2014 je tretja toženka posodila tožeči stranki 1,943.256,48 EUR z rokom vračila 10. 12. 2019. Pogodba se sklicuje na pogodbo o prodaji delnic z dne 3. 1. 2014. S pogodbo o zastavi vrednostnih papirjev z dne 20. 3. 2014 je tožeča stranka za zavarovanje posojila po pogodbi z dne 10. 12. 2012 zastavila pridobljenih 107.481 delnic B v korist prve toženke.

Nosilni razlogi sodišč prve in druge stopnje

9Sodišče druge stopnje je analiziralo vsa razmerja med udeleženci prodaje delnic in zaključilo, da ni povezave med posojilno pogodbo z dne 1. 11. 2010 in prodajno pogodbo z dne 23. 4. 2010 (prodajna pogodba je sklenjena precej pred posojilno, ki se sklicuje na drugo pogodbo, zneski se ne ujemajo). Tudi če bi bilo dano posojilo za nakup delnic, bi bila nična le posojilna pogodba ne pa tudi prodajna pogodba. Enako velja za razmerje med drugim tožencem in tretjo toženko. Pri razmerju na podlagi posojilne pogodbe med tretjo toženko in tožečo stranko je sodišče zavzelo stališče, da ne gre za posel iz prvega odstavka 248. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1), ker „ne gre za financiranje za pridobitev delnic, katerih izdajateljica bi bila posojilodajalka. Zato nista nični niti posojilna niti prodajna pogodba. Sodišče prve stopnje je še ocenilo, da iz sklenjenih prodajnih in posojilnih pogodb ne izhaja, da bi bile med seboj povezane „preko nagiba, da bo za plačilo kupnine odobreno posojilo.“

10Drugostopenjsko sodišče je pritrdilo zaključku sodišča prve stopnje, da obravnavani pravni posli „niso bili sklenjeni z nagibom plačila kupnine s posojilom niti niso bili med seboj povezani kot trdi tožeča stranka in niso sklenjeni v nasprotju z določbo 248. člena ZGD-1.“ Oprlo se je še na določbo drugega odstavka 248. člena ZGD-1, po kateri določba prvega odstavka o ničnosti poslov ne velja za posle, s katerimi bi delnice pridobile z njo povezane družbe.

Revizijske navedbe

11Revidentka uveljavlja, da sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, pomembnih za odločitev, pritožbeno sodišče pa ni zaznalo takih kršitev. Zato ni bilo mogoče ugotoviti prave volje strank pogodbenih razmerij. Niti sodišče prve stopnje niti sodišče druge stopnje se naj ne bi „ukvarjalo z vprašanjem nagiba za sklenitev vseh obravnavanih pravnih poslov in s tem povezane kavze. Sodišči sta odločili le na podlagi jezikovne razlage vsakega pravnega posla posebej, upoštevati pa bi morali tudi računovodski vidik, med drugim pravila Slovenskih in mednarodnih računovodskih standardov, saj so pomembna pri ugotavljanju nagiba za sklenitev pravnih poslov. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati izpovedi toženih strank, vsaj D. D. in E. E. Med dokaznimi predlogi, ki naj bi jih izvedlo ali zavrnilo, ni navedlo dokaznega predloga za zaslišanje priče F. F., zavrnilo pa je predlog za zaslišanje priče S. Z., ki je bil v času sklepanja poslov direktor prve toženke. Prav on bi lahko izpovedal, da je prodajo delnic financirala prva tožena stranka.

Razlogi za zavrnitev revizije

12Revidentka utemeljenost revizije gradi predvsem na nagibu za sklenitev spornih pogodb, kar naj bi bilo v dosedanjem poteku tega gospodarskega postopka zanemarjeno. Pri tem ne pojasni, kaj razume z nagibom za sklenitev pogodb, kar je pomembno, ker vseskozi govori o enem samem nagibu, ki naj bi vodil pogodbene stranke pri sklepanju pogodbenih razmerij. Zdi se, da z nagibom razume nekakšen vnaprej zasnovan načrt, po katerem naj bi prva toženka (izdajateljica delnic) zagotovila posojilo za nakup svojih delnic prav tožeči stranki.

13V splošnem se nagib razume kot razlog, ki vodi stranko k sklenitvi pogodbe, a ne postane del pogodbene vsebine¹ in (praviloma) sopogodbeniku niti ni znan. Zato po določbi prvega odstavka 40. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) nagibi, iz katerih je bila pogodba sklenjena, ne vplivajo na njeno veljavnost. Le če je nedopusten nagib bistveno vplival na odločitev enega pogodbenika, da je sklenil pogodbo, in če je drugi pogodbenik to vedel ali bi bil moral vedeti, je pogodba nična.

14Določba prvega odstavka 248. člena ZGD-1 prepoveduje pravne posle, s katerim (delniška) družba zagotovi finančno pomoč za pridobitev njenih delnic. Če iz posojilne pogodbe ni razviden namen, za katerega je bilo dano posojilo, je prav ta namen nagib, ki je vodil posojilojemalca, da je sklenil posojilno pogodbo. Če je bil njegov namen, da kupi delnice, gre lahko za primer nagiba, ki ga ima v mislih določba prvega odstavka 248. člena ZGD-1. Prav s tem sta se sodišči nižjih stopenj tudi ukvarjali. Sodišče prve stopnje v zvezi s tem pove (11. točka obrazložitve), da „mora obstajati funkcijska zveza med poslom finančne pomoči in pridobitvijo delnic“, ki je „sestavljena iz objektivne sestavine izpolnitve družbe, ki je namenjena finančni pomoči pri pridobivanju njenih delnic, na primer posojilo, in subjektivne sestavine vedenja strank o tem, da je družbina izpolnitev namenjena financiranju lastnih delnic.“ Ni pa prepoznalo namena (nagiba) posojila z dne1. 11. 2010 v financiranju nakupa delnic po prodajni pogodbi z dne 23. 4. 2010.

15Po določbi prvega odstavka 248. člena ZGD-1 je pravni posel, s katerim družba zagotovi predujem ali posojilo za pridobitev delnic, ali drug posel s primerljivim učinkom, ničen. Določba prepoveduje finančno pomoč izdajatelja delnic pridobitelju njegovih delnic, čeprav ne nujno neposredno od izdajatelja, in določa ničnost posla, s katerim se zagotovi finančna pomoč.

16Po zakonskem besedilu je ničen pravni posel, s katerim (delniška) družba daje finančno pomoč pri pridobivanju delnic, ne pa tudi pravni posel, ki je podlaga za pridobitev delnic. Smisel take zakonske ureditve je v varstvu delniške družbe oziroma njenega kapitala in ne v varstvu odsvojitelja ali pridobitelja delnic. Delniški družbi ni treba in tudi ne sme izpolniti zaveze iz pravnega posla, ki omogoča finančno pomoč pri pridobivanju njenih delnic. Če kljub temu izpolni svojo zavezo iz pravnega posla, ima na voljo (kondikcijske) zahtevke, s katerimi doseže vrnitev izpolnjenega (predujma, posojila) po določbah 87. člena OZ. Nobena od pogodb, s katerimi so se prodajale delnice, potemtakem ni nična na podlagi določbe prvega odstavka 248. člena ZGD-1.

17Pridobitelj delnic, ki od delniške družbe prejme finančno pomoč, ostane lastnik delnic², ker prepoved finančne pomoči ne sega na pravni posel med odsvojiteljem in pridobiteljem delnic. Njuno razmerje se presoja na obligacijsko pravni ravni, pri čemer zaradi različnosti pogodbenih strank ničnost posojilne pogodbe ne more vplivati na veljavnost kupoprodajne pogodbe. Po določbi četrtega odstavka247. člena ZGD-1 je pravni posel o pridobitvi lastnih delnic, ki je v nasprotju s prvim in drugim odstavkom istega člena, ničen, pridobitev delnic s strani družbe pa ni neveljavna. To toliko bolj velja v primeru, ko ničnost ne sega na pravni posel, ki je podlaga za pridobitev delnic. To je dodatni argument v prid stališču, da nedovoljena finančna pomoč ne vpliva na veljavnost pridobitve delnic.

18Tožeča stranka je prejela posojilo za pridobitev delnic B od njenega odsvojitelja (tretje toženke) in ne od delniške družbe (prve toženke). Zato ne gre za primer iz prvega odstavka 248. člena ZGD-1. Lastnik delnic, ki ni njihov izdajatelj, lahko da posojilo kupcu delnic. Dolgoročna posojilna pogodba z dne10. 3. 2014, ki sta jo sklenili tožeča stranka in tretja toženka, zato ni nična.

19Revidentkin pravni položaj v bistvenem opredeljuje pogodba z dne 3. 1. 2014, na podlagi katere je pridobila 107.481 delnic družbe, ki je v stečaju, in mora zanje plačati kupnino v višini 1,943.256,49 EUR. Njeno ničnost skuša doseči s tem, da povezuje vse pravne posle, ki zadevajo prodajo (istih) delnic in odobritev posojil v med seboj povezano celoto. Kakor je bilo že zgoraj pojasnjeno, kupoprodajne pogodbe niso nične zaradi posojil, ki jih je dajala prva toženka. Nične so lahko le posojilne pogodbe. Čeprav so najbrž podani razlogi za ničnost dolgoročne posojilne pogodbe z dne 10. 12. 2012, s katero je prva toženka posodila tretjemu tožencu dva zneska, 1,913.409,01 EUR in 705.549,18 EUR, vsaj glede prvega zneska, ki očitno ustreza kupnini za nakup 107.481 delnic B, pa ničnost te pogodbe ne more vplivati na pravni položaj revidentke. Ničnost „tuje“ pogodbe lahko uveljavlja samo zainteresirana oseba (92. člen OZ), kar je v sodni praksi razumljeno tako, da mora pogodbeno razmerje posegati v pravni položaj osebe, ki uveljavlja njeno ničnost. Ta predpostavka v tej zadevi ni izpolnjena.

20Revidentki je že pritožbeno sodišče dovolj prepričljivo odgovorilo glede zatrjevanih kršitev določb pravdnega postopka, ki naj bi bile zagrešene z neizvedbo predlaganih dokazov. Drugi toženec je bil zaslišan kot stranka. Njegovo izpovedbo je zato treba šteti kot del dokaznega postopka (257. člen ZPP). Ker ni znal odgovoriti na določeno vprašanje, je predlagal, da se zasliši računovodkinja F. F. Če je tožeča stranka želela, da se F. F. zasliši, bi morala sama predlagati njeno zaslišanje in navesti, o čem naj bi pričala. Sodišče prve stopnje je zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem G. G., „saj izvedba predlaganega dokaza ne bi doprinesla k boljši razjasnitvi dejanskega stanja, niti drugačni dokazni oceni.“ Revidentka ne uspe prepričati, da je tako stališče prvostopenjskega sodišča napačno. Ob listinskih dokazih (pogodbah), na katere se je prvostopenjsko sodišče (predvsem) oprlo pri ugotavljanju dejanskega stanja, bi bilo mogoče s pričami dokazovati bodisi navideznost pogodb, nejasnosti glede pogodbenih določb ali pa dejstva, ki jih pogodbe ne izkazujejo. Vendar pa revidentka ne pojasni, kaj od tega naj bi se dokazovalo z navedeno pričo. Zato ji ni mogoče pritrditi, ko uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

21Po obrazloženem se je pokazalo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, zato jo je Vrhovno sodišče na podlagi določbe 378. člena ZPP zavrnilo (I. točka izreka).

Odločitev o stroških postopka

22V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo tudi o stroških, ki so nastali v revizijskem postopku. Tožeča stranka stroškov revizijskega postopka ni priglasila. Ker z revizijo ni uspela, je v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP dolžna prvi toženki povrniti njene stroške revizijskega postopka (II. točka izreka).

23Ti so odmerjeni v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZOdvT) in znašajo 11.865,00 EUR (9.750,00 EUR za nagrado za postopek z revizijo po tar. št. 3300 Tarife ter 2.145,00 EUR za 22 % DDV po tar. št. 6007 Tarife).

¹ Če nekdo kupi avto, da bi ga podaril hčeri, ki je maturirala, potem je daritveni namen nagib kupca za sklenitev kupoprodajne pogodbe.
² Tako velja tudi v nemškem pravu ob enaki ureditvi v členu 71a Aktiengesetz; glej npr. Hüffer/Koch, Aktiengesetz, § 71a Rn 9, 11. Auflage 2014, C.H.BECK, str. 421.