VSL Sodba V Cpg 251/2019

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I. in III. točki izreka potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Izpodbijana sodba

1Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki dopustiti vpogled v naslednje podatke in dokumente: (a) datum prijav avdiovizualnih del „A.“, „B.“, „C.“ in „D.“ (v nadaljevanju: avdiovizualna dela), (b) oseb, ki so prijavile pravice glede teh avdiovizualnih del in (c) oseb, ki so navedene kot imetniki pravic na teh avdiovizualnih delih v podatkovni bazi imetnikov pravic tožene stranke (I. točka izreka). V delu, v katerem se tožbeni zahtevek ni nanašal na ta avdiovizualna dela, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Hkrati je odločilo, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati njene stroške postopka v znesku 738,30 EUR s pripadki (III. točka izreka).

Pritožba tožene stranke

2Proti I. in III. točki izreka se je tožena stranka pravočasno pritožila. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

K odločitvi o pritožbi

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožeča stranka je od tožene stranke zahtevala, da ji na podlagi 37. člena Zakona o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic (v nadaljevanju: ZKUASP) dovoli vpogled v posamezne podatke in dokumente, ki se nanašajo na obravnavana avdiovizualna dela, na katerih tožena stranka upravlja avtorske pavice. Trdila je, da je filmski producent teh avdiovizualnih del in da si soavtorji, s katerimi ima sklenjene pogodbe, na teh delih niso pridržali materialnih avtorskih pravic oziroma pravice do retransmisije. Kljub temu pa naj bi te pravice uveljavljali preko tožene stranke. Zato je žela z vpogledom v prijave izvedeti, kdaj so bila ta avdiovizualna dela prijavljena v repertoar tožene stranke in kdo jih je prijavil ter kdo je po podatkih tožene stranke imetniki pravic na teh delih. Tožena stranka pa je ugovarjala, da tožeča stranka ni aktivno legitimirana, da ni izpolnjena procesna predpostavka za sodno varstvo in da zahtevanih podatkov ne more posredovati, ker gre za osebne podatke njenih članov.

6Sodišče prve stopnje je ugovore tožene stranke zavrnilo. V obsegu, kot izhaja iz I. točke izreka izpodbijane sodbe, je toženi stranki vpogled v podatke in dokumente tožene stranke dovolilo, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločitev je oprlo na 37. člen ZKUASP.

7Po določbi prvega odstavka 37. člena ZKUASP mora kolektivna organizacija imetniku pravic, katerih pravice kolektivno upravlja, na njegovo obrazloženo zahtevo nemudoma omogočiti vpogled v dokumente in podatke kolektivne organizacije. Če kolektivna organizacija njegovo zahtevo zavrne, sme imetnik pravic od sodišča zahtevati, da s sodno odločbo dovoli vpogled v podatke in dokumente (tretji odstavek 37. člena ZKUASP).

8Tožena stranka je v pritožbi vztrajala, da aktivna stvarna legitimacije tožeče stranke za vpogled ni podana, ker tožeča stranka ni imetnica pravic, s katerimi upravlja tožena stranka.

9Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, iz dovoljenja Urada Republike Slovenije za intelektualno lastnino (v nadaljevanju: URSIL) z dne 11. 10. 2010, izhaja, da tožena stranka kolektivno upravlja pravice za soavtorje avdiovizualnih del¹, izvajalce, katerih izvedbe so uporabljene v avdiovizualnih delih in filmske producente. Za soavtorje upravlja pravico radiodifuzne retransmisije v primeru kabelske retransmisije avdiovizualnih del in pravico do nadomestila za privatno ali drugo lastno reproduciranje avdiovizualnih del. Za izvajalce upravlja pravico do nadomestila za privatno ali drugo lastno reproduciranje njihovih izvedb v avdiovizualnih delih, za filmske producente pa pravico do nadomestila za privatno ali drugo lastno reproduciranje za snemanje avdiovizualnih del na videogramih.

10V 9. členu ZKUASP je za pravice, ki jih upravlja tožena stranka, določeno obvezno kolektivno upravljanje.² To pa pomeni, da lahko tožena stranka te pravice upravlja brez pooblastila imetnika pravic.³ Vprašanje torej je, ali je tožeča stranka imetnica teh pravic.

11Ni sporno, da je tožeča stranka filmski producent obravnavanih avdiovizualnih del. Kot taka je gotovo imetnica pravice, ki jo tožena stranka upravlja za filmske producente. Vendar pa tožeča stranka tožbenega zahtevka ni gradila na tej pravici, saj ni želela vpogledati v podatke tožene stranke v tej zvezi. Pač pa je želela vpogledati v posamezne podatke v zvezi s pravicami, ki jih tožena stranka na obravnavanih avdiovizualnih delih kolektivno upravlja za soavtorje teh del. Te pravice izvirno pripadajo soavtorjem teh del in ne filmskemu producentu. Vendar pa se na podlagi drugega odstavka 107. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju: ZASP) domneva, da soavtorji avdiovizualnih del s sklenitvijo pogodbe o filmski produkciji vse svoje materialne avtorske pravice in druge pravice avtorja na avdiovizualnem delu izključno in neomejeno prenesejo na filmskega producenta, če ni s pogodbo drugače določeno.

12Tožeča stranka je za vsakega od obravnavanih avdiovizualnih del predložila pogodbe o izvedbi avtorskega dela, sklenjene s posameznimi avtorji. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je s tem dokazala, da je imetnica materialnih pravic na obravnavanih avdiovizualnih delih. Ugovor tožene stranke, da pogodbe niso veljavne, pa je zavrnilo z obrazložitvijo, da tožena stranka ni pojasnila, zakaj pogodbe naj ne bi bile veljavne. Pritožnica je utemeljeno opozorila, da ta očitek sodišča prve stopnje ne drži. Tožena stranka je namreč že v postopku pred sodiščem prve stopnje navedla, da so predložene pogodbe neveljavne, ker (1) iz pogodb izhaja domneva, da je tožeča stranka nosilec moralnih avtorskih pravic, (2) iz vsebine pogodb ni jasno razviden obseg prenosa materialnih avtorskih pravic in (3) se na novega imetnika prenašajo neznane oblike uporabe dela. Te navedbe je v pritožbi ponovila. Čeprav se sodišče prve stopnje do teh ugovorov ni posebej opredelilo, pa je prvostopenjsko sodbo še vedno mogoče preizkusiti.

13Stališče tožene stranke, da predložene pogodbe niso veljavne, je zmotno. Vprašanje (imetništva) moralnih avtorskih pravic v tem postopku namreč ni bistveno. Tudi če bi pogodbe vsebovale določilo o prenosu moralnih avtorskih pravic, bi bilo nično le to določilo, ne pa tudi celotna pogodba (prim. 79. člen ZASP). Obseg prenosa materialnih avtorskih pravic in drugih pravic avtorjev pa je v primeru sklenitve pogodbe o filmski produkciji določen že z zakonom (prim. drugi odstavek 107. člena ZASP). Če torej pogodbene stranke tega vprašanja v pogodbi (natančno) ne uredijo, velja zakonska domneva, sklenjena pogodba pa zaradi tega ne more biti neveljavna. Glede na navedeno se tožena stranka neutemeljeno sklicuje tudi na drugi odstavek 75. člena ZASP, ki določa, da se v primeru, ko ni določeno, katere posamične pravice ali kakšen obseg določene pravice se prenaša, šteje, da so prenesene tiste pravice in v takem obsegu, kot je bistven za dosego namena pogodbe.

14Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje za vsako avdiovizualno delo pojasnilo, v katerem členu posamezne pogodbe je zapisan dogovor o prenosu materialnih avtorskih pravic na tožečo stranko. Pri pogodbah (A3-A6), sklenjenih za avdiovizualno delo „A.“, se je sklicevalo na 9. člen pogodb, pri pogodbi (A11), sklenjeni za avdiovizualno delo „D.“, na 3. člen, pri pogodbi (A10), sklenjeni za avdiovizualno delo „C.“ na 3. člen, in pri pogodbah (A7-A9), sklenjenih za avdiovizualno delo „B.“, na 6. in 8. točko.

15Tožena stranka se je v pritožbi konkretno opredelila le do dela vsebine 9. člena pogodb, ki so bile sklenjene za avdiovizualno delo „A.“.⁴ Zmoten je pritožbeni očitek, da bi lahko bil ta člen pogodb ničen, ker avtor na novega imetnika prenaša neznane oblike uporabe svojega dela. Po četrtem odstavku 79. člena ZASP, na katerega se sklicuje pritožba, je nično določilo avtorske pogodbe, s katerim avtor prenaša na drugo osebo materialne avtorske pravice za neznane oblike uporabe svojega dela. Takšen dejanski stan pa v konkretnem primeru ni podan. V 9. členu pogodb je namreč jasno določeno, katere materialne avtorske pravice se prenašajo na tožečo stranko⁵; katero delo je predmet avtorskih pravic pa izhaja iz 1., 3. in 7. člena Pogodb. Tožena stranka pa tudi ni prerekala, da je bil M. T. (ki se je v imenu T. d. o. o. zavezal zagotavljati storitve in je tudi podpisnik pogodbe) direktor fotografije, B. B. režiser, A. B. (ki se je v imenu K. M. zavezala zagotavljati storitve in je tudi podpisnica pogodbe) pa scenaristka. Njihova dela pa so že po svoji naravi avtorska dela. Nadaljnji pritožbeni očitek v zvezi z 9. členom teh pogodb pa je povsem pavšalen. Tožena stranka, ki se je seznanila z vsebino pogodb, zakonske domneve o obsegu prenosa avtorskih materialnih pravic na filmskega producenta ne more izpodbiti le s pavšalno navedbo, da iz 9. člena teh pogodb ne izhaja popoln prenos materialnih avtorskih pravic oziroma da obseg prenosa ni jasen. Konkretnejših očitkov v zvezi z vsebino samih pogodb pa ni podala. Zato tudi neutemeljeno vztraja, da bi bilo treba ugotavljati namen pogodbe.

16Tožena stranka je v pritožbi pod očitki, ki so se nanašali pogodbe, sklenjene za avdiovizualno delo „A.“ navedla, da enako velja za pogodbi, ki jo je tožeča stranka sklenila z M. S. za avdiovizualno delo „D.“ in U. T. za avdiovizualno delo „C.“. Vendar pa ni pojasnila, na podlagi česa iz teh dveh pogodb (v prilogah A10 in 11), ki imata drugačno vsebino od zgoraj navedenih, je mogoče sklepati enako, kot je navedla za prejšnje pogodbe. Gre torej le za pavšalni pritožbeni očitek. Zato pritožbeno sodišče nanj ne more podrobno odgovoriti. Dodaja le, da je tudi iz teh pogodb jasno razvidno, kaj je predmet pogodbe (prim. 2. člen) in katere materialne avtorske pravice in druge pravice avtor prenaša na tožečo stranko (prim. 3. člen). Tožena stranka pa ni navedla, v čem konkretno naj bi ta dogovor odstopal od zakonske domneve o obsegu prenosa materialnih avtorskih pravic na filmskega producenta.

17V zvezi s pogodbami, ki jih je tožeča stranka sklenila z avtorji A. Ž., A. K. in J. A. za avdiovizualno delo „B.“ (A7-A9), pa je pritožnica vztrajala, da so se ti avtorji materialnim avtorskim pravicam odpovedali, ne pa jih prenesli na tožečo stranko. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da iz določil 6. in 8. točke navedenih pogodb jasno izhaja, da so bile materialne avtorske pravice prenesene na tožečo stranko. V 8. točki pogodb je izrecno določeno, da ima producent pravico avtorsko delo – serijo kot celoto, kot svojo intelektualno lastnino tržiti na vse načine in vselej. Zato zapisa v 6. točki pogodbe o odpovedi materialnim avtorskim pravicam ni mogoče razumeti drugače, kot da gre za prenos materialnih avtorskih pravic na producenta. To pa je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Pavšalni pritožbeni očitek, ki temelji na drugačni razlagi določil pogodbe, je glede na navedeno neutemeljen.

18Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo dokaz z zaslišanjem prič (avtorjev) v smeri razjasnitve okoliščin glede prenosa materialnih avtorskih pravic. Drži sicer, da toženi stranki okoliščine sklepanja pogodb ne morejo biti znane, saj ni bila stranka teh pogodb. Vendar pa je bila tožena stranka z vsebino pogodb v tem postopku seznanjena. Kljub temu pa ni konkretno navedla, v čem naj bi sklenjeni dogovori o prenosu materialnih avtorskih pravic odstopali od zakonsko določene domneve o obsegu prenosa iz drugega odstavka 107. člena ZASP. Gre za dokaze informativne narave, ki v pravdnih postopkih niso dopustni.

19Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje kršilo 8. člen ZPP, ker ni vestno in skrbno ocenilo potrdila RTV Slovenija z dne 9. 11. 2015. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da (le) trditve tretjega glede imetništva pravice do kabelske retransmisije ne morejo vplivati na obstoj materialnih avtorskih pravic tožeče stranke. Tožeča stranka je namreč imetništvo pravic dokazala s predložitvijo pogodbe, tožena stranka pa je predložila le enostransko izjavo RTV Slovenije, ki dokazne vrednosti predložene pogodbe ne more izpodbiti.

20Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je aktivna legitimacija tožeče stranke za vpogled v zahtevane dokumente in podatke tožene stranke na podlagi 37. člena ZKUASP, podana. Tožeča stranka je namreč imetnica pravic na avdiovizualnih delih, ki jih tožena stranka (obvezno) kolektivno upravlja.

21Drži, da je imetniku pravice sodno varstvo pravice do vpogleda zagotovljeno šele, ko kolektivna organizacija zahtevo imetnika za vpogled zavrne (prim. tretji odstavek 37. člena ZKUASP). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka (pred vložitvijo tožbe) zahtevala vpogled v repertoar in vpogled v dokumente in gradiva prijav avdiovizualna, tožena stranka pa je zavrnila vpogled v prijave (prijavnice). Tožena stranka te ugotovitve v pritožbi ne izpodbija. Kljub temu pa vztraja, da tožeča stranka procesne predpostavke za sodno varstvo ni dokazala, ker se zahteva tožeče stranke, vložena pred vložitvijo tožbe, ni nanašala na podatke, ki so sedaj predmet tega postopka.⁶ Pri tem pa pritožnica ne pojasni, katerih podatkov, ki so sedaj predmet tega spora, (predpravdna) zahteva tožeče stranke in zavrnitev s strani tožene stranke ni vsebovala. Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče dodaja, da je samo po sebi logično, da prijava avdiovizualnega dela vsebuje podatke o tem, kdo je imetnik pravic na prijavljenem delu. Podatki, v katere je želela tožeča stranka vpogledati pred vložitvijo tožbe in podatki, ki jih želi vpogledati v tem postopku, so torej v bistvenem enaki. Ker je tožena stranka vpogled v prijavnice pred pravdo zavrnila, je procesna predpostavka za sodno varstvo podana.

22Tožena stranka v pritožbi vztraja, da prijavnice vsebujejo osebne podatke članov oziroma imetnikov pravic, ki so varovani na podlagi Zakona o varstvu osebnih podatkov (v nadaljevanju ZVOP-1) in Splošne uredbe o varstvu osebnih podatkov (GDPR). Zavzela je stališče, da je na podlagi ZKUASP vpogled v te podatke dovoljen le nadzornemu odboru in pristojnemu organu v okviru nadzora, to je URSIL, imetnikom pravic pa ne. Poleg tega je menila, da imetnik pravic, ki ni njen član na podlagi 37. člena ZKUASP ne more imeti enake stopnje dostopa do dokumentov in podatkov, kot njen član.

2337. člen ZKUASP ne loči med pravico do vpogleda, ki pripada članom kolektivne organizacije in pravico do vpogleda, ki pripada imetnikom pravic, katerih pravice kolektivna organizacija (obvezno) kolektivno upravlja (in ki niso nujno njeni člani). Pač pa to pravico ureja enotno za (vse) imetnike pravic, katerih pravice kolektivno upravlja. Zato po oceni pritožbenega sodišča določbe 37. člena tega zakona ni mogoče razlagati tako, da imata član in imetnik pravic, ki to ni, različno stopnjo dostopa do podatkov in dokumentov kolektivne organizacije. Takšna razlaga je skladna tudi z 20. členom ZKUASP, ki določa, da kolektivna organizacija avtorsko pravico imetnika pravic, ki ni njen član, upravlja enako kakor avtorsko pravico svojega člana. Tožena stranka sicer meni, da so člani in nečlani na tej podlagi izenačeni le glede delitve zbranih sredstev, ne pa v upravljanju, vendar pri tem spregleda, da tožeča stranka predmetno tožbo vlaga ravno iz prvega od navedenih razlogov.

24Drži pritožbeno stališče, da je obdelava osebnih podatkov dopusta, če to določa zakon ali če je za obdelavo določenih osebnih podatkov podana osebna privolitev posameznika.⁷ Tožena stranka podatke o prijavitelju avdiovizualnih del oziroma imetniku pravic na teh delih, obdeluje zaradi razdeljevanja nadomestil med upravičene imetnike pravic (prim. 30. člen ZKUASP). Na podlagi 19. člena ZKUAPS mora zaradi zagotavljanja varnosti pravnega prometa voditi evidenco članov in evidenco imetnikov pravic, ki so jo pooblastili za kolektivno upravljanje pravic, pa niso njeni člani. Ti evidenci med drugim vsebujeta tudi podatke o osebnem imenu članov oziroma imetnikov pravic, ta podatek pa je že na podlagi devetega odstavka istega člena dostopen njenim članom oziroma imetnikov pravic, katerih pravice kolektivno upravlja.

25Drži, da ZKUASP nadzornemu odboru⁸ in nadzornemu organu⁹ izrecno dovoljuje vpogled v osebne in druge varovane podatke, v 37. členu pa imetnikom pravic na obrazloženo zahtevo dovoljuje vpogled v dokumentne in podatke kolektivne organizacije, brez pristavka, da je vpogled dovoljen tudi, če ti podatki in dokumenti vsebujejo osebne in druge varovane podatke. Vendar pa po presoji pritožbenega sodišča vpogled v dokumente in podatke kolektivne organizacije, pri čemer je glede na drugi odstavek 37. člena ZKUASP izrecno dopuščen tudi vpogled v podatke, ki so poslovna skrivnost, že po naravi stvari vključuje tudi možnost vpogleda v osebne podatke, ki jih obdeluje kolektivna organizacija. Navedeno potrjuje tudi dejstvo, da je imetnikom pravic vpogled v podatke in dokumente kolektivne organizacije dovoljen le na podlagi obrazložene zahteve, torej le če izkažejo pravni interes. Ker pa zakonodajalec takšne zahteve ni predpisal za nadzorni odbor kolektivne organizacije¹⁰ in nadzorni organ, ki izvajata le splošen nadzor nad zakonitostjo izvajanja nalog kolektivne organizacije, je povsem logično, da je zakonodajalec njuno pravico do vpogleda v osebne podatke posebej uredil. Glede na navedeno 37. člena ZKUASP ni mogoče razlagati tako, da imetniku pravic, ki izkaže pravni interes, vpogled v dokumente kolektivne organizacije ni dovoljen, če ti dokumenti vsebujejo osebne in druge varovane podatke.

26Tožeča stranka v tem postopku ni zahtevala vpogleda v katerekoli osebne podatke.¹¹ Pač pa je zahtevala vpogled le v podatke, brez katerih ne more opraviti učinkovitega nadzora nad delitvijo nadomestil. Trdila je namreč, da tožeča stranka v repertoar tožene stranke ni prijavila avdiovizualnih del, kljub temu pa to dejstvo izhaja iz repertoarja tožene stranke. Poleg tega pa tudi, da naj bi več soavtorjev, ki so svoje materialne pravice prenesli nanjo, uveljavljalo pravice preko tožene stranke. Tožena stranka prvega od navedenih dejstev ni prerekala. Prav tako pa ni zanikala, da soavtorji, ki so pravice prenesli na tožečo stranko, te pravice upravljajo preko nje. Navedla pa je, da je tožeča stranka že vpogledala v repertoar tožene stranke, podatki iz repertoarja pa se ujemajo s podatki iz prijavnic. Ker pa je tožeča stranka pravilnosti podatkov v repertoarju oporekala, poleg tega pa je zatrjevala, da tožena stranka nadomestilo deli osebam, ki niso resnični imetniki avtorskih materialnih pravic, saj so jih prenesli nanjo, pritožbeno sodišče ocenjuje, da ima tožeča stranka upravičen pravni interes za vpogled tako v imena prijaviteljev avdiovizualnih del kot tudi v imena tistih, ki jih tožena stranka na teh delih vodi kot imetnike pravic. Drugače namreč ne more preveriti resničnosti podatkov, posledično pa tudi ne pravilnosti delitve nadomestil. Pravilnost delitve nadomestil je namreč odvisna tudi od tega, ali je tisti, ki ga tožena stranka šteje za imetnika pravic na prijavljenih avdiovizualnih delih, tudi resnični imetnik pravice, na podlagi katere je upravičen do nadomestila. Pritožbeno sodišče torej pritrjuje sodišču prve stopnje, da bi bila tožeči stranki brez vpogleda v zahtevane podatke odvzeta dejanska možnost uveljavljanja njenih pravic.

27Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje tehtati dve ustavno varovani pravici, to je pravico iz ustvarjalnosti, ki tožeči stranki zagotavlja varstvo avtorske pravice (60. člen Ustave RS) in pravico do varstva osebnih podatkov (38. člen Ustave RS). Po določbi drugega odstavka 38. člena Ustave RS je namreč zbiranje, obdelovanje, namen uporabe, nadzor, in varstvo tajnosti osebnih podatkov urejeno z zakonom. Ker pa je določbo 37. člena ZKUASP v povezavi z ostalimi določbami tega zakona (19., 20. in 30. člen) mogoče razumeti kot zakonsko podlago za obdelavo osebnih podatkov, vpogled v katere zahteva tožeča stranka, je tožena stranka že na podlagi tega zakona pooblaščena, da imetniku pravic, katerih pravice upravlja, na obrazloženo zahtevo, te podatke tudi posreduje. Te obveznosti pa se tožena stranka ne more razbremeniti niti s sklicevanjem na to, da je tožeča stranka članica AGICOA. Navedeno namreč ne spreminja dejstva, da tožena stranka obvezno kolektivno upravlja pravice, katerih imetnica je tožeča stranka.

28Upoštevajoč zgornje razloge je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v obsegu, kot izhaja iz I. točke izreka izpodbijane sodbe, dopustiti vpogled v podatke in dokumente tožene stranke.

29Tožena stranka se je pritožila tudi proti odločitvi o stroških postopka. Navedla je, da je tožeča stranka v postopku le delno uspela. Zato meni, da sodišče prve stopnje stroškov postopka ni pravilno odmerilo glede na uspeh strank v pravdi (154. člen ZPP).

30Pritožbeni očitek ni utemeljen. Tožeča stranka je tožbeni zahtevek oblikovala tako, da je zahtevane podatke želela zlasti v zvezi z obravnavanimi avdiovizualnimi deli. Po pozivu sodišča je pojasnila, da želi vpogled v podatke le v zvezi z obravnavanimi deli, tožbenega zahtevka pa izrecno ni spremenila. Zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek delno zavrnilo v delu, v katerem se ne nanaša na obravnavana avdiovizualna dela. Vendar pa zaradi delne zavrnitve tožbenega zahtevka, niso nastali posebni stroški. Postopek se je ves čas vodil le zaradi vpogleda v zahtevane podatke v zvezi z obravnavanimi avdiovizualnimi deli. Vzrok za delno zavrnitev pa je bil posledica nekoliko nespretno oblikovanega tožbenega zahtevka. Zato je mogoče šteti, da tožeča stranka ni uspela le s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka. Odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožeči stranki dolžna povrniti vse stroške pravdnega postopka, je torej pravilna (prim. tretji odstavek 154. člena ZPP).

31Zato pritožba ni utemeljena. Ker pa pritožbeno sodišče niti ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani I. in III. točki izreka potrdilo (353. člen ZPP).

K odločitvi o stroških pritožbenega postopka

32Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške (II. točka izreka).

¹ Na podlagi prvega odstavka 105. člena ZASP za soavtorje avdiovizualnega dela veljajo: 1. avtor priredbe, 2. pisec scenarija, 3. avtor dialogov, 4. direktor fotografije, 5. glavni režiser, in 6. skladatelj filmske glasbe, ki je posebej ustvarjena za uporabo v tem delu. Pri avdiovizualnem delu, pri katerem je animacija bistven element, velja za soavtorja takega dela tudi glavni animator (drugi odstavek istega člena ZASP).
² V 9. členu ZKUASP je med drugim določeno obvezno kolektivno upravljanje za če gre za reproduciranje avtorskih del za privatno in drugo lastno uporabo ter njihovo fotokopiranje prek obsega iz 50. člena ZASP (3. točka tega člena) in kabelsko retransmisijo avtorskih del, razen pri lastnih oddajanjih RTV organizacij, ne glede na to, ali gre za njihove lastne pravice ali pa so te nanje prenesli drugi imetniki pravic (5. točka tega člena).
³ Prim. tretji odstavek 18. člena ZKUASP.
⁴ Tožena stranka se je izrecno sklicevala le na ta del besedila iz 9. člena teh pogodb: „...na vseh avtorskih delih, ki nastanejo pri izvrševanju te Pogodbe, producentu izključno, torej brez omejitev za nadaljnji prenos vseh ali samo nekaterih materialnih pravic na tretje osebe, ...“), ki pa ga je, kot je razvidno iz nadaljevanja te obrazložitve, vzela iz konteksta pogodb oziroma samega določila.
⁵ V 9. členu teh pogodb je tako (med drugim) navedeno, da se tožeči stranki odstopajo oziroma prenašajo vse materialne avtorske pravice, kot jih določa veljavni ZASP v 22. členu, in sicer materialne avtorske pravice iz 23. - 33. člena ZASP in vse avtorskim sorodne materialne pravice izvajalcev iz 121. člena ZASP, ki nastanejo pri izvrševanju pogodbe.
⁶ Ne drži, da tožeča stranka tega dejstva ni prerekala. Namen zanikanja teh dejstev izhaja že iz njenih tožbenih navedb, in sicer iz III. točke tožbe, v kateri tožeča stranka pojasnjuje, v katere podatke tožene stranke je želela vpogledati pred pravdo, pri čemer gre za iste podatke, kot v tem postopku.
⁷ Prim. 10. člen ZVOP-1.
⁸ Prim. šesti odstavek 27. člena ZKUASP.
⁹ Prim. 70. člen ZKUASP.
¹⁰ Prim. šesti odstavek 27. člena ZKUASP.
¹¹ Pri čemer datum prijav sploh ne predstavlja osebnega podatka v smislu ZVOP-1, saj se ne nanaša na posameznika (prim. 1. točka 6. člena ZVOP-1).