VSM Sodba IV Kp 12990/2018

I. Pritožbi okrajne državne tožilke se ugodi in sodba sodišča prve stopnje v odločbah o kazenskih sankcijah spremeni tako, da se obdolženima M.K.J. in M.K. na prvi stopnji v pogojnih obsodbah določeni kazni zapora zvišata iz 4 (štirih) na 6 (šest) mesecev, preizkusni dobi pa iz 1 (enega) na 2 (dve) leti.

II. Pritožbi zagovornikov obdolženih M.K.J. in M.K. se zavrneta kot neutemeljeni ter v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Obdolženca sta kot strošek pritožbenega postopka dolžna plačati sodno takso, in sicer vsak v višini 144,00 EUR.

1Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo II K 12990/2018 z dne 7. 10. 2019 pod točko 1 izreka obdolženo M.K.J. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po prvem odstavku 257. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), pod točko 2 izreka pa obdolženega M.K. za krivega pomoči h kaznivemu dejanju zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po prvem odstavku 257. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 38. člena KZ-1. Po 57. in 58. členu je obdolžencema izreklo pogojni obsodbi, v katerih je vsakemu določilo kazen štiri mesece zapora s preizkusno dobo enega leta. Po tretjem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) sta obdolženca dolžna nerazdelno plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter sodno takso.

2Zoper sodbo so se pritožili:

- zagovorniki obdolžene M.K.J. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podredno pa, da prvostopenjsko sodbo spremeni tako, da obdolženko oprosti obtožbe;

- zagovorniki obdolženega M.K. iz vseh pritožbenih razlogov, pritožbenemu sodišču predlagajo, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, oziroma podredno, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje;

- okrajna državna tožilka zaradi odločbe o kazenski sankciji, s predlogom pritožbenemu sodišču, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da obdolženi M.K.J. določi kazen osem mesecev zapora, obdolženemu M.K. kazen sedem mesecev zapora, ter obema obdolžencema preizkusno dobo v višini dveh let.

3Na pritožbo okrajne državne tožilke so odgovorili zagovorniki obdolžene M.K.J., s predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4Pritožba okrajne državne tožilke je utemeljena, pritožbi zagovornikov obdolženih M.K.J. in M.K. nista utemeljeni.

K pritožbi zagovornikov obdolžene M.K.J.

5Po mnenju zagovornikov obdolžene M.K.J. je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ko je v opisu kaznivega dejanja spremenilo zapise firm dveh gospodarskih družb. Namesto „O. d.o.o.“ je namreč zapisalo „O., k. k., d.o.o.“, s čimer je individualiziralo popolnoma drugo pravno osebo ter prekoračilo obtožbo. Isto kršitev zagovorniki uveljavljajo tudi z navedbami, da je prvostopenjsko sodišče opravilo vlogo tožilstva, ko je spremenilo časovni okvir dogovarjanja, da bo predmetno storitev opravila družba O. d.o.o., saj je namesto „1. 4. 2014“ zapisalo „v začetku aprila 2014“.

6Kršitev ni podana. Sodišče prekorači obtožbo, če spremeni opis dejanja tako, da med obtožbo in sodbo ni več objektivne identitete. Objektivne identitete ni, če obdolženca obsodi za povsem drugo in ne samo drugačno dejanje, kot je obtožen, pa čeprav je to drugo dejanje milejše od tistega iz obtožbe ali če spremeni v obsodilni sodbi opis dejanja v obdolženčevo škodo.¹ Sodišče prve stopnje je v opisu dejanja v izreku sodbe zgolj pravilno zapisalo firmi družb O. d.o.o. ter N. & C. ad AP I. d.o.o., kot izhajata iz oddanih ponudb navedenih gospodarskih družb v postopku obravnavanega javnega naročila. Pri tem pa ne gre za drugi firmi, niti za drugi pravni osebi v primerjavi z obtožnim predlogom, kot to skuša prikazati pritožba. Tudi časovna prilagoditev posameznega fakta, ko je sodišče prve stopnje namesto „1. 4. 2014“ zapisalo „v začetku aprila 2014“, ne pomeni prekoračitve obtožbe. Zagovorniki očitno prezrejo, da je časovni okvir celotnega kaznivega dejanja („v aprilu in maju 2014“) ostal nespremenjen. Sicer pa, zakaj je „začetek aprila 2014“ v škodo obdolženke, pritožba niti ne pojasni, jezikovna primerjava pa pokaže, da takšna časovna opredelitev ni v njeno škodo. Pri obravnavanih spremembah gre za prilagoditev opisa kaznivega dejanja ugotovitvam dokaznega postopka, pri čemer se opis kaznivega dejanja, z izjemo navedenega, ni spremenil. Sprememba obtožbe, kakršno je napravilo sodišče prve stopnje, je bila dopustna, z vidika obdolženke pa gre za spremembo, ki ji ni ne v škodo ne v korist. Opis kaznivega dejanja v izreku izpodbijane sodbe se namreč nanaša na isti historični dogodek, na katerega se je nanašala obtožba, med sodbo in obtožbo pa obstaja subjektivna in objektivna identiteta, zaradi česar bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Zagovorniki v tej zvezi tudi neutemeljeno problematizirajo pomanjkljivo obrazložitev izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je namreč posege v opis očitanega kaznivega dejanja prepričljivo obrazložilo v točki 20 razlogov izpodbijane sodbe, s katerimi pritožbeno sodišče v celoti soglaša, medtem ko v pritožbi uveljavljana kršitev ni podana.

7Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zagovorniki uveljavljajo z navedbami, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj sodišče prve stopnje naj ne bi pojasnilo, ali je obdolženka zaposlena v upravi samoupravne lokalne skupnosti, prav tako pa na posameznih mestih tudi ne navede določno dokaza, na katerega se sklicuje, pač pa uporablja generični pojem „iz elektronske pošte izhaja“. Zagovorniki nimajo prav. Razloge, da je obdolžena M.K.J. bila v obravnavanem času javna uslužbenka in da je torej izpolnjevala zakonski znak „javni uslužbenec“, ima izpodbijana sodba v toči 6 obrazložitve. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da je bila obdolženka na Mestni občini Maribor (v nadaljevanju tudi M.) zaposlena na delovnem mestu „strokovni sodelavec VII/2-II“ in kot vodja javnega naročila pri izboru izvajalca za storitev izdelava brošure I. in M., pri tem pa tudi navedlo dokaze, iz katerih izhaja obdolženkin status javne uslužbenke. Prav tako so neutemeljeni pritožbeni pomisleki, da sodišče prve stopnje ne navede določno iz katere elektronske pošte izhajajo v sodbi ugotovljena dejstva. Prvostopenjsko sodišče je namreč v točkah 11, 18 in 19 natančno navedlo elektronska sporočila, na podlagi katerih je med drugim sprejelo zaključke glede očitanega kaznivega dejanja, zaradi česar kasnejše (v točkah 19 in 21 razlogov izpodbijane sodbe) sklicevanje „zgolj“ na elektronsko pošto obdolženke, ni nejasno. Sodišče prve stopnje pa je tudi pojasnilo, kaj iz takšne pošte izhaja (da je obdolžena M.K.J. dne 18. 4. 2014 vabila na “zaključni pregled brošure I. in M.“).

8Zagovorniki tudi z zatrjevanji, da je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi zapisnik, uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Utemeljujejo jo z navedbami, da iz navedb članov skupine za gospodarstvo ne izhaja dejstvo, da je bila obdolženka navzoča na sestankih v zvezi s projektom izdelave brošure I. in M.. Kršitev, ki jo zagovorniki v bistvu pojasnjujejo z grajo na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, pa ni podana. Protispisnost in s tem uveljavljana kršitev, bi bila podana takrat, če sodišče v razlogih sodbe ne bi pravilno povzelo vsebine listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, pri tem pa bi šlo za odločilna dejstva in za precejšnje nasprotje. Da bi sodišče prve stopnje karkoli napačno povzelo iz listin oziroma izpovedb, iz obrazložitve sodbe ni razvidno. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno povzelo izpovedbo priče Z. E., iz katere izhaja, da je bila obdolžena M. K. J. nekajkrat navzoča na sestankih. Zaključki sodišča prve stopnje v točki 17 razlogov izpodbijane sodbe, da je „obdolženka zelo dobro vedela, da je mimo pravil javnega naročanja odločeno, kdo bo izvajal storitev“, kar graja pritožba, pa tudi ne temeljijo zgolj na ugotovitvah, da je bila obdolžena M.K.J. navzoča na sestankih skupine za gospodarstvo v zvezi s projektom izdelave brošure I. in M., pač pa tudi na ostalih izvedenih dokazih, ki jih je sodišče prve stopnje dokazno ocenilo v preostalih razlogih izpodbijane sodbe. Sicer pa je tudi I. D. povedal, da je na sestanku s K. in E. bila prisotna tudi obdolženka. Ker v pritožbi uveljavljana nasprotja torej niso podana, je pritožba v tem delu neutemeljena.

9Kršitev kazenskega zakona zagovorniki uveljavljajo kot posledico zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ko navajajo, da je obdolženka v postopku javnega naročanja postopala tako, kot je interni akt Mestne občine M. predvideval, zaradi česar očitano ravnanje ni kaznivo dejanje. Takšna kršitev pa ni mogoča, saj je kazenski zakon lahko kršen le, če sodišče ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju uporabi napačen zakon ali pa ga sploh ne uporabi, kar pa v obravnavani zadevi ni primer.

10Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe v smeri, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Pritožbeno sodišče v tej zvezi nima nobenih pomislekov. Prvostopenjsko sodišče je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolžene M.K.J. ter obdolženega M.K. je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa tudi zanesljivo zaključilo, da je obdolžena M.K.J. storila v izreku izpodbijane sodbe opisano kaznivo dejanje, obdolženi M.K. pa pomoč k temu kaznivemu dejanju. Pritožbeno sodišče zato v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki izpodbijane sodbe, na katere se v izogib ponavljanju tudi sklicuje.

11Bistvo pritožbe zagovornikov obdolžene M.K.J. je v graji dokazne ocene, s katero zagovorniki ne soglašajo, ter v ponavljanju zagovora obdolženke, da je v postopku oddaje obravnavanega javnega naročila pridobila tri konkurenčne ponudbe, kot to nalaga določba 14. člena Navodil za oddajo javnih naročil M. z dne 18. 6. 2013 (v nadaljevanju Navodila).

12S takšnimi pritožbenimi navedbami ni mogoče soglašati. Za svoje zaključke, da je obdolženka storila v izreku izpodbijane sodbe opisano kaznivo dejanje, je sodišče prve stopnje imelo zadostno podlago v izpovedbah zaslišanih prič D.K., M. K., Z. E., I. D. in I. K., elektronskih sporočilih, ki jih je obdolženi M.K. poslal D.K. (točka 11 razlogov izpodbijane sodbe) ter elektronskih sporočilih, navedenih v točkah 18 in 19 obrazložitve prvostopenjske sodbe. Zagovor obdolženke, ki je zanikala storitev obravnavanega kaznivega dejanja, je pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje, ki je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo tehtne razloge o tem, zakaj ji ni mogoče verjeti. Pritožbena izvajanja, ki v bistvu ne prinašajo ničesar novega, pa pravilnosti teh razlogov ne morejo ovreči. Pritožbeno sodišče namreč v celoti soglaša z oceno prvostopenjskega sodišča, da je obdolženka ravnala v nasprotju z določbo 14. člena Navodil, ki v prvem odstavku zapoveduje ravnanje organov v Mestni upravi M. (uporabnikov) v postopku oddaje javnega naročila blaga in storitev od ocenjene vrednosti 2.000,00 EUR do ocenjene vrednosti 10.000,00 EUR. V takšnem primeru morajo namreč uporabniki pred oddajo javnega naročila obvezno opraviti preverjanje cene pri najmanj treh izvajalcih na relevantnem trgu, česar pa obdolženka pred izborom izvajalca za storitev izdelave brošure I. in M. ni storila, kar je sodišče prve stopnje argumentirano obrazložilo. Da bo storitev opravila družba O. d.o.o., katere direktor je bil obdolženi M.K., je bilo dogovorjeno že v začetku aprila 2014, torej še preden so družbe N. & C. ad AP I. d.o.o., V. marketing d.o.o. ter O. d.o.o. dne 12. 5. 2014 oziroma 13. 5. 2014 uradno oddale svoje ponudbe za oblikovanje brošure I. in M.. Slednje ne izhaja zgolj iz izpovedbe priče D.K., kot to skuša prikazati pritožba, temveč tudi iz drugih dokazov. Predstavniki družbe O. d.o.o. so bili namreč že v začetku aprila vabljeni in so tudi sodelovali na sestankih skupine za gospodarstvo, medtem ko predstavniki drugih dveh ponudnikov na sestankih niso bili navzoči, kot to izhaja iz izpovedb članov skupine za gospodarstvo, Z. E. in I. K.. Sicer pa je družba O. d.o.o. brošuro v slovenskem in angleškem jeziku tudi oblikovala še pred formalno izvedbo izbire dne 13. 5. 2014, kar je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo v točkah 18 in 19 razlogov izpodbijane sodbe. Z razlogi v tej smeri se pritožbeno sodišče v celoti strinja in jih povzema kot pravilne ter jim nima ničesar dodati.

13Pritožba pa ne more biti uspešna niti, ko izpovedbi prič D. K. in G. K. ocenjuje drugače kot sodišče prve stopnje. Izpovedba priče D. K. je namreč potrjena z elektronskima poštama, ki ju je slednjemu poslal obdolženi M.K. (točka 11 razlogov prvostopenjske sodbe) in iz katerih je razvidno, da je obdolženi M.K. D. K. naročil, da naj na elektronski naslov obdolžene M.K.J. pošlje ponudbo za brošuro I. in M., ki mu jo je poslal v priponki („AP-I brošura M..doc“). Navedeno je D.K. tudi storil, in sicer tako, da je ponudbo, ki mu jo je poslal obdolženi M.K., prekopiral v njihovo obliko, torej, da je ponudba imela glavo in nogo družbe N. & C. ad AP I. d.o.o., nato pa jo poslal obdolženi M.K.J.. Sodišče prve stopnje je v točki 21 razlogov sodbe tudi prepričljivo pojasnilo, zakaj ni verjelo zagovoru obdolženega M.K. v smeri, da je D.K. sam pošiljal elektronsko pošto z njegovega računalnika. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je potrebno upoštevati okoliščino, da sta bila obdolženi M.K. in D.K. v času nastanka sporne elektronske pošte prijatelja in da sta se sprla šele poleti 2014, kazensko ovadbo pa je D. K. zoper obdolženega M.K. podal aprila 2015. Nenazadnje zagovora obdolženca ni potrdil niti K. T., ki ga je obramba predlagala za potrditev obdolženčevih navedb. Najpomembnejše pa je, da krivda tako obdolženega M.K. kot tudi obdolžene M.K.J. ne izhaja zgolj iz izpovedbe D. K. ter spornih elektronskih sporočil, temveč tudi iz drugih dokazov, ki s pričo D. K. niso povezani in ki jih je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo. Pritožbeno sodišče pa se strinja tudi z oceno izpovedbe priče G. K. v točki 12 razlogov izpodbijane sodbe, da imenovani o ponudbi družbe V. marketing d.o.o. ni vedel ničesar, kar kaže na to, da ponudbe ni sestavljal sam.

14Zagovorniki obdolžene M.K.J. ugotovljeno dejansko stanje izpodbijajo tudi z navajanjem, da bi sodišče prve stopnje moralo za zaključek o lažnem preverjanju konkurenčnih cen na trgu predhodno preveriti, kakšna je bila realna tržna vrednost storitve in ali je bila torej sporna storitev družbe O. d.o.o. dražja od drugih primerljivih storitev na trgu. Takšnim pritožbenim pomislekom ni mogoče pritrditi. Obdolžena M.K.J. je bila kot javna uslužbenka spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po prvem odstavku 257. člena KZ-1, ker, zato da bi drugemu pridobila nepremoženjsko korist, ni opravila uradne dolžnosti. Zakonski znak očitanega kaznivega dejanja je torej nepremoženjska korist, ki v kazenskem pravu zajema najrazličnejše vrste ugodnosti, ki jih storilec pridobi zase ali za drugo osebo, navedeno pa ne pomeni neposredne premoženjske koristi. Gre za kakršnekoli pravice, ki niso materialne narave in jih sodišče ne more odvzeti kot protipravno pridobljeno premoženjsko korist. V praksi se pridobitev nepremoženjske koristi najpogosteje pokaže kot zagotovitev prednosti ali ugodnejšega položaja pred ostalimi strankami v postopku, pri napredovanju na delovnem mestu, pri sklepanju pravnih poslov in podobno.² V obravnavanem primeru je nepremoženjska korist pravni posel, ki ga je družba O. d.o.o. pridobila mimo pravil M. na prej navedeni način, zaradi česar ugotavljanje običajne tržne vrednosti opravljene storitve ni bilo potrebno. S tem, ko je obdolženka zgolj formalno pridobila ponudbi tudi drugih dveh konkurenčnih družb, je namreč navidezno prikazala izpolnitev določbe 14. člena Navodil. Kakšna je bila realna vrednost storitve na trgu, pa ni pravno relevantno za ugotovitev obstoja očitanega kaznivega dejanja. Kot tudi ni pomembno, na kakšen način so se sklicevali sestanki na Mestni občini M., o čemer bi po mnenju obrambe znala izpovedati predlagana priča V. M., kar je v točki 4 razlogov izpodbijane sodbe tehtno obrazložilo tudi sodišče prve stopnje.

15Zagovorniki prav tako neuspešno problematizirajo ugotovitev sodišča prve stopnje v točkah 14 in 15 razlogov izpodbijane sodbe, da ni nobenih dokazil, da je obdolžena M.K.J. dejansko opravila preverjanje cen pri najmanj treh izvajalcih na relevantnem trgu. Takšne zaključke je namreč prvostopenjsko sodišče utemeljeno sprejelo po tem, ko je ocenilo zagovor obdolženke in druge dokaze, zaradi česar je pritrditi sodišču prve stopnje, da iz listinske dokumentacije izhaja zgolj, da so direktorji družb O. d.o.o., N. & C. ad AP I. d.o.o. ter V. marketing d.o.o. podali ponudbo za pripravo brošure s specifikacijo vsebine in cene, medtem ko obdolžena M.K.J. uradnih preverjanj cen na relevantnem trgu ni opravila. Zapis „zaključni“ pred „pregled brošure I. in M.“ pa ni nepomemben, kot si to prizadeva prikazati pritožba. Iz elektronske pošte obdolženke namreč jasno izhaja, da je slednja že dne 18. 4. 2014 sklicala sestanek na temo „zaključni pregled brošure I. in M.“, zaradi česar ni mogoče sprejeti naziranj pritožbe, da je obdolženka to očitno spregledala.

16Ob obrazloženem, in ker pritožba tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko ovrglo pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je bilo potrebno pritožbo zagovornikov obdolžene M.K.J. zavrniti kot neutemeljeno.

K pritožbi zagovornikov obdolženega M.K.

17Zagovorniki obdolženega M.K. uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z navajanji, da je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini izpovedbe priče G. K., in med samim zapisnikom. Iz vsebine takšnih pritožbenih navedb, ko zagovorniki podajajo lastno oceno izvedenega dokaza, ki nasprotuje dokazni oceni izpodbijane sodbe, pa izhaja, da prvostopenjskemu sodišču očita, da je napačno ocenilo izvedene dokaze. S tem pa zagovorniki ne uveljavljajo bistvene kršitve določb kazenskega postopka, temveč zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.

18„Absolutno bistveno kršitev“ zagovorniki uveljavljajo tudi z navajanji, da sodišče prve stopnje ni angažiralo predlaganega izvedenca računalniške stroke, pri tem pa ne pojasnijo, katero konkretno kršitev iz prvega odstavka 371. člena bi naj sodišče prve stopnje s tem storilo. Da bi prvostopenjsko sodišče zagrešilo tovrstne kršitve, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, pa ob preizkusu izpodbijane sodbe sodišče druge stopnje ni ugotovilo. V kolikor pa so zagovorniki s temi pritožbenimi navedbami merili na relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, pa pritožbeno sodišče dodaja še, da bi zagovorniki svoje navedbe v tej smeri morali konkretizirati in povedati, katero določbo ZKP sodišče prve stopnje ni uporabilo ali pa jo je uporabilo nepravilno ali je prekršilo pravice obrambe, in pojasniti, kako bi naj to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe, zaradi česar je pritožba v tem delu neutemeljena.

19Zagovorniki, ki v uvodu pritožbe navajajo, da se pritožujejo iz vseh pritožbenih razlogov, ne pojasnijo, na kakšen način bi naj prvostopenjsko sodišče kršilo kazenski zakon in za katero kršitev iz 372. člena ZKP bi naj šlo, tega pa ni mogoče razbrati niti iz vsebine njihovih pritožbenih navedb. Da bi prvostopenjsko sodišče zagrešilo tovrstne kršitve, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, pa ob preizkusu napadene sodbe sodišče druge stopnje ni ugotovilo.

20Zagovorniki neutemeljeno grajajo tudi, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Kot je pritožbeno sodišče že navedlo zgoraj, v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki izpodbijane sodbe.

21V točkah od 11 do 14 predmetne sodbe je tako že obrazloženo, zakaj ni mogoče soglašati z navedbami, da ni dokazov, da je obdolžena M.K.J. storila očitano kaznivo dejanje, zaradi česar obdolženemu M. K. tudi ni mogoče dokazati očitane pomoči. Obrazloženo je še, da odločitev o izbiri družbe O. d.o.o. ni bila sprejeta zakonito ter zakaj ni bilo nobene potrebe po pritegnitvi izvedenca, ki bi ocenil vrednost storitve na trgu.

22Zagovorniki izpodbijajo tudi oceno izpovedbe priče G. K., pri tem pa selektivno izpostavljajo posamezne dele njegove izpovedbe, ne da bi ocenili tudi druge, za obrambo manj ugodne dele, kot je to storilo sodišče prve stopnje v točki 12 razlogov izpodbijane sodbe. Res je, da je G. K. povedal, da se glede oddaje ponudbe ni dogovarjal z obdolženim M. K., vendar ni mogoče prezreti, da o sami ponudbi ni vedel povedati ničesar. Ni se spomnil, kakšno ponudbo je podal, niti kam in na kakšen način jo je poslal. Celo več, povedal je, da se je pri pripravi ponudbe oziral na objavljen razpis, ki pa ga niti ni bilo, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

23Ob obrazloženem, in ker pritožba tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko ovrglo pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je bilo potrebno pritožbo zagovornikov obdolženega M.K. zavrniti kot neutemeljeno.

K pritožbi okrajne državne tožilke

24Okrajna državna tožilka se pritožuje zoper odločbo o kazenski sankciji, medtem ko zagovorniki obdolženih M.K.J. in M.K. slednje posebej ne izpodbijajo.

25Državna tožilka v pritožbi izpostavlja, da je sodišče prve stopnje pri odmeri kazni obdolžencema dalo prevelik poudarek olajševalnim okoliščinam, medtem ko teže kaznivega dejanja ni ustrezno upoštevalo. Dejanje je bilo storjeno aprila 2014, zaradi česar ni mogoče govoriti o veliki časovni oddaljenosti. Prav tako predhodna nekaznovanost obdolžencev ne more opravičevati tako nizko določeni kazni. Obdolžena M.K.J. je pri M. opravljala dela in naloge vodje javnega naročila in vplivala na razpolaganje javnih sredstev. Občina mora namreč zagotoviti gospodarno in učinkovito porabo javnih sredstev ter v tej luči zakonito izvesti postopek oddaje javnega naročila. Sodišče prve stopnje je po mnenju državne tožilke zanemarilo generalno preventivni namen kazenske sankcije. Bodoči storilci tovrstnih kaznivih dejanj morajo namreč vedeti, da jih čaka sojenje in kazen.

26Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožba okrajne državne tožilke utemeljena. Sodišče prve stopnje je pri odmeri kazni obdolžencema sicer pravilno upoštevalo časovno oddaljenost od storitve kaznivega dejanja ter njuno predhodno nekaznovanost, vendar je dalo premajhni poudarek teži kaznivega dejanja, kot to pravilno izpostavlja pritožnica. Soglašati je namreč, da gre v obravnavani zadevi za zavržno kaznivo dejanje, pri čemer nizke kazenske sankcije tudi rušijo avtoriteto države, njene represivne funkcije ter razvodenijo smisel kazenskega postopka, prav tako pa nimajo zadostnega vpliva na storilce kaznivih dejanj. Ker mora izrečena kazenska sankcija v smislu generalno preventivnega namena potencialne storilce tudi odvračati od izvrševanja takšnih in podobnih kaznivih dejanj, je pritožbeno sodišče, upoštevaje težo kaznivega dejanja in vse že navedene olajševalne okoliščine, ugodilo pritožbi okrajne državne tožilke in v pogojnih obsodbah določeni kazni zapora za oba obdolženca zvišalo iz štiri na šest mesecev, preizkusni dobi pa iz ene na dve leti. Pritožbeno sodišče pa ob tem meni, da bosta samo takšni kazenski sankciji na obdolženca vplivali dovolj vzgojno, da se bosta v prihodnosti izogibala izvrševanju kaznivih dejanj. Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz točke I izreka te sodbe.

27Ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona iz 383. člena ZKP, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče o pritožbah zagovornikov obdolženih M.K.J. in M.K. ter okrajne državne tožilke odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe ( 391. člen in prvi odstavek 394. člena ZKP).

28Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP. Glede na izid postopka sta obdolženca dolžna plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka, pri čemer je bila sodna taksa odmerjena na podlagi tarifne št. 7122 v zvezi s tarifnima št. 7111 in 71113 Zakona o sodnih taksah, upoštevaje premoženjske razmere obdolžencev.

¹ Tako Š. Horvat v Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, GV Založba, 2004, str. 792.
² Prim. sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 137/2009 z dne 12. 5. 2010.