UPRS Sodba I U 1981/2018-9

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Prvostopenjski organ je z izpodbijano dopolnilno odločbo odločil, da tožnici za manjvrednost hiše ..., ki je bila podržavljena na parc. št. 130/2 k. o. ..., v postopku denacionalizacije pa vrnjena v naravi z delno odločbo Sekretariata za urbanizem, gradbene zadeve in komunalne zadeve Občine Kranj št. 362-25/93-04/RV z dne 15. 11. 1993, ne pripada odškodnina v obveznicah.

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bila izdana v ponovljenem postopku, potem ko je bila dopolnilna odločba z dne 11. 1. 2016, v kateri je organ tožnici priznal odškodnino za manjvrednost v izreku navedene nepremičnine, v upravnem sporu s sodbo I U 45/2017 z dne 12. 12. 2017 odpravljena in vrnjena v ponoven postopek. Sklicuje se na stališča sodišča, zavzeta v navedeni sodbi, glede razlage določb 26. člena Zakona o denacionalizacij (ZDen) ter 24. in 26. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o denacionalizaciji (ZDen-B). Po pregledu vseh listin v zadevi ugotavlja, da tožnica ni posebej zahtevala odškodnine zaradi zmanjšane vrednosti na obravnavani nepremičnini po podržavljenju, niti ni tega uveljavljala v rokih iz 24. in 26. člena Zden-B, zato je ob upoštevanju stališč sodišča odločil, da tožnici ta odškodnina ne pripada.

3Drugostopenjski organ je zavrnil tožničino pritožbo in njen zahtevek za povračilo pritožbenih stroškov.

4Tožnica se z izpodbijano odločbo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo. V njej navaja, da bi organ pri odločanju moral upoštevati osnovni namen ZDen, to je popravo po vojni storjenih krivic in o zadevi odločiti po načelu pravičnosti. Odločitvi toženke očita, da je tako pomanjkljiva, da njen preizkus ni mogoč, saj ne vsebuje argumentiranih in jasnih stališč, je kratka in brez razlogov o odločilnih dejstvih. V zvezi s tem uveljavlja kršitev 14. in 22. člena Ustave RS.

5Meni, da določba 26. člena, kot jo je vseboval ZDen že ob začetku veljavnosti, ne napotuje na oblikovanje dveh zahtevkov. Iz ugotovitve vrednosti ob podržavljenju in danes pa naj bi bilo mogoče ugotoviti tudi, ali se taka nepremičnina vrne brez poračunanja vrednosti, za kar ni treba oblikovati nobenega zahtevka, temveč je to del zahtevka, ki je moral biti vložen do 7. 12. 1993. Sklicuje se na 16. člen ZDen in trdi, da je v konkretnem primeru upravni organ z delno odločbo, ki ni vsebovala vrednosti premoženja, odločil v delu, ki se nanaša na vračilo v naravi, z izpodbijano dopolnilno odločbo pa še o preostalem delu zahteve, torej o odškodnini zaradi manjvrednosti objekta. Navaja, da je termin „premoženje“ generičen pojem, zahtevek za denacionalizacijo pa enoten, o katerem se vodi postopek glede celotnega premoženja. Meni, da zato ni mogoče skleniti, da je bila v tem primeru denacionalizacija zaključena leta 1993, ko naj bi tožnica nepremičnino prejela v last in posest, kot to trdi upravni organ. Meni tudi, da ZDen-B ne daje podlage za to, da bi mogel biti zahtevek oblikovan na način in v rokih, ki so v njem določeni, niti da je bilo uveljavljanje zahtevkov iz naslova manjvrednosti premoženja uzakonjeno šele z novelo. Graja stališče organa, da je tožnica odgovorna za nastalo stanje, ker ni uveljavljala kršitve, da vrednost objekta ni bila določena. Organ naj bi namerno spregledal temeljno načelo pomoči neuki stranki iz 14. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP/86), kar je prav tako kršitev 14. in 22. člena Ustave RS. Nejasno pa je tudi, zakaj je organ izvajal dokazni postopek zaradi ugotovitve vrednosti obravnavanega objekta in tožnici povzročal nepotrebne stroške. Navaja še, da enoletni rok iz 24. člena ZDen-B velja za pravnomočno končane postopke, v tem primeru pa postopek še ni bil končan, saj je bilo odločeno le o delu zahtevka, to je o vrnitvi v last in posest, ne pa o odškodnini zaradi manjvrednosti, zato ne drži, da je bila v tej zadevi uporabljena enotna sodna praksa.

6Sodišče je tožbo vročilo toženki in prizadeti stranki A. d. d. (v nadaljevanju A.).

7Toženka na tožbo ni odgovorila, sodišču pa je poslala upravne spise.

8A. v odgovoru tožbi nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

9Tožba ni utemeljena.

10Tožnica neutemeljeno uveljavlja, da je obrazložitev izpodbijane odločitve tako pomanjkljiva, da njen preizkus ni mogoč. V izpodbijani prvostopenjski odločitvi, ki je izdana v ponovljenem postopku po sodbi tega sodišča I U 45/2017, je namreč upravni organ (kot bo podrobneje pojasnjeno v nadaljevanju) navedel vsa dejstva, ki so pravno odločilna glede na v navedeni sodbi zavzeta stališča o pravilni razlagi zakona. V tej luči pa je izpodbijano določbo preizkusil tudi drugostopenjski organ.

11Predmet obravnavane zadeve je odločitev o odškodnini zaradi manjvrednosti denacionaliziranega premoženja, to je hiše ... na podržavljeni parc. št. 130/2 k. o. ..., ob vračanju. Med strankami ni sporno, da je bila ta nepremičnina tožnici v last in posest vrnjena z delno odločbo z dne 15. 11. 1993. Prav tako med njima ni sporno, da tožnica v postopku denacionalizacije pa vse do poteka rokov iz 24. in 26. člena ZDen-B, ni vložila posebnega zahtevka za odškodnino zaradi njene manjvrednosti na podlagi 26. člena ZDen, saj taki ugotovitvi prvostopenjskega organa, ki jo ta navaja v izpodbijani odločbi, tožnica ne ugovarja. Za tožnico pa je sporno, ali je bil tak poseben zahtevek v tem primeru sploh potreben.

12Da organ o odškodnini za manjvrednost nepremičnine, ki se vrača v naravi, ne more odločati brez zahteve stranke, je sodišče pojasnilo že v omenjeni sodbi I U 45/2017. V njej je sodišče pojasnilo, da je postopek denacionalizacije skladno s prvim odstavkom 61. člena ZDen predlagalen, zato je odločanje o odškodnini zaradi manjvrednosti nepremičnine mogoče le, če je tak zahtevek postavljen. Za uvedbo in vodenje denacionalizacijskega postopka namreč ne zadostuje zgolj vložitev zahteve, temveč mora ta vsebovati konkreten zahtevek za priznanje pravic po določbah zakona. Ker je odločitev o tem, katere pravice uveljavlja, v dispoziciji stranke, mora stranka te pravice v zahtevi izraziti. Skladno s prvim odstavkom 62. člena ZDen mora tako v zahtevi navesti tudi, v kateri obliki zahteva premoženje.

13Zahteva za vrnitev premoženja v naravi sama po sebi ne vključuje tudi zahteve za priznanje odškodnine zaradi manjvrednosti objekta ob vračanju. Kaj takega namreč ne izhaja iz prvega odstavka 26. člena ZDen, ki določa, da se nepremičnina, katere vrednost se je po podržavljenju bistveno zmanjšala, upravičencu vrne z doplačilom odškodnine do polne vrednosti ob podržavljenju. Ta določba, ki je v enakem besedilu veljala že pred novelo ZDen-B, namreč ureja zgolj materialno podlago za postavitev zahtevka za priznanje odškodnine zaradi manjvrednosti nepremičnine ob vračanju.

14ZDen pred novelo ZDen-B ni poznal posebnih rokov za uveljavljanje odškodnine do polne vrednosti ob podržavljenju. Z novelo, s katero je dodatno opredelil pravni standard bistvenega zmanjšanja vrednosti, pa je v prehodnih določbah določil dva roka za uveljavljanje zahteve iz 26. člena zakona: v zadevah, v katerih je bilo že odločeno s pravnomočno odločbo, rok enega leta od uveljavitve novele (24. člen ZDen-B), v drugih zadevah pa rok 60 dni od uveljavitve novele (26. člen ZDen-B). Tako tudi iz navedene ureditve rokov nedvomno izhaja, da je za odločitev o odškodnini iz 26. člena ZDen potrebna posebna zahteva, saj bi bila sicer taka ureditev nepotrebna in zato nesmiselna.

15Tožnica zmotno navaja, da gre v tem primeru za drugačno situacijo kot v siceršnji sodni praksi, kar utemeljuje s tem, da v tej zadevi postopek denacionalizacije še ni končan, ker je bilo leta 1993 odločeno zgolj o vrnitvi v last in posest, ne pa tudi o odškodnini zaradi manjvrednosti objekta. Ker zahteva za odškodnino zaradi manjvrednosti v konkretnem primeru sploh ni bila postavljena, ne gre za situacijo, ko o njej še ni bilo odločeno, temveč gre, nasprotno, prav za situacijo, na kakršno se nanaša navedena ureditev rokov iz ZDen-B, to je, ko do uveljavitve novele ZDen-B zahteva za odškodnino zaradi manjvrednosti še ni bila postavljena. Prav za take primere je namreč novela določila rok za postavitev zahtevkov, saj v zadevah, v katerih so bili posebni zahtevki za priznanje odškodnine zaradi manjvrednosti nepremičnine postavljeni že pred uveljavitvijo novele, teh zahtevkov po njeni uveljavitvi ni bilo treba ponovno postavljati.

16Tožnica pa ne more uspeti niti s tožbenimi očitki o kršitvi načela pomoči neuki stranki iz 14. člena ZUP/86, saj se ti nanašajo na pravilnost in zakonitost odločbe z dne 15. 11. 1993, s katero je bilo odločeno o vrnitvi obravnavane nepremičnine v last in posest tožnici, ki pa ni predmet presoje v tem upravnem sporu.

17Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

18Sodišče je v skladu z drugim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, saj je sodišče odločitev oprlo na presojo pravnega vprašanja, tožnica pa v tožbi ni navajala novih dejstev in dokazov, ki bi bili pomembni za odločitev v tej zadevi.

19Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.