VSM Sodba IV Kp 56096/2018

I. Pritožbama zagovornikov obdolženega B. A. se ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se obdolženega B. A. iz razloga po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku

oprosti obtožbe,

da z namenom, da bi preprečil ugotovitev dejanske davčne obveznosti - davka na dodano vrednost za leto 2015, sprva kot odgovorna oseba, od 21. 2. 2017 dalje pa kot dejanska poslovodeča oseba družbe A d.o.o., s sedežem v Mariboru, na zahtevo pristojnega davčnega organa – Finančne uprave Republike Slovenije – v obdobju od 14. 10. 2016 do vključno 3. 4. 2017 v Mariboru v nasprotju s prvim odstavkom 138. člena Zakona o davčnem postopku – ZdavP-2 (Ur. l. RS, št. 13/11-UPB4, 32/12, 94/12, 101/13-ZDavNepr, 111/13, 22/14-Odl.US, 25/14- ZFU, 40/14-ZIN-B, 90/14 in 91/15) ni predložil evidence družbe A. d.o.o., ki jo je bil dolžan voditi in sicer izpisa prometa in transakcij poslovnega računa navedene družbe, odprtega pri R. št. , kakor tudi ni dal zahtevanih pojasnil v zvezi s predmetom davčnega nadzora, s čimer je oviral davčni nadzor,

s čimer naj bi storil kaznivo dejanje davčne zatajitve po tretjem odstavku 249. člena Kazenskega zakonika.

II. Po prvem odstavku 96. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena Zakona o kazenskem postopku obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovih zagovornikov proračun.

1Okrajno sodišče v Mariboru je z izpodbijano sodbo obdolženega B. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja davčne zatajitve po tretjem odstavku 249. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po 57. in 58. členu KZ-1 je obdolžencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen šest mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP v znesku, ki bodo odmerjeni naknadno in sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe.

2Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik A. V. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o kazenski sankciji, s predlogom višjemu sodišču, da izpodbijano sodbo razveljavi in obdolženca oprosti obtožbe. Prav tako so se zoper izpodbijano sodbo iz vseh pritožbenih razlogov pritožili obdolženčevi zagovorniki iz Odvetniške družbe P., ki vztrajajo pri pritožbi zagovornika V., višjemu sodišču pa predlagajo, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti očitanega kaznivega dejanja oziroma podrejeno spremeni odločitev o kazni, oziroma, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje.

3Zagovornik A. V. je v pritožbi predlagal, da ga višje sodišče povabi na sejo senata. V skladu z določbo 445. člena ZKP sodišče druge stopnje, kadar odloča o pritožbi zoper sodbo, ki jo je izdalo sodišče prve stopnje po skrajšanem postopku, obvesti stranki o seji svojega senata samo, če predsednik senata ali senat spozna, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari. V obravnavani zadevi to ni bilo ugotovljeno, zagovornik pa tudi ni pojasnil, zakaj bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari, zato višje sodišče strank o seji senata ni obvestilo.

4Pritožbi sta utemeljeni.

5Zagovorniki v obeh pritožbah grajajo nezadostno konkretizacijo obdolženčevega izvršitvenega ravnanja v opisu kaznivega dejanja in na tej podlagi, z navedbami o nerazumljivosti izreka oziroma opisa kaznivega dejanja, smiselno zatrjujejo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, z navedbami o nekonkretiziranosti, pavšalnosti, nedoločenosti in „praznosti“ očitkov v opisu kaznivega dejanja pa hkrati tudi kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP.

6Če v opisu dejanja v obsodilni sodbi kateri izmed zakonskih znakov kaznivega dejanja manjka ali če ti zakonski znaki pri opisu obdolženčevega izvršitvenega dejanja niso konkretno navedeni, ima to lahko za posledico, da je izrek sodbe nerazumljiv, vendar pa v takem primeru ne gre za kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč za kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP.¹

7Kaznivo dejanje davčne zatajitve po tretjem odstavku 249. člena KZ-1 stori, kdor z namenom, da bi preprečil ugotovitev dejanske davčne obveznosti, na zahtevo pristojnega davčnega organa ne daje podatkov, ne vodi ali ne predloži poslovnih knjig in evidenc, ki jih je dolžan voditi, ali so knjige in evidence vsebinsko napačne, ali ne da pojasnil v zvezi s predmetom davčnega nadzora ali ovira davčni nadzor. V izreku izpodbijane sodbe je obdolženčevo ravnanje konkretizirano z opisom, da z namenom, da bi preprečil ugotovitev dejanske davčne obveznosti - davka na dodano vrednost za leto 2015, sprva kot odgovorna oseba, od 21. 2. 2017 dalje pa kot dejanska poslovodeča oseba družbe A. d.o.o., na zahtevo pristojnega davčnega organa – Finančne uprave Republike Slovenije – v obdobju od 14. 10. 2016 do vključno 3. 4. 2017 v Mariboru v nasprotju s prvim odstavkom 138. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) ni predložil evidence družbe A. d.o.o., ki jo je bil dolžan voditi, in sicer izpisa prometa in transakcij poslovnega računa navedene družbe, odprtega pri R., št. , kakor tudi ni dal zahtevanih pojasnil v zvezi s predmetom davčnega nadzora, s čimer je oviral davčni nadzor.

8Glede na citirano zakonsko dikcijo kaznivega dejanja in konkreten opis kaznivega dejanja v izreku izpodbijane sodbe, zagovorniki utemeljeno grajajo konkretizacijo obdolženčevega izvršitvenega ravnanja v opisu kaznivega dejanja, zaradi katere dejanje, ki je predmet krivdoreka, nima vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja davčne zatajitve po tretjem odstavku 249. člena KZ-1. Obravnavano kaznivo dejanje je tako imenovana tiha blanketna dispozicija, saj se 249. člen KZ-1 izrecno ne sklicuje na davčne predpise, vendar pa je uporaba davčnopravih norm nujna za razlago kazenske norme. Obdolžencu se očita, da v nasprotju s prvim odstavkom 138. člena ZDavP-2 ni predložil evidence družbe A. d.o.o., ki jo je bil dolžan voditi, in sicer izpisa prometa in transakcij poslovnega računa navedene družbe, odprtega pri R. Sklicevanje na to določbo je, kot utemeljeno opozarjajo zagovorniki, presplošno.² Prvi odstavek 138. člena ZDavP-2 namreč veleva zgolj, da mora zavezanec za davek sodelovati pri ugotavljanju dejanskega stanja, ki je pomembno za obdavčenje. Iz opisa kaznivega dejanja (kot tudi iz razlogov izpodbijane sodbe) tako ni razvidna pravna dolžnost oziroma pravna podlaga, iz katere bi izhajalo dolžnostno ravnanje, da družba v obliki evidence vodi izpis prometa in transakcij na svojem poslovnem računu. Izvršitveni način, da storilec ne predloži evidence, ki jo je „dolžan voditi“, torej predpostavlja dolžnost vodenja take evidence, zaradi česar je konkretizacija le-te za obstoj zatrjevanega zakonskega znaka nujna.

9Prav tako nujna pa je konkretizacija v opisu kaznivega dejanja zatrjevanega očitka, da obdolženec ni dal zahtevanih pojasnil v zvezi s predmetom davčnega postopka, s čimer je oviral davčni nadzor. Izvršitveno ravnanje, da storilec „ne da pojasnil v zvezi s predmetom davčnega nadzora“ ali „ovira davčni nadzor“ predstavlja dva alternativno, a vendarle povsem samostojno določena načina izvršitve kaznivega dejanja davčne zatajitve po tretjem odstavku 249. člena KZ-1, ki ju v opisu kaznivega dejanja ni dovolj zgolj prepisati, pač pa ju je treba napolniti z navedbo konkretnih dejstev in okoliščin. Po ustaljeni sodni praksi namreč opis kaznivega dejanja predstavlja okvir za ugotavljanje dejanskega stanja, kot ga zatrjuje obtožni akt in mora biti konkretiziran do te mere, da po eni strani omogoča (sodišču) pravno vrednotenje obdolženčevega ravnanja oziroma sklepanje o obstoju ali neobstoju kaznivega dejanja, po drugi strani pa uresničevanje obdolženčeve pravice do obrambe, ki je lahko učinkovita le, če so zakonski znaki kaznivega dejanja, ki se mu očita, v opisu dejanja v zadostni meri konkretizirani. Pritrditi je zato zagovornikom, ki v opisu kaznivega dejanja pogrešajo konkretizacijo očitanih izvršitvenih ravnanj in se utemeljeno sprašujejo, kakšnih (zahtevanih) pojasnil obdolženec ni dal v zvezi z davčnim nadzorom in katera konkretno so ta pojasnila, ki so ovirala davčni nadzor.

10Navedba (vsaj enega izmed alternativno določenih oblik) izvršitvenega ravnanja obdolženca je konstitutiven znak obravnavanega kaznivega dejanja, zato je konkretizacija tega zakonskega znaka nujna. Dejanje, katerega zakonski znaki v izreku sodbe niso v celoti konkretizirani, ni kaznivo dejanje. To pomeni, da je sodišče prve stopnje prekršilo kazenski zakon v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obsojenec preganja, kaznivo dejanje (1. točka 372. člena ZKP).

11Zaradi ugotovljene kršitve je višje sodišče na podlagi prvega odstavka 394. člena ZKP, ne da bi presojalo preostale pritožbene navedbe zagovornikov, pritožbama ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obdolženca na podlagi 1. točke 358. člena ZKP oprostilo obtožbe.

12Odločba o stroških kazenskega postopka je posledica izreka oprostilne sodbe in temelji na citiranih določbah ZKP v izreku te odločbe.

¹ Primerjaj Horvat Štefan, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 793, tč. 49.
² Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 20254/2014 z dne 10. 11. 2016.