VSM Sklep I Ip 1171/2019

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Upnica krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom zavrnilo predlog za izvršbo z dne 9. 4. 2019.

2Zoper sprejeto odločitev se pravočasno pritožuje upnica iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje, sicer izhajajoč iz ustreznih pravnih pravil, le-ta napačno uporabilo, ko se je spustilo v vsebinsko presojo ustreznosti predloženega izvršilnega naslova. Varstvo dolžnika v izvršilnem postopku ima le podrejen pomen, sodišče prve stopnje pa mu je v konkretnem primeru podelilo primat nad interesi upnice, s čimer ni kršilo samo določb Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ) in ustaljene sodne prakse, temveč njeno ustavno pravico do sodnega varstva. Glede nedenarne obveznosti dolžnika (prenos lastništva nepremičnin na otroka) sodišču prve stopnje očita, da je preseglo svoja pooblastila glede (vsebinske) preverbe izvršilnega naslova. Meni, da dejstvo, da v izvršilnem naslovu ni točno določeno, katero pogodbo mora skleniti dolžnik, ne predstavlja pomanjkljivosti, ki bi onemogočala izvršbo, saj je očitno pač dolžniku prepuščeno, da svojo obveznost izpolni na ustrezen način in skladno z izvršilnim naslovom. Izpodbijani sklep predstavlja za upnico presenečenje, ker jo je sodišče prve stopnje predhodno pozivalo na predložitev soglasja pristojnega Centra za socialno delo (v nadaljevanju: CSD), obenem pa sodišče prve stopnje problematizira dejstva, ki med strankama sploh niso sporna in za katere sta se prostovoljno dogovorili ob sklenitvi sporazuma o delitvi skupnega premoženja. Glede denarne obveznosti dolžnika (plačilo polovice skupnega kredita) izpostavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje upnico, če je menilo, da je njen predlog za izvršbo v smeri dokazovanja izvršljivosti denarne terjatve nepopoln, pozvati na ustrezno dopolnitev predloga. Ker tega ni storilo, je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Tudi pri odločanju o tej dolžnikovi obveznosti je sodišč prve stopnje prekoračilo svoja pooblastila z vsebinsko presojo izvršilnega naslova, s čemer je prešlo meje preizkusa skladnosti izvršilnega predloga z izvršilnim naslovom. Pritožbenemu sodišču po navedenem predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša pritožbene stroške.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožbeno sodišče, ki je preizkusilo izpodbijani sklep v okviru pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakon o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ), je zaključilo, da je sodišče prve stopnje glede na vsebino predloga za izvršbo in izvršilnega naslova pravilno uporabilo ustrezne materialnopravne in procesne zakonske določbe, prav tako pa ni zagrešilo v pritožbi uveljavljanih oz. uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka.

5Prvenstveno je neutemeljen bistven pritožbeni očitek, da je s presojo ustreznosti in izvršljivosti izvršilnega naslova (notarskega zapisa notarja A.S.K., opr. št. SV 250/17 z dne 21. 11. 2017, priloga A2 spisa), kot jo je v konkretnem primeru napravilo sodišče prve stopnje, preseglo svoja zakonska pooblastila oz. se ni držalo načela formalne legalitete (vezanosti na izvršilni naslov). Zaradi načela stroge formalne legalitete, ki izhaja iz 1. člena ZIZ, izvršilno sodišče ne sme posegati v vsebino izvršilnega naslova in ne sme (ponovno) presojati materialnopravne pravilnosti in zakonitosti terjatve ugotovljene v izvršilnem naslovu. Tega pa sodišče prve stopnje v konkretnem primeru ni storilo, temveč je pravilno v izvršilnem naslovu zapisane obveznosti dolžnika presojalo iz vidika njihove izvršljivosti oz. je zgolj presojalo, ali je izvršilni naslov primeren za izvršbo.

6Pri tem je v zvezi z nedenarno terjatvijo pravilno izhajalo iz stališča, da mora biti obveznost kaj dati, storiti ali opustiti, ki se nalaga v izpolnitev dolžniku, v izvršilnem naslovu določena ali vsaj določljiva. Obveznost mora biti določena tako, da ne pušča nobenih dvomov o tem, kakšna obveznost je dolgovana. Z ozirom na dejstvo, da se je v izvršilnem naslovu dolžnik zavezal skleniti „ustrezno pogodbo“ ter izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno dovolilo, zahteva po določenosti oz. določljivosti terja, da je mogoče (natančno) ugotoviti, kaj predstavlja „ustrezno“ ravnanje dolžnika. Medtem ko je ustreznost zemljiškoknjižnega dovolila iz izvršilnega zapisa razvidna (prenos solastniškega deleža na navedeni nepremičnini na svoja otroka, tako da bosta postala solastnika njegovega do 1/4 solastnega deleža vsak do 1/2), pa to ne velja glede pogodbe, katero bi dolžnik moral skleniti, kot je pravilno ocenilo že sodišče prve stopnje. O tem, kaj v konkretnem primeru predstavlja „ustrezno pogodbo“ namreč ni mogoče zanesljivo sklepati, saj je prenos lastninske pravice mogoče opraviti na temelju več različnih pogodb. Pri tem se ni mogoče strinjati s pritožbo, da je s takim zapisom dolžniku (dopustno) prepuščeno, kakšno pogodbo bo sklenil in da je bistven namen, ki naj se doseže z izpolnitvijo obveznosti, to pa je prenos lastništva nepremičnine na otroka. Za to, da bi bilo mogoče slednjemu pritrditi, bi moralo iz izvršilnega naslova izhajati vsaj to, ali gre za odplačen ali neodplačen prenos lastninske pravice. Ker gre pri elementu (ne)odplačnosti za bistveno sestavino pravnega posla v zvezi s prenosom lastninske pravice, tega vprašanja ni mogoče enostavno „prepustiti“ dolžniku, kot to zmotno meni pritožba, ampak mora jasno izhajati iz izvršilnega naslova, kar pa v konkretnem primeru ne.

7Na pravilnost izpostavljene presoje sodišča prve stopnje v ničemer ne vpliva okoliščina, da je sodišče prve stopnje z dopisom (list. št. 16 spisa) pred sprejemom izpodbijane odločitve upnico pozvalo na predložitev soglasja CSD (da lahko mladoletna otroka prevzameta obremenjeno nepremičnino), saj takšni dopisi sodišča prve stopnje nimajo (kakšnega zavezujočega) vpliva na sprejemanje odločitev. Iz tega razloga se sodišče prve stopnje v tej zvezi v izpodbijanem sklepu ni bilo dolžno posebej opredeljevati (pridobljen odgovor CSD Spodnje Podravje, list. št. 18 spisa, nima nobenega vpliva na sprejeto odločitev), zaradi česar je neutemeljen pritožbeni očitek bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8Prav tako ne drži, da sodišče prve stopnje „problematizira“ dejstva, ki med strankama niso sporna in za katere sta se prostovoljno dogovorili. Odločitev sodišča prve stopnje temelji na oceni, da ni povsem jasno, kaj sta se stranki dogovorili in k čemu se je dolžnik zavezal, zaradi česar sploh ni mogoče govoriti o nespornih dejstvih.

9V zvezi z uveljavljano denarno terjatvijo (obveznost dolžnika glede plačila polovice skupnega kredita) je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo (6. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa), da iz izvršilnega naslova ne izhaja obveznost dolžnika morebitne neplačane mesečne anuitete, ki bi odpadle v plačilo nanj, povrniti upnici. Iz izvršilnega naslov pod točko „Osmič“ izhaja le, da se obe stranki zavežeta še naprej skupaj plačevati obroke kredita, ki sta ga najela pri Novi KBM d.d. in sicer tako, da bo vsak od njiju plačeval po eno polovico mesečne anuitete. Jasno je torej, da se dolžnik ni zavezal zneskov dolga plačevati neposredno upnici, ampak kreditodajalcu.

10Glede na navedeno sodišče prve stopnje ni menilo, da je izvršilni naslov nepopoln v smeri dokazovanja izvršljivosti (zapadlosti terjatve v skladu z 20.a členom ZIZ), ampak da upnica v tem delu zoper dolžnika sploh nima izvršilnega naslova. Tako sodišče prve stopnje upnice ni bilo dolžno pozivati k dopolnjevanju izvršilnega predloga v smeri dokazovanja zapadlosti denarne terjatve, posledično pa ni podana pritožbeno uveljavljena relativna bistvena kršitev določb postopka.

11Glede na navedeno je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno in zakonito upničin predlog za izvršbo zavrnilo.

12Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

13Ker upnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).