VSRS Sodba in sklep II Ips 195/2017

I. Reviziji se ugodi v delu, ki se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo 11.500,00 EUR (plačilo denarnega zneska v višini ½ najemnin za stanovanje na ...) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov najemnin, sodbi sodišč prve in druge stopnje se v tem delu razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V ostalem se revizija zavrne.

III. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Zahtevki pravdnih strank

1Pravdni stranki sta nekdanja zakonca, ki urejata medsebojna premoženjska razmerja. Ker sta bili v obravnavani zadevi vloženi tako tožba, kot tudi nasprotna tožba, Vrhovno sodišče uvodoma pojasnjuje, da bo v tej obrazložitvi izraz tožnica uporabljalo za tožečo stranko po tožbi in toženo stranko po nasprotni tožbi, izraz toženec pa za toženo stranko po tožbi in tožečo stranko po nasprotni tožbi.

2Tožnica s tožbo zahteva ugotovitev, da v skupno premoženje pravdnih strank spadajo stanovanja na Ulici 8, Ulici A., Ulici B., lici C. in Ulici D. v E. ter šest parcel v k. o. ..., pri čemer sta deleža pravdnih strank na navedenem premoženju enaka. Nadalje zahteva, da ji toženec plača znesek 11.500,00 EUR (polovico izplačanih najemnin za stanovanje na Ulici 8 za obdobje od junija 2007 do marca 2011) z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter znesek 46.000,00 EUR (polovica ocenjene vrednosti dveh parcel v k. o. ..., odtujenih brez tožničine vednosti) z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3Toženec z nasprotno tožbo primarno zahteva ugotovitev, da stanovanje na Ulici C. spada v skupno premoženje pravdnih strank, pri čemer znaša toženčev delež na njem 80 %, tožničin pa 20 %, ugotovitev, da v skupno premoženje ne spada stanovanje na Ulici D., izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila v tej zvezi in plačilo 65.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi iz naslova vračilo posojila za nakup tožničinega dela nepremičnine na F. Podredno, v primeru, da bi sodišče ugotovilo, da je življenjska in ekonomska skupnost pravdnih strank trajala dlje, zahteva ugotovitev, da stanovanja na Ulici C., Ulici B. in Ulici D. ter šest parcel v k. o. ..., spadajo v skupno premoženje, pri čemer znaša toženčev delež na njem 80 %, tožničin pa 20 %, da v skupno premoženje ne spada stanovanje na Ulici 8 in da mu je tožnica dolžna plačati znesek 77.705,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ta predstavlja seštevek zneska 65.000,00 EUR iz naslova odtujitve skupnega premoženja (tožničinega deleža nepremičnine na ...) brez njegovega soglasja, zneska 10.559,92 EUR za nakup tožničinega osebnega vozila in zneska 2.146,03 EUR, ki predstavlja 10% kredita za nakup stanovanja na F., ki ga je tožnik odplačal po prenehanju njune življenjske in ekonomske skupnosti.

Odločitev sodišč nižjih stopenj

4Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da stanovanja na naslovu Ulici 8, Ulici B., Ulici C., Ulici D. v E. ter šest parcel v k. o. ... predstavljajo skupno premoženje pravdnih strank, na katerem znaša delež tožnice 30 % in toženca 70 %. Tožnici je naložilo, da mora tožencu plačati znesek 55.859,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 5. 2012 do plačila. V presežku je tožbene zahtevke pravdnih strank po tožbi in nasprotni tožbi zavrnilo ter odločilo, da nosi vsaka stranka svoje stroške postopka.

5Višje sodišče je tožničino pritožbo zavrnilo, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in odločilo, da nosi vsaka stranka svoje stroške pritožbenega postopka.

Ugotovljeno dejansko stanje

6Dejanske ugotovitve nižjih sodišč so naslednje:

- pravdni stranki sta dne 4. 12. 1993 sklenili zakonsko zvezo, ki je bila razvezana s sodbo IV P 2578/2009 z dne 10. 5. 2012, pri čemer je njuna življenjska in ekonomska skupnost trajala od septembra 1993 do maja 2007;

- stanovanje na Ulici A. je toženec kupil 12. 3. 1992, tj. pred obstojem življenjske in ekonomske skupnosti pravdnih strank, in sicer iz sredstev, ki jih je pridobil z delom v Nemčiji;

- kupnina za stanovanje na Cesti G. v znesku 82.000,00 DEM je bila delno plačana iz sredstev, ki sta jih pravdnima strankama posodila toženčeva starša (60.000,00 DEM) in jih kasneje podarila izključno tožencu, delno pa iz sredstev, pridobljenih z delom v času življenjske in ekonomske skupnosti pravdnih strank; stanovanje na Ulici B. je bilo kupljeno delno iz kupnine, prejete s prodajo stanovanja na Cesti G., delno pa iz izposojenih sredstev; stanovanje na Ulici 8 je bilo v celoti kupljeno iz sredstev v znesku 145.000,00 EUR, ki jih je tožencu (ne pa tudi tožnici) podarila njegova mati;

- toženec ni bil nikoli lastnik nepremičnin parc. št. 631/7 in 631/10, k. o. ...; kupil ju je toženčev oče od prodajalke O. O.;

- sredstva za nakup ¼ deleža nepremičnine na f.. je toženec v času trajanja življenjske in ekonomske skupnosti pravdnih strank pridobil s kreditom in posojilom in jih izročil tožničinemu očetu, v zemljiško knjigo se je na ¼ deležu te nepremičnine vpisala tožnica; toženec s prodajo te nepremičnine dne 11. 5. 2007 ni soglašal, kupnino za celotno nepremičnino v znesku 260.000,00 EUR je obdržal tožničin oče in jo naložil v sklade;

- pravdni stranki sta bili v času njune življenjske in ekonomske skupnosti praktično ves čas zaposleni, razmerju med njunimi dohodki je bilo 81 % : 19 % v korist toženca;

- ker je bil toženec od leta 2000 veliko službeno odsoten, je za vzgojo in varstvo otrok ob znatni pomoči svojih staršev, pri katerih sta otroka večinoma živela med tednom, v bistveno večji meri skrbela tožnica, pravdni stranki pa sta v enaki meri sodelovali pri gospodinjskih opravilih;

- dohodke, ustvarjene z delom sta pravdni stranki porabili za namen skupnosti, za povečanje skupnega premoženja in za pokrivanje stroškov preživljanja družine;

- vozilo Renault je bilo kupljeno za 3,450.000,00 SIT s privarčevanimi sredstvi, ki sta jih pravdni stranki pridobili z delom v času trajanja njune življenjske in ekonomske skupnosti; tožnica je vozilo prodala brez soglasja toženca, vrednost vozila ob prodaji je znašala 11.733,25 EUR.

Revizijske navedbe

7Tožnica vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb postopka iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da spisovna dokumentacija dokazuje, da je nepremičnini parc. št. 631/7 in 631/10, k.o. ..., kupil toženec, ne dokazuje pa, od koga je ti nepremičnini kupil toženčev oče. Sodišče prve stopnje je ob ugotavljanju tega dejstva samo vpogledalo v zemljiško knjigo, kar ni relevanten dokaz. Nižji sodišči sta arbitrarno zavrnili tožničin zahtevek v zvezi z odtujevanjem denarnih sredstev, prav tako nista pojasnili, zakaj naj bi bil toženčev prispevek k skupnemu premoženju večji od tožničinega, s čimer sta kršili tožničini pravici do poštenega sojenja in enakega varstva pravic. Iz listin v spisu izhaja, da je tožnica za otroke in gospodinjska opravila skrbela sama, da je plačevala stroške vzdrževanja stanovanj, da so bili njeni dohodki iz zaposlitve konstantni in da toženec posebnega premoženja ni imel, saj je mama toženca 60.000,00 EUR in 145.000,00 EUR podarila obema. Pretežni del kupnine za stanovanje na Ulici A. je bil plačan v času trajanja zakonske zveze, ko je bilo stanovanje tudi obnovljeno, zato spada v skupno premoženje. Nepravilne so ugotovitve sodišč nižjih stopenj glede izvora sredstev za stanovanja na Cesti G., Ulici B. in Ulici 8. Stanovanje na Cesti G. je bilo kupljeno za 28.000,00 DEM, takrat še ni bilo evrov. V zvezi z oddajanjem stanovanja na Ulici 8 je tožnica predlagala zaslišanje najemnika P. P., česar sodišči nižjih stopenj nista upoštevali, s tem pa sta njene navedbe in predloge obravnavali neenakopravno s toženčevimi. V zvezi z nepremičnino na F. toženec ni postavil, niti opredelil tožbenega zahtevka in ni zatrjeval, da bi kupnina od prodaje spadala v skupno premoženje, posledično pa se tožnica o tem ni mogla izjaviti. Toženec bi izplačilo lahko zahteval od tožničinega očeta, saj tožnica tega denarja nima. Vse obveznosti iz tega naslova je sicer že poplačala z delom – s skrbjo za otroke in skupno gospodinjstvo. Nižji sodišči sta dvakrat arbitrarno odločili v škodo tožnice, saj sta ji določili tako nižji delež na skupnem premoženju, kot tudi plačilo denarnega zneska. Avtomobil Renault je toženec samovoljno kupil s sredstvi, ki jih je iz tožničine varčevalne sheme prenesel na svoj račun. V kolikor bi avtomobil Renault sodišči nižjih stopenj šteli kot skupno premoženje, bi ga morali kot takega opredeliti in na njem določiti deleže, ne pa ga v celoti šteti kot premoženje toženca, ki ga mora tožnica povrniti v denarju. Skupno premoženje je lahko le vrednost vozila ob razvezi, ki je bistveno nižja kot pri nakupu. Dokaza, da je avto prodala tožnica, ni.

8Revizija je bila skladno s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril.

Presoja utemeljenosti revizije

9Revizija je delno utemeljena.

10Premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, je njuno skupno premoženje (drugi odstavek 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, v nadaljevanju ZZZDR). Enake posledice nastanejo za zunajzakonska partnerja (12. člena ZZZDR).

O neutemeljenosti revizije

11Sodišče prve stopnje je tožbo v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da v skupno premoženje sodijo denarna sredstva, s sklepom II P 690/2011 z dne 16. 11. 2011 zavrglo, ker tožbeni zahtevek ni bil dovolj konkretno opredeljen in kot tak sposoben za obravnavanje, tožnica pa tožbe po pozivu ni dopolnila. Tožnica je zoper navedeni sklep vložila pritožbo, ki jo je Višje sodišče v ... s sklepom II Cp 78/2012 z dne 25. 1. 2012 zavrnilo. Ker ta sklep ni predmet revizijske presoje, se Vrhovno sodišče do očitkov v zvezi z odtujevanjem denarnih sredstev ni opredeljevalo.

12Vrhovno sodišče poudarja, da toženka v okviru zatrjevanih in uveljavljenih absolutnih bistvenih procesnih kršitev in zmotne uporabe materialnega prava v resnici v pretežnem delu zgolj nedovoljeno izpodbija dokazno oceno. Zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP je namreč Vrhovno sodišče vezano na dejansko stanje, ki in kot sta ga ugotovili sodišči nižjih stopnje in je povzeto v 6. točki te obrazložitve.

13V nasprotju z zavzemanjem revidentke je za presojo, ali tudi stanovanje na Ulici A. spada v skupno premoženje, ključno, ali je toženec lastninsko pravico na nepremičnini pridobil v času trajanja življenjske in ekonomske skupnosti pravdnih strank in ne, kdaj je bil plačan pretežni del kupnine ali kdaj je bilo stanovanje obnovljeno. Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili, da je bilo omenjeno stanovanje kupljeno na podlagi prodajne pogodbe z dne 12. 3. 1992, sklenjene med tožencem in R. R., kar ob upoštevanju dejstva, da je življenjska in ekonomska skupnost pravdnih strank trajala od septembra 1993 do maja 2007 potrjuje pravilnost zaključka sodišč nižjih stopenj, da stanovanje na Ulici A. ne spada v skupno premoženje.

14Sodišči nižjih stopenj sta obširno utemeljili svojo oceno glede deležev na skupnem premoženju, pri čemer sta upoštevali vse relevantne okoliščine. V zvezi s slednjimi sta zavzeli jasne dejanske ugotovitve, kot so povzete v tretji, šesti, sedmi in osmi alineji 6. točke te obrazložitve, in so temu nasprotne revizijske navedbe neupoštevne (tretji odstavek 370. člena ZPP). V zvezi z revizijskim očitkom, da sta sodišči nižjih stopenj upoštevali le trditve in dokaze toženca, ne pa tudi tožničinih, je treba pojasniti le, da četudi stranka ali priča med zaslišanjem določeno dejstvo potrdi, to ne pomeni nujno, da ga bo sodišče tudi štelo za dokazanega. Katera dejstva se štejejo za dokazana, namreč odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP).

15Sodišči nižjih stopenj sta pravilno uporabili procesne določbe o priznanju dejstev. Po določbi prvega odstavka 214. člena ZPP ni treba dokazovati dejstev, ki jih je stranka pred sodiščem med postopkom priznala. Dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, se štejejo za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke (drugi odstavek 214. člena ZPP). Glede višine kupnine za stanovanje na Cesti G. je tožnica v vlogi z dne 23. 10. 2014 (list. št. 431) navedla zgolj, da ni res, da je toženec stanovanje na Cesti G. kupil za kupnino v višini 82.000,00 DEM. Ker je toženec trdil, da je višina kupnine za stanovanje na Cesti G. znašala 82.000,00 DEM, tožnica pa je to zanikala brez navajanja razlogov, sta nižji sodišči pravilno odločili, da se to dejstvo šteje za priznano in da ga ni treba dokazovati.¹

16Enako pojasnilo velja tudi glede revizijskih navedb v zvezi z vrednostjo avtomobila Renault ob prodaji. Toženec je postavil dajatveni zahtevek na doseženo kupnino v višini tožničine varčevalne sheme, s katero je bil delno financiran nakup vozila, tožnica pa višine tega zneska ni obrazloženo prerekala in ni navedla, koliko je po njenem mnenju znašala kupnina za vozilo ob prodaji. Do dejanskih ugotovitev v zvezi z nakupom in prodajo avtomobila, ki so povzete v deveti alineji 6. točke te obrazložitve, sta sodišči nižjih stopenj prišli po celoviti presoji vseh izvedenih dokazov skupaj, pri čemer nista kršili procesnih zahtev proste dokazne ocene. V nasprotju z revizijskimi navedbami sta presodili tudi, da je avtomobil spadal v skupno premoženje, zato sta upoštevaje, da je tožnica z njim razpolagala brez toženčevega soglasja (52. člen ZZZDR), tožnici utemeljeno naložili plačilo zneska 8.213,27 EUR - 70% (toženčev delež na skupnem premoženju) zahtevane kupnine.

17V zvezi z zavrnitvijo zahtevka za plačilo zneska za odtujene nepremičnine parc. št. 631/7 in 631/10, k. o. ..., tožnica uveljavlja očitek, da je sodišče prve stopnje sámo vpogledalo v zemljiško knjigo, kar naj ne bi bil relevanten dokaz. Vrhovno sodišče pojasnjuje, da (smiselno) zatrjevana kršitev razpravnega načela iz 7. in 212. člena ZPP lahko pomeni le relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, za njeno uspešno uveljavljanje pa bi morala tožnica tudi zatrjevati, kako je ta vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Tega tožnica ni storila. Vrhovno sodišče tudi sicer pojasnjuje, da je tožnica podala dokazni predlog za vpogled v zemljiško knjigo za nepremičnini parc. št. 631/7 in 631/10, k. o. ... (list. št. 5), zbirka listin, v katero je vpogledalo sodišče prve stopnje, pa je skladno z drugim odstavkom prvega člena Zakona o zemljiški knjigi sestavni del zemljiške knjige. Vrhovno sodišče nadalje ugotavlja, da je tudi iz kupoprodajne pogodbe z dne 4. 7. 2006 (A17), s katero je toženec kupil preostalih šest parcel v k. o. ... in na katero se v reviziji sklicuje tožnica², razvidno, da nepremičnini parc. št. 631/7 in 631/10, k. o. ..., v njej nista zajeti, zaradi česar ugotovitev sodišč nižjih stopenj, da toženec nikoli ni bil lastnik navedenih nepremičnin, ni v nasprotju z vsebino listin v spisu.

18V zvezi s toženčevim denarnim zahtevkom glede ¼ nepremičnine na F. je toženec v nasprotni tožbi (list. št. 12, 13) navajal, da je za njen nakup priskrbel denarna sredstva v znesku 4,352.000,00 SIT, od tega je za 2,100.000,00 SIT vzel kredit, ki ga je kasneje odplačal iz svojih sredstev, 2,252.000,00 SIT pa si je izposodil od prijatelja. S prodajo te nepremičnine se je seznanil tekom razveznega postopka. Primarno (če bi sodišče ugotovilo, da je življenjska in ekonomska skupnost pravdnih strank razpadla že med leti 1999 in 2000) zahteva vračilo 65.000,00 EUR kot posojila, podredno (če bi se ugotovilo, da je v tem času njuna življenjska in ekonomska skupnost še obstajala) pa uveljavlja terjatev zaradi nezakonite odtujitve skupnega premoženja po prenehanju skupnosti v istem znesku. Vrhovno sodišče pritrjuje oceni sodišč nižjih stopenj, da je njegov zahtevek dovolj jasen in določen ter podprt z ustrezno trditveno podlago, da se je imela tožnica možnost o njem izjasniti, pri čemer velja dodati, da ni nobenega dvoma, da je v obravnavani zadevi naperjen zoper tožnico (in ne zoper njenega očeta ali sestro), ki je po nasprotni tožbi tudi edina tožena stranka. Gre za zahtevek iz naslova delitve skupnega premoženja in, kot sta pravilno pojasnili sodišči nižjih stopenj, je dogovor med tožnico in njenim očetom, da bo kupnino obdržal oče, predmet razmerja med tožničinim očetom in tožnico, pri čemer je ta z enostranskim razpolaganjem s tem delom skupnega premoženja ravnala v nasprotju z določbo prvega odstavka 52. člena ZZZDR³..

19Vrhovno sodišče še pojasnjuje, da se večja skrb za varstvo otrok in za upravljanje skupnega gospodinjstva lahko upošteva le v okviru odločanja o velikosti deležev glede na prispevek vsakega od zakoncev, ne more pa biti podlaga za samostojno denarno terjatev zakonca.⁴ Zato je revizijska trditev, da je tožnica svoje obveznosti iz naslova nepremičnine na F. na tak način že poravnala, neutemeljena. Revidentki je treba tudi predočiti, da sta sodišči nižjih stopenj ocenili, da kredit in posojilo, ki ju je toženec priskrbel za nakup tožničine ¼ nepremičnine na F., predstavljata obveznosti skupnega premoženja in ju ni obravnavalo kot vložek posebnega premoženja toženca v skupno, zaradi katerega bi tožnici določilo nižji delež na skupnem premoženju.

O neupravičeni zavrnitvi dokaza

20V zvezi s tožničinim zahtevkom za plačilo 11.500,00 EUR (plačilo denarnega zneska v višini ½ sredstev, pridobljenih z najemninami za stanovanje na Ulici 8) sta sodišči presodili, da tožnica svojih trditev, da je toženec stanovanje na Ulici 8 oddajal in od razpada življenjske skupnosti (od leta 2007) prejemal mesečno najemnino 500,00 EUR, s katero je razpolagal brez njene vednosti, ni z ničimer dokazala. Tožnica se s tem ne strinja in navaja, da naj bi predložila listine in že v tožbi predlagala zaslišanje priče - najemnika navedenega stanovanja P. P., zaradi česar naj njeni predlogi ne bi bili obravnavani enakopravno. Vrhovno sodišče ugotavlja, da spis listin v tej zvezi ne vsebuje, da pa je tožnica res v tožbi predlagala zaslišanje priče - najemnika P. P. (list. št. 3).

21Sodišče prve stopnje zavrnitve tega dokaznega predloga ni obrazložilo, sodišče druge stopnje pa je pritožbeno grajo glede njegove neizvedbe zavrnilo s pojasnilom, da tožnica ni navedla, kdaj naj bi ta dokaz predlagala in zaslišanje katere konkretne osebe naj bi predlagala. Upoštevaje, da je tožnica v zvezi z omenjenim zahtevkom že v tožbi predlagala zaslišanje konkretnega najemnika, v pritožbi pa je prav tako navedla, da je predlagala zaslišanje najemnika, je po oceni Vrhovnega sodišča pritožbeno sodišče tovrstne pritožbene očitke neupravičeno zavrnilo.

22Z neupravičeno zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje najemnika v zvezi ugotavljanjem dejstev glede s strani toženca (po razpadu skupnosti) pridobljenih sredstev od oddajanja stanovanja na Ulci 8 sta sodišči nižjih stopenj kršili tožničino pravico do sodelovanja v postopku, kar pomeni absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ugotovljena kršitev je glede tega zahtevka narekovala razveljavitev sodb sodišč prve in druge stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje (prvi odstavek 379. člena ZPP), ki naj v novem sojenju omenjeno procesno kršitev odpravi. V ostalem je Vrhovno sodišče glede na obrazloženo revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

23Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločitev o stroških postopka v zvezi z revizijo pridržalo za končno odločbo.

¹ V obrazložitvi višjega sodišča je v zvezi z zapisom valute sicer res prišlo do očitne pisne pomote (zapisalo je 82.000,00 EUR namesto 82.000,00 DEM), ki pa jo lahko višje sodišče skladno s prvim odstavkom 328. člena ZPP kadarkoli popravi; zaradi nje ni onemogočen preizkus sodbe.
² Tožnica kot datum sklenitve te pogodbe sicer navaja 22. 12. 2006, vendar Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bila prodajna pogodba za preostalih šest parcel v k. o. ..., za katere sta nižji sodišči ugotovili, da spadajo v skupno premoženje, podpisana dne 4. 7. 2006, kar izhaja iz tretje strani te pogodbe.
³ Po tej določbi s skupnim premoženjem zakonca upravljata in razpolagata skupno in sporazumno.
⁴ Tako: II Ips 282/2008 z dne 21. 1. 2010.