VSRS Sodba in sklep VIII Ips 73/2019

I. Reviziji se ugodi in se sodba (in sklep) sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožbi tožene stranke ugodi in se izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje (v točki I/1., I/ 2., I/ 3., I/ 4. in IV) spremeni tako, da se tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 12. 2015 (točka I/1), o trajanju delovnega razmerja do 31. 12. 2017 (točka I/2), za priznanje vseh pravic iz pogodbe o zaposlitvi od 13. 1. 2015 do 31. 12. 2017 (točka I/3) ter za plačilo denarnega povračila v znesku 10.800 EUR (točka I/4) zavrne, tožeča stranka pa krije sama svoje stroške postopka (točka IV).

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.

1Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 19. 12. 2015 in odločilo, da tožniku delovno razmerje pri toženki ni prenehalo 13. 1. 2016, temveč je trajalo do 31. 12. 2017. Tožniku je do tega datuma priznalo vse pravice iz delovnega razmerja in mu prisodilo denarno povračilo v znesku 10.800,00 EUR (ena plača). Zavzelo je stališče, da je bila odpoved iz poslovnega razloga nezakonita, ker ima lahko razrešitev s poslovodne funkcije za posledico le odpoved iz razloga nesposobnosti in ne iz poslovnega razloga. Okoliščine, ki bi kazale na poslovni razlog, niso bile ugotovljene.

2Sodišče druge stopnje je soglašalo s stališčem sodišča prve stopnje, da je pogodba o zaposlitvi z dne 14. 8. 2015 prenehala veljati z dnem razrešitve. Ker pa je tožnika tudi po razrešitvi obdržala v delovnem razmerju, je toženka soglašala, da tudi po 14. 12. 2015 ostaja na delovnem mestu po pogodbi o zaposlitvi z dne 14. 8. 2015, le da zaradi razrešitve funkcije ne more več opravljati.

3Vrhovno sodišče je na predlog toženke s sklepom VIII DoR 76/2019 z dne 18. 6. 2019 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je v okoliščinah konkretnega primera mogoče šteti, da je bilo z delavcem konkludentno sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas za delovno mesto po prejšnji pogodbi o zaposlitvi in ali sta s tem zaključkom sodišči druge in prve stopnje bistveno kršili določbe pravdnega postopka in pravilno uporabili materialno pravo; ali je sodišče vezano na poimenovanje odpovednega razloga v odpovedi pogodbe o zaposlitvi in ali se lahko šteje, da je prenehala potreba po opravljanju dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, če je poslovodni delavec razrešen z mandata, delodajalec pa mu ne more zagotoviti drugega dela.

4Toženka je zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo, v kateri uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da je sodišče z ugotovitvijo, da je bilo po razrešitvi tožnika s funkcije med njima konkludentno sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas, prekoračilo trditveno podlago in izdalo sodbo presenečenja. Z materialnopravno podlago, ki jo bo uporabilo, sodišče prve stopnje ni seznanilo strank, sodišče druge stopnje pa v tem ni videlo procesne kršitve. Nadalje meni, da je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, saj ni nobene logike v tem, da bi toženka po razrešitvi s funkcije direktorja konkludentno pristala na obstoj delovnega razmerja za nedoločen čas. Toženka po razrešitvi tožniku ni zagotavljala nobenega dela. Omogočila mu je le koriščenje rednega in izrednega dopusta. Tožnik v času do poteka odpovednega roka ni bil na delu niti en dan. Tako je ravnala, ker je bila v dvomu, ali bo sodišče razrešitev sprejelo kot razlog za prenehanje delovnega razmerja. Zato meni, da ji to ne more biti v škodo. Izplačevala mu je plačo in ga odjavila iz zavarovanj s 13. 1. 2016. Ves čas je ravnala izključno v smeri, da bi tudi z delovnopravnega vidika izvršila sklep o tožnikovi razrešitvi. Tožniku je bilo to znano in ni mogel biti v dvomu glede svojega statusa.

5Tožnik v odgovoru na revizijo prereka revizijske navedbe in predlaga njeno zavrnitev.

6Revizija je utemeljena.

7Na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

8Iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano, izhaja, da je bil tožnik s sklepom nadzornega sveta dne 31. 7. 2015 imenovan za predsednika uprave toženke za dobo dveh let, s pričetkom mandata 1. 9. 2015 ter da ima sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas in polni delovni čas (1. člen pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 8. 2015). Nadzorni svet toženke je 14. 12. 2015 sprejel sklep, da se tožnik z dnem 14. 12. 2015 razreši s funkcije predsednika uprave in da mu z dnem razrešitve tudi preneha delovno razmerje. Tožnik je sklep nadzornega sveta prejel 22. 12. 2015 in ga ni izpodbijal. Kljub sklepu je tožnik ostal v delovnem razmerju do 13. 1. 2016, ko mu je prenehalo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Do tega dne je tožnik prejemal plačo po pogodbi o zaposlitvi z dne 14. 8. 2015, vendar dela dejansko ni opravljal, pač pa mu je bil odrejen redni in izredni dopust do 13. 1. 2016, ko je bil tudi odjavljen iz zavarovanj.

9Tožnik je bil pri toženki predsednik uprave. V 1. členu njegove pogodbe o zaposlitvi je bilo dogovorjeno, da je imenovan za mandatno obdobje dveh let s pričetkom mandata 1. 9. 2015 in da se sklene delovno razmerje za nedoločen čas. V 15. členu pogodbe o zaposlitvi pa sta se stranki dogovorili o načinih prenehanja pogodbe o zaposlitvi, in sicer med drugim, da v primeru predčasne razrešitve pogodba o zaposlitvi preneha z dnem sklepa nadzornega sveta¹. To določbo pogodbe o zaposlitvi sta sodišči povezali s prvim odstavkom 73. člena ZDR-1, po katerem se v pogodbi o zaposlitvi s poslovodno osebo ne glede na drugi odstavek 9. člena ZDR-1 lahko drugače uredijo pravice, obveznosti in odgovornosti tudi v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi.

10V praksi so pravice poslovodnih oseb, ki imajo v primerjavi z drugimi delavci poseben položaj, različno urejene. Sodišče prve stopnje se je sklicevalo na sodbi Vrhovnega sodišča VIII Ips 460/2006 z dne 18. 6. 2007 in VIII Ips 192/2017 z dne 25. 10. 2017, sodišče druge stopnje pa tudi na odločbe VIII Ips 262/2016 z dne 21. 3. 2017, VIII Ips 327/2015 (ki ne obstaja) in VIII Ips 95/2010 z dne 19. 12. 2011. Nobena od teh zadev ne obravnava situacije, ki bi bila povsem primerljiva z okoliščinami tega delovnega spora². Tožnik pogodbe o zaposlitvi za funkcijo predsednika uprave ni imel sklenjene za nedoločen čas, temveč za čas dvoletnega mandata. Sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas s poslovodno osebo je ena od izjem (peta alineja prvega odstavka 54. člena ZDR-1) od pravila, da se pogodba o zaposlitvi sklene za nedoločen čas (prvi odstavek 12. člena ZDR-1). Pogodbe, ki je sklenjena za določen čas, po poteku časa, za katerega je bila sklenjena, ni treba odpovedati, saj preneha na podlagi zakona (prva alineja 77. člena ZDR-1). Če je s poslovodno osebo sklenjena pogodba za mandatno obdobje, preneha veljati, ko preneha mandat (ko poteče čas mandata, ali ko pride do prenehanja mandata zaradi predčasne razrešitve).

11Po prvem odstavku 11. člena ZDR-1 se delovno razmerje sklene s pogodbo o zaposlitvi. Delovno mesto, za katero se sklepa pogodba o zaposlitvi, je njena bistvena sestavina. To velja tudi, če se pogodba o zaposlitvi sklepa s poslovodnim delavcem. V praksi precej razširjen, čeprav v bistvu protisloven in zaradi tega povezan s številnimi nevšečnostmi glede izvršitve, je hkraten dogovor o „delovnem razmerju“ za nedoločen čas (ne da bi bilo navedeno, za katero delovno mesto oz. delovno mesto po koncu mandata ali po razrešitvi), v okviru katerega se sklepa pogodba o zaposlitvi za določen čas za poslovodno funkcijo. Takšno pogodbo o zaposlitvi je imel sklenjeno tudi tožnik, ki je imel pogodbo o zaposlitvi sklenjeno za določen čas mandata, hkrati pa „delovno razmerje“ za nedoločen čas (drugi odstavek 1. člena pogodbe o zaposlitvi).

12Običajno sledi v pogodbi o zaposlitvi takemu določilu zaveza o zagotovitvi nadaljnje zaposlitve na „ustreznem delovnem mestu“ (po prenehanju mandata). V tožnikovi pogodbi o zaposlitvi take zaveze ni bilo. Zaradi nedorečenosti glede pravic, ki tožniku pripadajo po poteku mandata (ali v primeru predčasne razrešitve), se zastavlja vprašanje, ali in kako je takšno pogodbo sploh mogoče izvršiti in na kakšen način lahko preneha.

13Tožnikova pogodba o zaposlitvi je v delu, ki se je nanašal na poslovodno funkcijo (za določen čas), za tožnika prenehala veljati s predčasno razrešitvijo na podlagi 4. točke njenega 15. člena. Ni pa s tem prenehala veljati tudi v delu, ki je tožniku zagotavljal „delovno razmerje“ za nedoločen čas (drugi odstavek 1. člena pogodbe o zaposlitvi). Iz 15. člena pogodbe o zaposlitvi izhaja, da se nanaša le na prenehanje pogodbe za poslovodno funkcijo (sklenjene za določen čas). Na delovno razmerje za nedoločen čas se ta določba že pojmovno ne more nanašati, saj delovno razmerje za nedoločen čas ne more prenehati „s potekom časa“, pa tudi ne s sklepom nadzornega sveta o razrešitvi, ne da bi bilo to v pogodbi o zaposlitvi izrecno dogovorjeno. Po prvem odstavku 73. člena ZDR-1 sta namreč imeli stranki možnost, da se dogovorita za prenehanje delovnega razmerja (ker je bilo to sklenjeno za nedoločen čas) tudi v primeru predčasne razrešitve, vendar takega izrecnega dogovora v pogodbi o zaposlitvi ni bilo. Tudi toženka je po tem, ko je sprejela sklep nadzornega sveta in je bil predčasno prekinjen tožnikov mandat, štela, da je tožnik še vedno v delovnem razmerju, ki je bilo sklenjeno za nedoločen čas. Ker pa v pogodbi ni bilo določeno, za katero delovno mesto se sklepa delovno razmerje za nedoločen čas, mu je do 13. 1. 2016 pač priznavala pravice iz dotedanje pogodbe o zaposlitvi. Zgolj to pa ne daje podlage za zaključek o konkludentno sklenjeni pogodbi o zaposlitvi, ki sta ga neutemeljeno in dejansko mimo trditvene podlage sprejeli sodišči nižjih stopenj.

14Poslovni razlog, kot ga opredeljuje prva alineja prvega odstavka 89. člena ZDR-1 je podan, če pride do prenehanja potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Pod pogoji, ki so bili določeni v tožnikovi pogodbi o zaposlitvi – delovno razmerje za nedoločen čas, ne da bi bilo določeno, na katerem delovnem mestu – pogodbe o zaposlitvi ni bilo mogoče ohraniti, saj je jasno, da delodajalec nima potrebe za nadaljevanje delovnega razmerja pod takimi pogoji. Toženka je glede na vsebino odpovedi, čeprav take zaveze v pogodbi o zaposlitvi ni izrecno prevzela, očitno (pravilno) štela, da je dolžna tožniku zagotoviti nadaljnjo zaposlitev³, saj je navedla, da nima ustreznega delovnega mesta, ki bi ga lahko ponudila tožniku in nasprotnega sodišče tudi ni ugotovilo. Ker delodajalec ne more obdržati delavca le v „delovnem razmerju“, brez opredelitve, na katerem delovnem mestu in če tudi dejansko nima delovnega mesta, ki bi ga lahko ponudil delavcu, je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga edina zakonita rešitev (odgovor na drugo vprašanje).

15Tožnik je le pavšalno zatrjeval, da po njegovem mnenju toženka razpolaga z delovnimi mesti, na katerih bi lahko opravljal delo. Po ugovoru toženke, da takih delovnih mest nima in da so njegove trditve pavšalne, je navedel (prva pripravljalna vloga), da je dokazno breme glede tega na strani toženke. To pa ne drži. V prvi vrsti je bilo trditveno breme, da določeno delovno mesto obstaja, na tožniku. V tem primeru samo pavšalna trditev, da delovna mesta obstajajo, ne zadošča. Tožnik bi moral konkretno navesti, katera prosta delovna mesta so obstajala; šele potem bi dokazno breme, da takih delovnih mest ni, prešlo na toženko. Ker iz odpovedi izhaja, da ustreznih delovnih mest ni, drugačnih konkretnih trditev pa ni bilo, je bila glede na vse navedeno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita.

16Sodišči druge in prve stopnje sta zmotno uporabili materialno pravo, zato je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji toženke ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Spremeniti je bilo treba tudi odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Ker tožnik z zahtevkom ni uspel, krije sam svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje ter stroške odgovora na revizijo.

17Glede na navedeno revizijskemu sodišču ni treba odgovarjati na druga dopuščena vprašanja.

18Vrhovno sodišče je v senatu, navedenem v uvodu te odločbe, odločitev sprejelo soglasno.

¹ 15. člen pogodbe o zaposlitvi se glasi: „Ta pogodba preneha: 1. s potekom časa, za katerega je sklenjena;2. če delavec zaprosi za razrešitev – z dnem sklepa nadzornega sveta družbe o razrešitvi; 3. če delavec zaprosi za sporazumno razveljavitev – z dnem, določenim v sporazumu o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi; 4. če delavca nadzorni svet družbe predčasno razreši – z dnem sklepa nadzornega sveta o razrešitvi.“
² V zadevi VIII Ips 460/2006 je bila pogodba za poslovodno funkcijo sklenjena za nedoločen čas, zato jo je bilo treba po razrešitvi (ker tožnik ni imel več „mandata“ za zastopanje) odpovedati iz razloga nesposobnosti. V zadevi VIII Ips 192/2017 je imel tožnik sklenjeno „managersko“ pogodbo za čas mandata, delovno razmerje pa za nedoločen čas z izrecno dogovorjeno pravico do zaposlitve na drugem ustreznem delovnem mestu po prenehanju mandata. V zadevi VIII Ips 262/2016 je imel tožnik pogodbo o zaposlitvi sklenjeno le za določen čas, v zadevi VIII Ips 95/2010 pa je imel tožnik, tako kot v zadevi VIII Ips 460/2006, sklenjeno pogodbo o zaposlitvi tajnika univerze za nedoločen čas; odpoved je bila nepravilno podana iz poslovnega razloga, čeprav je bil dejanski razlog nesposobnost.
³ Kar je logično, saj se tudi ni dogovorila za prenehanje delovnega razmerja.