12. člen ZDR-1

Tudi če na splošno velja, da delodajalec dokazuje zakonitost odpovedi (84. člen ZDR-1), v tej zadevi ni šlo za odpoved, temveč za prenehanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas s potekom časa oziroma z nastopom dogovorjenega objektivnega termina (imenovanje nove direktorice), zato je dokazni okvir drugačen. Dokazna pravila so bila uporabljena pravilno. Tožnici pogodba ni bila odpovedana, temveč je prenehala kot pogodba za določen čas, sklenjena za poslovodno funkcijo, z iztekom dogovorjenega časa (imenovanje nove direktorice). Uporaba 83. in 89. člena ZDR-1, ki urejata redno odpoved, zato ni neposredno relevantna. Določba 77. člena ZDR-1 določa, da pogodba preneha tudi s potekom časa, za katerega je sklenjena. V danem primeru je bil "čas" opredeljen z objektivno določljivim dogodkom (imenovanje nove direktorice) in z zunanjo časovno mejo (največ šest mesecev). Odpoklic je relevanten v primeru predčasne razrešitve poslovodne osebe iz razlogov na njeni strani oziroma iz drugih razlogov pred nastopom dogovorjenega termina. Ne more pa se razlagati kot dodatni, kumulativni pogoj za prenehanje pogodbe ob poteku časa, za katerega je bila sklenjena. Imenovanje nove dire

Ker v pogodbi o zaposlitvi za določen čas ni naveden (zakoniti) razlog za njeno sklenitev za določen čas, je bila pogodba sklenjena v nasprotju z zakonom, zato se na podlagi 56. člena ZDR-1 šteje, da je sklenjena za nedoločen čas. Pri tem je nepomembno, ali se je tožnik strinjal, da se pogodba o zaposlitvi sklene za določen čas. V izreku res ni naveden znesek denarnega nadomestila za čas brezposelnosti, vendar skladno s sodno prakso zadošča, da je znižanje plačila nadomestila plače za že prejeto denarno nadomestilo za primer brezposelnosti opisno.

Med strankama je bilo nesporno ugotovljeno, da tožnica pogodbe o zaposlitvi za določen čas in skrajšan delovni čas ni podpisala ter da je pogodbo za določen čas pripravil A. A., ki je pogodbo tudi podpisal (za obe stranki). Glede na to toženec s predloženo pogodbo o zaposlitvi za določen čas ni dokazal, da je bila med strankama ob nastopu dela sklenjena pisna pogodba o zaposlitvi za določen čas s krajšim delovnim časom. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da pogodba o zaposlitvi za določen čas ni bila sklenjena v pisni obliki ob nastopu dela in se glede na drugi odstavek 12. člena ZDR-1 domneva, da je pogodba o zaposlitvi sklenjena za nedoločen čas. Prav tako pa se pogodba o zaposlitvi lahko sklene le izjemoma za določen čas in to v točno navedenih primerih iz 54. člena ZDR-1, pri tem pa toženec niti ni trdil, da so obstajali zakonsko določeni razlogi.

Dopustno je, da se v primeru začasno povečanega obsega dela sklene pogodba o zaposlitvi za določen čas, ne pa tudi, kadar je delodajalec negotov, kakšen bo dolgoročni obseg dela. Toženka neutemeljeno uveljavlja, da je njena situacija specifična, ker je odvisna od enkratnih naročil, zato je obseg njenega poslovanja nepredvidljiv. Če ni gotovo, kakšen bo obseg naročil v posameznem letu in se zato sklene pogodba o zaposlitvi za določen čas, se s tem prenaša poslovno tveganje na delavca, kar ni dopustno ne glede na to, ali je obseg naročil odvisen od stalnih strank, ali pa od iskanja novih strank oziroma projektov.

Delavec in delodajalec se ne moreta dogovoriti, da bo delavec v času uvajanja v delo, da preizkusi ali mu delo ustreza in je zanj ustrezno, opravljal delo brez pogodbe o zaposlitvi ali na podlagi civilne pogodbe. Čeprav bi si tako tožnica kot toženka želeli, da tožnica v času uvajanja v delo ni v delovnem razmerju, takšen dogovor, če obstajajo elementi delovnega razmerja, glede na kogentno določbo drugega odstavka 13. člena ZDR-1 ni mogoč. Mimo kogentnih določb ZDR-1 se delavec in delodajalec ne moreta dogovarjati, zato morebitna volja pravdnih strank, da se sklene delovno razmerje le za določen čas, ne more vplivati na transformacijo pogodbe o zaposlitvi. Glede na to, da je tožnica pri toženki delala manj kot leto dni, da je bila pri toženki na podlagi sodbe zaposlena slabih osem mesecev in da je novo zaposlitev našla relativno hitro, je primerno denarno povračilo v višini ene in ne dveh bruto plač tožnice.

Prvostopenjsko sodišče je s sklicevanjem na stališča Vrhovnega sodišča, ki jih je zavzelo v zadevi VIII Ips 89/2019, zneske, ki so bili tožniku izplačani od 1. 9. 2019 do 30. 6. 2020 na podlagi civilnopravnega razmerja, pravilno poračunalo v razmerju do pripadajoče plače in drugih prejemkov iz delovnega razmerja za ta čas (dodatek za delovno dobo, stroški prehrane in prevoza, regres za letni dopust). Ker je ugotovilo, da je na podlagi civilnopravnih pogodb prejel celo višje izplačilo, kot mu pripada iz naslova plačil iz delovnega razmerja, je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo obveznosti, ki jih izpostavlja pritožba.

Prav tako ni pomembno, da zakon kot razlog ne predvideva ''nadomeščanje delavca, ki nadomešča drugega (trajno) odsotnega delavca.'' Bistveno je, da je bil v obravnavanem primeru formalno in dejansko podan razlog nadomeščanja začasno odsotnega delavca, zaradi česar je bila s tožnico zakonito sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas.

Pod pogoji, ki so bili določeni v tožnikovi pogodbi o zaposlitvi - delovno razmerje za nedoločen čas, ne da bi bilo določeno, na katerem delovnem mestu - pogodbe o zaposlitvi ni bilo mogoče ohraniti, saj je jasno, da delodajalec nima potrebe za nadaljevanje delovnega razmerja pod takimi pogoji. Ker delodajalec ne more obdržati delavca le v "delovnem razmerju", brez opredelitve, na katerem delovnem mestu in če tudi dejansko nima delovnega mesta, ki bi ga lahko ponudil delavcu, je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga edina zakonita rešitev.

Pri razlogu za sklepanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas po 8. alineji prvega odstavka 54. člena ZDR-1 gre za povsem drugo situacijo, kot jo ureja šesti odstavek 109. člena ZOFVI. Po 8. alineji prvega odstavka 54. člena ZDR-1 se pogodba o zaposlitvi za določen čas sklene, da se delavec v tem določenem času pripravlja na delo, se usposablja ali izpopolnjuje, oz. se izobražuje; po šestem odstavku 109. člena ZOFVI pa gre za opravljanje dela, ne da bi delavec izpolnjeval zahtevane pogoje. Toženka je bila, da bi bile pogodbe o zaposlitvi za določen čas, sklenjene s tožnikom, zakonite, dolžna podati trditve in dokazati obstoj tistega razloga, iz katerega je pogodbe o zaposlitvi za določen čas sklepala. Zgolj dejstvo, da tožnik za zasedbo delovnega mesta ni izpolnjeval zahtevanih pogojev, še ne pomeni avtomatično, da je toženka pogodbe o zaposlitvi za določen čas z njim sklenila zakonito. Bistveno je, da je v zadnjih štirih pogodbah za določen čas navedla drug razlog za njihovo sklepanje (8. alineja prvega odstavka 54. člena ZDR-1), tega razloga pa ni utemeljila. Glede na takšno ugotovitev je pravilna razsoja, da so bile pogodbe o zaposlitvi za določen čas s tožnikom sklenjen

Po določilih 54. člena ZDR-1 se pogodba o zaposlitvi za določen čas lahko izjemoma sklene iz taksativno določenih razlogov, ki so navedeni v tem členu, pri čemer 56. člen ZDR-1 določa posledice nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas, kjer se šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Od uveljavitve ZDR-1 (v posledici pravila iz 28. člena tega zakona, da mora pogodba o zaposlitvi vsebovati razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas) velja strožja presoja glede tega, ali je podan razlog, naveden v pogodbi o zaposlitvi za določen čas, ali ne. Ni več relevantna predhodna sodna praksa, da lahko sodišče mimo opredelitve razloga iz pogodbe o zaposlitvi preveri, ali je glede na ugotovljeno dejansko stanje podan kateri izmed sicer dopustnih razlogov za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas.

ZDR-1 v drugem odstavku 55. člena določa, da delodajalec ne sme skleniti ene ali več zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas za isto delo, katero neprekinjeno trajanja več kot dve leti, pri čemer ni pomembno, da je tožnica dejansko delala v dveh različnih sektorjih, bistveno je, da je ves čas opravljala enako delo.

Tožena stranka tožniku ni vročila vabila pred podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in ga ni seznanila z kršitvijo pogodbenih obveznosti, na podlagi katere mu je izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Tožena stranka je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi, tožnik pa je istega dne, kot je prejel odpoved, prejel tudi vabilo in obdolžitev iz drugega odstavka 85. člena ZDR-1. Dokler vabilo ni bilo vročeno, tožena stranka ni mogla zakonito podati izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Dejstvo, da tožnik ni bil prisoten na naslovu prebivanja ob kontroli spornega dne, ne zadostuje za dokazni zaključek, da ni spoštoval navodil pristojnega zdravnika, in da je v času bolniške odpotoval iz kraja bivanja.

Pri presoji ali je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom, kršitev zahteve, da takšna pogodba vsebuje razlog za sklenitev, ne more imeti enake teže, kot če pogodba o zaposlitvi nima katere od preostalih bistvenih sestavin iz prvega odstavka 31. člena ZDR-1, kot je na primer istočasno uzakonjena zahteva, da mora pogodbo o zaposlitvi za določen čas vsebovati tudi določilo o načinu izrabe letnega dopusta. Pogodba o zaposlitvi za določen čas je dopustna le v izjemnih primerih, ki so taksativno našteti v 54. členu ZDR-1. Glede na takšen značaj pogodbe o zaposlitvi za določen čas je razumljiva zakonska zahteva, da je tak dopusten razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas naveden že v sami pogodbi o zaposlitvi. Opustitev navedbe takšnega razloga v pogodbi o zaposlitvi za določen čas, zaradi česar ga ni mogoče ugotoviti že iz same pogodbe, posledično pomeni, da je pogodba sklenjena v nasprotju z zakonom in se zato na podlagi 56. člena ZDR-1 šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

Tožnik je pri toženi stranki na podlagi pogodb o sodelovanju opravljal dela in naloge delovnega mesta novinar infokanala, in sicer do februarja 2015 v obsegu, ki ustreza polnemu delovnemu času redno zaposlenih (oziroma celo večje število ur), v marcu 2015 in aprilu 2015 pa je tožnik opravil le še 90 oziroma 11 ur. Delo je opravljal nepretrgoma, po navodilih in pod nadzorom tožene stranke, pri čemer je delal v prostorih toženke, z njenimi delovnimi sredstvi in po vnaprej predvidenem delovnem času, svojo prisotnost je tudi evidentiral. Delo je opravljal za plačilo, ki ga je (na podlagi izdanih računov) dobil mesečno, v organiziran delovni proces tožene stranke pa se je vključil prostovoljno in na enak način kot redno zaposleni pri toženi stranki. Na podlagi tako ugotovljenih dejstev je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da ima razmerje med pravdnima strankama vse elemente delovnega razmerja iz 4. člena ZDR-1. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da se skladno z 2. odstavkom 12. člena ZDR-1 domneva, da sta stranki sklenili pogodbo za nedoločen čas, ker nista sklenili pisne pogodbe in s tem omejili časa trajanja same pogodbe. Glede na to, da je med strankama obst

Zgolj zato, ker v pogodbah o zaposlitvi za določen čas ni bilo izrecno navedeno, da se sklepajo zaradi začasno povečanega obsega dela, ni prišlo avtomatično do transformacije pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas Razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas je dopustno dokazovati tudi v sodnem postopku. Tožena stranka je v sodnem postopku dokazala, da je dejansko obstajal zakonsko dopusten razlog za sklenitev pogodb o zaposlitvi za določen čas, to je začasno povečan obseg dela. Zato tožbeni zahtevek za transformacijo pogodbe o zaposlitvi iz določenega v nedoločen čas ni utemeljen, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

Tožena stranka ni dokazala, da je bil razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas nadomeščanje začasno odsotnega delavca (zaradi porodniškega dopusta). Tožena stranka je namreč s tožnikom sklenila pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto muzejski tehnik, kar pomeni, da je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi in opravljal delo na drugem delovnem mestu, kot začasno odsotna delavka, ki je opravljala delo vodje finančno računovodske službe. Gre za dve popolnoma različni delovni mesti, pri čemer tožnik tudi ni izpolnjeval pogojev za opravljanje dela na delovnem mestu vodja finančno računovodske službe. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bilo delovno razmerje med pravdnima strankama sklenjeno za določen čas v nasprotju z zakonom in da se posledično šteje, da je tožnik pri toženi stranki sklenil delovno razmerje za nedoločen čas (56. člen ZDR-1).

Tožnica je bila zaposlena pri toženi stranki za določen čas enega meseca na delovnem mestu vodja projektov, pri čemer razlog, zaradi katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas, v pogodbi ni bil naveden. Pogodba o zaposlitvi za določen čas je bila sklenjena za čas vpeljave določnega sistema in je bil v času izteka pogodbe o zaposlitvi projekt zaključen, tako da je bilo delo v enem mesecu tudi dejansko narejeno. Zato je sodišče pravilno štelo, da je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena iz razloga po 12. alineji prvega odstavka 54. člena ZDR-1, saj je šlo za delo, potrebno v času uvajanja novih programov, nove tehnologije ter drugih tehničnih in tehnoloških izboljšav delovnega procesa. ZDR-1 v 31. členu, ki ureja sestavine pogodbe o zaposlitvi, v peti alinei res na novo določa, da mora pogodba o zaposlitvi vsebovati poleg ostalih sestavin tudi razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, pri čemer prejšnji ZDR navedenega določila ni imel. Vendar navedeno ne more pomeniti, da v primeru, ko pogodba o zaposlitvi ne vsebuje razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, avtomatično pride do transformacije delovnega razmerja, ne d

Tožena stranka je s tožnico sklenila dvanajst pogodb o zaposlitvi oziroma anekse k pogodbam, in sicer za čas od 15. 9. 2009 do vključno 15. 6. 2014. Tožnica je zgolj po prvi pogodbi o zaposlitvi nadomeščala delavko, kasneje pa je ves čas delala isto delo, čeprav so bile pogodbe o zaposlitvi sklenjene zaradi nadomeščanja različnih delavk. Ker je tožnica ves čas pri toženi stranki delala enako delo, ne glede na poimenovanje delovnega mesta v pogodbi o zaposlitvi, je podlagi 56. člena ZDR-1 delovno razmerje prešlo iz določenega v nedoločen čas.

ZDR-1 v 31. členu, ki ureja sestavine pogodbe o zaposlitvi, v peti alinei res na novo določa, da mora pogodba o zaposlitvi vsebovati polega ostalih sestavin tudi razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, pri čemer prejšnji ZDR navedenega določila ni imel. Vendar to ne pomeni, da v primeru, ko pogodba o zaposlitvi navedenega določila ne vsebuje, pride avtomatično do transformacije delovnega razmerja, ne da bi tožena stranka mogla v sodnem postopku dokazovati razlog sklenitve pogodbe za določen čas. Domneva, da je pogodba o zaposlitvi sklenjena za nedoločen čas, je podana le v primeru, ko čas trajanja (ne pa razlog) ni pisno določen in če pogodba za določen čas ni sklenjena v pisni obliki ob nastopu dela.