VSL Sklep I Cp 1844/2019

I. Pritožbi se ugodi in se sodba v izpodbijanem delu, to je v I. in III. točki izreka, razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi obdržalo v veljavi tako, da je toženki naložilo, da tožnici plača znesek 2.848,58 EUR z zamudnimi obrestmi od 15. 12. 2014 dalje (I. točka izreka), v preostanku je tožničin zahtevek zavrnilo (II. točka izreka) in odločilo, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2S pritožbo in pravočasno dopolnitvijo pritožbe toženka izpodbija ugodilni in stroškovni del (I. in III. točka izreka). Najprej navaja, da je sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek, saj je napačno oblikovalo izrek glede na to, da je bila zadeva v pravdni postopek posredovana iz izvršilnega postopka, kjer je bil že izdan sklep o izvršbi. Sodišče je mimo postavljenega tožbenega zahtevka odločilo, da 1. točka sklepa o izvršbi ostane deloma v veljavi. Med pravdnima strankama je bilo neprerekano dejstvo, da je toženka tožnici plačala 7.500 EUR in ne 6.500 EUR, kot je ugotovilo sodišče, pri čemer mu tega sploh ne bi bilo treba ugotavljati, saj je tožnica te toženkine trditve prepozno prerekala. Toženka izpodbija odločitev sodišča v zvezi s priznanjem zahtevka glede dodatno naročenih del, sklicuje se na Zakon o varstvu potrošnikov (ZVPot)¹ ter navaja, da za dodatna dela cena ni bila vidno označena in ni bilo podano izrecno toženkino soglasje za opravo teh del. Sklicuje se tudi na Pravilnik o načinu označevanja cen blaga in storitev² in na Zakon o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami (ZVPNPP).³ Tožnica toženki ni predstavila niti cene niti parametrov za izračun osnovne storitve, zato je toliko manj verjetno, da bi ji predstavila ceno za dodatne storitve. V dopolnitvi pritožbe v zvezi z 21. in 22. točko obrazložitve sodbe navaja, da dodatna dela niso bila niti naročena, še manj opravljena, saj jih tudi izvedenka med dokumentacijo ni zasledila. Toženka projektov ni dobila, tožnica je lahko opravila zgolj popis del z izmerami in projektantskim preračunom oktobra 2010 na podlagi enega načrta in ne projekta za izvedbo del (PZI). Glede PZI navaja, da gre za nadgradnjo projektne gradbene dokumentacije (PGD), zato je nerazumljiva obrazložitev sodišča prve stopnje, kako je lahko tožnica PZI pripravila že leta 2010, saj je bila PGD usklajena kasneje. Sodišče ni pravilno uporabilo 41. člena ZVPot pri vštevanju cene storitve priznanega zneska v predplačilo. Napačno je odločilo tudi o stroških prevoza, saj tožnica toženke na to nikoli ni opozorila, kar je v nasprotju s 4. točko prvega odstavka 25. b člena ZVPot. Predlaga, da sodišče pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek ter priglaša pritožbene stroške.

3Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba je utemeljena.

5Pritožbena navedba, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati ugovor prekluzije, je neutemeljena. Tožnici s tem, ko je v pripravljalnih vlogah z dne 20. 9. 2016 (list. št. 34 sodnega spisa) in z dne 19. 12. 2016 (list. št. 49 sodnega spisa), vse pa pred prvim narokom za glavno obravnavo, zatrdila, da je od toženke prejela le znesek v višini 5.000 EUR, ni mogoče očitati, da ni prerekala toženkinih trditev, da ji je ta plačala 7.500 EUR. Tožnica je tekom postopka svoje trditve dopolnila tako, da je priznavala dejstvo, da ji je toženka izročila 5.000 EUR in 1.500 EUR, kar je toženka v drugi pripravljalni vlogi z dne 2. 10. 2017 (list. št. 68 sodnega spisa) izrecno potrdila. Ker sta stranki tekom postopka podali različne trditve glede višine izročenega denarja, je bilo navedeno dejstvo med strankama sporno in ga je sodišče pravilno ugotavljalo tudi z zaslišanjem zakonite zastopnice tožnice in toženke. Iz zaslišanj obeh izhaja, da je toženka tožnici plačala 6.500 EUR, saj je bilo v letu 2007 plačanih 1.000 EUR namenjenih za gradnjo v A., torej za drug projekt. O nespornosti dejstva, da je bilo plačanih 7.500 EUR in o prekluziji ugovora višine plačila zato ni mogoče govoriti.

6Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče ugotovilo, da sta pravdni stranki v letu 2010 sklenili ustno podjemno pogodbo za izdelavo PGD za toženkin objekt na B. Tekom pridobivanja PGD je tožnica kot profesionalna družba, ki se s tem ukvarja, dvakrat podala vlogo za pridobitev PGD za rekonstrukcijo objekta z razširitvijo terase in garaže, ki je bila obakrat s strani upravnih organov zavrnjena, saj se je ugotovilo, da gre za nelegalno gradnjo. V tretje je podala vlogo za pridobitev PGD za novogradnjo ter v tej smeri prilagodila dokumentacijo tako, da je bilo v letu 2014 izdano gradbeno dovoljenje za gradnjo nove stanovanjske stavbe z legalizacijo že zgrajenega objekta. Tožnica je po pridobitvi ustrezne PGD toženki izdala račun R 24/14 z dne 28. 11. 2014 za dodatno plačilo 6.065,32 EUR, po poteku roka za plačilo pa je pričela izvršilni postopek. Ker je toženka temu računu ugovarjala, je izvršilno sodišče stranki napotilo na pravdo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je s strani tožnice prišlo do neskrbnega ravnanja oziroma neizpolnitve pogodbe, saj bi se morala pred vložitvijo prve vloge pozanimati o stanju objekta, pri čemer je bila dolžna ravnati s profesionalno skrbnostjo. Zato ji stroškov za vse tri postopke pridobivanja PGD ni priznalo, ampak je na podlagi cenitve izvedenke urbanistične stroke priznalo strošek oziroma ceno za izdelavo PGD v višini 5.500 EUR skupaj z DDV 6.671 EUR, od česar je odštelo že plačanih 6.500 EUR in odločilo, da je toženka tožnici iz naslova osnovne storitve dolžna plačati še 271 EUR.

7Pritožba zgoraj ugotovljenih dejstev konkretno ne izpodbija. V delu, ko navaja, da ji tožnica ni predstavila niti cene niti parametrov za izračun osnovne in dodatnih storitev, se pritožbene navedbe v bistvenem nanašajo na dodatna dela. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je bila toženki osnovna cena predstavljena, saj sta se s tožnico dogovorili za plačilo 6.500 EUR. Glede pritožbenih navedb, da sodišče predplačila ni upoštevalo v skladu z 41. členom ZVPot, pa gre ugotoviti, da je pritožbena navedba tako pavšalna, da nanjo ni mogoče odgovoriti. Ta člen določa obračun obresti po obrestni meri, po kakršni se obrestujejo hranilne vloge, vezane nad tri mesece, če je za dobavljeno blago ali opravljeno storitev dan predujem. Drugi odstavek tega člena določa, da se obračun obresti ne uporablja, če je predplačilo plačano v roku manj kot tri delovne dni pred dnem, ko se opravi dobava ali začne z opravljanjem storitev. V postopku je bilo s strani toženke izrecno navedeno le, da je 6. 5. 2010 plačala dogovorjenih 1.500 EUR. Kdaj je plačala 5.000 EUR, ni navedla, ampak samo, da je ta znesek plačala kasneje. Kdaj so se dela datumsko pričela opravljati, prav tako iz njenih trditev ni razbrati, niti ali je bilo predplačilo dano manj kot tri delovne dneve pred tem, ko je tožnica storitev začela opravljati. Ob povedanem je sodišče plačani predujem pravilno upoštevalo v osnovni glavnici brez obrestovanja, kot je razvidno iz zgoraj povzetega obračuna.

8Sodišče prve stopnje je tožnici po postavki 12 vtoževanega računa priznalo terjatev v višini 22,66 EUR stroškov upravne takse, kar med pravdnima strankama ni bilo sporno in pritožbeno ni izpodbijano.

9Je pa toženkina pritožba utemeljena v delu, ki se nanaša na priznanje terjatve višini 2.257 EUR za izdelavo PZI in 297,92 EUR potnih stroškov. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da sta se pravdni stranki dogovorili za nekatera dela, ki ne sodijo v PGD in niso bila nujna za pridobitev gradbenega dovoljenja, ampak sodijo v PZI in sicer gre za načrte gradbenih konstrukcij, elektro in strojnih inštalacij ter za popis gradbenih del, torej za postavke, ki jih vtoževani račun vsebuje. Ugotovilo je, da med pravdnima strankama ni sporno, da je toženka kljub temu, da še ni imela na razpolago PGD, v letu 2010 pričela z gradbenimi deli, za kar je rabila popis del, za ta popis del pa je bilo treba izdelati načrte gradbenih, strojnih in elektro inštalacij. Zato je verjelo tožnici, da je navedena dodatna dela izvršila, delno pa se je naslonilo tudi na izvedensko mnenje, iz katerega je razvidno, da je osnovni PGD projekt predvideval tudi določena dela (lončena peč, zidani štedilnik in dvigalo). Ceno storitve za dodatno izvedena dela je izvedenka opredelila v višini 1.850 EUR, skupaj z DDV pa 2.257 EUR, pri čemer se je naslonilo na določila Obligacijskega zakonika (OZ) tako glede naročniškega razmerja kot neupravičene obogatitve. Opredelilo se je do potrošniške zakonodaje, to je ZVPot in ZVPNPP, vendar je ugotovilo, da cene ni bilo mogoče predhodno ne izračunati, ne vidno označiti. Ugotovilo je še, da je med pravdnima strankama šlo za dlje časa trajajoče poslovno sodelovanje, zato do kršitve potrošniške zakonodaje ni prišlo.⁴ Toženka je že v prvi pripravljalni vlogi (list. št. 42) zatrjevala, da navedenih dodatnih del ni nikoli naročila. Po izdelavi izvedenskega mnenja, kjer je izvedenka navedla, da PZI dokumentacije ni našla ne v prilogah sodnega spisa, ne v treh upravnih spisih, je zatrdila tudi, da dodatna dela niso bila opravljena (pripombe na izvedensko mnenje z dne 13. 8. 2018, list. št. 239 sodnega spisa). Toženkini ugovori so torej bili: (1) da dodatna dela niso bila naročena, saj ni podala izrecnega soglasja, (2) da cena ni bila dogovorjena in (3) da dodatna dela niso bila izvedena.

10Po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje navedenih toženkinih ugovorov ni v celoti razjasnilo. Dokazna ocena v zvezi s tem je pomanjkljiva in ne upošteva metodološkega napotka iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodba jasnih in prepričljivih razlogov glede toženkinih ugovorov ne vsebuje, tako da sta podani bistveni kršitvi določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.⁵

11Pritožbeno sodišče izpostavlja, da pavšalna ugotovitev sodišča prve stopnje, da PZI predstavlja nadgradnjo PGD projekta, da se ta dopolni s podrobnimi načrti, ni oprta na strokovne ugotovitve. Pritožba v tem delu zaenkrat utemeljeno ugovarja, da ni jasno, na podlagi katere PGD naj bi bila dodatna dela opravljena, saj je do ustrezne PGD prišlo šele v letu 2014, dodatna dela pa naj bi bila po tožničinih trditvah izvedena v letu 2010. Navedeno okoliščino bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku razjasniti. Sodišče prve stopnje je v celoti spregledalo dejstvo, da tožnica v tem postopku ni predložila načrtov gradbenih konstrukcij, strojnih in elektro inštalacij ter popisa gradbenih del, za katere zatrjuje, da jih je naredila, ampak, da je predlagala, da naj sodišče postavi izvedenca, ta pa naj vpogleda v ustrezno dokumentacijo. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da izvedenka te dokumentacije nikjer ni našla, pri čemer je dokazno breme, da so bila dela izvedena, na tožnici. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da načeloma ni nedopustna dokazna ocena, kot jo je naredilo sodišče prve stopnje, ko je na obstoj dodatno opravljenih del sklepalo iz ugotovljenega dejstva, da je toženka z gradbenimi deli na objektu pričela, preden je pridobila gradbeno dovoljenje. Vendar bo treba navedeno ugotovljeno dejstvo skladno z 8. členom ZPP metodološko uvrstiti med preostale izvedene dokaze ter presojati vsakega posebej in vse skupaj. V zvezi s tem gre pripomniti, da je sodišče glede dodatno izvedenih del nekritično verjelo le izpovedi zakonite zastopnice tožnice, medtem ko toženkine izpovedi v zvezi s tem ni dokazno ocenilo. Iz toženkine izpovedi bi bilo sklepati, da so dodatni načrti lahko bili narejeni, saj je izpovedala, da ji je zakonita zastopnica tožnice vseskozi govorila, da bo treba pridobiti še to in ono, ampak je izpovedala tudi, da je mislila, da gre za en projekt in da je bilo v okviru 6.500 EUR dogovorjeno vse.

12Zgoraj navedeno se nanaša tudi na pravilno uporabo materialnega prava, saj bi moralo sodišče prve stopnje dogovor pravdnih strank v zvezi z zatrjevanimi dodatno izvedenimi deli presojati na podlagi potrošniške zakonodaje, predvsem ZVPot, na kar pritožba utemeljeno opozarja. Skladno s tem zakonom je bil potreben izrecni dogovor pravdnih strank o dodatno izvedenih delih, za kar je tožnica morala toženki pred sklenitvijo dogovora podati ustrezen izračun cene teh storitev, kar s strani tožnice ni zatrjevano, da bi storila. ZVPot v obravnavani zadevi zaradi varstva toženke kot potrošnice predstavlja specialni zakon (lex specialis) proti določilom OZ. Prav tako v tej fazi postopka zaenkrat ne gre pritrditi ugotovitvam sodišča prve stopnje, da niti fiksnih, niti priporočenih cen ni bilo mogoče predstaviti ter da je šlo med strankama za dlje časa trajajočo poslovno sodelovanje, zato cen niti ni bilo treba predstaviti. Da bi bile okvirne cene tožničinih storitev za dodatna dela toženki znane, kar je ugotovilo sodišče prve stopnje, pa iz iz izvedenega dokaznega postopka ne izhaja. Kot izhaja iz izvedenskega mnenja, bi bilo cene mogoče izračunati na podlagi arhigrama, kar bi lahko storila tudi tožnica. K temu jo je zavezoval Pravilnik o načinu označevanja cen blaga in storitev.⁶ Navedeno velja tudi glede obračuna potnih stroškov, saj 4. točka 25. b člena ZVPot zavezuje podjetje, da mora potrošniku pred sklenitvijo pogodbe podati vse informacije o morebitnih dodatnih stroških prevoza.

13Ker je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, saj se sodišče prve stopnje o vseh toženkinih ugovorih ni v celoti izjasnilo in sodba razlogov o tem ne vsebuje, je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo sojenje (354. člen ZPP). Sodišče prve stopnje naj v zvezi z zatrjevanimi dodatno izvedenimi deli ob upoštevanju potrošniške zakonodaje po potrebi dopolni dokazni postopek, potem pa napravi novo dokazno oceno, v kateri naj odgovori na toženkine ugovore, to je, da dodatnih del ni naročila in da z njimi ni izrecno soglašala, da ji cena ni bila predstavljena ter da jih tožnica ni izvedla. Če bo ugotovilo, da je bil dogovor med pravdnima strankama o izvedbi dodatnih del skladen s potrošniško zakonodajo, potem bo morala toženka dodatna dela, če so bila izvedena, plačati. V nasprotnem bo morala biti ta terjatev in terjatev v zvezi s stroški upoštevana v okviru plačila po osnovni pogodbi. Pri tem bo moralo sodišče izhajati tudi iz tožničine trditvene podlage, ki je bila v zvezi z izvedbo dodatnih del mestoma nejasna in pomanjkljiva.

14Sodišče prve stopnje je zmotno oblikovalo tudi izrek. Postopek v tej pravdni zadevi se je pričel z vložitvijo predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine. Sodišče prve stopnje je izdalo sklep o izvršbi, po ugovoru s strani toženke ga je razveljavilo v delu, s katerim je dovolilo predlagano izvršbo in stranki napotilo na pravdo. Noveliran ZPP (ZPP - E) za vse postopke, ki so se pričeli po uveljavitvi te novele, v drugem odstavku 363. člena predvideva razveljavitev plačilnega naloga, v obravnavi zadevi torej sklepa o izvršbi, v celoti. A je v obravnavani zadevi treba uporabiti še prejšnja določila ZPP. Sodna praksa je dopuščala dve možnosti, in sicer je sodišče v pravdnem postopku odločalo o vsebini sklepa o izvršbi, to je o glavnici, zamudnih obrestih in stroških izvršbe, ali pa je ta sklep v celoti razveljavilo in odločalo o dajatvenem zahtevku stranke, ki ga je naknadno postavila v pravdnem postopku. Način odločitve je bil odvisen od zahtevka, ki ga je stranka postavila. V tem postopku stranka ni predlagala, da sodišče izvršilni sklep vzdrži v veljavi, ampak je podala dajatveni zahtevek. Sodišče prve stopnje bi zato moralo sklep o izvršbi razveljaviti v celoti in odločati o dajatvenem zahtevku, podanem v pravdi. A tudi če se je odločilo sklep o izvršbi delno obdržati v veljavi, kar je storilo, bi ga moralo v preostalem delu razveljaviti in tožbeni zahtevek zavrniti. Do delne razveljavitve sklepa o izvršbi ni prišlo, sodišče je sprejelo le delni zavrnitveni zahtevek (II. točka izreka), kar pritožbeno ni izpodbijano in je zavrnilni del postal pravnomočen ter v njega ni mogoče več posegati. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje navedeno upošteva, saj je izrek sodbe, kot je oblikovan sedaj, nepravilen in pritožba na to pravilno opozarja. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče, ne glede na to, da je ugotovilo, da je odločitev sodišča prve stopnje glede plačila 271 EUR iz naslova osnovne pogodbe za izdelavo PGD in stroškov upravne takse v višini 22,66 EUR pravilna, sodbo v izpodbijani I. točka izreka razveljavilo v celoti, da bo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku izrek lahko pravilno oblikovalo.

15Odločitev o razveljavitvi sodbe je pritožbeno sodišče sprejelo na podlagi ocene, da ponovno izvajanje celotnega dokaznega postopka pri pritožbenem sodišču ne bi bilo ekonomično in da razveljavitev ne bo povzročila hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (le v tem primeru bi postopkovne kršitve lahko odpravilo pritožbeno sodišče samo). Pritožbeno sodišče je sodišču prve stopnje naložilo, da skladno z zgornjimi napotki izdela novo dokazno oceno, zgolj podrejeno, da dopolni dokazni postopek. Glede na to, da o posameznih sklopih toženkinih ugovorov sodba ne vsebuje razlogov, bi v primeru drugačne odločitve pritožbeno sodišče tudi poseglo v ustavno zagotovljeno pravico strank do pritožbenega preizkusa.

16Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

¹ Ur. l. RS 20/1998 s spremembami in dopolnitvami.
² Ur. l. RS 63/1999 s spremembami in dopolnitvami.
³ Ur. l. RS 53/2007.
⁴ Prim. 20., 21. in 22. točko obrazložitve.
⁵ Po noveliranem ZPP (ZPP - E) se pritožbeni ugovor o kršitvi pravice do izjave po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ne upošteva več po uradni dolžnosti, vendar toženkina pritožba izpostavlja tudi to kršitev, ko navaja, da je sodišče spregledalo bistvene ugotovitve, ki iz izvedenskega mnenja izhajajo, dokazna ocena v zvezi s tem pa je nepopolna, torej toženki ni bilo odgovorjeno na njene očitke.
⁶ Prim. 10. člen tega pravilnika.