VSL Sodba in sklep I Cp 2079/2019

I. Pritožba zoper sklep z dne 28. 9. 2018 se zavrne in se sklep potrdi.

II. Pritožba zoper sodbo in sklep z dne 12. 6. 2019 se zavrne in se sodba in sklep v izpodbijanem delu potrdita.

III. Pravdni stranki sami nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Zahtevki strank in odločitev sodišča prve stopnje

1Tožnik oziroma nasprotni toženec (v nadaljevanju tožnik) v tem postopku zahteva: 1. razveljavitev lastnoročne oporoke pok. A. A. (v nadaljevanju zapustnica), napisane 24. 8. 2010; 2. ugotovitev ničnosti izročilne pogodbe za primer smrti SV 690/2010 z dne 22. 6. 2010, sklenjene med zapustnico in tožencem oziroma nasprotnim tožnikom (v nadaljevanju toženec); 3. ugotovitev neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice v korist toženca, izvršene na podlagi izročilne pogodbe, ter vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja vpisov. Trdi, da zapustnica ni bila oporočno sposobna oziroma ni bila sposobna razumeti pomena in posledic sklenjene pogodbe. Ker je nična pogodba, je posledično neveljavna tudi vknjižba, ki je bila na podlagi te pogodbe izvedena v zemljiški knjigi. Toženec je zahtevku nasprotoval in sočasno vložil nasprotno tožbo. Zahteval je razveljavitev, podredno pa ugotovitev ničnosti zapustničine lastnoročne oporoke, datirane z dnem 20. 12. 2008. Trdil je, da je bila oporoka napisana zaradi groženj tožnika in v zmoti, bila je tudi antidatirana.

2Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom z dne 12. 6. 2019 tožbeni zahtevek za razveljavitev lastnoročne oporoke z dne 24. 8. 2010 zavrnilo. Ugotovilo je, da je bila zapustnica ob njeni sestavi še oporočno sposobna. Zavrnilo je tudi zahtevek po izbrisni tožbi, saj tožnik, zaradi veljavnosti zgoraj navedene oporoke, ni dedič zapustnice in zato za tak zahtevek ni aktivno stvarno legitimiran. Tožbo je v delu, ki se nanaša na ugotovitev ničnosti izročilne pogodbe, zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrglo. Iz istega razloga je zavrglo tudi nasprotno tožbo.

3V teku postopka je tožnik zahteval izločitev izvedenca dr. B. B. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 28. 9. 2018 zahtevo zavrnilo.

Pritožbeni očitki

4Zoper povzete odločitve vlaga pritožbo tožnik.

5V pritožbi zoper sklep z dne 28. 9. 2018 pritožnik povzema razloge, ki jih je za izločitev izvedenca navedel že v zahtevi za izločitev. Vztraja, da si je izvedenec ustvaril negativno mnenje o motivih tožnika in je verjetno, da je to vplivalo na vsebino izvedeniškega mnenja. Ne strinja se s stališčem sodišča, da ne gre za navedbe, ki pojasnjujejo okoliščine, ki bi vzbujale dvom v nepristranost izvedenca, ampak za pripombe na mnenje. Opozarja, da v procesnem gradivu ni ničesar, kar bi kazalo, da bi si tožnik želel prilastiti premoženje, poleg tega pa ugotavljanje motiva tožnika ni naloga izvedenca. Izvedenec je s tem razkril, da ga je pri izdelavi mnenja vodilo prepričanje o tožnikovih nemoralnih namenih. S tem se ujema tudi njegova neresnična ugotovitev, da zapustnica pregleda pri psihiatru ne bi potrebovala, če je tja ne bi peljal tožnik. Sodišče tega, da povzete okoliščine ne kažejo na nepristranost, ni obrazložilo in je s tem storilo kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Stališče, da gre za pripombe na mnenje, je v nasprotju z vsebino listin v spisu. Tožnik je pripombe na mnenje podal ločeno. Tudi v tem delu je bila zagrešena zgoraj navedena kršitev. V nadaljevanju opozarja na odločbo Ustavnega sodišča Up-562/14 ter na pomen videza nepristranosti. Enako velja za izvedenca, ki je procesni pomočnik sodišča. Teh ustavnih garancij sodišče z zavrnitvijo zahteve za izločitev tožniku ni zagotovilo. S tem, ko se je izvedenec postavil na stališče, da je bil motiv tožnika v prilastitvi premoženja zapustnice, je brez dvoma kršen videz nepristranosti. Pri vsakem povprečno razumnem človeku bi taka opredelitev vzbudila dvom v nepristranost.

Odločitev o zavrženju tožbe v delu, ki se nanaša na ugotovitev ničnosti izročilne pogodbe, je nepravilna. Tožba za ugotovitev ničnosti je samostojna ugotovitvena tožba, za katero je tožnik izkazal pravni interes. Dedna pravica tožnika temelji na oporoki z dne 20. 12. 2008. Ker razpolaganje s premoženjem za časa življenja pomeni, da je oporoka brez učinka, bo tožnik oporočni dedič samo, če uspe z zahtevkom za razveljavitev kasnejše oporoke in z zahtevkom za ugotovitev ničnosti pogodbe. Pravnega interesa mu zato ni mogoče odrekati.

V nadaljevanju tožnik sodišču prve stopnje očita kršitve po 8., 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da je v postopku sodeloval izvedenec, ki bi moral biti izločen. Sodbo je v delu, ki se nanaša na postopek pred CSD, sodišče obrazložilo v nasprotju z listinami in podatki v spisu, zaključki so v tem delu arbitrarni in notranje protislovni ter nimajo podlage v trditvah strank. Nadalje sodišču prve stopnje očita, da je v zvezi s pregledom zapustnice pri dr. C., upoštevalo le navedbe toženca, ne pa tudi tožnika (da je zapustnica pred pregledom štiri ure počivala). Ali je bil test, ki je bil opravljen v večernih urah, v nasprotju s pravili stroke, bi dr. C. lahko pojasnil, če bi ga sodišče zaslišalo. Kršitev tožnik vidi tudi v tem, da je izvedenec mnenje izdelal zlasti na podlagi zdravstvenega kartona zapustnice, tega pa tožniku sodišče ni pravočasno vročilo. Prejel ga je šele 12. 6. 2018, ko je bil spis že pri izvedencu in mnenje v izdelavi. Izvedencu tudi ni vročilo tožnikove vloge z dne 27. 6. 2018, v kateri se je izjavil o podatkih v zdravstvenem kartonu. S tem je sodišče kršilo tožnikove ustavne pravice (do sodnega varstva in do enakega varstva pavic). Kršitev določb postopka je bila storjena, ker sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem prič dr. A. Š., dr. C. C. in patronažne sestre, oziroma s tem, ko jih ni zaslišalo pred postavitvijo izvedenca. Obrazložitev, da so za delo izvedenca zadostovala dejstva v medicinski dokumentaciji, ni nič drugega kot vnaprejšnja dokazna ocena. Tudi izvedenec je povedal, da bi zaslišanje zdravnika, ki se je z zapustnico pogovarjal, koristilo pri izdelavi mnenja. Končno tožnik sodišču očita bistveno kršitev določb postopka tudi zato, ker kljub številnim pripombam, na katere izvedenec ni ustrezno odgovoril, ni postavilo drugega izvedenca.

Pritožnik se ne strinja z dokazno oceno lastne izpovedbe. Sodišču med drugim očita, da ob zaslišanju ni mogel prosto izpovedovati. Bil je prekinjen najmanj petdesetkrat. Tako ravnanje pomeni kršitev pravice do izjave, ta pravica pa je sestavni del pravice do sodnega varstva. Ne glede na to je povedal, da je konec leta 2009 in v začetku leta 2010 začel opažati zapustničine težave z razumevanjem. Sodišče je pri presoji dejstva, da je tožnik zapustnici določene podatke napisal, prezrlo, da je to storil ravno zato, da bo imela takrat, ko ne bo navzoč, odgovore na vprašanja, ki si jih je zastavljala. Pooblastila za zbiranje podatkov o hranilnih knjižicah je rabil zato, da je lahko pri bankah preveril zapustničine trditve, da hranilne knjižice ima, ni pa vedela kje. Izkazalo se je, da so bile vse likvidirane že pred leti. Oporočna sposobnost tožnice ne more biti odvisna od tega, kakšna pooblastila je tožnik zapustnici dal v podpis in kakšna pisma ji je pisal. Dejstvo je, da se je z njo spuščal v dogovore o sklenitvi pogodbe o dosmrtnem preživljanju, a to ne pomeni, da je bila razsodna. Tožnik je namreč povedal, da je ravno zaradi njene nesposobnosti za razsojanje v postopek vključil CSD. Zapustnici je skušal le pomagati. Ali se je tožnik dokončno zavedel, da je izjava z dne 20. 12. 2008 po vsebini oporoka, 12. 8. ali šele 24. 8., je nepomembno. Napačni so tudi zaključki o slabih higienskih razmerah in o nepoznavanju denarja. Če bi zaslišalo S. S., bi se prepričalo, da ni šlo samo za običajno zanemarjenost, saj je ta ugotovila, da gre za dementno osebo.

Na koncu pritožnik graja še dokazno oceno izvedeniškega mnenja. Najprej povzema bistvene podatke iz zdravstvene dokumentacije. Opozarja, da iz obdobja zapisa sporne oporoke v zdravstvenem kartonu ni ničesar in je zato stanje zapustnice v tem času mogoče ugotoviti le s primerjavo prejšnjih in kasnejših izvidov. Čeprav je tožnik ugovarjal, da bi izvedenec moral upoštevati tudi izvide iz leta 2011 in kasnejše, tega ni storil. Zapisal je, da niso pomembni, iz spornega obdobja namreč izvira lastnoročen dokument, ki ga nikakor ni mogla napisati hudo dementna oseba, ki ne bi razumela pomena pisanja. Tudi s tem je sodišče storilo kršitev po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Opozarja še na izpovedbo izvedenca, da se je demenca razvijala kar hitro. Stanje je bilo torej avgusta 2010 bistveno slabše kot novembra 2009. Stališče sodišča, da gre pri zapisu dr. C. v izvidu dne 21. 1. 2010 za njegovo mnenje in ne del zdravstvene dokumentacije, je notranje protislovno in nesmiselno. Nastalo je na podlagi pregleda. To bi zdravnik pojasnil, če bi ga sodišče zaslišalo. Iz mnenja izvedenca oziroma njegovega zaslišanja smiselno izhaja, da to mnenje ni resnično oziroma je namenjeno postavitvi skrbnika za poseben primer in ga zato ni upošteval. Sklepal je celo, da je zapis, da zapustnica ni sposobna samostojnega življenja, posledica fizične prizadetosti. Razlaga izvida, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, je izrazit primer sodniške samovolje. Ne drži, da je sodišče upoštevalo le tisti del mnenja, ki se nanaša na medicinsko dokumentacijo. Izvedenec je večkrat napisal in povedal, da je o zapustničini razsodnosti sklepal na podlagi neresnične izjave z dne 24. 8. 2010. Mnenje, ki upošteva samo medicinsko dokumentacijo, je podano le s 70 do 80 % zanesljivostjo. Poudaril je tudi pomen pisave, kar kaže, da daje prednost psevdoznanstveni metodi. Izvedenec celo popolnoma dementno osebo, ki niti svojih otrok ne pozna, šteje za oporočno sposobno. V nadaljevanju opozarja še na nekatere neresnične izjave izvedenca in zaključi, da izvedenec oporočno sposobnost enači s presojo oporočitelja, komu je naklonjen oziroma koga ima rad. Na vprašanje je vendarle priznal, da tega, ali je zapustnica lahko izrazila svojo voljo, ne more potrditi.

6Toženec je na pritožbo odgovoril. Meni, da je neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora.

Presoja pritožbenega sodišča

7Pritožbi nista utemeljeni.

8Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da odločitev o zavrženju nasprotne tožbe v pritožbenem postopku ni izpodbijana in je zato pravnomočna. Predmet pritožbenega preizkusa je zato le odločitev o tožbi tožnika ter odločitev o zahtevi za izločitev izvedenca. Pri odgovoru na pritožbene navedbe je zaradi jasnosti pritožbeno sodišče sledilo sistematiki pritožbe.

a) Glede izločitve izvedenca

9Bistvena značilnost kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je, da odločitve ni mogoče preizkusiti. Ker je izpodbijani sklep mogoče preizkusiti, očitana kršitev ni podana. To velja tudi glede vprašanja, zakaj sodišče meni, da s strani tožnika zatrjevane okoliščine ne kažejo na nepristranost. Razlogi o tem so navedeni v točkah 5 do 8 sklepa, dodatno pa tudi v točki 53 sodbe. Seveda tudi dejstvo, da je sodišče prve stopnje v zahtevi za izločitev navedene okoliščine obravnavalo (tudi) kot pripombe na izvedeniško mnenje, ne predstavlja očitane kršitve.

10Pritožnik pravilno opozarja, da tako Ustavno sodišče kot Evropsko sodišče za človekove pravice, za presojo (ne)pristranosti sodnika uporabljata tako subjektivni kot objektivni test. Ob sklicevanju na odločbo Up-562/14 pravilno povzema tudi njuno vsebino. Pritožbeno sodišče tudi soglaša, da za presojo (ne)pristranosti izvedenca veljajo enaki kriteriji. In to ne le zaradi določila 247. člena ZPP, po katerem je izvedenec lahko izločen iz istih razlogov kot sodnik, ampak tudi zato, ker je nepristranost izvedenca vrednota, ki sodišču že z vidika enakopravne obravnave strank nalaga skrb, da z njegovo določitvijo ne omogoči eni izmed strank boljšega položaja v razmerju do druge stranke.

11Vendar pa okoliščine, s katerimi je tožnik utemeljeval izločitev, tudi po mnenju pritožbenega sodišča ne dajejo podlage za sklep, da je (objektivno gledano) zaradi njih kršen videz nepristranosti.

12Zapis izvedenca na strani 11 mnenja z dne 29. 6. 2018, „da je zapustnica izgubila zaupanje v tožnika, ki ji je sicer pogosto pomagal in ji stal ob strani, a je dojela, da gre pri njem za motiv prilastiti si celotno njeno premoženje“, le na videz kaže na negativno mnenje izvedenca o tožniku. Upoštevati je namreč treba, da je do takega zapisa prišlo zaradi izvedenčevega branja (v spis vložene) zapustničine lastnoročne izjave z dne 24. 8. 2010 (priloga A3)¹, ki jo je (sicer zmotno) štel za resnično. To je pojasnil tudi ob zaslišanju. Zato ne drži, da v procesnem gradivu podlage za tak (sicer zmoten) zapis ni bilo. To pa sočasno pomeni, da v mnenju zapisan stavek pri povprečno razumnem človeku ne bi mogel ustvariti upravičenega dvoma v nepristranost izvedenca. Drži, da navedba izvedenca, da zapustnica ne bi šla na pregled k psihiatru, če je tja ne bi peljal tožnik, ni točna (saj je spregledal, da je zapustnico na pregled napotil osebni zdravnik), niti ta okoliščina ne sodi med dejstva, katerih ugotavljanje mu je bilo naloženo s sklepom sodišča, a to, ne objektivno ne subjektivno gledano, ni okoliščina, ki bi vzbudila dvom v izvedenčevo nepristranost. Ob tem predvsem ni mogoče spregledati, da iz izvedeniškega mnenja, predvsem pa izvedenčevih pojasnil ob zaslišanju, izhaja, da imajo njegovi zaključki o oporočni sposobnosti zapustnice podlago prvenstveno v medicinski dokumentaciji in bi bili enaki tudi, če (za tožnika) spornih okoliščin, ne bi bilo. Končno tudi dejstvo, da je izvedenec analiziral pisavo pokojne, ne nudi podlage za njegovo izločitev. Vsebinsko gre za nasprotovanje mnenju preko oporekanja uporabljeni metodi. To pa, kot je pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje, ne more biti razlog za izvedenčevo izločitev.

13Pritožba zoper sklep o zavrnitvi zahteve za izločitev izvedenca je glede na obrazloženo neutemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zato zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP izpodbijani sklep potrdilo.

b) Glede zavrnitve zahtevka za razveljavitev oporoke

Glede očitanih kršitev postopka

14Prvi sklop kršitev tožnik navezuje na izvedbo dokaza z izvedencem. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da neutemeljeno. Razloge za to navaja v nadaljevanju.

15Glede na to, da je sodišče prve stopnje zahtevo za izločitev izvedenca zavrnilo, ta odločitev pa je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilna, podlage za očitek, da je v postopku sodeloval izvedenec, ki bi moral biti izločen, ni.

16Ponovitev dokazovanja s postavitvijo novega izvedenca ustrezne stroke pride v poštev le: - kadar sodišče (ne pa morda katera od strank) oceni, da je izvedenčev izvid nejasen, nepopoln ali v nasprotju sam s seboj ali raziskanimi okoliščinami in se te pomanjkljivosti ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem izvedenca (drugi odstavek 254. člena ZPP); - kadar so v mnenju nasprotja ali pomanjkljivosti, ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, pa se te pomanjkljivosti ali dvom ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem (tretji odstavek 254. člena ZPP).

17V tej zadevi je sodišče prve stopnje po pridobitvi pisnega izvedenskega mnenja in na podlagi pripomb tožnika, izvedenca pozvalo k dopolnitvi mnenja, nato pa ga je tudi ustno zaslišalo. Na ta način je tudi po mnenju pritožbenega sodišča poskrbelo za razjasnitev vseh v pritožnikovih pripombah problematiziranih vprašanj. Mnenje je po presoji pritožbenega sodišča jasno, popolno in brez nasprotij. Na tako presojo ne more vplivati dejstvo, da je dr. C. (v izvidu z dne 4. 11. 2009 in izvidu z dne 21. 1. 2010) glede zapustničine sposobnosti sklepati pravne posle zavzel drugačno stališče kot v postopku postavljen izvedenec. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je pri predloženih izvidih treba ločevati ugotovitve dr. C., ki se nanašajo na psihofizično zdravstveno stanje zapustnice na eni strani ter njegovo mnenje, česa zapustnica ni več sposobna, na drugi strani. Vprašanje pravilnosti tega mnenja je bilo namreč med pravdnima strankama sporno, z namenom ugotovitve, ali je bila zapustnica glede na zdravstveno stanje, ki ga izkazuje medicinska dokumentacija, sposobna izjaviti svojo voljo in razumeti njen pomen, pa je bil v postopku postavljen izvedenec. Glede na to, da je dr. C. psihiater, to pa naj bi, kot je mogoče razumeti pritožnika, njegovemu mnenju, zapisanemu v izvidih, dalo posebno težo, pa pritožbeno sodišče še dodaja, da izven postopka podano mnenje (tudi če gre za mnenje izvedenca ustrezne stroke), nasprotna stranka pa mu nasprotuje, ne more biti dokaz v smislu izvedeniškega mnenja. Po 244. členu ZPP namreč tako mnenje podajo izvedenci, ki jih določi sodišče in ki dokazovanje z izvedenci tudi vodi (prvi odstavek 252. člena ZPP). Čeprav v konkretnem primeru dr. C. mnenja ni napisal za potrebe tega postopka², je položaj primerljiv. In zato v konkretnem primeru tudi ni mogoče govoriti o dveh nasprotujočih si (izvedeniških) mnenjih v smislu drugega odstavka 254. člena ZPP, kot to skuša predstaviti tožnik v pritožbi. Z vidika pravice do kontradiktornega postopka je pomembno le to, ali je sodišče prve stopnje sporno mnenje dr. C. obravnavalo in ali ga je dokazni postopek potrdil ali ne. Tej zahtevi je bilo v konkretnem primeru v celoti zadoščeno, saj se je v sodnem postopku postavljeni izvedenec tudi do tega dela izvidov dr. C. opredelil, sodišče prve stopnje pa je njegovo utemeljitev, zakaj sam meni drugače, sprejelo in to pojasnilo tudi v razlogih sodbe.

18Mnenje tudi ne temelji na psevdoznanstveni metodi, saj je izvedenec pojasnil, sodišče prve stopnje pa je pojasnilo sprejelo, da se grafomotorika pisave (kot metoda) uporablja tudi v nevrologiji. Ne glede na to pa iz pisnega mnenja in dodatnih pojasnil izvedenca izhaja, da mnenje temelji predvsem na medicinski dokumentaciji, na katero se je skliceval tožnik. Ob tem pa pritožbeno sodišče dodaja, da sodišče prve stopnje na ta (za tožnika sporni) del mnenja odločitve niti ni oprlo. Vendar ne zaradi morebiti napačne metode dela, ampak zato, ker je bilo v postopku sporno, ali je zapustnica besedilo oporoke z dne 24. 8. 2010 le prepisala iz druge listine (glej razloge v točki 57 izpodbijane sodbe). Odločitev, s katero je bil pritožnikov predlog za postavitev novega izvedenca zavrnjen, je zato pravilna, neutemeljen pa je tudi njegov očitek, da je bila s takim ravnanjem storjena kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, tožniku pa onemogočeno obravnavanje pred sodiščem in kršena njegova ustavna pravica do sodnega varstva in do enakega varstva pravic.

19Pritožnik nadalje neutemeljeno graja odločitev o zavrnitvi dokaza z zaslišanjem prič dr. A. Š., dr. C. C. in patronažne sestre S. S. Kot izhaja iz razlogov izpodbijane odločbe, je sodišče prve stopnje njihovo zaslišanje zavrnilo zato, ker tožnik, kljub pozivu sodišča, ni konkretno navedel, o katerih neposredno zaznanih dejstvih³, ki jih priče niso povzele že v predloženih listinah⁴ (in jih je sodišče upoštevalo⁵), bi priče še lahko izpovedale. Pritožbeno sodišče soglaša, da tožnikova navedba na naroku 23. 4. 2019⁶ tej zahtevi ni zadostila. In ker izvajanje dokazov za ugotavljanje dejstev, ki so po presoji sodišča že dokazana z vsebino predloženih listin, za katere tudi ni bilo zatrjevano, da so nepopolne ali nepravilne, ni bilo potrebno, je zavrnitev predloga za zaslišanje zgoraj navedenih prič pravilna, očitek, da gre pri tem za nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno, pa neutemeljen. Drži sicer, da je izvedenec ob zaslišanju povedal, da bi pri izdelavi mnenja koristilo zaslišanje zdravnika, ki bi izpovedal o vsebini pogovorov z zapustnico in o njeni urejenosti, a pritožnik spregleda, da za dokazovanje teh dejstev izvedbe zgoraj navedenih prič, predvsem pa obeh zdravnikov, ni (konkretizirano) predlagal.⁷ Ker zaslišanje zgoraj navedenih prič ni bilo izvedeno, na vprašanje, ali bi moralo biti izvedeno pred postavitvijo izvedenca, pritožbenemu sodišču ni treba odgovarjati.

20Iz podatkov spisa izhaja, da je bila fotokopija zapustničinega zdravstvenega kartona tožniku vročena šele 12. 6. 2018, to je v času, ko je bilo izvedencu že naloženo, da (tudi) na njegovi podlagi izdela mnenje. Drži tudi, da izvedencu do izdelave mnenja z dne 29. 6. 2018, sodišče ni vročilo tožnikove pripravljalne vloge z dne 29. 6. 2018. Vendar pa do kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP kljub temu ni prišlo. O vsebini zdravstvenega kartona se je namreč tožnik lahko izjavil v vlogi z dne 29. 6. 2018, to vlogo pa je sodišče izvedencu vročilo skupaj s sklepom z dne 4. 10. 2018, s katerim je izvedencu naložilo, da svoje mnenje dopolni. Vse to je pritožniku pojasnilo že sodišče prve stopnje v izpodbijani odločbi.

21Kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je podana le, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin, torej takrat, ko sodišče listinam v spisu pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo v resnici imajo. Za to pa pri ugotovitvi sodišča v točki 35 izpodbijane odločbe (da CSD ni ugotovil, da bi bila zapustničina sposobnost razsojanja načeta do te mere, da bi morala imeti skrbnika) ne gre. Gre zgolj za dokazno oceno tožnikove izpovedbe in z njegove strani predloženega dopisa CSD Notarski zbornici iz marca 2010. Te kršitve sodišče ni storilo niti s tem, ko je zapisalo, da je izvedenec upošteval tudi medicinsko dokumentacijo iz leta 2011 in naprej in se do nje opredelil. Gre za ugotovitev sodišča in ne povzetek mnenja. Pojasnilo izvedenca, da kasnejši podatki niso pomembni, oziroma, da njegovega mnenja ne spreminjajo, pa je v sodbi korektno povzeto. V tem delu tudi ni nobenih ovir, ki bi onemogočale pritožbeni preizkus odločitve. Kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni bila storjena.

22Izvedenec je svoje mnenje, da je bila zapustnica sposobna razumeti pomen, vsebino in posledice svojih izjav, med drugim oprl na rezultate testa KPSS, ki ga je zapustnica opravila ob pregledu dne 4. 11. 2009 v večernih urah. Pojasnil pa je (in sodišče je tako pojasnilo sprejelo), da bi bili ti rezultati, če bi bil test opravljen v dopoldanskem času, verjetno še boljši. Pritožnik v zvezi s tem sodišču v pritožbi očita, da ni upoštevalo njegovih navedb, da je zapustnica pred pregledom počivala in je na pregled prišla spočita. To sicer drži, a ni odločilno. Tudi, če bi bilo to res, bi to imelo za posledico le to, da rezultati, če bi bilo testiranje v dopoldanskem času, verjetno ne bi bili boljši. To pa na zaključke izvedenca, ki je mnenje, da je bila zapustnica oporočno sposobna, utemeljil na „slabših“ rezultatih, ne bi vplivalo.

23Pritožbeno sodišče zavrača tudi očitek, da je sodišče prve stopnje z načinom izvedbe tožnikovega zaslišanja kršilo njegovo pravico do izjave. Po branju prepisa zvočnega posnetka njegovega zaslišanja ugotavlja, da gre pri prekinitvah, ki jih pritožnik omenja v pritožbi, le za postavljanje podvprašanj z namenom omejiti tožnikovo izpovedbo na odločilna dejstva.

Glede dokazne ocene in dejanskih ugotovitev

24Pritožbeno sodišče v nasprotju s prepričanjem pritožnika meni, da je dokazna ocena njegove izpovedbe in dokazna ocena izvedeniškega mnenja narejena vestno, skrbno in natančno, upoštevaje pri tem metodološki napotek iz 8. člena ZPP, zaključki so logično in življenjsko prepričljivi, pa tudi preverljivo obrazloženi. Pritožbeno sodišče jo sprejema, sprejema pa tudi ugotovitev, da tožnik ni uspel dokazati, da je bila zapustnica ob pisanju oporoke z dne 24. 8. 2010 oporočno nesposobna.

25Drži, da za ugotovitev, ali je bila zapustnica oporočno sposobna, izpovedba tožnika ni odločilna, je pa nedvomno dodaten dokaz, da je mnenje izvedenca o tem vprašanju pravilno. Tožnik namreč tudi po presoji pritožbenega sodišča s tem, kar je izpovedal, svojih trditev, da zapustnica že najmanj od septembra 2009, ko je bila napotena na psihiatrični pregled, ni bila sposobna razsojati, ni potrdil. Ker je razloge o tem navedlo že sodišče prve stopnje v točkah 30 do vključno 38 in se z njimi pritožbeno sodišče strinja, jih ne ponavlja. Glede na vsebino pritožbenih očitkov pa ugotavlja, da pritožnik dokazni oceni nasprotuje le s tem, da poudarja le tiste dele svoje izpovedbe, ki so mu v korist, prezre pa ostale, ki prvim odvzemajo verodostojnost. Najbolj očitno je to ravno pri vprašanju, kdaj je tožnik (sicer kot laik) ugotovil, da zapustnica ni več razumela svojih izjav in posledic, ki iz njih izhajajo (glej razloge v točki 31 izpodbijane sodbe). Pritožbeno sodišče soglaša, da iz celotnega tožnikovega zaslišanja pravzaprav izhaja, da v času od novembra 2009 do avgusta 2010 pri zapustnici ni opazil nobenih razlik in da je bila februarja 2010, ko je tožniku podpisala pooblastili, sposobna razumeti pomen svojih izjav. To ne pomeni nič drugega kot to, da je bila njena sposobnost razumevanja tudi v avgustu 2010 (po tožnikovih opažanjih) enaka. Pritožbeno sodišče tudi ne more slediti pojasnilu tožnika, da je zapustnici pisal pisma zato, da bo imela takrat, ko ga ne bo zraven, odgovore na vprašanja, ki mu jih je običajno zastavljala. Tak je namreč kvečjemu zapis „najina biblija za tvoj lepši vsakdan“ (priloga A17). Ostala tožnikova pisma⁸ niso taka. Na dokazno oceno nadalje ne more vplivati pritožbena navedba, da je ravno zaradi zapustničine nesposobnosti razumevanja v postopek sklepanja pogodbe o dosmrtnem preživljanju poskušal vključiti CSD⁹. To namreč ne spremeni dejstva, da se je, čeprav v tem postopku trdi, da zapustnica tega ni bila sposobna, še preden bi ji bil postavljen skrbnik za poseben primer, spustil z njo v dogovore o sklenitvi te pogodbe. Ugotovitev, da se je tožnik že vsaj 12. 8. 2010 (kot izhaja iz njegovega pisma pooblaščenki) in ne šele 24. 8. 2010 (kot je izpovedal) zavedal, da zapustničina izjava iz leta 2008 predstavlja oporoko¹⁰, je bila s strani sodišča prve stopnje res izpostavljena le zaradi dodatne utemeljitve zaključka, da izpovedba tožnika ni verodostojna. Zakaj pritožnik v pritožbi to poudarja, pa ni jasno.

26Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami, da je zapustnica že vsaj od leta 2008 živela v slabih higienskih razmerah in da že vse od uvedbe nove valute v letu 2007 ni poznala prave vrednosti denarja, saj imajo podlago v izpovedbi tožnika, pa tudi toženca. In ker tožnik za čas pred koncem leta 2009 ni zatrjeval, da bi imela zapustnica težave z razsojanjem, je življenjsko logičen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je pri tem pač šlo za zapustničin življenjski slog in ne za posledico demence. Tudi sicer zanemarjeno stanovanje in pomanjkljiva higiena po mnenju izvedenca nista tipična znaka demence.

27Kot je bilo poudarjeno že v zvezi z očitki o postopkovnih kršitvah, je mnenje izvedenca tudi po presoji pritožbenega sodišča jasno in popolno, okoliščine, ki jih pritožnik v pritožbi izpostavlja, pa dvoma v njegovo pravilnost ne vzbujajo. To velja tudi za dejstvo, da zapisov, ki bi izkazovali psihofizično stanje zapustnice v avgustu 2010, v medicinski dokumentaciji ni. O tem stanju je namreč izvedenec sklepal na podlagi relevantnih podatkov pred tem (gre za obdobje od novembra 2009 do aprila 2010), pa tudi ob upoštevanju podatkov o kasnejšem razvoju demence (to je tistih iz leta 2011 in kasnejših). Pri izdelavi mnenja izvidi iz leta 2011 niso bili spregledani, le na mnenje, ki je obravnavalo zapustničino stanje v avgustu 2010, niso vplivali. Res je izvedenec ob zaslišanju povedal, da se je demenca pri zapustnici hitro razvijala, ni pa izpovedal, da je bilo njeno stanje v avgustu bistveno slabše kot v novembru 2009. Bilo je sicer slabše, a na zaključek izvedenca, da je bila zapustnica kljub temu še sposobna razumeti pomen in posledice oporoke, to ni vplivalo. O tem, zakaj mnenje dr. C. z dne 21. 1. 2010 v tem postopku ne more imeti enakega pomena kot mnenje v postopku postavljenega izvedenca, se je pritožbeno sodišče že izjavilo v okviru očitanih postopkovnih kršitev in tega ne ponavlja. Dodaja le to, da to, za kakšne potrebe je bilo mnenje dr. C. namenjeno, ni relevantno. To namreč zavzetega stališča v ničemer ne spreminja. Ob tem pa tudi ne drži, da je mnenje dr. C. nastalo na podlagi (ponovnega) pregleda zapustnice, saj je tožnik na naroku potrdil, da je bila zapustnica pri njem na pregledu le enkrat, to je 4. 11. 2009¹¹. Slednji zato o morebitnem (spremenjenem) psihofizičnem stanju v februarju 2010 ne bi vedel izpovedati prav nič.

28Drži, da je izvedenec pri izdelavi mnenja poleg podatkov medicinske dokumentacije upošteval tudi izjavo zapustnice z dne 24. 8. 2010 ter njeno pisavo, a je ob zaslišanju povedal tudi to, da bi tudi v primeru, če bi upošteval le medicinsko dokumentacijo, njegovi zaključki ostali enaki (glej razloge v točki 56 izpodbijane sodbe). Le nekoliko manj zanesljivi bi bili. Ali drži, kot trdi pritožnik, da sicer izvedenec daje prednost uporabi grafomotorike, je zato nepomembno. Dejstvo, da je izvedenec ob zaslišanju opisal primer iz svoje prakse, ko je bila pri že poglobljeni demenci ugotovljena oporočna sposobnost, ne pomeni, da izvedenec drugačno možnost že načelno izključuje, ampak to, da je treba sposobnost, ki jo ima določena oseba, ki je sicer dementna, v pogledu razumevanja pomena oporoke in njenih posledic, presojati v vsakem primeru posebej. Kakšno je bilo zdravstveno stanje zapustnice v letu 2011 in kasneje in kako je bila zdravljena, izhaja iz medicinske dokumentacije, ki jo je izvedenec vpogledal. Ker to stanje, kot je bilo že zgoraj navedeno, na mnenje ni vplivalo, pritožbeno poudarjanje posameznih dejstev iz tega obdobja (da je bila zapustnica v letu 2011 sprejeta v psihiatrično bolnišnico; da ni res, da ni bila zdravljena z antidementivi), na odločitev ne more vplivati. Končno tudi ne drži, da bi izvedenec oporočno sposobnost enačil s tem, koga ima oporočitelj rad in koga ne, saj pritožnik take zaključke opira na iz konteksta iztrgana pojasnila izvedenca, spregleda pa vse ostalo.

29Ker je po povedanem zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik tega, da zapustnica ob pisanju oporoke z dne 24. 8. 2010 ni bila več oporočno sposobna, ni dokazal, je odločitev sodišča o zavrnitvi zahtevka za razveljavitev oporoke pravilna.

c) Glede zavrženja tožbe v delu, ki se nanaša na zahtevek za ugotovitev ničnosti izročilne pogodbe in zavrnitve zahtevka po izbrisni tožbi

30Sodišče prve stopnje je zahtevek za ugotovitev, da je neveljavna vknjižba, ki je bila na podlagi izročilne pogodbe za primer smrti SV 690/2010 z dne 22. 6. 2010 izvedena v zemljiški knjigi, in se zato izbriše ter vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje, zavrnilo zato, ker je ugotovilo, da tožnik za tak zahtevek nima aktivne stvarne legitimacije. Ker z zahtevkom za razveljavitev zapustničine oporoke z dne 24. 8. 2010 ni uspel, oporoka, datirana z dne 20. 12. 2008, s katero ga je zapustnica določila za oporočnega dediča, nima nobenega učinka. Ker tožnik posledično ni zapustničin univerzalni pravni naslednik, ob upoštevanju 243. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1), tudi za izbrisno tožbo, s katero zatrjuje kršitev zapustničine lastninske pravice, ni legitimiran.

31Pritožnik taki odločitvi nasprotuje. Ker razen razlogov, ki jih je navedel v zvezi z odločitvijo, ki se nanaša na zapustničino oporoko, drugih ni navedel, je pritožbeno sodišče opravilo le preizkus v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPC. Ugotovilo je, da je odločitev materialnopravno pravilna.

32Stališče sodišča prve stopnje, da je imel zahtevek za ugotovitev ničnosti izročilne pogodbe v razmerju do izbrisne tožbe procesni položaj t. i. vmesnega ugotovitvenega zahtevka in se je zato obstoj pravnega interesa zanj predpostavljal, je pravilno in razlogom, ki jih je v zvezi s tem navedlo sodišče prve stopnje, ni kaj dodati. Pravilno je tudi stališče, da v primeru, če je glavni zahtevek (v konkretnem primeru zahtevek po izbrisni tožbi) zavrnjen ne glede na vmesni ugotovitveni zahtevek (torej ne glede na to, ali je izročilna pogodba nična ali ne), o razmerju prejudicialnosti ni več mogoče govoriti. V takem primeru je vmesni ugotovitveni zahtevek (to je zahtevek za ugotovitev ničnosti izročilne pogodbe) nedopusten in ga je treba zavreči. Izjemo predstavlja položaj, ko sodišče ugotovi, da tak zahtevek lahko obstane kot zahtevek splošne ugotovitvene tožbe in stranka (kot to nalaga 181. člen ZPP) zanj izkaže pravni interes.

33Sodišče prve stopnje tega, ali gre pri zahtevku za ugotovitev ničnosti izročilne pogodbe lahko za zahtevek iz samostojne ugotovitvene tožbe, res ni posebej presojalo, je pa pravilno ugotovilo, da tožnik zanj nima pravnega interesa. Ker je bil njegov zahtevek za ugotovitev ničnosti oporoke z dne 24. 8. 2010 zavrnjen, na podlagi oporoke, datirane na 20. 12. 2008, ni postal zapustničin dedič. Interesa, da se premoženje, ki je bilo predmet pogodbe, vrne v zapuščino, zato nima. Na tako presojo ne vpliva, da je bil pravni interes ob vložitvi tožbe za ta zahtevek posebej zatrjevan¹² in mu ga takrat, saj o zahtevku za razveljavitev oporoke še ni bilo odločeno, tudi ne bi bilo mogoče odrekati. Gre namreč za procesno predpostavko, ki mora obstajati ves čas postopka.¹³

c) Sklepno

34Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

35Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 165. v zvezi z 154. in 155. členom ZPC. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, do njihovega povračila ni upravičen. Ker gre pri odgovoru na pritožbo zgolj za ponavljanje že zavzetih stališč, po presoji pritožbenega sodišča stroški, ki so tožencu z njim nastali, niso bili potrebni. Dolžan jih je nositi sam.

¹ V njej je zapustnica po tem, ko je zapisala, da izjava, ki jo prilaga (gre za oporoko datirano z dne 20. 12. 2008, v kateri je za dediča zapustničinega premoženja določen tožnik), ni resnična, saj jo je morala napisati na zahtevo tožnika, zapisala tudi to, da je slednji načrtoval prilastiti si celotno njeno premoženje.
² Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bilo mnenje z dne 4. 11. 2009 in 21. 1. 2010 dano v zvezi s postopkom za postavitev skrbnika za posebni primer, ki je tekel pred CSD.
³ Ne pa o dejstvih, za ugotovitev katerih je sodišče postavilo izvedenca.
⁴ Priči dr. A. Š. in dr. C. C. v medicinski dokumentaciji (zdravstvenem kartonu in izvidih), priča S. S. pa v poročilu patronažne službe iz novembra 2009, ki je del zdravstvenega kartona zapustnice.
⁵ Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje, je izvedenec svoje mnenje izdelal upoštevajoč v medicinski dokumentaciji opisane osebne zaznave zgoraj navedenih prič.
⁶ Po navedbi tožnika bi priče „izpovedale o širši sliki oziroma o okoliščinah v zvezi z zdravstvenim stanjem zapustnice in še posebej tudi o tem, na kar smiselno nakazuje izvedenec, to je, da je prišlo do pregleda pri psihiatru in predhodne napotitve zaradi uveljavljanja varstvenega dodatka za pomoč in postrežbo; dr. Š. bi odgovoril tudi na vprašanje, ali bi se odločil za napotitev pri psihiatru, če sam ne bi opazil znakov demence, dr. C. pa o tem, če bi postavil diagnozo demenca, če ta v resnici ne bi bila prisotna“.
⁷ Kot izhaja iz pripravljalne vloge tožnika z dne 7. 2. 2018, je bilo zaslišanje priče dr. C. C. predlagano, da bi izpovedal o zdravstvenem stanju pokojne; da bi povedal, ali je opravil test KPSS, kakšen je bil rezultat in pojasnil „vse ostale okoliščine“ v zvezi s pregledom. Zaslišanje dr. A. Š. je bilo predlagano, da bi opisal osebna zaznavanja ob pregledih in da bo potrdil, da jo je pregledal, preden jo je napotil k psihiatru.
⁸ Gre na primer za pismo z dne 18. 2. 2010, v katerem je tožnik zapustnico med drugim pozival, da dobro razmisli, kaj bo storila s svojim premoženjem po smrti (priloga A18) in pismo z dne 13. 8. 2010, v katerem je opisoval svoje videnje njunih preteklih dogovorov in razočaranje nad odločitvijo, da skrb zase prepusti drugi osebi (priloga A32).
⁹ Pritožbeno sodišče sklepa, da ima pritožnik pri tem v mislih ravnanje, ko je preko zapustničinega osebnega zdravnika dosegel začetek postopka, da se zapustnici postavi skrbnik za poseben primer (glej točko 33 izpodbijane sodbe).
¹⁰ Po prepričanju sodišča prve stopnje je sicer učinke te izjave zaradi njene jasnosti poznal že od trenutka, ko mu jo je zapustnica izročila, to je od decembra 2009.
¹¹ Glej navedbo tožnika na naroku dne 23. 4. 2019 (list. št. 253).
¹² Glej navedbe v točki 2 tožbe.
¹³ Glej A. Galič in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Ljubljana 2006, stran 153.