VSK sklep Cp 576/2009

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje ustavilo postopek zoper drugo toženo stranko in ugotovilo, da je tožeča stranka izključni lastnik poslovnega prostora v jugozahodnem delu pritličja objekta „parkirna hiša 1“ na parc.št. 470/2 k.o. N.G. ter tudi solastnik skupnih prostorov, delov in naprav stavbe. Prvo tožena stranka je dolžna dovoliti izdelavo geodetskega elaborata o oblikovanju etažne lastnine, sprejeti akt o ustanovitvi etažne lastnine in izdati vknjižbeno dovoljenje, na podlagi katerega se bo na novo nastali etažni enoti vknjižila lastninska pravica za tožečo stranko, na skupnih prostorih, delih in napravah stavbe pa solastninska pravica, ker bo sicer takšno listino nadomestila ta sodba. Odločilo je še, da mora tožeča stranka drugotoženi stranki povrniti 768,58 EUR pravdnih stroškov, prvotožena stranka pa tožeči 4.334,48 EUR.

Zoper sodbo se pritožuje prvotožena stranka (v nadaljevanju toženka) in navaja, da tožbeni zahtevek ni bil sestavljen v skladu z zakonitimi določili in je zato tožba nesklepčna. Tožbeni zahtevek, kot je oblikovan, ni izvršljiv in ni v skladu z Zakonom o evidentiranju nepremičnin (ZEN). Ker je tožbeni zahtevek napačen, bi ga moralo sodišče zavrniti. Sodba ni sposobna za vpis v zemljiško knjigo tudi zato, ker so pri nepremičnini vpisane številne prepovedi odtujitve in obremenitve. Toženka predlaga, da Višje sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni, tako da zahtevek zavrne. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Pritožba je utemeljena.

Pritožba pravilno opozarja, da tožbeni zahtevek, kot je oblikovan, ni določen in kot tak posledično neizvršljiv. Tožeča stranka je zahtevala ugotovitev, da je lastnica poslovnega prostora v jugozahodnem delu pritličja objekta „parkirna hiša 1“ na parc.št. 470/2 k.o. N.G. ter tudi solastnik skupnih prostorov, delov in naprav stavbe. Trdi torej, da je lastnica etažnega dela stavbe, pri čemer stavba v katastru stavb še ni razdeljena na etažne dele, posamezni etažni deli še niso dobili svojega identifikacijskega znaka. Neposreden vpis lastninske pravice na etažnem delu zato ni mogoč. Take primere ureja 8. člen Zakona o evidentiranju nepremičnin (ZEN), ki določa, da se spremembe v katastru stavb lahko evidentirajo tudi na podlagi pravnomočne sodne odločbe, vendar pa mora biti tej sodni določbi priložen elaborat za evidentiranje sprememb v katastru stavb, ki ga med postopkom izdela sodni izvedenec geodetske stroke. Sodba se mora torej že nanašati na elaborat (oziroma mora biti elaborat sestavni del sodbe). Tožeča stranka izdelave elaborata ni predlagala, pač pa je zahtevala, da po pravnomočnosti sodne odločbe tožena stranka dovoli izdelavo geodetskega elaborata, kar pa pomeni, da opis dela stavbe v sodni odločbi ne bo identičen označbi etažnega dela v elaboratu etažne lastnine in taka sodba ne bo izvršljiva v zemljiški knjigi. Če je zahtevek nedoločen, ni sposoben obravnavanja, tožba z nedoločenim zahtevkom je nepopolna. Ravnanje sodišča v takih primerih določa 108. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo, zadevo pa vrnilo sodišču v novo sojenje (354. člen ZPP). V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje pozvati tožečo stranko na ustrezno dopolnitev tožbe, tako da bo tožbeni zahtevek določen. Pri dopolnitvi bo morala tožeča stranka upoštevati vse zgoraj povedano in tudi pojasnila iz nadaljevanja te obrazložitve.

Tožbeni zahtevek je namreč nedoločen tudi v nadaljevanju, ko tožeča stranka zahteva od tožene stranke, da v 15 dneh sprejme akt o ustanovitvi etažne lastnine, sicer bo ta akt nadomestila ta sodba. V izreku manjka vsebina akta o ustanovitvi etažne lastnine. Akt o ustanovitvi etažne lastnine pomeni podlago za vpis solastniških deležev na skupnih delih in napravah ter na zemljišču stavbe. Brez akta, v katerem so ti deleži določeni, ni pravne podlage za vpis solastniških deležev, o katerih govori prva točka tožbenega zahtevka.

Iz podatkov spisa sicer izhaja, da je tožena stranka vpisana v zemljiški knjigi kot edina lastnica objekta, katerega del predstavlja poslovni prostor tožeče stranke. Če to drži, je tožena prava stranka in bi zahtevek (pod predpostavko, da je določen) lahko bil utemeljen. Če je lastnikov objekta več, pa je zahtevek samo zoper enega (so)lastnika neutemeljen, saj bi ugoditev zahtevku pomenila hkratni obstoj etažne lastnine in solastnine na isti stavbi, kar pa po materialnem pravu ni mogoče. V pravdnem ali nepravdnem postopku, posledica katerega je ureditev etažne lastnine, morajo biti bodisi na aktivni bodisi na pasivni strani zajeti vsi etažni lastniki, odločitev sodišča pa mora urejati lastninska razmerja na nepremičnini kot celoti.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP.