VSRS Sklep VIII Ips 165/2008

Reviziji se ugodi, sodbi sodišča druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločitev.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za odpravo zavrnilnih odločb tožene stranke in za priznanje pravice do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu od 5. 12. 2005 dalje. Ugotovilo je, da je tožena stranka pravilno odločila, da tožnik nima pravice do navedenega nadomestila po 134. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 in nasl. - ZPIZ), ker je njegova plača na drugem ustreznem delu višja, kot je znašala njegova pokojninska osnova.

2Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ugotovilo je, da je prvostopno sodišče na podlagi 391. in 446. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl. - ZPIZ-1) pri odločanju pravilno upoštevalo določbe 134. člena ZPIZ za presojo upravičenosti tožnika do zahtevanega nadomestila.

3Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnik vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodba nima jasnih razlogov ali pa sploh nima razlogov o pritožbenih navedbah tožnika. Razlogi so nejasni in pavšalni. Sodišče je zmotno odločilo po 134. členu ZPIZ, saj bi moralo odločiti po 94. členu ZPIZ-1. Tožniku je bila invalidnost res priznana od 9. 10. 2002 z odločbo z dne 8. 12. 2003. Vendar je predmet postopka zahteva za priznanje pravice do nadomestila zaradi razlike v plači na drugem ustreznem delu, na katerem se je tožnik zaposlil šele 5. 12. 2005. Postopek za priznanje te pravice se je tako začel leta 2005, odločba pa je bila izdana leta 2006.

4V skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

6Tožnik revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka uveljavlja zgolj pavšalno, njegove navedbe, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na bistvene pritožbene navedbe, pa tudi ne držijo. Izpodbijana sodba se povsem jasno (na drugi strani obrazložitve) opredeli do pritožbenih navedb o tem, katero materialno pravo je podlaga za odločitev.

7Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

8Po določbah 391. člena ZPIZ-1 se v postopku uveljavljanja pravic iz obveznega (tudi invalidskega) zavarovanja, ki se je začel pred uveljavitvijo ZPIZ-1, uporabljajo dotedanji predpisi – torej ZPIZ. Pri tem je treba upoštevati tudi določbe 446. člena ZPIZ-1, na podlagi katerih so se določbe ZPIZ-1 o pravicah iz invalidskega zavarovanja pričele uporabljati kasneje, šele s 1. 1. 2003. To pomeni, da je treba upoštevati določbe ZPIZ v vseh postopkih odločanja o pravicah iz invalidskega zavarovanja, ki so se pričeli pred 1. 1. 2003, pri čemer se v takem primeru pravice na podlagi invalidnosti določijo po predpisih, veljavnih na dan nastanka invalidnosti.

9Pri tožniku ne gre za primer, ki ga urejajo navedene prehodne določbe. Kot izhaja iz upravnega spisa, se je postopek za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja začel na predlog tožnikovega osebnega zdravnika z dne 5. 2. 2003 (odločba, št. 5059 438 z dne 23. 5. 2003). Pravna podlaga za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja je zato v celoti ZPIZ-1.

10Na to ne vpliva dejstvo, da je bila tožniku invalidnost priznana za nazaj – od 9. 10. 2002 dalje. Odločba tožene stranke z dne 8. 12. 2003, s katero je bila tožniku priznana invalidnost III. kategorije s pravico do razporeditve na drugo ustrezno delo, je temeljila na izvedenskem mnenju invalidske komisije z dne 14. 10. 2003. Ne iz odločbe ne iz mnenja ni razvidno, zakaj je kot datum invalidnosti določen 9. 10. 2002. Ker pa se postopek za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja ni začel pred uveljavitvijo ZPIZ-1 oziroma pred 1. 1. 2003, ni mogoče upoštevati določbe drugega odstavka 391. člena ZPIZ-1, ki se izrecno nanaša le na te primere – torej primere iz prvega odstavka 391. člena ZPIZ-1.

11Na podlagi odločbe tožene stranke z dne 8. 12. 2003 je bilo o pravici in višini nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu odločeno z izpodbijanima odločbama tako, da tožnik pravice do tega nadomestila nima. Ker pa od 1. 1. 2003 dalje zakon take pravice ni več urejal, bi bilo treba upoštevati določbe ZPIZ-1. Zato je revizijsko sodišče reviziji ugodilo, sodbi sodišča druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje o tožnikovem zahtevku ponovno odločiti na podlagi določb ZPIZ-1.

12Izrek o revizijskih stroških je v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP.