94. člen ZPIZ-1

Čeprav je toženec z odločbo z dne 22. 5. 2012 tožnici priznal nadomestilo za invalidnost za nazaj, to je skladno z določbo 161. člena v zvezi s 94. členom ZPIZ-1, vse od 1. 11. 2006, to je od dneva pričetka dela na drugem delovnem mestu, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča zamude, ki je nastala pri izdaji odločbe o odmeri nadomestila za invalidnost, ni mogoče očitati tožencu in mu posledično v njegovo breme naložiti plačilo zamudnih obresti na podlagi določbe 197. člena ZPIZ-2 v zvezi s 378. členom OZ.

Začetek izplačevanja nadomestila za invalidnost je odvisen od pričetka opravljanja ustreznega dela. Toženec bo moral ugotoviti, glede na nesporno dejstvo, da tožnik od 23. 3. 2010 za svoje delo brez omejitev ni bil več zmožen, kdaj je tožnik pričel z opravljanjem drugega ustreznega dela in so bili s tem izpolnjeni pogoji za pričetek izplačevanja nadomestila za invalidnost. Zmotno je stališče toženca, da do izplačevanja nadomestila iz invalidskega zavarovanja ne bi moglo priti pred pravnomočnostjo ali izvršljivostjo odločbe o pravici. Izvršljiv je izrek odločbe, ki določa datum nastanka pravice. Pogoji za njeno uresničitev so določeni v ZPIZ-1 in ko so ti podani, ni mogoče zavrniti njene realizacije.

Učinke pravnomočne odločbe je možno spremeniti samo z uporabo izrednih pravnih sredstev v postopkih, v katerih so bile te odločbe izdane, pa tudi z uporabo 183. člena ZPIZ-2 (razveljavitev ali sprememba dokončne odločbe in učinek obnove postopka).

Tožnici, invalidu III. kategorije, je bila redno odpovedana pogodba zaposlitvi iz poslovnega razloga in je uveljavila pravico do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti. Odpoved je bila nezakonita, ker je na podlagi že sklenjene pogodbe o zaposlitvi opravljala drugo ustrezno delo oziroma delo, ki je ustrezalo tudi spremenjeni oziroma novi invalidnosti. Na podlagi pravnomočne sodbe je bila reintegrirana v delovno razmerje, toženec ji je priznal lastnost zavarovanca obveznega pokojninskega zavarovanja na podlagi delovnega razmerja, delodajalec ji je bil dolžan izplačati nadomestilo plače v višini razlike med prejetim nadomestilom za brezposelnost in plačo, ki bi jo prejemala, če bi dejansko delala. Gre za stanje iz 158. člena ZPIZ-1, po katerem se nadomestilo za invalidnost izplačuje zavarovancem v delovnem razmerju oziroma zavarovancem, ki so vključeni v obvezno zavarovanje, za dneve dela in za druge dneve, za katere imajo po posebnih predpisih pravico do nadomestila za čas odsotnosti, zato ima pravico do nadomestila za invalidnost od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje.

V primeru tožnika gre za uporabo 4. alineje prvega odstavka 94. člena ZPIZ-1, ki določa, da invalid III. kategorije invalidnosti, ki se je zaposlil na drugem delovnem mestu, pridobi pravico do nadomestila za invalidnost. Tožnik je, dan za tem, ko je prejel sodbo pritožbenega sodišča, svojo dejavnost v okviru samostojnega podjetništva opravljal znotraj stvarnih omejitev, priznanih s sodbo prvostopenjskega sodišča. V primeru samostojnega podjetnika je ta dolžan svoje delo v okviru samostojne dejavnosti opravljati v okviru naloženih razbremenitev, v okviru priznane invalidnosti. Zaposlitev na drugem delovnem mestu lahko zavarovanec izkazuje z vsemi dokaznimi sredstvi. Tožnik je to izkazoval s svojo izpovedjo in z omejitvami pri delu, priznanimi v okviru bolniških staležev. Pri tožniku so v skladu s priznano omejitvijo potrebne omejitve pri delu, kar pomeni, da lahko delo opravlja v okviru svoje dejavnosti s priznanimi omejitvami in je tako njegov položaj izenačen s položajem zavarovanca, ki ima status delavca in gre torej za enako situacijo pri priznanju pravice do nadomestila za invalidnost, kot v primeru, ko je delavcu priznana pravica do premestitve, ob tem, da se pravica

Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče (enako pred njim toženec v predsodnem postopku), da bi tožnik šele od 17. 4. 2013, ko mu je bila vročena pravnomočna sodba o priznanju pravice do nadomestila, lahko pričel delati z omejitvami. Ker se je že pred tem 25. 8. 2012 starostno upokojil, naj s priznanimi omejitvami ne bi mogel pričeti delati. Vendar takšno materialno pravno stališče v okoliščinah konkretnega primera ni sprejemljivo. Res je sicer, da je bilo v dosedanji sodni praksi zavzeto stališče, da zavarovanec pravno formalno lahko začne delati v skladu s preostalo delovno zmožnostjo šele z dnem pravnomočnosti sodbe, oziroma z dnem njene vročitve. Vendar v okoliščinah konkretnega primera takšno stališče iz ustavnopravnih razlogov, ko je do zavrnitve pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti v prejšnjem predsodnem postopku prišlo na protiustavni zakonski podlagi, ni sprejemljivo. Ne more biti odločilno, da so pravice iz invalidskega zavarovanja na temelju III. kategorije invalidnosti ustavno skladno priznane šele v sodnem postopku z zamikom za nekaj let nazaj, ko je zavarovanec že starostno upokojen. To še zlasti, ker je pri opravljanju kmetijske dejavnosti le od zavarovan

Tožnik je invalid III. kategorije invalidnosti s priznano pravico do dela na drugem ustreznem delovnem mestu z omejitvami, v polnem delovnem času. Tožnik se je zaposlil pri delodajalcu, pri katerem mu je nato delovno razmerje prenehalo na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Pri višini odmere je toženec tožniku nadomestilo za invalidnost odmeril v višini 25 % invalidske pokojnine, ki bi mu pripadala ob nastanku invalidnosti (po 3. alineji prvega odstavka v zvezi s 3. alinejo tretjega odstavka 94. člena ZPIZ-1). Štel je, da je tožniku delovno razmerje prenehalo po lastni volji ali krivdi. Odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga pomeni prenehanje delovnega razmerja neodvisno od volje ali krivde delavca oziroma zavarovanca, zato je tožnik upravičen do nadomestila za invalidnost v višini 60 % invalidske pokojnine, ki bi mu pripadala ob nastanku invalidnosti.

Določba 25. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško ureja določitev sorazmernega dela dajatve. V prvem odstavku je določeno, da se v primeru, če zavarovanec izpolnjuje pogoje za dajatev le ob upoštevanju prvega in drugega odstavka 22. člena tega Sporazuma (torej s seštevanjem zavarovalnih dob, kar je podano tudi v predmetni zadevi), pravica do dajatve ugotavlja tako, da nosilec vsake države pogodbenice po svojih pravnih predpisih ugotovi, ali določena oseba s seštetjem zavarovalnih dob, kot je določeno v 22. členu, izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do dajatve. Če obstaja pravica do dajatve, mora vsak nosilec, ki pride v poštev, najprej izračunati teoretični znesek dajatve, ki bi ga moral izplačevati, če bi moral po svojih pravnih predpisih upoštevati vso zavarovalno dobo po pravnih predpisih držav pogodbenic. Če je znesek dajatve neodvisen od dolžine zavarovalne dobe, velja kot teoretični znesek. Na osnovi tega zneska mora nosilec določiti znesek, ki ga je dolžan izplačevati, v sorazmerju med dolžino zavarovalne dobe po njegovih pravnih predpisih in skupno zavarovalno dobo. Tožena stranka je pravilno upoštevala, da ima tožnik v R

Pritožbeno sodišče je že zavzelo stališče, da je mogoče realizirati in priznati pravico do nadomestila za invalidnost šele od vročitve sodne odločbe dalje. V skladu s petim odstavkom 156. člena ZPIZ-1 se pravice na podlagi invalidnosti sicer pridobijo z dnem nastanka invalidnosti, vendar drugi odstavek 262. člena ZPIZ-1 izrecno določa, da se odločba o priznani pravici na podlagi invalidnosti II. ali III. kategorije izvrši, ko postane odločba dokončna v upravnem postopku. Kadar takšne dokončne upravne odločbe iz predsodnega upravnega postopka ni in je pravica do dela v skladu s preostalo delovno zmožnostjo priznana šele s sodno odločbo, je pravico do tega na podlagi preostale delovne zmožnosti mogoče realizirati šele od vročitve sodne odločbe dalje. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je tožnici priznalo pravico do nadomestila za invalidnost že od 30. 6. 2010 dalje, zmotno uporabilo materialno pravo. Ob pravilni uporabi 94. člena v zvezi z 92. členom ZPIZ-1 je mogoče pravico do nadomestila za invalidnost v predmetni zadevi priznati največ od pravnomočnosti sodbe, izdane v drugem socialnem sporu (v katerem je bila tožnici priznana pravica do premestitve na drugo delo v svojem

Določba 22. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško se ne nanaša izključno na pravico do invalidske pokojnine, saj to ne izhaja niti iz naslova poglavja, niti iz besedila člena. Prvi odstavek navedenega člena namreč predvideva seštevanje zavarovalnih dob pri pridobitvi, ohranitvi in ponovni pridobitvi pravice do dajatev. Tudi naslov 3. poglavja Sporazuma je med drugim invalidnost, kar je širši pojem od invalidske pokojnine. Jezikovna razlaga določbe 22. člena Sporazuma torej omogoča seštevanje zavarovalnih dob tudi v primeru drugih pravic na podlagi invalidnosti in se ne nanaša izključno na pravico do invalidske pokojnine. Drugačna razlaga tudi ni mogoča saj ZPIZ-1 za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost kot pogoj določa minimalno zavarovalno dobo, predpisano za pridobitev pravice do invalidske pokojnine.

Revizijsko sodišče soglaša s presojo, da tožnica zaradi dela v krajšem delovnem času na sicer ustreznem drugem delovnem mestu zato, ker je iz naslova starševskega varstva uveljavila pravico do plačila prispevkov za socialno varnost za preostali delovni čas, kot invalid III. kategorije ni izgubila pravice do nadomestila za invalidnost in niti pravice do izplačevanja navedenega nadomestila.

Tožniku pravice do nadomestila za invalidnost ni mogoče odrekati zgolj na podlagi okoliščine, da si kot samozaposleni delavec ni izdal posebnega akta o opravljanju dejavnosti v skladu s priznanimi pravicami iz invalidskega zavarovanja, za kar se je zavzemala tožena stranka. Dejavnost kamnoseštva, ki se opravlja ob upoštevanju omejitev ni isto kot dejavnost kamnoseštva brez teh omejitev, zato je potrebno šteti, da je tožnik delal na drugem delovnem mestu. Navedeno pa hkrati pomeni, da je bil izpolnjen pogoj, ki ga za pridobitev pravice do nadomestila za invalidnost določa 4. alineja prvega odstavka 94. člena ZPIZ-1.

Tožnik se je poškodoval na delu pri prvo toženi stranki (delodajalcu) pri čiščenju valjev tiskarskega stroja. Ko je dvignil pokrov stroja in z desno roko segel do valjev, da bi jih očistil, so mu delujoči valji ujeli desno roko do zapestja, v posledici česar je utrpel telesno poškodbo. Tiskarski stroj v velikosti 12 metrov dolžine in 2 metra višine je med obratovanjem in vzdrževanjem oz. čiščenjem nevarna stvar, delo na njem pa predstavlja delo s povečano nevarnostjo za nastanek škode. Zato je podana objektivna odgovornost prvo tožene stranke za vtoževano škodo. Tiskarski stroj, čeprav je bil ustrezno vzdrževan in je imel veljavno potrdilo o pregledu in preizkusu delovne opreme, v trenutku škodnega dogodka ni bil brezhiben in tožniku ni zagotavljal ustrezne varnosti, saj je deloval, čeprav bi se valji stroja ob dvigu varnostnega pokrova morali ustaviti. Prvo tožena stranka je s tem kršila prvi odstavek 4. člena Pravilnika o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme, ki določa, da mora delodajalec delavcem zagotavljati brezhibno delovno opremo, ki ne ogroža varnosti in zdravja, varnosti njihovega imetja in naravnega okolja. Poleg tega bi morala prvo tožena stranka delavce, č

Zgolj dejstvo, da tožnica dela s skrajšanim delovnim časom z omejitvami, kot so navedene v pravnomočni odločbi o razvrstitvi v III. kategorijo invalidnosti, ne more biti razlog, da tožnica ne bi bila upravičena do nadomestila za invalidnost. Določba 94. člena ZPIZ-1 namreč ne določa pogoja, da mora invalid delo po premestitvi opravljati v polnem delovnem času. Za pridobitev pravice do nadomestila za invalidnost je poleg pogoja priznanja statusa invalida v citirani določbi določen le še pogoj zaposlitve na drugem ustreznem delovnem mestu. Ta pogoj pa je tožnica z zaposlitvijo na drugem delovnem mestu, čeprav s krajšim delovnim časom, izpolnjevala.

Za izplačevanje nadomestila za invalidnost morata biti kumulativno izpolnjena dva pogoja, in sicer pogoj , določen v 94. členu ZPIZ-1 (ugotovljena invalidnost II. ali II. kategorije z določenimi pogoji) in pogoj iz 97. člena ZPIZ-1, to je da se v roku 30 dni po dokončnosti odločbe o priznanju pravic iz invalidskega zavarovanja oziroma po prenehanju delovnega razmerja ali zavarovanja prijavi pri zavodu za zaposlovanje. Tožnik je delovni invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela, s priznano pravico do premestitve na drugo delovno mesto s polnim delovnim časom, ki se v roku 30 dni po dokončnosti odločbe o priznani pravici iz invalidskega zavarovanja ni prijavil pri zavodu za zaposlovanje. Tožnik zato ne izpolnjuje pogoja iz 97. člena ZPIZ-1 za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost.

ZPIZ-1 za pridobitev pravice do nadomestila za invalidnost ne določa pogoja, da mora invalid delo ves čas premestitve opravljati v polnem delovnem času. Časovna razbremenitev oz. časovni element (opravljanje dela v polnem ali v skrajšanem delovnem času) ni podlaga za priznanje pravice, še manj za ustavitev izplačevanja nadomestila za invalidnost. Ker je bila tožnica tudi v obdobju po 18. 6. 2011 zavarovana za polni delovni čas 40 ur tedensko, s tem da je koristila krajši delovni čas v obsegu 10 ur tedensko iz naslova pravic, ki ji gredo po ZSDP (iz naslova starševstva), tožena stranka ni imela podlage za izdajo izpodbijane odločbe, s katero je tožnici ustavila izplačevanje nadomestila za invalidnost z 18. 6. 2011.

Tožena stranka je tožničino invalidnost v predsodnem postopku ocenjevala glede na delovno mesto, na katerega je bila nazadnje razporejena, to je pomočnik inštruktorja, ki ga je tožnica opravljala preko javnih del in ni upoštevalo, da dela, ki se opravljajo v okviru javnih del, ni mogoče opredeliti kot svoj poklic, kot ga definira 60. člen ZPIZ-1. Pri tožnici gre za izgubo delovne zmožnosti za svoj poklic. Upoštevajoč opis del tožnica ni sposobna opravljati svojega poklica medicinskega tehnika oziroma vnašalca podatkov v računalnik, je pa zmožna opravljati dela na drugih delovnih mestih z omejitvami. Zato je utemeljen tožničin zahtevek na razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti, s priznanjem pravice do premestitve na drugo ustrezno delovno mesto. V skladu z določbo 94. člena ZPIZ-1 se tožnici prizna pravica do nadomestila za invalidnost.

Dejstvo, da zavarovanec z določenim dnem pravico pridobi, ne pomeni, da se mu od tega dne dalje tudi izplačuje. Delna invalidska pokojnina, denarna nadomestila v zvezi s pravico do poklicne rehabilitacije in pravico do premestitve ter nadomestilo za invalidnost se zavarovancem v delovnem razmerju oziroma zavarovancem, ki so vključeni v obvezno zavarovanje, izplačujejo za dneve dela in za druge dneve, za katere imajo po posebnih predpisih pravico do nadomestila za čas odsotnosti z dela, kakor to določa 158. člen ZPIZ-1. Prenehanje delovnega razmerja tožnika samo po sebi ne vpliva na samo pravico do nadomestila za invalidnost. Enako velja za status tožnika, ko je bil ta zavarovan po 22. členu ZPIZ-1. Gre za različne situacije, ki pogojujejo samo izplačevanje oziroma višino nadomestila za invalidnost.

Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi preizkušalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženke in pri tem ugotovilo, da je toženka v predsodnem postopku nepravilno ugotovila, da pri tožniku ni prišlo do zmanjšanja njegove delovne zmožnosti in je zato upravičeno odpravilo odločbi toženke. Navedbe tožnika, da se je predčasno upokojil, ker dela ni več zmogel opravljati, zaradi napačne odločitve toženke in mu je v posledici tega nastala tako materialna kot nematerialna škoda, kažejo na to, da tožnik ima pravni interes v tem sporu. Dejstvo, da je tožnik upokojenec s pravico do uživanja starostne pokojnine, ne pomeni, da se tožnik ne bi mogel ponovno aktivirati in delo opravljati v okviru svojih zdravstvenih zmožnosti in pri tem koristiti pravice, ki mu kot invalidu III. kategorije invalidnosti gredo.