VSK sklep I Ip 3/2010

1. Pritožba zoper sklep z dne 19.10.2009 se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

2. Pritožbi zoper sklep z dne 5.11.2009 se ugodi, sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek;

3. Odločitev o pritožbenih stroških upnika v zvezi s pritožbo zoper sklep z dne 5.11.2009 se pridrži za končno odločbo.

Sodišče prve stopnje je potem, ko sta tako prvi kot drugi dolžnik vložila ugovora zoper sklep o izvršbi, s katerim je bilo upnikovemu predlogu ugodeno in dolžnikoma naloženo, da v osmih dneh plačata terjatev z obrestmi in stroški, vložila ugovor, oba ugovora z izpodbijanima sklepoma zavrnilo. Štelo je, da sta oba dolžnika vložila obrazložen ugovor po prvem odstavku 61. člena v zvezi z drugim odstavkom 53. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Odločitev je sprejelo na podlagi drugega odstavka 62. člena ZIZ, ter razveljavilo sklep o izvršbi v delu, v katerem je dovoljena izvršba in določen izvršitelj ter bo o zahtevku in stroških odločalo sodišče v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani.

Upnik je zoper oba sklepa vložil pritožbo. V pritožbi zoper sklep z dne 19.10.2009 (ki se nanaša na drugega dolžnika) uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi tako, da sklep spremeni tako, da se ugovor drugega dolžnika zavrne, priglaša tudi pritožbene stroške. Meni, da ugovor ni bil obrazložen in s tem tudi ne utemeljen, niso bila navedena dejstva, ki bi v morebitni pravdi, če bi se izkazala za resnično, utegnila privesti do zavrnitve tožbenega zahtevka, dolžnik pa tudi ni predložil nobenih dokazov. Navajal je le, da ni v pogodbenem razmerju z upnikom in da mu ničesar ne dolguje. Teh navedb pa ni mogoče šteti za navajanje dejstev, ki bi lahko privedla do zavrnitve (tudi delne) zahtevka. Sodna praksa res ni vzpostavila pretirane strogosti glede dokaznega bremena dolžnika, a je vendarle potrebna vsaj ustrezna trditvena podlaga, ki jo je treba ustrezno podkrepiti z dokaznimi predlogi. V tem delu je odločitev napačna in predstavlja kršitev 61. člena ZIZ in zakonske določbe, da se šteje tak ugovor za neobrazloženega. Čim pa je ugovor neobrazložen, se šteje za neutemeljen.

V pritožbi zoper sklep z dne 5.11.2009, glede prvega dolžnika, pa prvenstveno predlaga odpravo pomote in opozarja, da ugovora prvega dolžnika ni prejel, meni, da prvi dolžnik ugovora niti vložil ni in je torej prišlo do pomote. Če pa temu predlogu sodišče ne bo sledilo, uveljavlja vse pritožbene razloge in v pritožbi predlaga razveljavitev sklepa, priglaša tudi stroške. V razlogih ponavlja, da prvi dolžnik očitno ni vložil ugovora, saj mu niti sklep o izvršbi še ni bil vročen, in je naslovno sodišče upnika z dopisom dne 2.10.2009 pozvalo, da sporoči pravilen naslov.

Dolžnika sta na pritožbi odgovorila.

Pritožba zoper sklep z dne 21.10.2009 ni utemeljena, utemeljena pa je pritožba zoper sklep z dne 5.11.2009.

K pritožbi zoper sklep z dne 21.10.2009:

Kot sam upnik ugotavlja, je drugi dolžnik v ugovoru zanikal obstoj poslovnega razmerja. Po drugem odstavku 53. člena ZIZ mora biti ugovor zoper sklep o izvršbi obrazložen in mora v ugovoru dolžnik navesti dejstva, s katerimi ga utemeljuje in predložiti dokaze, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen. V izvršilnem postopku se smiselno uporabljajo določbe pravdnega postopka (15. člen ZIZ). Glede dokazovanja pa je uveljavljeno pravilo, da vsaka stranka nosi tako trditveno in posledično dokazno breme za tista dejstva, na katerih utemeljuje zahtevke ali ugovore, ki so ji torej v korist. Dokazuje se seveda tudi negativna dejstva, konkretno gre torej za trditve, da neko dejstvo, v konkretnem primeru poslovno razmerje, ne obstoji. V sodni praksi je ustaljeno stališče, da je dokazno breme na tistem, ki zatrjuje obstoj nekega dejstva in ne na tistem, ki ga zanika. Tako načeloma tisti, ki zatrjuje negativno dejstvo, ne nosi dokaznega bremena. Upnik, ki trdi, da bi moral v konkretni situaciji dolžnik, ki zatrjuje negativno dejstvo, predlagati dokaze, nima prav, sodišče je pravilno uporabilo določbo 53. in posledično 61. člena ZIZ, ko je ocenilo ugovor za obrazložen in s tem utemeljen. Uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev pritožbeno sodišče ni zasledilo ter je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena in drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, v zvezi s 15. členom ZIZ).

K pritožbi zoper sklep z dne 5.11.2009:

Utemeljena pa je pritožba upnika zoper sklep glede prvega dolžnika z dne 5.11.2009. Iz podatkov spisa izhaja, da je prvi dolžnik sklep o izvršbi prejel in po pooblaščencu tudi vložil ugovor, ki ga je sodišče prejelo 27.10.2009 (poslan je bil s priporočeno pošiljko dne 26.10.2009). Iz podatkov spisa še izhaja, da je sodišče prve stopnje upniku vročilo sklep, s katerim je bilo odločeno o ugovoru prvega dolžnika, torej sklep z dne 5.11.2009, ter mu hkrati vročilo tudi ugovor. Že iz zgoraj povzetega pa je razvidno, da sta bila v tej izvršilni zadevi vložena dva ugovora, tako prvega kot prvega dolžnika. Sodišče bi moralo skladno z 241. členom Sodnega reda na vročilnico napisati vsebino pošiljke z navedbo opravilne številke in redne številke pisanja (na primer sodba, sklep in datum), to pa glede ugovora ni storjeno. Upnik pa trdi in dokazuje, s priloženimi kopijami vlog, da mu je bil hkrati s sklepom z dne 5.11.2009 vročen ugovor drugega in ne prvega dolžnika. V dvomu je treba slediti upnikovim trditvam. Ker je sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijanega sklepa navedlo zgolj, da je dolžnik vložil obrazložen ugovor, ni torej konkretnih razlogov o pravno pomembnih trditvah dolžnika in tudi ne razlogov, zakaj je sodišče štelo, da je ugovor obrazložen in s tem utemeljen, in ugovor niti s sklepom ni bil upniku vročen, da bi se seznanil z razlogi, ki jih je podal dolžnik, je sklep neobrazložen, upniku je tudi onemogočeno učinkovito pravno sredstvo, pritožba in je podana absolutna bistvena postopkovna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, upniku je bilo onemogočeno obravnavanje pred sodiščem. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, sklep z dne 5.11.2009 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da o zadevi ponovno odloči in poda jasne razloge za odločitev, da bo upnik z razlogi za sprejeto odločitev seznanjen in mu vroči tudi dolžnikov ugovor (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Ker je sklep razveljavljen, je odločitev o pritožbenih stroških upnika pridržana za končno odločbo (165. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Odgovor na pritožbo v tem postopku ni predviden (366. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), zato tudi nista dolžnika upravičena do stroškov odgovora na pritožbo.