VSK sodba in sklep Cp 731/2009

I. Umik pritožbe, ki jo je vložil odvetnik N. K. kot pooblaščenec tožnika, se vzame na znanje.

II. Pritožba tožnika se zavrne, pritožbi toženke pa se ugodi in se na njeno pritožbo izpodbijana sodba spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: »Tožena stranka je dolžna plačevati tožniku uporabnino skupnega premoženja od 1.9.1994 dalje mesečno po 2.000 DEM v tolarski vrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila, za vsak mesec do 15. dne v mesecu vnaprej, z zakonitimi zamudnimi obrestmi na tolarsko vrednost, na vsak zapadli pa še ne plačani mesečni znesek, pravdne stroške, v primeru zamude tudi te z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izida sodbe do plačila, vse v 15 dneh«.

Tožnik je dolžan toženki povrniti stroške postopka, ki jih je imela v prvostopenjskem postopku v znesku 3.607,22 EUR in pritožbene stroške v znesku 1086,84 EUR, vse v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo toženki, da je dolžna plačati tožniku 42.586,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, navedenih v izreku te sodbe, višji tožbeni zahtevek po višini mesečnega zneska uporabnine za poslovni prostor - gradbeni del in po višini uporabnine za stroje in opremo in od obojega skupaj od 1.1.2007 dalje je zavrnilo. Prav tako je zavrnilo pobotni ugovor. Toženki je naložilo, da je dolžna plačati tožniku pravdne stroške v znesku 2.452,87 EUR v roku 15 dni, šteto od pravnomočnosti sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi in tudi višji stroškovni zahtevek pravdnih strank zavrnilo.

Zoper sodbo sta vložili pritožbo obe pravdni stranki.

Tožnik je vložil pritožbi po obeh pooblaščencih. Odvetnik N. K. pa je pritožbo, ki jo je vložil kot tožnikov pooblaščenec, pred odločanjem pritožbenega sodišča umaknil. Drugi pooblaščenec, odvetniška pisarna S. d.o.o., v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge. Navaja, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Tožnik je vložil tožbo 3.9.1996 in zahteval plačilo uporabnine od 1.9.1994. Sodišče je deloma ugodilo tožbenemu zahtevku, saj je tožniku priznalo uporabnino od 1.9.1996, v razlogih sodbe pa ni pojasnilo, zakaj ni priznalo uporabnine od 1.9.1994. Sodišče ugotavlja, da je obstajal ustni dogovor o uporabi skupnega premoženja, ki pa naj bi prenehal 12.3.1996, ko je tožnik od tega ustnega dogovora enostransko odstopil. Tudi ta obrazložitev ne dokazuje, zakaj je tožnik upravičen do uporabnine šele od 1.9.1996. Sodba tudi nima razlogov, zakaj tožniku pripada uporabnina samo do decembra 2006, ne pa naprej, to je do dneva, ko je bila izdana izpodbijana sodba. Zato se v tem delu sodbe ne da preizkusiti. Razlogi izpodbijane sodbe so v nasprotju z listinami v spisu. Ni res, da bi tožnik uveljavljal uporabnino šele od septembra 1996. V tožbi je jasno zapisal, da je toženka dolžna plačati uporabnino od 1.9.1994. Tudi dejansko stanje ni pravilno in popolno ugotovljeno. Napačna je ugotovitev, da sta pravdni stranki imeli sklenjeni ustni sporazum do 12.3.1996, po katerem sta uporabljali vsaka del skupnega premoženja. Sporazum naj bi sklenili leta 1992, vendar se za sporazume med zakonci zahteva posebna obličnost. Zato sodišče ne bi smelo izhajati iz ustnega dogovora. Ker je ugotovilo, da je zahtevek utemeljen po temelju, bi moralo zahtevku tudi po višini v celoti ugoditi. Tožnik je predlagal zaslišanje sina pravdnih strank R. G., ki je delal v kemični čistilnici in pozna stroje in njihovo vrednost. Njegovo zaslišanje bi pripomoglo k razjasnitvi dejanskega stanja glede višine zahtevka, zato sodišče tega dokaznega predloga ne bi smelo zavrniti. V nadaljevanju tožnik izpodbija ugotovitve izvedenca Z. in Š., ki sta izračunala, koliko bi znašala mesečna uporabnina. Na izvedeniški mnenji je imel tožnik pripombe, ki bi jih moralo sodišče upoštevati glede na dejstvo, da je tudi sam angažiral izvedence. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je toženka razpolagala s celotnim skupnim premoženjem do upokojitve, vendar ni navedeno, kdaj se je upokojila. Sicer pa tožnik meni, da toženkina upokojitev s plačilom uporabnine nima nobene zveze. Dejstvo je, da še sedaj toženka sama uporablja čistilnico. Tudi odločitev o stroških postopka po mnenju tožnika ni pravilna, sodišče bi mu moralo priznati vse stroške.

Tudi toženka uveljavlja vse pritožbene razloge. Zakonska zveza pravdnih strank je bila formalno razvezana leta 1998, njuna življenjska skupnost pa je dejansko prenehala že leta 1994. V času trajanja življenjske skupnosti sta ustvarila skupno premoženje, ki se nahaja na Hrvaškem in v Sloveniji. Obseg skupnega premoženja v Sloveniji je pravnomočno ugotovljen s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru opr. št. P 1. S pravnomočno sodbo je ugotovljen toženkin delež na tem premoženju v višini 65 % in delež tožnika v višini 35 %. Tožnik je 12.3.1996 vložil predlog za razdružitev skupnega premoženja, vendar sta bila zatem v nepravdnem postopku oba udeleženca napotena na pravdo. V konkretnem postopku pa je tožnik zahteval plačilo uporabnine v mesečnem znesku 2.000 DEM in sodišče prve stopnje je takšnemu zahtevku sledilo, mu po višini deloma ugodilo ter toženki naložilo v plačilo 42.586,88 EUR, čeprav toženka meni, da tožbeni zahtevek niti ni bil pravilno postavljen, saj ga tožnik ni prilagodil veljavni valuti EUR. Sodišče pa ga samo ne bi smelo pretvoriti v to valuto. Golo dejstvo, da eden od bivših zakoncev sam uporablja stvar, ki spada v skupno premoženje tudi drugega zakonca, tudi ne more predstavljati pravne podlage za utemeljenost zahtevka za plačilo uporabnine. Med pravdnima strankama je obstajal dogovor, po katerem je tožnik gospodaril in upravljal s skupnim premoženjem na Hrvaškem, toženka pa s premoženjem v Sloveniji. Nesprejemljivo je stališče sodišča, da bi ob takšnem dogovoru morala toženka zahtevati od tožnika, da ji plača uporabnino za premoženje, s katerim je tožnik razpolagal na Hrvaškem. Iz tožnikovih navedb tekom postopka tudi ni jasno razvidno, kaj je sploh zahteval. V pripravljalni vlogi z dne 30.6.1997, v kateri priznava ustni dogovor o tem, da sam koristi premoženje v Ka., toženka pa v K., je zatrjeval, da toženka razpolaga z vrednejšim premoženjem in da je zaradi tega prikrajšan. Iz tega bi se dalo razbrati, da uveljavlja samo prikrajšanje zaradi razlike med vrednostjo skupnega premoženja v Sloveniji in na Hrvaškem. Toženka je zato prepričana, da je sodišče tožniku priznalo več, kot je v svojih navedbah zahteval. Tožba je bila ves čas postopka nesklepčna. Do prvega naroka tožnik niti ni navedel obsega skupnega premoženja. Zahtevek se je glasil na plačilo uporabnine skupnega premoženja v K. Pri tem tožnik ni povedal, ali zahteva samo uporabnino za poslovni prostor, premičnih stvari niti ni specificiral. Sodišče dokaznih predlogov, ki jih je tožnik postavil na naroku 17.3.2008 tudi ne bi smelo upoštevati, saj je bil tožnik prekludiran po 286. čl. ZPP. Sodišče je samovoljno imenovalo izvedenca strojne stroke D. Š., pa tudi poslovnega prostora tožnik tekom postopka ni niti določno opredelil, saj ni navedel niti naslova. Toženka se je samo v izogib izdaji zamudne sodbe spustila v pravdanje. Če bi sodišče upoštevalo določbe 7. čl. in 286. čl. ZPP, bi nesklepčno tožbo moralo zavrniti. Razlogi izpodbijane sodbe so med seboj v nasprotju, tudi glede višine prisojene uporabnine. Toženka ne sprejema ugotovitev izvedenca I. Z. in izvedenca D. Š. Ne glede na vse ugovore, ki jih je tekom postopka uveljavljala, meni, da bi bilo treba znižati uporabnino že zaradi stroškov, ki morajo bremeniti oba lastnika. Na to je opozorila, tudi ko je prejela izvedeniška mnenja. Mesečni zneski obeh uporabnin bi morali biti določeni glede na najemnine v posameznem mesecu in letu, kot so se dosegale na trgu. Tudi o obrestih ni prav odločeno. Če so do 22.5.2007 obresti dosegle glavnice, se je njihov tek tudi ustavil. Predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbeni zahtevek za plačilo uporabnine zavrne in naloži tožniku plačilo stroškov postopka, podrejeno razveljavitev sodbe in ponovno odločanje o zadevi.

Pritožba toženke je utemeljena, pritožba tožnika pa ne.

K pritožbi toženke:

Pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrniti že iz razloga, ker ni bil postavljen v EUR, ni utemeljena. Tožnik je zahteval plačilo denarnega zneska z zahtevkom, ki ga je postavil 15.10.1999, kasneje ga ni več spreminjal. V tem času je bilo plačilno sredstvo pri nas tolar. V skladu z določbami 1. in 4. odst. 13. člena Zakona o uvedbi eura (Ur. l. RS 114/2006) je z dnem uvedbe EUR (1.1.2007) sodišče moralo po uradni dolžnosti vse tolarske zneske preračunati v to valuto. Ne drži niti navedba, da zahtevek ni bil postavljen v tolarjih. Tožnik ga je vezal na valutno klavzulo, kar pa ni pomembno, ker ni bilo to prepovedano. Zahteval pa je tolarsko protivrednost.

Tožnikove navedbe na kaj točno se nanaša njegov zahtevek za plačilo uporabnine niso bile jasne. V tožbi je zatrjeval, da toženka uporablja skupno premoženje v K., ki ga ni opredelil. Na glavni obravnavi 15.10.1999 je zatrjeval, da je upravičen do uporabnine, ker toženka razpolaga in gospodari s premoženjem, ki je skupno in znaša po cenitvah iz leta 1998 254.000 DEM, sam pa gospodari s premoženjem na Hrvaškem, ki je ocenjeno le na okoli 100.000 DEM (l.št. 50 spisa). Tudi v pripravljalni vlogi z dne 7.12.1999 je tožnik zatrjeval, da gospodari toženka s premoženjem, ki je za 150.000 DEM več vredno od tistega, ki ga ima v posesti tožnik (l. št. 58 spisa). Toženka je sicer v svojih vlogah opozarjala, da tožnikove navedbe niso dovolj jasne in naj natančno opredeli za katero premoženje zahteva uporabnino, vendar je hkrati sama pojasnjevala, da se njegov zahtevek nanaša na poslovni prostor (kemično čistilnico), ki ga uporablja sama. Sodišče prve stopnje je zato tudi na podlagi njenih navedb zavzelo stališče, da je toženkina izključna uporaba poslovnega prostora podlaga tožnikovemu zahtevku za plačilo uporabnine. K temu, da se v tem pogledu zadeva s tožnikom ni bolj razčistila, je torej prispevala tudi sama s svojimi vlogami v postopku, zato njeni očitki sodišču niso korektni.

Po mnenju pritožbenega sodišča pa je utemeljen pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Pravno podlago tožbenega zahtevka predstavlja določba 219. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki jo je glede na čas obligacijskega razmerja treba uporabiti v skladu z določbo 1060. čl. Obligacijskega zakonika (OZ). Po tem določilu ima imetnik, kadar nekdo njegovo stvar uporabi v svojo korist, pravico od njega zahtevati, naj mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe. Tožnik bi v tem sporu moral dokazati na eni strani korist toženke, ki uporablja skupno premoženje v Sloveniji, na drugi strani pa svoje prikrajšanje, ker tega premoženja ne more uporabljati. Iz dejanskih ugotovitev, ki jih pritožbeno sodišče sprejema, pa izhaja, da je toženka začela uporabljati skupno premoženje v Sloveniji na podlagi dogovora pravdnih strank v letu 1992, ko se je poslovni prostor v K. kupil prav z namenom, da v njem toženka odpre kemično čistilnico. Toženka se je zaradi vojnih razmer s sinom preselila v Slovenijo in na podlagi tega dogovora s tožnikom prevzela upravljanje in gospodarjenje s poslovnim prostorom v K. Tožnik pa je ostal na Hrvaškem, kjer sta imela zakonca že od prej kemično čistilnico in lastniško stanovanje. S tem premoženjem tudi še vedno sam gospodari in upravlja, kar v postopku ni bilo sporno. Čeprav je bil dogovor o načinu upravljanja in gospodarjenja s skupnim premoženjem, sklenjen ustno, je bil veljaven, saj sta ga stranki realizirali, kar dokazuje dejstvo, da se je izvajal vse od nakupa poslovnega prostora, ko sta se zakonca še skupaj odločala. Tožniku, ki je sprva usten dogovor priznal, kasneje pa ga zanikal, sodišče prve stopnje, zato utemeljeno ni verjelo. Tožnik je od tega dogovora odstopil 12. 3. 1996, ko je njegov pooblaščenec pozval toženko, naj mu za uporabo skupnega premoženja plača. Takoj zatem (4.9.1996) je vložil tožbo na plačilo uporabnine.

Vsak od zakoncev lahko od dogovora o upravljanju vsak čas odstopi (tretji odstavek 52. čl. ZZZDR). To dejstvo pa še ne pomeni, da je tožnik po odstopu od dogovora o načinu uporabe in gospodarjenja s skupnim premoženjem, bil avtomatično prikrajšan za uporabnino, kot v izpodbijani sodbi zmotno zaključuje sodišče prve stopnje. Po tožnikovem formalnem odstopu od dogovora se razmere v zvezi z uporabo skupnega premoženja niso v ničemer spremenile. Še naprej je imel sam v posesti nepremičnine na Hrvaškem, tožnica pa je še naprej delala sama v kemični čistilnici v K., kjer živi. Vložen je bil sicer predlog za razdružitev nepremičnin pri Okrajnem sodišču v Kopru, ki teče pod opr. št. N 1 in v tem postopku sta bili stranki napoteni na pravdo, v kateri je bilo rešeno vprašanje obsega skupnega premoženja in deleža na njem. S pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Kopru opr. št. P 1 z dne 30.10.2003 v zvezi z odločbo Višjega sodišča v Kopru opr. št. I Cp 165/2004 z dne 19.4.2005 je bilo ugotovljeno, da spada v skupno premoženje pravdnih strank poslovni prostor v K. z opremo in da je delež tožnika na skupnem premoženju 35%, delež toženke pa 65%. Vendar mu tudi ta dejstva še ne dajejo podlage za zahtevek, ki ga je postavil v tem sporu, da mu toženka od leta 1994, ko je prenehala njuna življenjska skupnost, plača za njegov solastninski delež uporabnino.

Tožnik ni bil izključen iz souporabe solastne stvari, saj poslovnega prostora ni imel nikoli v uporabi. Od nakupa ga je na podlagi dogovora uporabljala toženka. Če so se razmere spremenile in je zato odstopil od dogovora o takem načinu uporabe, kot je bil dogovorjen leta 1992, bi moral v primeru, da se s toženko nista mogla sama dogovoriti za drugačen način uporabe skupnega premoženja, predlagati, da se način uporabe uredi v nepravdnem postopku. Samo zato, ker sam določene stvari, ki spada v skupno premoženje, ni uporabljal, pa še ne more zahtevati plačila uporabnine. Tožnik pa zatrjuje kot korist toženke samo uporabo svojega solastninskega deleža, prikrajšanje na njegovi strani naj bi obstajalo, ker je imel sam v posesti manj vredno premoženje. Prikrajšanje ima lahko različne izraze, kot v izpodbijani sodbi iz konkretne sodne odločbe - sodbe VS RS II Ips 508/2006, pravilno povzema sodišče prve stopnje. Vendar je v tej odločbi tudi poudarjeno, da pa mora biti vselej konkretno in realno in da samo dejstvo, da solastnik stvari ne uporablja, pri tem pa od drugega solastnika niti ne zahteva dopustitev uporabe, ne zadošča za zahtevek na podlagi neupravičene obogatitve. Tudi v številnih drugih primerih iz sodne prakse se vidi, da je bilo solastnikom priznano nadomestilo, če so bili brez svoje volje ali zaradi ravnanja drugega solastnika izključeni iz souporabe solastne stvari. V konkretni zadevi pa tožnik načina uporabe poslovnega prostora niti ni želel spremeniti, zahteval je samo denarno nadomestilo. Zgolj dejstvo, da solastnik solastne stvari ne uporablja, pa kot že povedano samo po sebi ne zadošča za utemeljenost takšnega zahtevka. Iz nobene navedbe tožnika ne izhaja, da bi sam želel uporabljati ali izrazil takšno zahtevo toženki. Njene uporabe poslovnega prostora glede na navedbe med postopkom zato ni mogoče opredeliti kot kršitev njegove pravice kot pravice drugega solastnika. Ob pravilni uporabi določbe 219. čl. ZOR oziroma 198. čl. OZ, bi sodišče prve stopnje moralo glede na takšno dejansko stanje tožnikov zahtevek za plačilo uporabnine zavrniti. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje glede odločilnih dejstev sicer pravilno ugotovilo, da pa je na ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo zmotno uporabilo, je na podlagi pete alineneje 358. čl. ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožnikov tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo kot neutemeljen.

Glede ostalih pritožbenih navedb toženke, v katerih izpodbija višino prisojenega zneska in polemizira z izvedeniškima mnenjema, se zaradi takšne odločitve ni bilo treba opredeljevati.

K pritožbi tožnika:

Pritožbo, ki jo je v imenu tožnika vložil njegov pooblaščenec N. K., je ta odvetnik z vlogo z dne 9.6.2009 umaknil. Pritožbeno sodišče je o umiku izdalo ugotovitveni sklep, ki pa nima v tem primeru nobenega učinka, saj je bila s strani drugega pooblaščenca vložena še ena pritožba, s katero je tožnik izpodbijal zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje. V pritožbi je sicer pravilno opozarjal na določene napake pri pisanju sodbe (npr. od kdaj je zahteval uporabnino), vendar zaradi sprejete odločitve, da je tožbeni zahtevek že po temelju v celoti neutemeljen, so ti očitki brezpredmetni. Pritožbene navedbe, da stranki nista sklenili ustnega dogovora, pa niso utemeljene, saj je že ob pritožbi toženke pojasnjeno, da že samo dejstvo izvajanja posesti neposredno po nakupu poslovnega prostora dokazuje, da so dogodki potekali tako, kot jih je opisala toženka, tožnik pa sprva potrdil, zatem pa zanikal. Zmotne so tudi pritožbene navedbe, da ustnega dogovora pravdnih strank o gospodarjenju in upravljanju s skupnim premoženjem sodišče tudi ne bi smelo upoštevati, ker se za sporazume med zakoncema zahteva stroga obličnost. Po 47. členu Zakona o notariatu morajo biti v obliki notarskega zapisa sklenjene pogodbe o urejanju premoženjskih razmerij med zakoncema. Med takšne pogodbe spadajo tudi dogovori iz člena 52 ZZZDR. Sankcija ničnosti zaradi kršitve obličnosti pa bi v primeru takšnega dogovora lahko prišla v poštev le izjemoma (čl. 55 OZ). Namen zakonodajalca pri predpisovanju obličnosti je treba ugotoviti v vsakem primeru posebej. Pri zakoncih je stroga obličnost za pravne posle predpisana zato, ker gre za osebe, ki so v posebnem odnosu zaradi zakonskega statusa. Posli, ki jih zakonca sklepata med seboj, pa so zelo različni, zato je treba upoštevati tudi za kakšen posel gre. V konkretni zadevi, ko sta si zakonca razdelila upravljanje premoženja glede na to, kje je kdo od njiju živel, bi bilo povsem nerazumno zahtevati, da se takšen dogovor zapiše v notarskem zapisu. Tudi iz dejstva, da je bil dogovor realiziran, saj se je izvajal že od leta 1992, sledi sklep, da je veljavno sklenjen, pa čeprav ni bil sklenjen v obliki notarskega zapisa (58. čl. OZ).

Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo tožnika zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe zavrnilo, saj je iz zgoraj predstavljenih razlogov bil tožnikov zahtevek že po temelju neutemeljen in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353. ZPP).

Ker je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo, je moralo v skladu z določbo 165. čl. ZPP spremeniti tudi odločbo o stroških postopka. Tožnik, ki v sporu ni uspel, je dolžan na podlagi prvega odstavka 154. čl. ZPP povrniti toženki stroške postopka. Stroške obeh strank je že v izpodbijani sodbi odmerilo že sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče pri preizkusu višine ni ugotovilo nepravilnosti, zato jih je priznalo v istem znesku, ki je naveden glede toženke že v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Toženki pa je priznalo tudi pritožbene stroške, saj je s pritožbo uspela in sicer za sodno takso 591,12 EUR, sestavo pritožbe po Odvetniški tarifi 900 točk oz. 413,10 EUR in 20% DDV 82,62 EUR, skupno 1086,84 EUR.