VSK sklep Cpg 54/2009

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi, izpodbijana sodba se spremeni glede odločitve o plačilu zakonskih zamudnih obresti od zneska 685,68 EUR (164.316,00 SIT) tako, da se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti v delu, v katerem presegajo 685,68 EUR (164.316,00 SIT).

V preostalem delu se pritožba tožene stranke zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kopru, z dne 2.12.2002, vzdržalo v celoti v veljavi v 1. in 3. tč. izreka tako, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni plačati tožeči stranki glavnico v znesku 685,68 EUR (164.316,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 164.316,00 SIT od 15.1.2002 do 31.12.2006 ter od zneska 685,68 EUR od 1.1.2007 do plačila ter ji povrniti izvršilne stroške v znesku 142,16 SIT (pravilno: EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi

od zneska 34.068,00 SIT od 2.12.2002 do 31.12.2006 ter od zneska 142,16 EUR od 1.1.2007 do plačila. Hkrati je toženi stranki naložilo, da mora v roku 15 dni tožeči stranki povrniti nadaljnje pravdne stroške v znesku 216,49 EUR.

Proti navedeni sodbi je tožena stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala njeno spremembo, torej zavrnitev zahtevka, in uveljavljala povrnitev pravdnih in pritožbenih stroškov. Trdi, da je sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker ni upoštevalo določb ZPP iz 30. poglavja (od 442. čl. do 458. čl.), ki urejajo postopek v sporih majhne vrednosti. Tožeča stranka na ugovorne navedbe tožene stranke ni odgovorila in je torej ostala le pri navedbi iz predloga za izvršbo, da naj bi dolžnik dolgoval razliko neplačanega zneska po računu št. 1/1. Glede na to bi moralo sodišče v celoti slediti ugovornim navedbam tožene stranke, za katere so bili predlagani ustrezni dokazi. Med njimi je sicer bila tudi pribava spisa Pg 1, za katerega je tožena stranka kasneje navedla, da ga ni potrebno pribaviti, ker je že sama priložila tožbo, pripravljalni spis ter ostale dokaze, na katere se je sklicevala. V nasprotju z dokaznimi predlogi strank pa je sodišče kot dokaz prebralo celotni spis in dejansko oprlo izpodbijano sodbo na dokaz, ki ga stranki nista predlagali. Poudariti je treba, da bi morala tožeča stranka dokazati tako obseg dela kot tudi višino zaračunanega. Sodišče bi moralo izvesti dokaze, ki jih je predlagala tožena stranka. Med njimi je bilo tudi njeno zaslišanje, pri katerem bi zakoniti zastopnik izpovedal, da je nemudoma obvestil tožečo stranko, da je delo slabo opravljeno, torej z napakami. To pomeni, da je pravočasno grajal napake. Poleg tega pa tožeča stranka tega ni zanikala, prav tako se ni sklicevala na to, da ji ni bil dan primeren rok za odpravo napak. Tudi ni zanikala, da je delo opravila tako, da je v celoti nerabno za toženo stranko. Očitno je, da je sodišče sklepalo iz vsebine sodb v drugi zadevi, vendar pa vpogled v te sodne odločbe ni nihče predlagal kot dokaz, poleg tega pa je tam šlo za popolnoma drugo zadevo, ki ni povezana s predmetno. Sodišče je kršilo tudi 214. in 215. čl. ZPP.

Pritožba tožene stranke je delno utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti v okviru gospodarskega spora, glede na to, da se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (1. odst. 495. čl. v zvezi s 458. in 480. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP, vključno z novelo ZPP-D). V takšnem sporu izdana sodba pa se sme izpodbijati le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. čl. ZPP in zaradi napačne uporabe materialnega prava (1. odst. 458. čl. ZPP); ni je torej mogoče izpodbijati zaradi nepopolno ali zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

Dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in na katero sta vezani tako pravdni stranki kot tudi pritožbeno sodišče, je: tožeča stranka zahteva od tožene stranke plačilo preostalega zneska za opravljeno delo po računu št. 1. Tožena stranka je opravljeno delo prevzela, saj se je v prostore vselila in delo ni bilo neuporabno. Tožena stranka je le pavšalno zatrjevala, da je grajala napake izvršenega dela (vidne napake na parketu) in ni dokazala, da bi tožeči stranki določila primeren rok za odpravo napak. Navedene ugotovitve so utemeljevale zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna plačati opravljeno delo oziroma preostali znesek po rač. št. 1 (600. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR).

Glede trditve v pritožbi, da je bilo v tej zadevi dokazno breme na tožeči stranki, pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za to, da so le trditve, da je bilo delo opravljeno in da je bila cena takšna, kot je navedeno v računu, dokazno bremenile tožečo stranko (ta dejstva pa za toženo stranko niti niso bila sporna); vse ostalo, in sicer, da naj bi bilo delo neuporabno oziroma opravljeno z napakami, da so bile napake pravočasno grajane in na način, določen v zakonu, pa je dokazno bremenilo prav toženo stranko.

Če je sodišče prve stopnje prebralo celotni spis iz druge pravdne zadeve med istima strankama, čeprav nobena od strank tega ni predlagala, če ni zaslišalo zakonitega zastopnika tožene stranke o trditvah o pravočasnem grajanju napak (glede te trditve ima po mnenju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje prav, da so bile le pavšalne), če je sodišče samo ugotovilo, da tožena stranka ni dala tožeči stranki primernega roka za odpravo napak; če sodišče ni štelo za priznanih tistih dejstev, ki jih tožeča stranka ni zanikala – v vseh teh primerih gre le za kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. čl. ZPP, ki jih v sporu majhne vrednosti ni mogoče upoštevati (7. in 212. čl. ZPP: da so stranke tiste, ki morajo predlagati dokaze za zatrjevana dejstva; sodišče sme ugotavljati dejstva, ki jih stranke niso navajale le pod pogojem iz 2. odst. 7. čl. ZPP: nedovoljeno razpolaganje z zahtevkom; 2. odst. 214. čl. ZPP).

Na ugotovljeno dejansko stanje pa je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo le glede teka zakonskih zamudnih obresti. Na glavnico 164.316,00 SIT (685,68 EUR) so zakonske zamudne obresti pričele teči 15.1.2002 in 376. čl. Obligacijskega zakonika, OZ (do novele OZ-A, ki je pričela veljati 22.5.2007), je določal, da obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico. Že bežen računalniški izračun zakonskih zamudnih obresti pokaže, da te v obravnavanem primeru dosežejo glavnico pred 22.5.2007 (velja, da na dan uveljavitve OZ-A dosežejo glavnico tiste zakonske zamudne obresti, ki so pričele teči najkasneje 17.3.2002). Glede na to je moralo pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke v tem delu ugoditi in izpodbijano sodbo spremeniti tako, kot je navedeno v izreku (5. alineja 358. čl. ZPP), sicer pa je pritožbo glede preostalega dela zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Ker je tožena stranka uspela le z manjšim delom obrestnega zahtevka, pritožbeno sodišče ni posegalo v stroškovno odločitev izpodbijane sodbe, iz istega razloga pa je tudi sklenilo, da nosi ta stranka svoje stroške pritožbenega postopka (2. in 3. odst. 154. čl. ZPP).