VSRS Sklep VIII Ips 144/2008

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi v izpodbijanem ugodilnem delu, vključno z odločitvijo o stroških postopka, in se zadeva v tem delu vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se razveljavita sklep tožene stranke z dne 11. 11. 2005 in sklep Vlade RS, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 2. 2. 2006. Posledično je zavrnilo tudi zahtevek za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, ampak traja tudi po 23. 2. 2006, za poziv nazaj na delovno mesto policista, sklenitev ustrezne pogodbe o zaposlitvi, obračun pripadajočih zneskov neto plač po 23. 2. 2006, od teh plač odvod davkov in prispevkov, vse s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je ugotovilo, da je tožnik s svojim ravnanjem izpolnil znake kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let, po II. in III. odstavku 183. člena Kazenskega zakonika RS (Ur. l. RS, št. 63/1994 in nadaljnji). Vsebina sklepa o uvedbi disciplinskega postopka je ustrezala določilom 11. člena Uredbe o disciplinskem postopku v organih državne uprave, pravosodnih organih in upravah lokalnih skupnosti (Ur. l. RS, št. 58/2003, v nadaljevanju: Uredba). Tožena stranka je disciplinski postopek uvedla in vodila znotraj zastaralnih rokov, ki jih določata Zakon o javnih uslužbencih (ZJU – Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadaljnji) in Uredba. Disciplinski ukrep prenehanje delovnega razmerja je bil tožniku izrečen utemeljeno.

2Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika delno ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je razen v delu, ki se nanaša na sklenitev ustrezne pogodbe, tožbenemu zahtevku ugodilo. Obrazložilo je, da sodišče prve stopnje pri presoji zastaranja ne bi smelo upoštevati drugega odstavka 5. člena Uredbe, saj to določilo nedopustno podaljšuje v ZJU določene zastaralne roke. Tožena stranka je izvedela za kršitev in storilca dne 16. 3. 2005, zato je po določilu 6. odstavka 128. člena ZJU v decembru 2005 nastopilo zastaranje vodenja postopka. O tožnikovi pritožbi zoper prvostopenjski disciplinski sklep je bilo odločeno šele 2. 2. 2006, kar je po poteku zastaralnega roka za vodenje postopka, zato mu je bil disciplinski ukrep izrečen nezakonito.

3Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ne strinja se s stališčem izpodbijane sodbe o tem, da drugi odstavek 5. člena Uredbe posega v področje, ki bi ga moral urediti zakon. Citirano določilo le konkretizira okoliščine, v katerih disciplinskega postopka ni mogoče uvesti oziroma voditi. Če je pritožbeno sodišče ocenilo, da je Uredba v nasprotju z zakonom, bi moralo na podlagi petega odstavka 128. člena ZJU presoditi, da tožena stranka v času tožnikove začasne zadržanosti z dela dejansko ni mogla voditi disciplinskega postopka (v času vodenja postopka je bil tožnik odsoten 100 dni). Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4Revizija je utemeljena.

5Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji).

6Bistvene kršitve določb pravdnega postopka revizija uveljavlja le formalno, vsebinsko pa jih v ničemer ne opredeli. V tem obsegu Vrhovno sodišče izpodbijane sodbe zato ni moglo in ni smelo preizkusiti. Revizija uvodoma očita tudi zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, vendar to ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

8Tožniku je bil z izpodbijanima odločbama izrečen disciplinski ukrep prenehanje delovnega razmerja, ker je bil spoznan za odgovornega hujše kršitve delovnih obveznosti in dolžnosti delavca policije po 6. alineii prvega odstavka 99. člena Zakona o policiji (ZPol-UPB1 – Ur. l. RS, št. 110/2003), t. j. za dejanje, ki ima znake naklepnega kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti. Takšno dejanje se šteje za težjo disciplinsko kršitev (1. točka drugega odstavka 123. člena ZJU). Jedro spora je vprašanje, ali je subjektivni rok za vodenje disciplinskega postopka zastaral.

9Uvedba disciplinskega postopka za težjo disciplinsko kršitev zastara v treh mesecih od dneva, ko se je izvedelo za težjo disciplinsko kršitev in storilca, oziroma v šestih mesecih od dneva, ko je bila disciplinska kršitev storjena (drugi odstavek 128. člena ZJU). Vodenje disciplinskega postopka zastara v vsakem primeru, ko poteče trikrat toliko časa, kot ga zahteva zakon za zastaranje uvedbe disciplinskega postopka, v vsakem primeru pa v enem letu od dneva, ko se je izvedelo za disciplinsko kršitev (šesti odstavek 128. člena ZJU). Zastaranje ne teče v času, ko disciplinskega postopka ni mogoče uvesti oziroma voditi (peti odstavek 128. člena ZJU). Glede na določilo drugega odstavka 5. člena Uredbe zastaralni roki ne tečejo v času, ko disciplinskega postopka ni mogoče uvesti oziroma voditi, pri čemer disciplinskega postopka ni mogoče uvesti oziroma voditi zlasti v času opravičenih odsotnosti javnega uslužbenca z delovnega mesta, razen v primeru začasne odstranitve od opravljanja dela, in v primerih, kadar obstaja materialni dokaz, da javni uslužbenec s svojim ravnanjem ovira uvedbo oziroma vodenje disciplinskega postopka.

10Iz izpodbijane sodbe izhajata naslednji dejanski ugotovitvi, na kateri je Vrhovno sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), in ki sta pomembni za presojo zastaralnega roka za vodenje postopka: tožena stranka je izvedela za kršitev in za storilca dne 16. 3. 2005, po uvedbi disciplinskega postopka pa je bil tožnik opravičeno odsoten z dela 74 dni. Sodišče druge stopnje je pravilno štelo datum 16. 3. 2005 kot začetek teka 9-mesečnega subjektivnega zastaralnega roka za vodenje disciplinskega postopka (šesti odstavek v zvezi z drugim odstavkom 128. člena ZJU). Drugostopenjska presoja, da se je ta rok iztekel v mesecu decembru 2005 in da je zato dne 2. 2. 2006 izdana disciplinska odločba nezakonita, pa je iz razlogov, pojasnjenih v nadaljevanju, vsaj preuranjena.

11Za odločitev je bistvenega pomena razlaga določil petega odstavka 128. člena ZJU in drugega odstavka 5. člena Uredbe. O vsebini citiranih določil je Vrhovno sodišče že zavzelo stališča v sodbi VIII Ips 436/2007 z dne 3. 12. 2008. Med drugim je obrazložilo, da Uredba (drugi odstavek 5. člena) z določitvijo primerov, ko disciplinskega postopka ni mogoče uvesti in voditi, posega v zakonsko materijo. Vlada RS je v določilu četrtega odstavka 130. člena ZJU imela zakonsko pooblastilo le za to, da disciplinski postopek lahko enotno uredi, ne pa da dopolni določbe ZJU v tem smislu, da s podzakonskim aktom določi, kdaj zastaralni rok ne teče. Načelo delitve oblasti (3. člen Ustave RS – URS, Ur. l. RS, št. 33/1991 in nadaljnji) namreč izključuje možnost, da bi upravni organi spreminjali ali samostojno urejali zakonsko materijo, oziroma da bi podzakonski splošni akti vsebovali določbe, za katere v zakonu ni podlage (tretji odstavek 153. člena URS). Zakonska določba, da zastaralni roki ne tečejo v času, ko disciplinskega postopka ni mogoče uvesti oziroma voditi (peti odstavek 128. člena ZJU), vsebuje nedoločen pravni pojem, ki ga zakonodajalec uporabi zlasti v primeru, ko vseh dejanskih položajev, ki jih želi urediti, ne more vnaprej predvideti. Organ, ki uporablja takšno pravno normo, mora vsebino v njej vsebovanega nedoločenega pravnega pojma določiti tako, da je skladna z voljo zakonodajalca, izraženo v normi. V primeru določila petega odstavka 128. člena ZJU to pomeni, da mora disciplinski organ (in tudi sodišče) v vsakem primeru posebej in ob upoštevanju vseh bistvenih okoliščin konkretnega primera odločiti o zadržanju (pretrganju) zastaranja na najprimernejši, z zakonom skladen način. Pri tem je podzakonski predpis, ki primeroma določa vsebino nedoločenega pravnega pojma, lahko le v pomoč pri takšnem odločanju.

12Glede na stališča, vsebovana v 11. točki tega sklepa, je pritožbeno sodišče pravilno ocenilo, da določilo drugega odstavka 5. člena Uredbe posega na področje, ki ga ureja zakon. Vendar pa bi sodišče druge stopnje za pravilno uporabo materialnega prava moralo ugotoviti tudi, ali je tožnikova opravičena odsotnost z dela v trajanju 74 dni predstavljala tisti dejanski stan, ki ustreza določilu petega odstavka 128. člena ZJU, kar bi narekovalo zadržanje (pretrganje) zastaralnega roka za vodenje disciplinskega postopka. Ker sodišče druge stopnje ni ugotavljalo, ali so bili izpolnjeni pogoji za uporabo citiranega določila ZJU, je Vrhovno sodišče izpodbijani ugodilni del sodbe na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP razveljavilo in v tem delu vrnilo zadevo sodišču druge stopnje v novo sojenje. To bo moralo v ponovljenem postopku ugotoviti, ali je bilo zaradi tožnikove odsotnosti z dela disciplinski postopek mogoče voditi ali ne, in nato ponovno presoditi, ali je rok za vodenje tega postopka zastaral ali ne. Če bo ugotovilo, da je bila disciplinska odločba izdana pravočasno, se bo moralo opredeliti tudi do ostalih pritožbenih navedb tožnika, do katerih se v izpodbijani sodbi sedaj ni bilo dolžno (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13Ob upoštevanju vsega obrazloženega je Vrhovno sodišče o reviziji odločilo tako, kot je razvidno iz izreka tega sklepa.