VSRS Sodba I Ips 51/2010

I. Zahteva obsojenega R.Š. za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

1Z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča na Ptuju je bil R.Š. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena Kazenskega zakonika (KZ). Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v kateri mu je bila določena kazen štiri mesece zapora s preizkusno dobo dveh let, določen pa mu je bil tudi dodaten pogoj, da mora v roku štirih mesecev od pravnomočnosti sodbe oškodovanemu B.L. povrniti znesek 10.432,31 EUR, sicer bo pogojna obsodba preklicana. Obdolženčevo pritožbo je kot neutemeljeno zavrnilo Višje sodišče v Mariboru in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta mu v plačilo naložili tudi stroške kazenskega postopka.

2Zoper navedeno pravnomočno obsodilno sodbo je vložil obsojenec zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, ker dejanje, zaradi katerega se preganja, ni kaznivo dejanje, ker so podane okoliščine, ki izključujejo kazenski pregon, zlasti pa, ker je kazenski pregon zastaral ter zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in obe izpodbijani sodbi razveljavi.

3V odgovoru na vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP vrhovni državni tožilec predlaga zavrnitev zahteve, saj meni, da ta ni utemeljena. Vložena je namreč zgolj iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, tega razloga pa z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati.

4V izjavi na odgovor vrhovnega državnega tožilca na vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenec vztraja na navedbah zahteve.

5Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6Zahteva za varstvo zakonitosti se sme v skladu s prvim odstavkom 420. člena ZKP vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo po pravnomočno končanem kazenskem postopku le zaradi kršitve materialnega kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena tega zakona ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP vsebuje tudi izrecno prepoved vlaganja zahtev za varstvo zakonitosti iz tega razloga). Kršitev procesnega in materialnega zakona pa mora biti v zahtevi za varstvo zakonitosti v skladu z določilom člena 424 ZKP tudi izrecno obrazložena. V nasprotju s pritožbenim postopkom Vrhovno sodišče namreč ne presoja ničesar po uradni dolžnosti, temveč mora vložnik zahteve navesti ne samo zakonske razloge iz prvega odstavka 420. člena ZKP, ali samo citirati zakonske določbe, ki naj bi bile kršene, temveč mora konkretno navesti, v čem naj bi bile kršitve zakona podane. Posplošenih navedb o kršitvah ni mogoče preizkusiti.

7V konkretni kazenski zadevi vložnik sicer uvodoma uveljavlja kršitve materialnega zakona, vendar pa teh kršitev kasneje ne obrazloži. Z navedbami, da sodišče ni ugotavljalo ali je obstajal iz njegove strani ugovor neizpolnjene pogodbe, da je sam od julija 1999 pa do junija 2000 plačeval najemnino za skladiščne prostore, ki jih je dejansko uporabljal oškodovanec, da ga je sam pozival k plačilu najemnine ipd., namreč vložnik izpodbija s pravnomočno odločbo ugotovljeno dejansko stanje, oziroma uveljavlja razlog, iz katerega, kot je bilo že pojasnjeno, tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vlagati.

8Trditev, da je sodišče ravnalo v nasprotju z zakonsko prepovedjo o ponovnem sojenju o isti stvari s tem, ko je obdolžencu v okviru pogojne obsodbe naložilo še dodatni pogoj, da mora v roku štirih mesecev od pravnomočnosti sodbe plačati oškodovanemu B.L. dolgovani znesek, ker je bil ta znesek v pravdi že pravnomočno dosojen s sodbo na podlagi pripoznave, opr. št. II P 651/00, ni utemeljen. Pri izrekanju pogojne obsodbe (torej pri izrekanju kazenske sankcije) lahko sodišče poleg obveznega in splošnega pogoja, s katerim se od obdolženca zahteva opustitev kaznivega dejanja (tretji odstavek 50. člena KZ), obdolžencu določi še posebne pogoje, s katerimi se mu nalagajo določena aktivna ravnanja. Med temi pogoji je tudi vrnitev premoženjske koristi, do katere je storilec prišel s kaznivim dejanjem oziroma povrnitev škode, ki jo je s tem dejanjem pridobil. Določitev tega pogoja, pa mora imeti svoj pravni temelj v odločbi o ugoditvi oškodovančevemu premoženjskopravnemu zahtevku. Ta pravni temelj pa je lahko odločitev o premoženjskopravnem zahtevku v kazenskem postopku (v adhezijskem postopku) ali v pravdi, kot je bilo to v obravnavanem primeru. Ne gre torej za dvakratno restitucijo nasproti oškodovancu, temveč za sankcioniranje obdolženca, če oškodovancu, ki ima za povrnitev škode potreben pravni naslov, škode ne bo povrnil.

9Zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ki naj bi bile v tem, da je izrek sodbe nerazumljiv, da so podana nasprotja med izrekom in obrazložitvijo, ne da bi navedel, kateri element očitanega kaznivega dejanja naj ne bi bil naveden, oziroma glede katerih odločilnih dejstev obstoji nasprotje pa je tako splošen, da ne more biti predmet presoje Vrhovnega sodišča, ko odloča o zahtevi za varstvo zakonitosti.

10Nekoliko bolj konkretiziran očitek v zahtevi je očitek, da je podan upravičen dvom v nepristranskost sodniškega odločanja, saj je žena oškodovanca sodnica na Višjem sodišču v Mariboru, torej sodnica na sodišču, ki je odločalo o pritožbi. Zaradi navedene okoliščine je zagovornik obsojenca (tedaj obdolženca) predlagal prenos krajevne pristojnosti, predlogu pa Vrhovno sodišče RS s sklepom I Kr 72/2003 z dne 7.11.2003 ni ugodilo. Po presoji Vrhovnega sodišča namreč razlogi, ki jih v predlogu navaja obtoženčev zagovornik (dejstvo, ki ga uveljavlja tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti) ne upravičujejo fakultativne delegacije krajevne pristojnosti. Če bo v predlogu izpostavljena okoliščina vzbudila dvom v nepristranskost določenega sodnika, bo stranka lahko to pravico uveljavljala s temu namenjenim institutom izločitve sodnika (členi od 39 do 44 ZKP), nikakor pa to ne more biti okoliščina oziroma razlog za izločitev celotnega Višjega sodišča v Mariboru.

11Skladno z določbo četrtega odstavka 41. člena ZKP sme stranka zahtevati izločitev le poimensko določenega sodnika, ki postopa v zadevi (torej pred opravo določenih procesnih dejanj). Vendar pa je v primeru obravnave kaznivih dejanj iz pristojnosti okrajnega sodišča na pritožbenem sodišču potrebno upoštevati, da stranka tudi iz letnega razporeda sodnikov ne more zanesljivo izvedeti, kateri sodniki bodo odločali o njeni pritožbi in tako pravočasno zahtevati izločitev. Vrhovno sodišče je zato razlog za izločitev presojalo vsebinsko. Izločitveni razlog iz 6. točke 39. člena upošteva okoliščine, ki bi lahko vnesle dvom v sodnikovo nepristranskost. Te okoliščine so na primer, prijateljski odnosi z oškodovancem ali obdolžencem, vnaprejšnje izraženo osebno mnenje sodnika glede obravnavane zadeve, sorodstvene vezi, ki niso zajete v 2. točki 39. člena ipd. Stranka, ki zahteva izločitev sodnika iz tega razloga, je dolžna navesti konkretne okoliščine, ki upravičeno vzbujajo dvom o sodnikovi nepristranskosti. V obravnavani kazenski zadevi, stranka kot edini razlog navaja le dejstvo, da so sodniki kolegi oškodovančeve žene. Zgolj to dejstvo pa brez kakršnikoli dodatnih navedb po presoji Vrhovnega sodišča, ne more biti razlog za dvom v nepristranskost vseh sodnikov višjega sodišča. Sodniki so namreč dolžni soditi po ustavi in zakonu in se njihova nepristranskost domneva, dokler tisti, ki zahteva izločitev, ne dokaže nasprotnega oziroma, vsaj ne vnese razumnega dvoma v nepristranskost, pri tem pa mora izhajati iz načina vodenja postopka (objektivni test), ali iz osebnih lastnosti sodnika med sojenjem (na primer vnaprejšnje izražanje mnenj, prijateljevanje z določeno stranko ipd. - subjektivni test). Teh okoliščin, iz katerih bi Vrhovno sodišče lahko sklepalo o dvomu v nepristranskost sodnikov pa vložnik zahteve ni navedel. Če bi za izločitev vseh sodnikov zadoščalo že dejstvo, da so sodniki kolegi zakonca oškodovanca, bi bil to tudi razlog za prenos krajevne pristojnosti, kar pa kot je bilo že pojasnjeno in z odločbo Vrhovnega sodišča odločeno, ni.

12Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da niso podane kršitve materialnega ali procesnega zakona, ki jih v zahtevi uveljavlja vložnik ter da je zahteva v pretežni meri vložena tudi iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar jo je v skladu z določilom člena 425 ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

13Odločitev o stroških, nastalih pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu, temelji na določilih členov 98.a v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.